Tag Archive | občutek neprimernosti

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo.

Občutki povezani z manjvrednostjo
Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden.
Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega?
Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna.
Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.
 

Manjvrednost in romantični odnos
Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna.
Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti.

Delo na sebi
Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit.
Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.”
Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih.
Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi.

Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti!

1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja.
Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti.
Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.
                                                                  

Vzroki za razvoj občutka
Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom.
Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh.
Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno.
Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti.

Dva tipa manjvrednosti
Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju.
Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti.

Kako prepoznati občutek pri sebi?
Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti.
Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost.
Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti.

2. del članka Občutek manjvrednosti