Poljudni članek, objavljen v reviji Vzajemna

Vozim se na avtobusu, sredi januarskega jutra. Ko se skozi gnečo ljudi komaj prebijem do praznega stojišča in avtobus pelje naprej. Začne se. Postane mi vroče, odpnem si plašč, snamem kapo in rokavice. Ni boljše. Začnem čutiti rahlo špikanje po rokah in hrbtu. Ni boljše. Zgrabi me strah in začnem se potiti. Čutim suho grlo, nimam vode, da bi se osvežila. Ljudje mi postajajo nadležni, začne se mi vrteti, težko diham, komaj spremljam kaj se dogaja. Srce mi močno bije, začne me boleti v prsnem košu. Imam srčni napad? Hočem ven, hočem ven, hočem ven!

Diagnoza: panična motnja
Zgoraj opisani primer je opis stanja v paničnem napadu. Znaki, ki jih naštevam v primeru, niso edini spremljevalci paničnega napada. Poleg tega lahko ob napadu doživljaš še sledeče simptome: vroče ali mrzle vale, povišan srčni utrip, drhtenje, slabost, odrevenelost, slabo orientacijo, strah pred smrtjo, občutek izgube kontrole, občutek, da se ti bo zmešalo ter želodčne težave in rdečico. Za samo diagnozo moraš imeti vsaj štiri od naštetih simptomov.
Zgoraj omenjeni simptomi so normalni znaki stresa, tesnobe ali strahu. Predstavljajmo si, da z družino jemo v restavraciji in v restavracijo kar naenkrat pride medved. Postalo nas bi strah. Naše telo bi doživelo podobne simptome kot pri paničnem napadu. Toda, ko doživljamo paniko, nismo v resnični nevarnosti, kot bi bili v situaciji z medvedom.

Torej kje tiči medved?
Točno določen vzrok za napad ni znan. Pojavi se iznenada in traja približno deset minut. Po napadu oseba lahko doživlja strah in je živčna še več ur.
Panični napad povezujejo s pretiranim stresom ali negativnimi okoliščinami v življenju. Leoni je zazvonil telefon. Po telefonu je izvedela za smrt njej drage osebe. Ob novici se ji je začelo vrteti, težko je dihala, ni dojemala realnosti, doživljala je panični napad. Panični napad lahko doživimo samo enkrat v življenju in se nikoli ne ponovi več ali pa ga doživimo večkrat.
Poleg tega je panični napad lahko posledica travme, strokovnjaki pa opažajo, da se prenaša iz generacije v generacijo, torej je genetsko pogojen. Biološko gledano vzrok iščejo v avtonomnem živčnem sistemu. Splošna (pre)občutljivost živčnega sistema lahko povzroči nenadno kemijsko neravnovesje, ki vodi v napad.
Prav tako je uživanje kave, alkohola, drog lahko povod za napad. Sam napad pa pogosto zamenjujejo s kapjo, srčno boleznijo in težavami z dihanjem.

Najpogostejši občutki
Marjan je na poti v službo doživel panični napad. To stanje je okusil že večkrat in vsakič se je zbal, da ga bo zadela kap. Pri napadu se srčni utrip poviša, imamo občutek kot da nam bo srce skočilo iz prsnega koša. Pogosto čutimo bolečino ali zbadanje v prsnem košu. Te občutke navadno povežemo s srčnim napadom.
Drugi pogost občutek ob paničnemu napadu je občutek, da boš znorel. Pospešen ritem srca, hitro dihanje, ki lahko privede do hiperventilacije, potenje, slabo zavedanje svoje okolice, ti lahko da občutek, da se ti meša in da nisi več v stiku z realnostjo.
Spet tretji se ob napadu počutijo, da bodo izgubili nadzor nad samim seboj. Bojijo se da bodo napravili nekaj ponižujočega pred ostalimi ljudmi. Na primer, da bodo sredi tržnice padli skupaj in se ne bodo več zavedali kaj se dogaja.
Janez si je ob jutranji kavi prižgal cigareto in kar naenkrat doživi panični napad. Simptomi napada ga privedejo do jasne misli-umiram. Veliko ljudi ob paničnem napadu misli, da umira. Vse naštete napačne razlage strah in tesnobo okrepijo. Kar vodi do še hujših paničnih napadov ter vse močnejših simptomov, ki krepijo prepričanje o smrti, kapi, izgubi kontrole, blaznosti (itd.).

Po izkušnji paničnega napada
Marjan, v zgornjem primeru, je doživel panični napad v avtu. Začel se je izogibati vožnji z avtomobilom. Strah ga je postalo, da bo vsakič, ko se bo vozil z avtom, doživel to neprijetno stanje. In res, vsakič, ko je prišel v avto se je panika ponovila. Ni se več vozil z avtom, tako se je omejil na hojo in javni prevoz. S tem pa se je posledično omejil tudi njegov konjiček-sprehodi v naravi. Izkušnja paničnega napada povzroči, da se začnemo izogibati določenim sprožilnim situacijam. Strah pred ponovnim napadom, pa navadno sproži sam napad. S časoma tako ne gre več za panični napad sam po sebi, ampak si človek s svojim strahom sam sproži napad.
Marija je svoj prvi panični napad doživela v dvigalu. Živi v trinajstem nadstropju, zato je uporaba dvigala nujna. Ker si sama ne upa v dvigalo, more z njo vedno iti njen mož. Ljudje z izkušnjo paničnega napada si upajo iti samo še tja, kjer se počutijo dovolj varne ali pa želijo spremstvo druge osebe kateri zaupajo.
V nekaterih primerih privede strah pred paniko, tako daleč, da si oseba ne upa več zapustiti hiše. Pogosto se panična motnja razvoje v agorafobijo, torej strah pred odprtimi prostori.
Od kar ima Mojca panične napade, so se ji socialni stiki zelo skrčili, ven si ne upa. Posledično večino časa preživi doma, zaprta v svoji lastni hiši.  Začelo se jo je lotevati depresivno razpoloženje. Panično motnjo velikokrat spremlja depresija, počutijo se nemočni, življenje postane bedno. Poleg tega nekatere osebe iščejo rešitev v alkoholu.
Ljudje s panično motnjo pa pogosto postanejo preveč pozorni in preobčutljivi za najmanjše spremembe v telesu. Sabina je šla v trgovino. Do trgovine je hodila hitro, zato se ji je rahlo povečal srčni utrip. Sama si je to napačno razložila, da ponovno doživlja panični napad, kar jo je privedlo do resničnega napada.
Živeti s strahom pred ponovnim paničnim napadom, izogibanje situacijam in ljudem, odvisnost od spremstva drugega, naredi življenje za ljudi s panično motnjo težko.

Kaj pravi statistika
Statistično gledano se napad najpogosteje pojavlja v zgodnjih dvajsetih letih. Ni pa nenavadno, če se pojavi pri otrocih ali ostarelih. Raziskava je pokazala, da ima 4,9 procentov žensk in 1,8 procentov moških panično motnjo. Fobije so na splošno bolj prisotne pri ženski populaciji. Tako je panična motnja dvakrat bolj pogosta pri nežnejšem spolu. Vendar pa vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje, namreč veliko ljudi doživi samo en napad brez ponovitev.
Kako zdraviti panično motnjo in kako si lahko pomagate sami, ko doživljate panični napad ter predloge za svojce boste lahko prebrali v naslednji številki.

Ozdravljivost?
Na žalost veliko ljudi ne poišče pomoči pri pojavu paničnega napada. Kar je še posebej žalostno, saj v večini primerov je panična motnja ozdravljiva.  Spada celo med najbolj ozdravljive psihološke težave.
Pomembno je vedeti, da se med zdravljenjem fizični simptomi paničnega napada lahko spremenijo. Tako je Tatjani pred zdravljenjem ob paničnem napadu začelo srce  močno biti, sedaj se je ta simptom prelevil v močno potenje rok in celega telesa. Menjava simptomov naj bi bil dober znak ozdravitve.

Psihoterapija
Če panike ne zdravimo, je ta motnja lahko uničujoča. Po pomoč se lahko obrnemo na psihoterapijo. S panično motnjo se ukvarjajo različne veje psihoterapije, učinek psihoterapije pa  je primerljiv z učinkom pri zdravljenju z zdravili.

Jemanje zdravil?
Tatjana zelo nerada vzame tableto, zato jo je prestrašil podatek, da so pri panični motnji zdravila nujna. Odšla je do svojega zdravnika in podatek preverila. Zdravila za panično motnjo niso nujna, veliko ljudi se lahko zdravi brez njih. Za zdravljenje se redko jemlje samo zdravilo brez kombinacije s psihoterapijo. Najbolj učinkovita pri zdravljenju panične motnje sta antidepresiv in benzodiazepin (lajšajo tesnobo in strah). S samimi pomirjevali je potrebno previdno, saj po nekaj tednih lahko vodijo v odvisnost. Brez strogega nadzora psihiatra ali osebnega zdravnika jih raje ne jemljimo.

Kako si lahko pomagam sam?
Samopomoč je dostikrat potisnjena na stranski tir. Vendar posamezniku lahko da občutek kontrole nad svojim stanjem in voljo, da obstajajo načini, kako si v trenutku napada pomagati sam.
Ena izmed možnosti so dihalne in sprostitvene tehnike. Tatjana je ob paničnemu napadu začela spremljati svoje dihanje. Ko je ugotovila, da diha zelo hitro, je globoko vdihnila in dolgo izdihnila. To je ponavljala toliko časa, dokler se ni umirila. Nekateri si pri dihanju pomagajo z navadno papirnato vrečko in dihajo vanjo. Čeprav bo mogoče prvi občutek, da vam primanjkuje zraka, se vseeno potrudite in umirite dihanje.
Za sproščanje obstaja veliko zgoščenk, ki vas vodijo skozi sprostitev. Če ne morete dolgo zdržati, se ne obremenjujte, začnite s 5 minutami in potem podaljšujte. Ne ustrašite se, če telo postane mlahavo in težko, če vam mogoče trzne kakšna mišica. To je normalno pri sproščanju. Če vas začnejo grabiti panične misli, se osredotočite nazaj na glasbo ali govor na cd-ju. Lahko si prišepnete, vse je v redu.
Druga stvar s katero si lahko pomagate je prigovarjanje pozitivnih misli. Tatjana je začutila mravljice po nogah, sedela je na avtobusu in prepričana je bila, da ne more vstati. ”Padla bom skupaj, padla bom skupaj, ljudje me bodo čudno gledali.” Se ji je začelo poditi po glavi. Nato se je spomnila, da je potrebno te misli utišati. Rekla si je: ”Noge me držijo, imam trde in čvrste noge, vedno sem bila športno aktivna, nemogoče je, da me noge ne bi držale. Ko so se ji ponovno vrinile negativne misli, jih je spet zamenjala s pozitivnimi. S tem si lahko zelo pomagate, vendar je potrebno vztrajati. Ni lahko ob občutku, da boš padel skupaj, imeti pozitivno misel.
Tretja stvar je matematika. Vam ni všeč? Nič zato, pomagala pa lahko. Ko začutite paniko, si izberite eno število in zapišite njegove večkratnike. Tatjana si je izbrala število 7 in začela 7, 14, 21, 28 itd. Če vam misli uhajajo, nič hudega, ko se tega zaveste, se vrnite k številom. Lahko jih na glas govorite. Če vam je enomestno število prelahko, si lahko izberete dvomestno. Bolj ko bodo misli zaposlene s seštevanjem, boljše bo.
Lahko se dogovorite s prijateljem, da je on vaš klic v sili. Ko vas zgrabi panika, ga lahko pokličete. Vendar previdno, če si prijatelj, ne smeš ”paničariti” in se zgražati nad telesnimi simptomi, kajti to bo povečalo le-te in panika bo hujša. Lepo poslušaj kaj ti ima za povedati, lahko ga vpraša kaj je delal pred paniko, kaj je delal čez dan, lahko ga spomnite na dihanje, seštevanje, pozitivne misli, opomnite, da je varen, da ni sam, da ste z njim itd.
In kar je pri vsem tem najpomembnejše: vztrajajte!

Miti o paničnem napadu
#Mit 1: Ljudje s panično motnjo morejo jesti zdravila in jih bodo jemali do konca življenja.
Zdravila niso nujni del zdravljenja.

#Mit 2: Med paničnim napadom izgubiš popolni nadzor.
Panični napad se lahko začuti kot izguba nadzora, vendar v resnici ne gre za to.

#Mit 3: Panični napadi so smrtonosni.
Ni res, lahko se tako občutijo, vendar gre za odgovor telesa na (navidezno) nevarnost.

#Mit4: Med paničnim napadom mi primanjkuje zraka.
Občutek je, da nas duši, zato začnemo hlastati za zrakom. Vendar med hiperventilacijo vdihnemo preveč kisika.

#Mit 5: Drugi vidijo, da imam panični napad.
Pogosteje ljudje sploh ne opazijo, saj so bolj zaskrbljeni, kako bodo oni izgledali v javnosti.

#Mit 6: Panične napade bom imel celo življenje.
Z zdravljenjem je moč panične napade za vedno ustaviti.