Archives

HIPOHONDRIJA, 2. del

Jun22

V prvem delu smo pisali o hipohondriji na splošno, tokrat pa si jo bomo pogledali bolj podrobno. Kakšne oblike poznamo, kako se lotiti zdravljenja in zmotnega prepričanja, ki ga imamo ljudje o njej.

Na trdnih tleh?
Pri hipohondriji igra vlogo tudi kompetenca realnosti, kar pomeni, koliko smo v stiku z realnostjo ali po domače: ali stojimo na trdnih tleh.
Pri hipohondriji lahko pride do pojava, ko človek nima občutka za realnost. Tako prihaja k zdravniku s pritožbami, da so njegovi organi popolnoma spremenili obliko ali da mu manjka kateri od organov, lahko govori o nenavadnih bolečinah. V tem primeru govorimo o psihozi.
Drugo stanje je, ko je posameznik v stiku z realnostjo, hipohondrija pa se kaže v obliki fobije, obsesije ali vsiljive ideje. Obsede ga misel, da je na smrt bolan. Ko se njegovo stanje umiri, se zave, da so bili njegovi strahovi nesmiselni.
Hipohondrija se povezuje tudi z določenimi motnjami. Nekateri raziskovalci ločujejo različen pojav hipohondrije glede na motnjo, pri kateri se pojavi:

  • Obsesivno-anksiozni tipi ves čas skrbijo za svoje zdravje in potrebujejo nenehno potrditev, da je z njimi vse v redu. Dvomijo o zdravniku in se ne morejo znebiti občutka, da je zdravnik pri pregledu spregledal nekaj pomembnega.
  • Depresivni tipi stopijo v zdravstveno ambulanto v solzah in vztrajajo pri tem, da bodo umrli. Verjamejo, da so pregledi nepotrebni, ker je njihova usoda zapečatena. Pogosto se izogibajo obisku zdravnika in soočenju s svojimi strahovi. O počutju in prepričanju, da so smrtno bolni, ne bodo govorili z drugimi. Včasih se izogibajo zdravnika do te mere, da resno bolezensko stanje ostane neodkrito.
  • Somatoformni tipi imajo mnogo telesnih simptomov, za katere menijo, da imajo neki razlog, vendar ni nujno, da bodo sklepali na najhujše. Želijo, da zdravnik odkrije vzrok bolečine in ga pozdravi. Kljub mirnemu prvemu vtisu jih preveva strah, da se za tem skriva hujša bolezen.

Zaznava
Telesne občutke lahko človek s hipohondrijo zazna na dva načina. In sicer tako, da neke telesne znake potencira, na primer bolečino v mehurju zaradi vnetja. To pomeni, da bolečine ne pripiše vnetju, ampak neki hujši bolezni. Drugi način je, da nepravilno zazna telesne občutke. Pri telovadbi, na primer, se poveča srčni utrip, vendar se človek ustraši, da ima hudo srčno bolezen.
Spremenjeni telesni znaki se lahko pojavijo tudi zaradi stresa in staranja. Telesni občutki, ki jih nismo zaznali še nikoli v življenju in so nam tuji, so pogosto odprti za samosvojo razlago. Večina ljudi bo neznane telesne znake pripisala staranju, utrujenosti in preobremenjenosti, medtem ko bo človek s hipohondrijo v njih videl veliko več.
Pomembno je, da takšnega človeka seznanimo z njegovo motnjo in mu jo razložimo. Zavedanje, da ga muči hipohondrija in ne resna smrtna bolezen, bo pripomoglo k njegovemu zdravljenju. Pri tem si je treba prizadevati, da zdravimo predvsem hipohondrijo in ne telesnih simptomov, ki se pojavljajo ob njej. Seveda se je treba pred tem  prepričati, ali resnično ne gre za kakšno telesno motnjo ter ali ni hipohondrija le stranski pojav kakšne druge primarne bolezni. Glavno orodje za zdravljenje je zdravnik, natančneje, njegov odnos do človeka s hipohondrijo.
Danes smo vajeni površinskih odnosov z zdravniki, medtem ko človek s hipohondrijo potrebuje stalni odnos, kjer zdravnik pokaže svoje zanimanje zanj in ne (samo) za njegovo bolezen. Da bi se izognili podvajanju pregledov, je priporočljivo, da imajo ti ljudje enega primarnega zdravnika, ki skrbno spremlja njihovo zdravljenje. Takšni ljudje, ki niso zadovoljni z zdravnikovo diagnozo, namreč pogosto obiskujejo različne zdravnike, tako da večkrat hodijo na iste preglede za enako stvar. Pomembno je, da takšnemu človeku omogočimo redne obiske, tudi ko nima telesnih simptomov, in s tem preprečimo, da bi bili simptomi razlog, zaradi katerih prihaja na pregled. Zdravila pri hipohondriji ne učinkujejo preveč. Če pa se hipohondrija pojavlja kot stranski učinek neke druge motnje, na primer depresije, je treba zdraviti primarno motnjo.

Miti o hipohondriji

  • Hipohondrija ni resnična bolezen. Hipohondrijo je treba jemati resno. Gre za resnično motnjo, pri kateri  si človek narobe razlaga simptome in zares verjame, da je hudo bolan. To lahko vodi v anksioznost, zaskrbljenost zaradi zdravja in k pretiranemu posvečanju telesnim spremembam. Anksioznost viša srčni utrip, potenje in povzroča vrtoglavico. Posameznik resnično meni, da je z njim nekaj telesno narobe, ne nazadnje bolečino čuti v telesu.
  • Osebe s hipohondrijo iščejo pozornost in v bolezni uživajo. Osebe ne iščejo pozornosti, ampak resnično verjamejo, da so bolni. Hipohondrija resno ovira njihovo življenje. Prezaposlenost z boleznijo in nenehna skrb jim otežujeta normalno življenjsko delovanje.
  • Hipohondrija ni realna, zato je ni treba zdraviti. Telesni simptomi niso resnični, toda motnja je resna in si zasluži zdravniško obravnavo. Nekateri menijo, da zdravniki lahko pomagajo, če človeka poslušajo empatično in razumejo njegovo potrebo po ljubečem odnosu.
  • Hipohondrija je najpogostejša oblika fobije. Najpogostejša oblika fobije je agorofobija, to je strah pred odprtimi prostori, sledijo ji strah pred kačami in pajki.

Hipohondrija ni namišljena bolezen, je motnja, vendar ne telesna, kot si jo zmotno interpretirajo ljudje s hipohondrijo. Pri njih ne gre za iskanje pozornosti, temveč je hipohondrija bolj podobna obsesivno kompulzivni motnji in fobijam ter si zasluži skrbno zdravniško obravnavo in podporo najbližjih. Čeprav glede hipohondrije nimamo še vseh odgovorov, nam pojav, ki se pojavi pri teh ljudeh, nekaj govori o njihovem psihičnem počutju – morda o nezaupanju, občutkih nevrednosti ali o jezi, ki jo obračajo proti sebi. Pomembno je, da jim prisluhnemo.

**Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

HIPOHONDRIJA, 1.del

Jun22

Mollierjeva komedija Namišljeni bolnik nas nasmeji do solz. Vendar za nekatere ljudi namišljena bolezen, le ni tako namišljena in njihovo počutje je vse prej kot zabavno. Hipohondrija je stanje, kjer posameznik resnično verjame, da je smrtno bolan, čeprav mu zdravnikova diagnoza zatrjuje drugače.

Hipohonder?
Hipohondrija je motnja, kjer se posameznik boji, da minimalne telesne spremembe pomenijo resno, smrtno bolezen. Ljudje, ki trpijo za hipohondrijo si pogosto postavljajo samo diagnozo, ki jih prestraši do kosti. Naletela sem na zgodbo osebe s hipohondrijo, ki se me je dotaknila: »Ko mojo diagnozo zdravnik ovrže, grem obvezno na splet in pogledam, zakaj je zdravnikova diagnoza napačna. Kaj? Nimam raka na debelem črevesu? Potem moram imeti…«, in brska naprej po spletu za »bolj primerno« diagnozo.
Vsi smo že kdaj doživeli, da smo se slabo počutili in smo na spletu pobrskali, kaj bi lahko imeli. Ob tem smo dobili nekatere simptome, o katerih smo prebirali, vendar se je stanje čez nekaj časa umirilo in nismo trkali na zdravnikova vrata.
Takšno vedenje ne spada pod hipohondrijo, saj je pri slednji posameznik pretirano okupiran s svojim telesom. Motnja poteka epizodično, kar pomeni, da imamo težave nekaj mesecev, let, potem pride do zatišja in čez nekaj časa se stanje lahko ponovi.
Soglasja, ali je hipohondrija neodvisna psihična motnja ali le spremljevalka drugih primarnih motenj, še ni.

Značilnosti
Hipohondrijo spremljajo določene značilnosti, preko katerih jo lahko prepoznate, in sicer:

  • telesni simptomi bolezni so prehodni, kar pomeni, da trajajo nekaj časa, nato pa izginejo. Simptomi se ponavadi spreminjajo in so splošni. Najpogosteje posameznik pride s pritožbo glede problema s srce ali prebavil. Najpogostejši telesni predeli so glava, vrat, trebuh in prsi.
  • nenavadno velik strah pred boleznijo. Opazijo vsako telesno spremembo, ki je lahko vzrok stresa, staranja, utrujenosti, in si jo pretirano razlagajo.
  • navadno se z ljudmi pogovarjajo o zdravstvenih temah. Slednjo je težko zamenjati, saj se hitro vrnejo na njihovo prvotno okupacijo-zdravje.


Vse je v redu
Pri obisku zdravnika, ki jim zagotovi, da je z njimi vse v redu, pogosto reagirajo s poslabšanjem telesnih znakov ali z novimi simptomi. Osebo s hipohondrijo zdravniško zagotovilo, da je z njimi vse v redu, ne prepriča ali pa jih pomiri le za kratek čas. Nenehno potrebujejo zagotovilo zdravnika in bližnjih, da z njimi ni nič narobe. Neprestana potreba po potrditvi, nezaupanje v zdravniško diagnozo in obiskovanje zdravnika z vedno novimi telesnimi simptomi,  krha odnos z zdravnikov, ki je včasih lahko, prav zaradi tega, konflikten.

Kdaj se pojavi?
Kot že omenjeno, skupnega mnenja strokovnjakov, o hipohondriji ni. Potrebno je ločiti med hipohondrijo kot motnjo in občasnimi bojaznimi, ki jih imamo številni ljudje. Takšne bojazni navadno nastopajo v stresnih situacijah, življenjskih krizah, ob smrti bližnjih ter po tem, ko smo preboleli hudo bolezen. Na primer, če izgubimo bližnjega zaradi hude bolezni, se rado zgodi, da smo obremenjen z mislimi, ali nas čaka ista usoda?
Prehodna hipohondrija se pojavi tudi ob študiju, ki se dotika zdravstvenega področja. S hipohondrijo ima težave približno 3% študentov v prvih 2.letih študija.
Raziskovalci so odkrili pomembno povezavo med pojavom hipohondrije in mediji. Predvajanje nadaljevank, z zdravstveno vsebino, vpliva na povečano število obiskov pri zdravniku. Prav tako so s spletom postali dostopni različni podatki in popisi bolezni, ki jih lahko prebiramo. Pojav hipohondrije ob gledanju medijev naj bi povzročilo pretirano vživljanje v medijske like oz. opise.
Nekateri strokovnjaki menijo, da se vzrok skriva v genih, spet drugi, da so za hipohondrijo odgovorni preveč zaščitniški starši. Za te starše je značilno, da svojega otroka zavijajo v vato. Ko otrok pokaže željo po raziskovanju okolice, kaj hitro najdejo razlog za nevarnost. Odraščajočemu otroku, neprestano dajajo občutek, da je nevarnost povsod. Tak otrok bo v odraslosti zaskrbljen zase in bo nevarnost zaznaval v stvareh, kjer je v resnici ni.
Psihodinamska smer razlaga hipohondrijo kot obrambo pred nizkim samospoštovanjem, občutkom brezvernosti, neustreznosti in praznine. Pri hipohondriji pa lahko gre tudi za obrambo pred krivdo, kjer oseba kaznuje sama sebe s telesnim trpljenjem.  

Kako pogosta je hipohondrija?
Hipohondrija prizadene 1% do 5% povprečne človeške populacije. Če pogledamo zgolj populacijo, ki obiskuje splošnega zdravnika, pa je med njimi posameznikov s hipohondrijo tudi do 7%.
Hipohondrija se lahko pojavi pri vseh starosti, najpogosteje nastopi v obdobju zgodnje odraslosti, torej med 20. in 30. letom. Razširjenost med moško in žensko populacijo je enaka.
Psihiatrična diagnostika opozarja tudi na ljudi iz določenih kultur, ki ustrezajo diagnozi hipohondrija, vendar na njih vplivajo njihova prepričanja in vrednote, ki so povezana s kulturo iz katere prihajajo.  

V drugem delu članka si lahko preberete o različnih vrstah hipohondrije, o njenem zdravljenju in napačnih prepričanjih, ki jih imamo o tej motnji.

**Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRISTNOST

Jun22
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ljudje čez dan doživljamo različne občutke, ki le za hip preplavijo našo zavest, ali pa jih nosimo s sabo dlje časa. O teh občutkih pogosto niti ne govorimo. Ko imamo priložnost za pogovor o tem, kaj nosimo s sabo, pa občutke pogosto prikrijemo ali malce priredimo. Lahko nam je nelagodno ob misli, kako se bo okolica odzvala na naše pristne občutke. Pogosto pa pri svojem delu tudi zaznam strah, da če govorimo o svojih občutkih, postanejo resnični. Tukaj gre v resnici za strah, da nas bodo občutki preplavili in jih ne bomo sposobni prenesti.

Zakaj nismo pristni
Marija je odšla s svojo prijateljico Angelo po nakupih. Med nakupovanjem ji je Angela zaupala, da se bo z možem preselila v večjo hišo v mirnejši soseski. Tudi Marija si je to vedno želela, vendar pa ni imela možnosti za nakup hiše in selitev. Prijateljici je zavidala, v sebi pa začutila rezko bolečino. Na površini je ob novici Angeli odgovorila, da je »vesela zanjo«, nato pa se na hitro opravičila, da gre v garderobo pomerit obleko. Razpoloženje med prijateljicama se je spremenilo, a nobena ni natančno vedela, zakaj.
Zakaj Marija ni povedala Angeli, kako se v resnici počuti? Razlogov, zakaj ne povemo, kaj čutimo, je lahko več. Eden izmed njih lahko tiči v tem, da se svojih občutkov niti ne zavedamo. Posameznik se lahko počuti slabo, vendar ne zna opredeliti, zakaj. Prav tako lahko doživlja stres, toda ko ga vprašaš, kaj bi lahko bil vzrok, ne najde odgovora.
Drugi vzrok je ta, da nismo navajeni iskreno govoriti o tem, kar čutimo. To je lahko posledica okolja, v katerem smo bili vzgojeni. Na Japonskem, na primer, ni primerno izražati čustva jeze, medtem ko se pri nas za moške bolj kot ne spodobi, da jezo izrazijo, strah pa potlačijo. V določeni družbi tako določeni občutki in čustva niso najbolje sprejeti, zato ima posameznik težave z njihovim izražanjem.  Strah pred zavrnitvijo ali, drugače rečeno, strah pred tem, da nas drugi ne bo sprejel, nas hromi pri iskrenem izražanju.

Zavedati se občutkov
Prvi korak k zavedanju se skriva v nas samih. Ljudje se pogosto ne ustavimo in si ne damo priložnosti, da bi občutili, kaj se v danem trenutku pojavi. Podnevi hitimo in na koncu se nam nabere mešanica občutkov, ki jih ne znamo definirati.
Ko opazimo, da se počutimo nenavadno ali da ne znamo iskreno odgovoriti na preprosto vprašanje, kot je, »kako si«, si vzemimo nekaj minut zase in se vprašajmo, kaj se dogaja z menoj, kako se počutim? Kaj se je zgodilo v tem trenutku, da mi je postalo neprijetno? Če imamo priložnost in voljo, lahko občutke in čustva tudi zapišemo. Sprva bomo morda imeli s tem težave, saj ne bomo našli pravih besed, da bi opredelili občutek, vendar se s časom naše zavedno polje in besedišče razširita.
Ta vaja pa je izziv tudi za nas same, kajti včasih smo ljudje neiskreni tudi do sebe. Lažemo sami sebi in se prepričujemo v nasprotno, kot v resnici čutimo. Čutim, na primer, da partner ni primeren zame, ampak sam pred sabo opravičujem njegova dejanja, čeprav »v resnici« vem, da tisto, kar počne, ne ustreza mojim vrednotam in vedenju, ki ga iščem pri partnerju.

Strah pred zavrnitvijo
Če že pišemo o iskrenosti in pristnosti, moramo povedati, da se včasih strah pred zavrnitvijo tudi uresniči. Zgodilo se je že, da je človek  iskreno povedal, kako se počuti, a ga je drugi zavrnil in ga ni slišal. Opažamo, da včasih v določenih, predvsem službenih okoliščinah, iskrenost ni najbolje sprejeta. Najverjetneje je ljudje niso vajeni. Na nas je, da se odločimo, ali bomo nosili posledice svoje iskrenosti in imeli »mirno vest« ali bomo pogovor priredili danim okoliščinam, da bo »volk sit in koza cela«, vendar pa z zavestjo, da koza ni bila čisto iskrena.
Obstaja pa tudi druga stran medalje, in sicer, da je strah pred zavrnitvijo pogosto pretiran. Domišljija ponori in predstavljamo si skoraj nemogoče stvari: kako nas bo človek »nazijal«, kako bomo zavrnjeni in samski do konca življenja, kako bomo za vedno izgubili nam dragega človeka in podobno.
Treba je poudariti, da bo človek pogosto hvaležen, da smo z njim  iskreni in ni izključeno, da bo tudi sam postal iskrenejši v pogovoru z nami. Pristnost ima neverjetno moč privlačnosti.

Kako komuniciramo?
Pomembno pa je tudi, kako izkomuniciramo svoja čustva. Komuniciranje v afektu, čeprav iskreno, pogosto prizadene sočloveka. Tudi vse kar nam pade v trenutnu na pamet, ni nujno tisto kar zares čutimo. Če je le mogoče, si vzamimo čas, premislimo kako in kaj želimo povedati, še posebej če gre za pomembni pogovor.

Pomen varnosti
Seveda ob vsem tem ne smemo zanemariti elementa varnosti. Ljudje, ki so iskreni, lahko v človeku, ki tega ni vajen, zbudijo odpor, agresijo in druga podobna čustva. Dokler nismo prepričani o »moči« pristnosti in o tem, da se občutek varnosti vendarle skriva v nas, lahko vadimo iskrenost v odnosu, v katerem se počutimo dovolj varno. Varnost nam nekako blaži strah pred zavrnitvijo.
Pristnost prinaša nagrado in zadovoljujoč občutek. V zgornjem primeru Marije in Angele bi se lahko zgodilo, da bi prijateljica razumela njeno zavist, saj je bila tudi sama včasih zavistna v podobnih okoliščinah in bi delila to izkušnjo z njo. Marija bi se počutila bolje,  ker bi bila njena zavist sprejeta in je Angela ne bi obsojala. Angela bi cenila njeno iskrenost. Napetost med prijateljicama bi popustila in skupaj bi uživali v nakupovanju še naprej. Njun odnos bi postal intimnejši, počutili bi se bliže druga drugi in, kar je zelo pomembno, tudi bolj varni. S tem bi nastal prostor za iskrenejši pogovor med njima tudi v drugih okoliščinah.

Tri smernice
Pri pristnosti so pomembne tri stvari, najprej prepoznavanje svojih čustev in pogum, da si iskren v danih okoliščinah. Pomembno pa je poudariti še to, da iskrenost v čustvovanju ne pomeni grobosti in robustnosti pri komuniciranju o svojih občutkih in mislih. Pri iskrenosti je treba izhajati iz sebe, torej »jaz čutim da…«. Tako kot si zdaj mi iskreno želimo, da bi vam napisane vrstice dale misliti in bi pristnosti dali priložnost.

STRAH PRED USPEHOM

Jun15
Članek je bil objavljen v reviji Vzjamena.

Za vsakega posameznika uspeh pomeni nekaj drugega. Za nekoga je  uspeh, da si kupi svojo hišo, spet drugi se bo imel za uspešnega, če bo direktor podjetja, tretji pa bo zadovoljen, če bo duhovno zrasel. Verjetno ima vsak človek postavljene svoje osebne cilje in sliši se nenavadno, da nekdo dela vse, da jih ne doseže – zaradi strahu pred uspehom.
Strah pred uspehom ni tako redek pojav, kot se zdi na prvi pogled. Gre za poskus sabotaže samega sebe in se lahko kaže na več različnih področjih. Če se najdete v eni izmed opisanih področji, še ne pomeni, da vas je strah uspeha. Najbolj verjetni kazalec strahu ste prav vi sami. Kajti če ste odkriti do sebe, sami najbolje veste, ali se izogibate uspehu. Poglejmo si nekaj najbolj običajnih okoliščin, kjer se strah pogosto izrazi.

Strah pred spremembo
Uspeh prinese spremembo. Na splošno je za človeka sprememba na bolje ali slabše stresna in delno neprijetna. Sprememba na poti k uspešnosti lahko poleg neprijetnega občutka prinese tudi več stresa in odgovornosti. Pri tem človek zapusti svoje območje udobja in se poda v nekaj neznanega. Veliko ljudi se boji uspeha prav zato, ker so v novi okoliščini, ki je ne poznajo, veliko bolj ranljivi in izpostavljeni temu, da pokažejo svoje slabosti.

Sabotaža sebe
Govorimo o dejanjih, preko katerih si preprečujemo biti uspešni. Takšna dejanja se lahko kažejo na zelo prefinjen način. Na primer ponočevanje dan pred pomembno prezentacijo. Sem spadajo tudi vsa dejanja, s katerimi si kratimo dober spanec pred pomembnim dnevom. V sabotažo prav tako spada  prelaganje pomembnih odločitev in ukvarjanje z nepomembnimi podrobnostmi ali drugimi manjšimi stvarmi. Tako na primer namesto, da bi poklicali podjetje in se dogovoril za sestanek, likamo kup perila. Mnogi ljudje govorijo o svojih sanjah in želji po uspehu, vendar ne naredijo ničesar, da bi to dosegli. To se kaže s pomanjkanjem truda za cilje. Strah pred uspehom pa lahko spremlja tudi skrajno negativno mišljenje. »Zakaj bi se uredil za razgovor, če tako ali tako ne bom dobil dela.«

Prevelika pričakovanja
Če smo uspešni, s tem pride več izzivov in odgovornosti, česar se človek lahko ustraši. Poleg tega ne gre samo za dosežek, ampak tudi za vzdrževanje uspeha in za trdo delo, česar se mnogi bojijo. Zakaj? Najverjetneje je v ozadju človekov strah, da ni sposoben, ni dovolj pameten in dovolj dober, da bi vzdrževal svoj uspeh. Verjame, da obstajajo ljudje, ki so boljši od njega in ga bodo nadomestili, če ne bo vedno najboljši. »Zakaj uspeti, če pa uspeha nisem sposoben ohraniti?« Biti vedno najboljši ni indikator uspeha. Tovrstna težnja lahko privede do ogromnih notranjih pritiskov. 

Uspeha si ne zaslužim
Marsikateri človek se boji biti uspešen, ker ima občutek, da si uspeha ne zasluži. Takšen občutek lahko izhaja iz otroštva. Na primer, da so nam starši ne/posredno sporočali, da z nami ne bo nič. Sedaj živimo skladno s to starševsko zapovedjo. Drug razlog se lahko skriva v tem, da nezavedno ne želimo preseči svojih staršev in biti uspešnejši od njih. Ob uspehu čutimo občutek krivde, strahu in zmedenosti, ki nam prepreči, da bi uživali v našem trenutku slave. Druga plat je pripisovanje uspeha okoliščinam in ne sebi: »Ne, nisem tako pameten, da sem na izpitu dobil 10, izpit je bil lahek.«

Izguba ljubezni
Lahko pa gre tudi za strah pred izgubo ljubezni družine ali prijateljev. »Če bom uspešen, me bodo drugi zapustili. Mislili bodo, da sem se spremenil, da jih gledam z viška in se bodo v moji družbi počutili nelagodno.«
Poleg tega neuspeh lahko prinaša pozornost drugega, človek pa se boji, da bo to pozornost izgubil, če je uspešen. Ničkolikokrat slišimo zgodbo mame, ki sina že pet let priganja k končanju študija. Sin dobiva sicer mamino negativno pozornost, ki bi jo izgubil, če bi študij končal.

Soočanje s strahom
Kaj se bo zgodilo, ko človek doseže sanje? Mnogi imajo strah pred tem, da po tem, ko dosežejo cilj, za njem ni ničesar več. Potem ne preostane nič več. Takšni občutki nas ovirajo na poti do uspeha.
Nevidnega sovražnika je mogoče premagati, zato je prvi korak prav prepoznavanje in razumevanje dinamike strahu pred uspehom. Vprašajte se, zakaj se trudite ohraniti neuspeh. Čeprav se sliši nenavadno, da se nekdo trudi biti neuspešen, mu ta vloga še vedno nekaj prinese. Kot smo že omenili, mu lahko prinese na primer pozornost ali ljubezen. Vprašajte se, česa se izogibate. Koga kaznujete ali ljubite? Kaj se bojite, da boste izgubili?
Strah pred uspehom mnogim ljudem prepreči, da bi sledili svojim sanjam in dosegli svoj polni potencial. Pomembno je, da se tega strahu zavedamo. S tem ko prepoznamo zakaj in kako se oviramo na poti k uspehu imamo v rokah orodije, ki bo delalo za naš uspeh.

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

Jun11
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo.

Občutki povezani z manjvrednostjo
Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden.
Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega?
Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna.
Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.  

Manjvrednost in romantični odnos
Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna.
Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti.

Delo na sebi
Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit.
Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.”
Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih.
Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi.

“Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti!

1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

Jun11
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja.
Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti.
Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.                                                                  

Vzroki za razvoj občutka
Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom.
Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh.
Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno.
Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti.

Dva tipa manjvrednosti
Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju.
Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti.

Kako prepoznati občutek pri sebi?
Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti.
Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost.
Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti.

2. del članka Občutek manjvrednosti

OSAMLJENOST, 2.DEL

Jun4
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

V prvem delu članka smo si pogledali splošne stvari o osamljenosti. Vendar se zgodba z osamljenostjo ne zaključi tu. Zanimivo je vedeti, kako osamljenost doživljajo ženske in kaj se dogaja pri moških? Kako je z osamljenostjo pri starejših ljudeh?

Osamljenost in spol
Če si pogledamo razlike in skupne točke pri ženskah in moških, slednji težje prenašajo osamljenost.
Pri navezovanju stikov, imajo moški manj prijateljstev kot ženske. Veliko študij je zaključilo, da imajo ženske večje komunikacijske sposobnosti, kar je najverjetneje posledica drugačne vzgoje. Poleg tega so ženski komunikacijski centri v možganih večji kot pri moških. Kakorkoli že, ženske so v navezovanju stikov in vzdrževanju prijateljstev spretnejše. Moški pa so bolj izolirani in imajo manj ali pa nobenega prijatelja. Prav tako se med seboj redkeje pogovarjajo o čustvih. Vendar pa po drugi strani moški redkeje občutijo pomanjkanje družbe. Ženske, ki so le-te bolj navajene, seveda občutijo večjo razliko. Po 80. letu se te razlike zmanjšajo ali izginejo.
Čeprav moški težje prenašajo osamljenost, ženske pogosteje poročajo o njej. Verjetno zaradi že zgoraj omenjene drugačne vzgoje, ki ženskam omogoča, da lažje govorijo o svojih čustvih.
Poglejmo si še partnerski odnos in družbeni trend samskih moških in žensk. Ali je to njihova izbira ali splet okoliščin je odvisno od vsakega primera posebej. V prejšnjem delu članka, smo se naučili, da pomanjkanje čustvene vezi s sočlovekom vodi do osamljenosti. Zato nisi nujno osamljen, če nimaš partnerja. Če pa pogledamo samsko žensko in samskega moškega v 40. letih, ki si želi partnerskega odnosa, je slednjemu lažje vzpostaviti partnerski odnos.
Ameriška raziskava je pokazala, da posamezniki v partnerskih odnosih lažje prenašajo stres. Tudi če se v odnosu pogosto srečujejo s težavami, še vedno lažje prenašajo stresne situacije. Dolgotrajno razmerje naj bi pri moških tudi spremenilo njihove hormonske odzive na stres.
Osamljenost se odraža pri moških in ženskah drugače. Osamljen moški naj bi bolj trpeli za nespečnostjo, pretirano profesionalno kompenzacijo in deloholizmom. Medtem ko osamljena ženska trpi za prenajedanjem, ravnodušnostjo, pretiranim spanjem, iskanjem socialne tolažbe in samopomiljevanjem.

Osamljenost pri 50+
Socialna izolacija in osamljenost se pogosto povezujeta s starostjo. S staranjem mnogi preživijo svoje sorodnike in prijatelje, zato jim primanjkuje družabnega stika. Prav tako zdravstvene težave in otežkočeno gibanje onemogočata vzdrževanje rednejših stikov. Osamljenost postane posledica slabega zdravja in tega, da starejši ljudje vse pogosteje živijo sami.
Raziskave so pokazale, da so ljudje, starejši od 80. let, najbolj ranljiva skupina, ki čuti pomanjkanje družbe. Zanimiv je rezultat, da so ljudje pri petdesetih letih za malenkost bolj ranljivi kot ljudje stari med 60. in 80. let. S staranjem ljudje izgubijo stik s socialnim okoljem, rezultati kažejo, da po 70. letu začnejo čutiti pomanjkanje družbe, po 75. letu se počutijo izolirane od drugih, pri 80. pa imajo občutek, da so izpuščeni in odrinjeni stran. Vpliv let na osamljenost se pojavi pri obeh spolih enako.
V drugi raziskavi so iskali povezavo med osamljenostjo starejših, zdravjem, socialno mrežo ter navezovanjem stikov preko spleta. Raziskavo so delali na 3012 starejših ljudeh. Odkrili so, da se preko 35% vprašanih počuti osamljene. Starejši poročajo o manjšem občutku osamljenosti (25% nad 70. let) kot mlajši ”starejši” od 45.-49. leta (43% osamljenost). Nikoli poročeni so bolj osamljeni (51%) kot poročeni (29%). Prav tako pa višji prihodek zmanjšuje občutke osamljenosti. Najverjetneje zaradi večjih zmožnosti uresničevanja plačljivih aktivnosti.
Bolj osamljeni so se redkeje udeleževali socialnih aktivnosti, verskih obredov, prostovoljstva ali konjičkov. Približno polovica, ki je živela v domu za ostarele več kot eno leto, je pričala o občutkih osamljenosti. Osamljenost odločilno vpliva tudi na zdravje. Tisti, k so imeli slabše zdravje so bili v povprečju bolj osamljeni. Pri obeh skupinah (bolj in manj osamljeni) internet ni vplival na občutek večje povezanosti.
Zasledila sem zanimiv podatek, ki kaže na to, da naj bi upokojenci tik po upokojitvi čutili manjšo osamljenost kot tisti, ki delajo. Njihov ”delavnik” prežemajo aktivnosti in konjički, ki so jih želeli početi in prej niso zanje našli časa.

Kako preprečiti občutke osamljenosti?

  1. Vzdržujte svoje odnose, kajti ohranitev prijateljstev ni samoumevna. Prav tako s starostjo iščite tudi mlajša prijateljstva.
  2. Delajte dlje. Lahko ostanete v službi ali pa najdete nov način dela, mogoče honorarnega. Delo nam viša občutek koristnosti in nas sili v socialne stike.
  3. Izobražujte se v različnih ustanovah. S tem si večate socialno mrežo in delite isti interes s svojimi sošolci.
  4. Skrbite za svoje telo in zdravje.

Osamljenost je čustvo, ki ga ni lahko prenašati. Ne pozabite pa, da ima tudi ta občutek svojo funkcijo. Sili nas, da navežemo socialne stike in se povežemo z ljudmi. Vsi si delimo izkušnjo osamljenosti, zato lahko pogovarjanje o tej tudi povezuje.

OSAMLJENOST, 1.DEL

Jun4
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Osamljenost je subjektivni občutek, ki posamezniku sporoča, da mu v življenju manjka določen tipa odnosa. Je eden izmed najmanj znosnih občutkov, ki nas motivira, da ponovno navežemo stik. Sili nas k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni in nas opozarja na to, kdaj potrebujemo druge. Če se osamljenosti prepuščamo, ima to lahko velike posledice na naše psihično in telesno zdravje.
Ljudje se pogosto počutijo osamljene, tudi če so v družbi. Prav zaradi tega, ker tisti trenutek potrebujejo drugačen stik, ki jim takrat ni na voljo. Če se motivirajo in uspešno najdejo stik, ki jim v tistem trenutku ustreza, občutek osamljenosti izgine.
Ne smemo pa mešati osamljenosti in samote. Slednjo si izberemo sami in nam ustreza.

Kdaj se počutimo osamljene?
Osamljenost se pojavi ob različnih priložnostih. Glede na to, da je to subjektiven občutek, je odvisen od posameznika. Najpogosteje se osamljenost pojavi ob prekinitvi partnerskega ali za nas pomembnega odnosa. Izguba pomembne osebe, nas privede do žalovanja. Osamljenost pa lahko čutimo tudi v partnerskem odnosu, ki nam ne ustreza, imamo konstanten občutek, da nam nekaj manjka.
Osamljenost se lahko pojavi tudi po rojstvu otroka (poporodna depresija), po poroki, selitvi v drugo mesto, kjer še nismo navezali prijateljskih stikov itd. Skratka po večjih življenjskih spremembah.
Osamljeni se lahko počutimo, če z nekom nismo ”na isti valovni dolžini”, prav tako je osamljenost pogostejša v krajih z malo prebivalstva. Zanimiva je informacija, da zapornike v zaporih kaznujejo prav z osamljenostjo. V samici so izolirani od socialnega stika. Če bi bil človek dolgo izoliran od drugih, bi se mu lahko zmešalo ali pa bi od osamljenosti celo umrl.
Najtežje je prenašati občutek osamljenosti med prazniki. Prav zaradi velikega nasprotja med nami in ostalimi. Med prazniki vidimo filme o srečnih družinah, reklame o veselju in dobroti med ljudmi, v mestu vlada praznično vzdušje, medtem ko v nas veje občutek osamljenosti in praznine. Prazniki nas spomnijo na to, česar nimamo in si le to želimo.

Tipi osamljenosti
Govorimo lahko o več vrst osamljenosti. Najbolj poznana je razčlenitev Robert S. Weiss, ki  loči med čustveno in socialno osamljenost. Čustveno osamljenost povzroča pomanjkanje partnerskega odnosa. Socialna osamljenost priča o pomanjkanju širše socialne mreže. Posameznik se ne počuti kot del nečesa, na primer soseske ali razreda. Počutijo se nemočne in prezrte. Ameriški znanstveniki trdijo, da je pri ljudeh brez družabnega življenja verjetnost, da bodo umrli prej, 50 odstotkov višja kot pri ljudeh, ki imajo široko mrežo poznanstev. Poleg tega pa lahko ljudje, ki so dolgo časa osamljeni, izgubijo čut za realnost.

Poleg zgornje delitve, pa lahko osamljenost pogledamo tudi glede na čas trajanja. Situacijsko osamljenost povzroči nekaj v okolju, vendar se hitro konča.
Pri začasni osamljenosti posledic ni moč iskati v okolici. Te osamljenosti se je tudi težje otresti. O njej govorimo, ko oseba zboli in se zaradi bolezni dlje časa ne more družiti s prijatelji.
Oseba, ki se počuti osamljeno, ne glede na to ali je v družbi prijateljev in družine, doživlja kronično osamljenost. Ni pomembno kaj se dogaja v okolju. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav. 

Kaj vse vpliva na občutek osamljenosti?
Osamljenost je pogost pojav v večjih mestih, kjer se ljudje počutijo nepovezane z ljudmi iz okolice.
Tudi drastične družbene spremembe so doprinesle k povečani osamljenosti. Živeti pod skupno streho s širšo družino in sorodniki, je bilo na začetku 20. stoletja nekaj samoumevnega, medtem, ko ima danes to negativni prizvok. Veliko ljudi dela za to, da se bodo izselili od svoje primarne družine.
Tudi vse pogostejše ločitve vplivajo na občutek nepovezanosti. Statistično je vsaki peti človek večino svojega življenja osamljen.
Zanimiv je podatek, da če imaš otroke in si z njimi nepovezan, to prinaša večji občutek osamljenosti v primerjavi z ljudmi brez otrok.
Osamljeni naj bi imeli isto število prijateljev kot tisti, ki se ne počutijo osamljene, vendar med njimi ni močne čustvene vezi. Posledično že samo nekaj močnih čustvenih povezav odpravlja občutek osamljenosti. Torej, ne gre za kvantiteto, ampak kvaliteto.

Ali se osamljenost razlikuje po spolu? Kako je z osamljenostjo v starejšem obdobju? O vsem tem, pa v drugem delu članka o osamljenosti.

ČLANEK 3: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA FORMIRANJE ROMANTIČNEGA ODNOSA V ODRASLOSTI

May29

V zadnjem članku bom pisala o formiranju romantičnih odnosov ljudi, ki so izgubili starša v času odraščanja. Ko otrok izgubi svojega starša se prvič naredi povezava med ljubeznijo in izgubo. “Globoko v sebi verjamem, da me bodo vsi moški na koncu zapustili.” V primerjavi z vrstniki, ki niso izgubili starša, v odraslosti mnogi odlašajo s formiranjem romantičnega odnosa, vendar ga na koncu večina ustvari, kljub tveganju, da lahko partnerja izgubi. Nekateri načini formacije so funkcionalni, spet drugi nefunkcionalni. V nadaljevanju bo opisala le nefunkcionalno formaijo romantičnega odnosa, ki se lahko pojavi:

Iščem samoroga
Nekateri so odločeni, da si bodo poiskali ljubezen, ki so jo nekoč poznali. Odločno iščejo brezpogojno ljubezen, ki bo pozdravila njihovega ranjenega notranjega otroka. “Pri nekaterih se iskanje vsemogočne ljubezni čuti kot obup. Posameznik verjame, da njihova sreča in obstoj zavisita od tega, da si najdejo partnerja. “(Harris, 1995, p.155). Iskanje partnerja je intenzivno in se nikoli ne konča. “Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 5. let, moj brat pa 9. On je imel zelo malo romantičnih odnosov, medtem ko sem jaz skakala iz odnosa v odnos. Ostajala sem v odnosih, ki so bili zame slabi ter iskala, moško zaščito in pozornost, ki jo nikoli nisem dobila, saj sem očeta izgubila zgodaj.” piše članica foruma.

Ne smem te izgubiti
Mnogi, ki so izgubili starša v otroštvu formirajo romantični odnos, vendar jih strah, da bodo partnerja izgubili neprestano spremlja. “Po 25. letih zakona sem še vedno pozoren, če me bo moja žena zapustila zaradi drugega moškega ali pa bo umrla v prometni nesreči.” Ljudje, ki so prezgodaj izgubili starša, težje prenašajo zavrnitev in so bolj občutljivi glede potencialne izgube, v primerjavi z drugimi. Strah pred izgubo jih lahko vodi tudi v strah pred zaključevanjem nekega romantičnega odnosa, ki se izkaže za nefunkcionalnega.

Ljubezen ni zame
Po drugi strain, pa lahko strah pred ponovno izgubo preprečuje posamezniku, da sploh vstopi v odnos. Ni nujno, da se tega strahu zaveda. Spomnimo se, da smo v drugem članku pisali, da lahko svoje boleče spomine in občutke odrežemo in niso del naše vsakodnevne zavesti. Strah se lahko izraža na različne načine. Na primer preko pogoste menjave partnerjev ali pa partnerja zapustimo, preden on zapusti nas. Poleg tega, tudi če formiramo romantični odnos, si ne pustimo biti zares intimni. Partnerja ne spustimo blizu. Distanco ustvarjamo na različne načine: deloholizem, varanje, prepovedane substance itd.To nam omogoča, da med partnerja in sebe postavimo zid in se zaščitimo pred potencialno izgubo.
Nekateri se popolnoma odrečejo romantičnim odnosom. Čeprav čutijo potrebo po intimni povezavi, je občutek groze, da bi spustili nekoga blizu toliko večji. Prav tako pogosto sploh ne čutijo ali pa zanikajo potrebo, da bi se s kom romantično povezali. “Ne potrebujem nikogar. Bolje mi je, če sem samski/a. Srečen/na sem.”

ČLANEK 2: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA NAŠE PSIHOLOŠKO POČUTJE?

May25

V drugem članku, o izgubi starša v otroštvu, bom pisala kako se nas smrt lahko dotakne na psihološkem področju in mentalnem zdravju. Posledice se lahko pojavijo takoj po smrti starša ali kasneje v življenju. Pomembno je, da se zavedamo morebitnih dolgoročnih posledic, kljub temu, da smo smrt odžalovali in se na ven prilagodili novemu življenju. Smrt starša ni vzrok vsake naše težave, hkrati pa ne moremo zanikati rezultatov raziskav, ki kažejo na to, da imajo otroci, ki so izgubili starša v otroštvu, večjo verjtnost, da bodo razvili psihološko motnjo kasneje v življenju.

Težave na čustvenem področju
Čustva, ki se pojavijo ob smrti zavisijo od narave le te. Nenadna smrt, počasna smrt ali samomor v nas zbudijo drugačne občutke. Nerazrešena čustva lahko trajajo celo žviljenje, če jih ne naslovimo. Mnogi jih niti več ne povežejo s smrtjo starša v otroštvu, saj so se tako močno navadili, da jih ti občutki spremljajo v njihovem življenju.

  • Sram se pogosto pojavi, če je naš starš naredil samomor. Prav tako pa nas lahko spremlja, ker se počutimo drugačne od otrok z obema staršema.
  • Krivda je pogost občutek pri smrti. Otrok največkrat krivi sebe. Počuti se krivega za situacijo, kljub temu, da nad njo ni imel kontrole.
  • Čutvo, o katerem je pogosto prepovedano govoriti v tem kontekstu, je čustvo olajšanja. Čustvo se lahko pojavi, če je naš starš šel čez mučno umiranje ali pa zato, ker je bil starš neljubeč, nasilen. Njegova smrt prinese mir v družini.
  • Nekateri se odcepijo od velike bolečine, ki jo čutijo ob smrti. Zablokirajo vsa svoja čustva. Svojo pozornost maksimalno posvetijo drugam in odrežejo bolečo izkušnjo. Nekateri se ohromijo s pomočjo drog in/ali alkohola.
  • Pojavljajo se lahko občutki globoke praznine, ki jo začutimo v valovih ali pa je konstantno prisotna. Nekateri poiskušajo praznino zapolniti, spet drugi jo sprejmejo kot del njih. “Svojo praznino zapolnjujem z obsesivnim branjem, moja sestra pa se prekomerno druži. Nič slabega, samo vse je ekstremno. Ampak bi lahko bilo veliko huje, če bi našle uteho v drogah in alkoholu.”piše članica foruma.
  • Občutek nestabilnosti, ne zakoreninjenosti, brez trdnih tal pod nogami, se pogosto pojavi v odraslosti.
  • Nagnjenje k kontroli/nadvladi v odnosih. Kontrola se lahko pojavi zaradi strahu, da bi ponovno izgubili nekoga. Po drugi strani, pa se iz istega razloga, lahko popolnoma izolirajo od intimnih odnosov.
  • Idealizacija izgubljenega starša: otroci si pogosto predstavljajo umrlega starša kot popolnega. Nekoga, ki bi zadosti vsaki njihovi potrebi in želji.
  • Pogosto ne pričakujejo, da bodo živeli dlje kot pokojni starš, še posebej če je starš istega spola. Nekateri nehajo živeti, ko dosežejo starost pokojnega starša in živijo samo še na pol. S tem nezavedno ustvarijo povezavo s pokojnim staršem.

Višja ranljivost
V uvodu članka omenjene raziskave so pokazale večjo ranljivost na psihološkem področju, če smo izgubili starša v obdobju odraščanja. Spodaj naštevam za kaj so takšni otroci bolj dovzetni:

  • Večja možnost zlorabe drog in alkohola.
  • Večja možnost kriminalnega vedena. Starši niso samo naši učitelji, ampak nas tudi varujejo. Postavljajo nam meje, ko odraščamo. Pri odsotnosti starša, nekateri otroci podivjajo. Ne vedo kako naj kontrolirajo svoje impulze in obnašanje. Sprva čutijo odsotnost starša kot svobodo, ki kaj kmalu postane obremenjajoča. Uporniško obnašanje vključuje jezo, nasilje, kriminalno vedenje in spolno promiskuiteto.
  • Podpovprečni uspeh v šoli in nižja zaposljivost. Skoraj vsi otroci bodo imeli težave v šoli takoj po smrti starša. Za tiste, ki so imeli težave v šoli že pred smrtjo, je to toliko večji udarec. Po drugi strani pa ima smrt tudi obraten učinek. Otrok postene obseden z uspehom, saj poskuša ostati neprestano zaposlen, da se izogne bolečim občutkom.
  • Povečana možnost anksioznosti in depresije. Sledeči dejavniki še posebej vplivajo na razvoj depresivne ali anksiozne motnje:
    -smrt starša se pojavi pred 5. letom ali v zgodnji adolescenci;
    -izguba mame za dekleta pred 11. letom in izguba očeta za najstniške sinove;
    -konfliktni odnos z umrlim staršem;
    -preživeli starš se po smrti partnerja psihološko znaša nad svojim otrokom;
    -pomanjkanje primerne podpore s strain družine in okolice;
    -nestabilno okolje, kar vključuje pogosto menjavo otrokovih skrbnikov in izgubo družinske rutine;
    -če se preživeli starš ponovno poroči in se otrok in nov partner ne razumeta;
    -nepričakovana smrt;
    -pomanjkanje predhodnega znanja o smrti.
    (Source: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK217849/)