Archives

ČLANEK 1: IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU

May23

V sklopu 3. člankov se bom dotaknila zelo globoke izgube-izgube starša v obdobju odraščanja. Zamisli si, da se podaš na svoj prvi resnejši podvig v gore. Zraven imaš izkušenega spremljevalca, na katerega se popolnoma zaneseš, da te bo pripeljal do vrha. Pokazal ti bo pot, prepričal se bo, da je varna, poskrbel bo, da ne boš dehidriral. Sredi podviga tvoj spremljevalec umre. Kaos! Strah! Podobna tej izkušnji je izkušnja izgube starša v otroštvu. Izguba je velika in ima močne posledice. Če stars lahko zavedno izgine, potem nič na svetu ni varno in zagotovljeno. Izguba starša lahko razdre družino kot skupnost. Družina neha funkcionirati kot celota, ampak se razbije na posameznike v družini. Pri čemer se vsak sam sooča z izgubo.

Večina ljudi doživlja dan, ko so izgubili starša kot dan, ko se je njihovo otroštvo končalo in so bili primorani hitro odrasti. Na ta dan se je njihovo življenje drastično spremenilo. Kakšna je tvoja izgušnja?

Žalovanje
Žalovanje ni univerzalno, saj ljudje ne žalujemo na isti način. Otrok opazuje odziv preživelega starša in se nauči kako naj bi žaloval. “Ali je v redu jokati ali moram biti močen?” Način žalovanja pa je tudi odvisen od naše starosti.

Na primer, otrok pred 2. letom lahko preneha govoriti, otrok pred 5. letom ima lahko težave z uriniranjem, prehranjevanjem in spanjem. Šolajoči otroci lahko začnejo doživljati fobije in strah, da je z njihovim telesom prav tako nekaj narobe (hipohondrija). Prav tako se lahko umaknejo vase ali pa začnejo pretirano pomagati. Še posebej pri fantih žalost lahko zamenja jeza in agresija. Adolscenti se na izgubo lahko odzovejo bolj podobno odraslemu, hkrati pa se zaradi strahu pred drugačnostjo, lahko odpovejo izražanju svojih občutkov.

Otroci, ki so izgubili starša, ko so bili dojenčki lahko čutijo odsotnost in ne izgube. “Ne vem kaj pomeni oče. Ko sem začel šolo sem se počutil drugače od ostalih otrok, ki so imeli očeta in mamo. /…/ Nisem imel predstave očeta, samo mene, brata in mamo. “(Harris, 1995, p.18). “Moj starejši brat je bil 13, ko je (mama) umrla.  In pogosto govori o tem, kakšno bi bilo lahko življenje, če bi mama še živela. Ampak on ve, kakšno je bilo življenje, ko je mama še živela. On jo lahko resnično pogreša. Jaz je nikoli nisem imela, zato ne čutim izgube. “(Harris, 1995, p.18).

Kako ste žalovali v vaši družini?

Kaj lahko preživeli stars naredi za svoje otroke?
Včasih otrok ne izgubi samo enega starša, ampak tudi preživelega. Slednji je sam v taki bolečini zaradi izgube partnerja, da ne zmore držati družine skupaj. Preživeli stars se lahko odzove na izgubo z zlorabo, zanemarjanjem ali jezo nad svojimi otroki. Prav tako lahko na otroka začnejo gledati kot na odraslo osebo ali pa padejo v globoko depresijo in se popolnoma umaknejo iz otrokovega življenja. Pomembno je, da tudi starš poskrbi zase in se obrne na strokovno, družunsko in prijateljsko pomoč. Svojim otrokom pa lahko pomaga pri žalovanju tudi preko sledečih predlogov:

  • Pomembno je, da skuša obdržati otrokovo rutino čim bolj redno. To bo zmanjšalo otrokovo anksioznost in s časoma prineslo nazaj občutek stabilnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da ima otrok zadostne informacije glede smrti, ki so primerne za njegovo starost. Pogosto jih skrbi, da bo umrl tudi drugi stars. Pomembno je, da se z njimi pogovarjamo o njihovem strahu in jim zagotovimo (tudi večkrat), da niso odgovorni za smrt starša.
  • V tem obdobju se je najbolje izogniti dodatnim spremembam kot so selitev, sprememba šole. Velike spremembe doprinesejo k težavnosti žalovanja za izgubljenim staršem.

Kako je bilo v tvoji družini? Kako je preživeli starš držal družino skupaj dolgoročno? Kje, če sploh, je preživeli starš iskal pomoč?

O tem se ne govori
V nekaterih družinah se o izgubi sploh ne govori. Otrok pa lahko tudi namerno skrije svoje občutke, saj s tem želi zavarovati preživelega starša pred dodatno bolečino. Marsikateri moj klient v primarni družini ni govoril o izgubi starša. Takoj po smrti je bilo nekaj prostora za čustva in občutke, kmalu za tem pa se je moral vsak član družine soočat z občutki sam v svoji zasebnosti. Ne, da je bilo prepovedano govoriti o dogodku in občutkih, ampka so želeli prihraniti družini nadaljne bolečine.
Pomembno je, da se predela boleče občutke izgube. Preživeli starš naj spodbuja in se pogovarja s svojimi otroci o njihovih občutkih. Prostor za občutke se lahko ustvari tudi preko rednih ritualov. Na primer: skupen letni obisk groba in pogovor, praznovanje rojstnega dne umrlega starša ipd.

Ste v tvoji družini govorili o občutkih? Ali je O.K. o njih govoriti tudi sedaj, ko si odrasel?

-4% otrok v zahodnjem svetu je izgubilo starša med odraščanjem

-1 od 9 odraslih je izgubilo starša preden so dopolnili 20 let

-40% se jih je pretvarjalo, da so v redu, ker niso želeli vznemirjati preživelega starša

-63% se jih je balo, da bo preživeli starš tudi zbolel in umrl

Vir: Poll by Greenwald & Associates for New York Life Foundation and Comfort Zone Camps.

DOLGČAS

May18
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna (avtor: Eva Štajner).

Ko nam je dolgčas, se sekunde spremenijo v ure. Že sama beseda dolgčas pove, da čas mineva zelo počasi. Pogosto slišimo stavek: »Meni je dolgčas.« Toda ali vemo, kaj dolgčas sploh je?

Kaj pomeni dolgčas?
Pojem dolgčas so skovali v 18. stoletju. Takrat je veljal za nov pojem, ni bil pa nujno nov občutek. Zakaj so se ljudje začeli dolgočasiti šele takrat? Dolgčas naj bi se pojavil z nastankom odmora in počitka v svetu dela. Med počitkom so se ljudje začeli dolgočasiti. Dolgčas so pripisovali tudi pomanjkanju vere, ki naj bi ohranjala zanimanje in zaposlenost meščanov.
Dolgčas je občutek, ki mine, tako kot vsak občutek. Če ga doživljamo dlje časa, nam postane neprijeten. Razlogov za nastanek dolgčasa je več. Izhodišče naj bi bilo, da neke svoje želje ne moremo uresničiti.
Verjetno smo se že vsi znašli v položaju, ko je nekaj postalo za nas  nezanimivo. Sprva zanimiv voden ogled po muzeju se je Marku spremenil v dolgočasno izkušnjo, ko je vodič na dolgo in široko začel razlagati o zgodovini dinozavrov. Dinozavri Marka ne zanimajo. Zato je izgubil koncentracijo, stvar ga ni zanimala in začel se je dolgočasiti.
Dolgčas nastane tudi, ko nekaj obvladamo ali znanje hitro osvojimo. Družabna igra je lahko zanimiva za razgibavanje možganov. Ko pa  ugotovimo, kakšen je sistem igranja, nam postane dolgočasna in bi raje počeli nekaj drugega.
Lahko se zgodi, da se doma v naslonjaču na smrt dolgočasimo. Vendar v sebi ne najdemo motivacije, da bi poiskali drugo aktivnost in izstopili iz dolgčasa.

Tipi dolgočasja
Dolgčas ne nastane vedno pod istim pogojem, ampak širi svoje lovke na različna področja. Dolgočasimo se lahko v določenih okoliščinah. Temu pravimo situacijski dolgčas. Ko se odvrnemo od teh okoliščin, nam neha biti dolgčas. Na primer: čakanje v banki se zavleče do dve uri in med stanjem v vrsti nam postane dolgčas.
Poznamo tudi dolgčas, ki nastane zaradi prenasičenosti. Ta dolgčas nam je vrjetno najbolj poznan v današnji zahodnji družbi, kjer imamo vsega preveč. Ob gledanju nadaljevanke nam postane dolgčas, saj gledamo za povrstjo že 10. del. Po 3. delu ji nehamo zbrano slediti in zraven brskamo po telefonu, kuhamo in pospravljamo.
Eksistencialni dolgčas pomeni, da se ne dolgočasimo v določenih okoliščinah, ampak v življenju. Vse se nam zdi  brezvezno, ne vemo, kaj si želimo. Skačemo z enega področja na drugega. Zaželimo si obiskovati šahovski krožek, sprva nas zanima, toda ko spoznamo nove ljudi in delno osvojimo igro, nam postane dolgčas. Mislimo, da si nismo dobro izbrali, zato si izberemo nov krožek. Ko tega osvojimo, si poiščemo novega in tako naprej. Verjamemo, da nam, ko bomo našli pravega, ne bo dolgčas.

Preganjanje dolgčasa
Ko se znajdemo v okoliščinah, iz katerih ne moremo izstopiti, človeška ustvarjalnost za preganjanje dolgčasa ne pozna meja. Kolikokrat smo v šolskih dneh pri pouku na prelep sončen dan razmišljali, kako bi se šli ven potepati. Okoliščine (šolo) smo zapustili v mislih. Dolgčas lahko ublažimo tudi z gibanjem, in sicer tapkamo s pisalom ob mizo, si grizemo nohte ali pa migamo s stopalom. Včasih zraven, ko naj bi poslušali, rišemo, se igramo štiri v vrsto, na skrivaj prebiramo knjigo. Takrat je naša pozornost deljena. Vse to je funkcionalno preganjanje dolgčasa.
Poznamo pa tudi destruktivnejše poti preganjanja dolgčasa, kot so iskanje konflikta, hrana, različne odvisnosti ali vandalizem.
Filozofski pristop k dolgčasu je, da raje pogledamo, kaj doživljamo, kot pa, da bi navzven poskušali prestreči dolgčas. Na vzhodu porabijo veliko časa za meditacijo. Tako kaže, da za vzhodnjake dolgčas ni problem, kljub mirovanju in pomanjkanju spodbude iz okolja.
Že sama misel na dolgčas nas včasih motivira, da se spomnimo, kaj bi lahko počeli. Ko pa se znajdemo sredi dolgčasa, ga želimo pregnati. Dolgčas lahko preženemo tako, da se umaknemo v spanec ali sanjarjenje – to je pasivno preganjanje dolgčasa. Seveda pa lahko poiščemo kako spodbudno dejanje, na primer gremo s prijateljem na sprehod in prijeten klepet, se vpišemo v nov krožek – to je aktivno preganjanje dolgčasa. V zahodni kulturi dolgčas prepoznamo, ko nimamo ničesar početi. Danes naj dolgčas ne bi bil povezan s tem, da ne bi imeli ničesar početi, temveč s pomanjkanjem občutka povezanosti z določeno aktivnostjo.


Dolgčas ni znamenje, da smo na napačni poti. Dolgčas je del življenja in se ga je treba naučiti prenašati. Samo trem odstotkom ljudi naj ne bi bilo nikoli dolgčas. Večina ljudi išče razlog za to občutje v okolici, vendar danes psihologi menijo, da je občutek dolgčasa subjektiven in ga vsak posameznik doživlja drugače. Raziskave so pokazale, da je dolgčas tudi pogost spremljevalec depresije, brezupa, osamljenosti in pomanjkanja notranje motivacije. Dolgčas je postal simptom moderne družbe, saj nam napredek tehnologije omogoča vedno bolj lahkotno življenje.

 

 

KAKO ČUSTVA VPLIVAJO NA NAŠE TELO?

May16

Povezava med tem kar čutimo in našim telesom je neizogibna. Ko na ulici srečamo osebo, ki nam je všeč, zardimo. Takšnem odziv je začasen in v našem telesu hitro mine. Nasprotno, stresne situacije, ki dlje časa vplivajo na nas, za sabo puščajo tudi telesne posledice.

Nada je že več let jezna na svojo nekdanjo prijateljico. Jeze ni nikoli izrazila, temveč je dogodek potlačila globoko vase. Kljub temu je jeza našla način, da se izrazi, in sicer na njenem telesu.

Kadar človek ignorira neprijetne dogodke v svojem življenju, se to lahko pokaže na telesu. Če povemo bolj po domače – če ne najdemo nekega ventila za sproščanje, se čustva nabirajo v nas in našem telesu. Če jih dalj časa zadržujemo v sebi, lahko to privede do sprememb v metabolizmu in hormonskih procesih, prav tako se spremenita napetost mišic in struktura tkiva. Zanikanje, potlačevanje, premlevanje negativnih misli in občutkov ni funkcionalno. To seveda ne pomeni, da naj bi v življenju težili k temu, da neprijetnih občutkov sploh ne bi čutili. Prav izogibanje in nesoočanje z njimi lahko vodi v psihično in telesno bolezen.

Razum lahko za nas postane orodje, ki ga uporabimo, ko se prepričujemo, da nas neka okoliščina ni prizadela, da nismo jezni in je vse v redu. Toda telo, ki sprejema dražljaje tako od zunanjega okolja kot od naše notranjosti (želje, fantazije, misli), teži k iskrenosti. Če smo neiskreni do sebe, so bo telo uprlo in nam začelo sporočati, da nekaj ni v redu.

Znaki
Čustveno stanje lahko vpliva na različne dele telesa. Najpogosteje sta znak kroničnega stresa povišan krvni tlak in želodčna kislina, potem alergije na koži in spremembe v apetitu. Stres lahko vodi tudi do rane na želodcu ali do srčnih bolezni.

Na čustveno neravnovesje v življenju posameznika lahko kažejo še bolečine v križu ali prsih, driska, suha usta, utrujenost, splošne bolečine, glavoboli, nespečnost, vrtoglavost, hitro bitje srca, težave v spolnosti, zadihanost, trd vrat in potenje. Vse to oslabi imunski sistem, kar povzroči, da smo bolj dovzetni za bolezni.

Vpliv čustev na telo pa ni samo neprijeten. Ne smemo pozabiti na vpliv zaljubljenosti in moč ljubezni. Harvardski psiholog David C. McClelland je skupini predvajal film o materi Tereziji, ki je prikazoval njeno ljubezen do zapuščenih otrok. Poskus je pokazal, da se je skupini za nekaj ur povišalo izločanje žleze, ki skrbi za odpornost imunskega sistema.  

Psihosomatika
Če čustveno stanje vodi do kroničnih telesnih obolenj, govorimo o psihosomatskih boleznih. Soma pomeni telo. Psihosomatska bolezen je torej bolezen, ki izvira iz misli in čustev ter se kaže na našem telesu. Poleg tega so za razvoj psihosomatskih bolezni potrebni številni prepletajoči se dejavniki. Vendar telesni simptomi pri teh boleznih niso simulacija, temveč se razvijejo resnične bolečine.

Psihosomatsko bolezen pa je treba ločevati od psihosomatskih reakcij, ki so naravni odziv telesa. Naj ponazorim s primerom. Ko se je Nada razšla z dolgoletnim partnerjem, je sprememba povzročila stres v njenem življenju, ki se je kazal predvsem s pomanjkanjem apetita. Telo je zavračalo hrano. Med prebolevanjem izgube se ji je apetit počasi vračal in se nazadnje popolnoma povrnil.

Kaj pa nasprotno?
Ne smemo pozabiti na nasprotni proces. Ne samo, da čustva in misli vplivajo na naše telo, ampak tudi telesna bolezen vpliva na naše počutje. Le spomnite se kako se počutite, če ste en teden zaradi bolezni zaprti med štiri stene. Ste nejevoljni, nič se vam ne da, radi bi že ozdraveli.

Podoben je primer ljudi, ki so zboleli za hudo boleznijo in so s pozitivnim mišljenjem, vedrino in motivacijo za zdravljenje izboljšali stanje bolezni ali celo ozdraveli. Primerjajmo med seboj dva bolnika s podobno telesno boleznijo. Pri čemer je eden pozitivno naravnan do svojega zdravljenja in komaj čaka, da se postavi nazaj na noge, drugi pa je črnogled ter brez življenjske energije. Pozitivno naravnani bolnik bo prej vstal iz postelje in tudi osebju, razumljivo, je z njim lažje in bolj prijetno delati.

Za konec
Odraščali smo v najrazličnejših okoljih, ne glede na to ali je bilo otroštvo prijetno ali neprijetno, smo se na nekem nivoju na okolje navadili in nismo pozorni oziroma sploh ne prepoznamo, da nam določene okoliščine v katerih se nahajamo, lahko povzročajo neprijetne telesne občutke. Tako vztrajamo v službi, kjer se dogaja ponižanje, ker smo ponižujočega okolja vajeni. Vendar naše telo se ne da pretentati. Sporoča nam, da nekaj ni v redu. Vsak delovni dan, se namreč zbujamo nerazpoloženi, razdraženi, lahko celo depresivni. Poskušajte se ustaviti in poslušati kaj vam pravi telo.

SOODVISNOST V PARTNERSKEM ODNOSU

May14

Pri svojem delu spoznam veliko zanimivih ljudi. Mnogi pridejo na terapijo, ker so v destruktivnem odnosu katerega ne zmorejo zaključiti. Skupaj z njihovim partnerjem ustvarijo toksični, soodvisen odnos. Soodvisnost se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak tudi v družinskih, službenih, prijateljskih odnosih ter na ravni skupnosti. Čeprav v članku predstavim soodvisno dinamiko iz ženskega vidika, moški iz tega niso izvzeti.

Zakaj “pristanemo” v soodvisnem odnosu?
Destruktivni vzorci so naučleni. Poberemo jih v naši primarni disfunkcionalni družini, kjer naša potreba po ljubezni ni bila zadovoljena. Ljudje, ki so vzgojeni v takem okolju so navajeni na kaos, nepredvidljivost, napetost, ustrahovanje in dramo. Sami si v odraslosti poiščejo podoben romantični odnos, saj jim je tak odnos poznan in domač. Nezavedno preigravajo isto dramo ter upajo, da jim bo tokrat uspelo spremeniti izid in končno dobiti ljubezen, ki si jo zaslužijo.

Ob prvem srečanju navadno začutimo močno energijo in občutek, da se poznamo že zelo dolgo. Noro se zaljubimo v partnerja in vse se začenja odvijati zelo hitro. “Na prvem zmenku, sem začutila, da sem spoznala mojo sorodno dušo. Vse sem naredila, da bi ostala z njim. Šla sem tako daleč, da sem na koncu izgubila sebe.” piše članica foruma.

V soodvisnem odnosu so zadovoljni z drobtinicami. Pripravljeni so čakati, prositi, pomagati, se spremeniti, samo da bi dobili tisto malo “ljubezni” od svojega partnerja. Še več, bolj ko jih ta odriva, bolj silijo k njemu.

Rado se zgodi, da se zavedamo, da tak odnos ni zdrav, vendar iščemo izgovore za partnerjevo vedenje v njegovi težki preteklosti. Odločeni smo, da ga bomo rešili z našo ljubeznijo. Dokazati mu želimo, da ga ne bomo zapustili kot so to storili ljudje pred nami. Zaljubljeni smo v njegov potencial, “kaj bi lahko bilo” in zanikamo realno situacijo. Odvisni smo od čustvene bolečine, ki je del soodvisnega odnosa. Zato se nam zdrav partnerski odnos ponavadi zdi dolgočasen.

Dinamika soodvisnega odnosa
V soodvisnem odnosu obstajajo različne dinamike, skozi katere se disfunkcionalni odnos preigrava. Ena izmed njih je pasivnost-kontrola, kjer je ena oseba podložna, ne zmore narediti odločitev in poskuša ugoditi partnerju. Partner želi imeti kontrolo, naredi vse odločitve v odnosu in skuša spremeniti drugega.

Druga dinamika se kaže v vlogi rešitelja, ki še posebej pride do izraza v odnosu z odvisnikom. Rešitelj naredi vse namesto partnerja, zato le ta lahko ostane odvisen in neodgovoren. Istočasno se rešitelj osredotoča na drugega in ne prevzema odgovornosti zase. Izogiba se svoji bolečini, praznini, strahu in jezi tako, da pozornost obsesivno osredotoča na svoj partnerski odnos.

Prav tako se lahko znajdemo v odnosu, kjer oba partnerja želita ugajati. Od zunaj deluje tovrsten odnos harmoničen in brez prepirov. Vendar, v tem odnosu ni prostora za prepir in individualnost. En brez drugega ne zmoreta funkcionirati, zato so neskladja v odnosu preveč tvegana.

Osredotočimo se nase
S tem, ko preusmerimo pozornost nazaj k sebi, začenjamo prekinjati disfunkcionalni krog, ki se je začel v našem otroštvu. Potrebno je veliko časa, da nam nov, bolj zdrav način, postene domač. Kljub vsem kaosu, ki ga prinese soodvisen odnos, je le-tega zelo težko prekiniti. Potrebno je resno delo na samemu sebi. Nekatera področja, so pogosto problematična, pri ljudjeh v soodvisniških odnosih, zato je zelo pomembno, da se na psihoterapiji osredotočimo tudi na njih:

  • Strah biti sam: Strah je tako močen, da raje ostajamo v nefunkcionalnem odnosu. Težavo imamo z zaključevanjem odnosov. Pogosto si najdemo novega partnerja, še predenj se stari odnos zaključi. Nekateri ob koncu odnosa čutijo podobne simptome kot pri odvajanju od droge. ”Ko je odnosa konec, ne morem spati, tresem se, mrazi me po celem telesu. Postanem depresivna in začnem zanemarjati svoje otroke. Tako me je strah teh simptomov, da raje vztrajam v odnosu, ki vem da ni zame.” Piše članica foruma. Zakaj so simptomi isti kot pri odvajanu od droge? Ker je tovrsten odnos odvisniški odnos. Brez njega ne moremo in smo odvisni od čustvene bolečine, ki nam jo prinaša.
  • Globoki občutki praznine: Vztrajamo v odnosu, samo da bi se izognili občutku praznine, ki je v nas. Verjamemo, da ko bomo spoznali pravega moškega, bo naše življenje spet dobilo pomen in občutki praznine bodo izginili. Na žalost večina ljudi v soodvisniških odnosih večino časa čuti praznino in osamljenost.
  • Nizka samozavest: Verjamemo, da nismo vredni ljubezni, uspeha in sreče same po sebi, ampak si jih moremo prislužiti. Perfekcionizen pogosto spremlja nizko samozavest. Če je vse popolno, potem se glede samega sebe ne moremo počutiti slabo. Čim nekaj ne gre po (perfektnem) planu, se v nas zbudijo občutki krivde in strahu, da bomo izgubili ljudezen drugih.
  • Šibke meje: Nimamo občutka za svoje meje, ne za meje drugega. S težavo rečejo ne, prav tako pa dostikrat preslišimo “ne” druge osebe. Postavitev meje, bi prinesla tveganje, da se odnos konča, kar pa čutimo kot grožnjo.
  • Kontrola nam pomaga, da se počutimo varne. Ker nismo imeli veliko kontrole v otroštvu, sedaj z njo preprečujemo, da bi se še kdaj znašli v podobni situaciji. S tem se izogibamo svoji lastni bolečini.
    Nekateri se znajdejo na drugi strani spektra in so v odnosu, kjer jih partner kontrolira. Na začetku jim to daje oblutek varnosti, vendar se kaj kmalu obrne v kaotični odnos.
    Zanimiva oblika kontrole je prevzemanje krivde nase. Če najdemo krivdo v sebi, pomeni da je potrebno samo ugotoviti, kaj počnemo v odnosu narobe in to popraviti. Verjamemo, da se bo s tem disfunkcionalna dinamika v našem odnosu prekinila.
  • Skrb za drugega: Potrebe drugega postavljamo pred lastne. Možen vir tega vedenja smo se lahko naučili v otroštvu, ko smo fizično in/ali čustveno skrbeli za našega starša. Želimo ugoditi vsem ljudem, hkrati pa se lahko čutimo užaljene, če drugi ne sprejema naše pomoči. Skrb je edini način kako znamo pokazati ljubezen in upamo, da nam bodo le to vrnili.
  • Obsesivnost: Vzrok za obsesijo je strah. Strah, da nismo vredni ljudezni, da bomo ostali sami, neopaženi ali celo uničeni v odnosu. Potihem upamo, da nas bo partner osvobodil teh strahov. Okupiramo se z mislijo o njemu in/ali naših napakah v odnosu in se s tem ne osredotočimo na resnični problem. Obsesivnost se lahko kaže tudi preko pretiranega ljubosumja.
  • Zanikanje: V zanikanju smo glede našega odnosa in naše odgovornosti zanj. Vsem nezdravim družinam je skupno to, da zanikajo svoj korenit problem. Ko odrastemo dinamiko zanikanja prenesemo v naš romantični odnos.
  • Intimnost: Ne znamo vzpostaviti resnične intnimnosti. Bojimo se, da če bomo nekoga resnično spustili blizu, nas bo ta ranil in zavrnil. S tem ko kontroliramo bližino v odnosu, se skušamo obvarovat pred ponovnim razočaranjem.

ALI SKYPE TERAPIJA SPLOH DELUJE?

Jun7

Med študijom, so mi povedali, da Skype terapije ni primerjati s psihoterapijo v živo. Kljub temu, da sem kasneje ugotovila, da to ni preverjena trditev, ima večino psihoterapevtov mnenje “iz šolskih dni”.

Naključno je do mene prišla informacija, da bi bila tovrstna oblika psihoterapije zelo dobrodošla. Kljub začetnem dvomu, sem se po premisleku odločila, da se prepričam sama, preden si ustvarim dokončno mnenje.

Po mojih izkušnjah je Skypa terapija enako učinkovita kot psihoterapija v živo. S svojimi klienti lahko ustvarim globoko povezavo, ki zdravi. Razlik ne vidim pri sami učinkovitosti, ampak v načinu dela. Glede na to, da sem se izobrazila kot “psihološko globinska telesno oreintirana psihoterapievtka”, pogrešam delo s telesom. To mi predstavlja predvsem iziv in začela sem razivjati vaje, ki so primerne za online psihoterapijo. Tako z nekaterimi klienti poleg pogovora, delamo še preko fimov, pisanja, risanja ter vaj za sporščanje. Preko skype terapije “pridem” v klientov dom, kar odpira nove teme terapevtskega pogovora, ki dosedaj v terapiji v živo niso prišle na dan.

Poznamo več kot 20 pristopov v psihoterapiji. In vsi ne bodo ustrezali vsakemu. Podobno je pri online psihoterapiji. Sama posledično izvedem uvodno srečanje, nato imamo 5 terapevtskih srečanj v katerih se bolje spoznamo. V tem času vidite, ali vam tovrsten način dela ustreza. Ljudje smo si različni, neglede na to ali obiskujemo terapijo v živo ali preko Skypa. Posledično je tudi način kako vstopimo in tvorimo odnos z drugim posameznikom različen. Imam kliente, ki so sprva pri meni več let obiskovali psihoterapijo v živo, nato pa smo preklopili na skype terapijo. Delo z njimi se nadaljuje enako učinkovito kot prej.

Na tem mestu bi želela deliti nekatere raziskave v zvezi z online psihoterapijo.

  • Sledeča raziskava se osredotoča na terapevtski odnos preko Skype terapije. Hipoteza, ki so si jo zastavili je: “Ali terapevtski odnos preko online psihoterapije vpliva na izid zdravljenja podobno kot vpliva pri terapiji v živo?” Več TUKAJ.
  • “Kljub omejitvam (raziskave), je delavna aliansa pokazala, da udeleženci čutijo medsebojno sodelovanje in povezavo s psihoterapevtom. Prav tako večino udeležencev meni, da je bila online psihoterapije pozitivna izkušnja z unikatno prednostjo v primerjavi s pshoterapijo v živo.” (Doyle and Cook, p. 102, year 2002. Več TUKAJ.
  • Sistematičnemu pregled online psihoterapije TUKAJ.

POPORODNA ANKSIOZNOST

Jun7

Ko povijemo otroka, je določena stopnja zaskrbljenosti glede njega in našega starševstva pričakovana, še posebej če je to naš prvorojenček. Vendar se kar 11% novim mamam zgodi, da so prekomerno zaskrbljene. „Ali otroku škodujem, če ga podojim 20 minut kasneje?“, „Ali bo zbolel, ker je bil zunaj nekaj časa brez pokrivala?“ Ko naša zaskrbljenost preseže realno grožnjo govorimo o poporodni anksioznosti.

Verjetno je večina že slišala za poporodno depresijo, medtem ko je anksioznost (in tudi obsesivna kompulzivna motnja) po porodu manj znania. Presenteljivo je, da v primerjavi s poporodno depresijo kar 5% več mam razvije poporodno anksioznost (11% mam), vendar se o njej redko govori. V nekaterih primerih lahko mame doživljajo obe hkrati, več o slednjem lahko preberete TUKAJ.

Simptomi, ki jih ne smemo spregledati
O poporodni anksioznosti govorimo, če se pojavljajo sledeči simptomov znotraj 12. mesecev od rojstva otroka in trajajo 2 tedna ali več. Znaki se lahko začneko pojavljati že med nosečnostjo.

  • Neprestana zaskrbljenost, da se bo zgodilo nekaj gorznega. Skrbi se navadno sučejo okoli otroka, starševstva in novega načina življenja.
  • Nemogoče se je sprostiti, neprestana napetost in občutek, da je potrebno ves čas nekaj početi.
  • Vsiljive misli, katere lahko varjirajo od „sem slaba mama“ do „želim škodovati svojemu otroku.“
  • Telesni simptomi vključujejo stiskanje v trebuhu, glavobol, tresenje, slabost, panične napade.
  • Težave z apetitom in spanjem.
  • Občutek, da je nekaj narobe z nami.

Pomoč je potrebna
V kulturi, kjer je materinstvo predstavljeno kot največje zadovoljstvo ženske, je težko spregovoriti in poiskati pomoč, če doživljaš poporodno anksioznost (ali depresijo ali obsesivno kompulzivno motnjo). Žal ne morem trditi, da nekdo odzunaj ne bo sodil našega starševstva, medtem ko se mi borimo s poporodno anksioznostjo. Pozitivna stran je, da nismo sami. Bolj ko govorimo o tegobah starševstva, bolj realno sliko družba dobijo o njem.

Pomembno je, da se pomoč poišče čim prej, tudi pri blagih simptomih. Nezdravljena poporodna anksioznost lahko vplivajo na željo po povezovanju z otrokom. Veliko mamam je v pomoč pogovor s strokovnjakom, kjer lahko brez obsojanja govorijo o svojih občutkih ter dobijo predloge, kako ravnati z anksioznostjo in vsiljivimi mislimi. V skrajnih primerih, je kljub dojenju, možna tudi uporaba zdravil. Zdravila se določijo na podlagi vsakega posameznega primera. V slednjem primeru se je najbolje obrniti na psihiatra.

Lahko preprečim anksioznost?
Informiranost o poporodni anksioznosti, lahko prepreči globoko obliko te motnje, saj se lahko obrne na pomoč v začetnih fazah poporodne anksioznosti. Rizična faktorja za razvoj poporodne anksioznosti sta (poporodna) anksioznost v družini in zgodovina anksiozne motnje pri posamezniku. Kljub rizičnim faktorjem, lahko doleti vsakogar, neglede na pretekle izkušnje z anksioznostjo.
Prav tako je vzrok za razvoj motenj razpoloženj moč iskati v drastičnih hormonskih spremembah, ki se dogajajo v našem telesu med nosečnostjo in po njej. To je ranljivi čas za razvoj motenj kot sta depresija in anksioznost.

Preberi si osebni zgodbi TUKAJ in TUKAJ.

Nisi sama! Čustven video mam s poporodno anksioznostjo: 

_____

Na ljubljanskem kliničnem centru nudijo brezplačno pomoč v primeru poporodne stiske:

VRSTE ANKSIOZNE MOTNJE

Jun7

V članku na kratko predstavim različne vrste anksiozne motnje. Lahko se najdemo v več kot eni izmed njih. Zdravljenje anksioznosti je pomembno in učinkovito. Odlašanje z obiskom strokovnjaka stanje poglobi in poslabša.

Vrste anksioznosti Opis
Panična motnja (VEČ) Panični napad je kot preplavajoč občutek groze. Normalno doseže svoj vrh v 10 minutah in nato počasi pojenja. Nekateri simptomi napada nas lahko spremljajo še dolgo po njem. Pojavi se v stresnih trenutkih ali pa se ne navezuje na nobeno določeno situacijo. Ljudje imajo lahko samo en panični napad. V tem primeru ne govorimo o panični motnji.
Simptomi: hitro bitje srca, potenje, šibkost, omedlevica, vrtoglavica, vročina, mrzlina, tresenje, krči, slabost, bolečine v prsih, dušenje, izventelesnost, strah pred ponovnim napadom, strah, da umiramo, strah, da se nam bo zmešalo.
Tovrsti napadi nas lahko zelo omejijo, če jih ne zdravimo se lahko razivjejo v agorofobijo.
Agorofobija Eden izmed treh ljudi s panično motnjo razvije agorofobijo. Ta nastane zaradi ponavljajočih se paničnih napadov. Posameznik se zaradi straha pred ponovitvijo paničnega napada začne izogibati določenih krajev in situacij.
Agorofobijo interpretirajo na dva načina, in sicer kot strah pred neznanimi kraji in odhodom iz hiše ter kot izogibanje situacijam, kjer ni takojšne možnosti za pobeg.
Generalizirana anksiozna motnja (GAM) Ko se posameznik več kot 6 mesecev pretirano obremenjuje z vsakdanjimi problemi (zdravje, denar, družina, služba) govorimo o GAM. Pri zaskrbljenosti s samo enim področjem, še ne moremo govoriti o GAM.
Spremljevalni fizični simptomi: utrujenost, glavobol, napetost in bolečine v mišicah, težave pri požiranju, tresenje, trzanje, razdražljivost, potenje, slabost, vrtoglavica, pogosto uriniranje, zadihanost, vročica, težave s koncentracijo, nespečnost.
Specifična fobija Močen strah pred nečem, kar predstavlja zelo malo ali nobene nevarnosti (zaprti prostori, višina, dvigalo, letalo, tunel, avtocesta, psi, kri itd.). Čeprav se ljudje zavedajo, da je njihov strah pretiran, jim misel ali izpostavljanje tej situaciji povzroči panični napad ali anksiopznost.
Separacijska anksioznost (SA) SA je normal faza odraščanja, ki se pojavi pri 7 mesecih, doseže vrh med 10-18 meseci in počasi pojenja do otrokovega 3. leta. V tem obdobju se srečamo s težavami pri spanju otroka in ob separaciji (jokanje, anksioznost, oklepanje). Če starši v tem obdobju na strah odreagirajo pozitivno in otroka naučijo, kako se z njim soočiti, anksioznost preraste. V nasprotnem primeru vztraja v odraslosti. Kar 7% odraslih ima SA. V primerjavi z zdravili se je psihoterapija izkazala za boljšo metodo zdravljenja.
Za diagnozo SA potrebujemo vsaj 3 sledeče simptome: močan stres ob ločitvi od doma ali pomembne osebe; strah pred izgubo pomembne osebe (zaradi bolezni, nesreče); nezapuščanje doma zaradi straha pred ločitvijo; ne želite biti sami ali brez pomembne osebe; nočne more z vsebinami separacije; težave s spanjem, če pomembna oseba ni prisotna.
Socialna anksioznost=socialna fobija (SF) SF je močen strah v eni ali več socialnih situacij. Zaskrbljenost kako bo/je bilo v tej situaciji lahko traja dneve, tudi tedne, pred in po dogodku. Pojavlja se strah pred osramotitvijo in/ali ocenjevanjem drugih. Posledično, se umaknejo iz socialnih situacij. Pogosto si pomagajo s samozdravljenjem (droge, alkohol, hrana). 66% ima poleg socialne fobije tudi drugo mentalno motnjo, najpogosteje anksioznost ali depresijo.
Spremeljevalni fizični simptomi: zardevanje, potenje, tresenje, hitro bitje srca, slabost, driska, panični napad, jeclanje.

VISOKO OBČUTLJIVA OSEBNOST

Mar29

(ang. HIGHLY SENSITIVE PERSON * HSP kot krajšava)

V tem članku na kratko povzemam knjigo avtorice Elaine N. Aron, Ph.D., The Highly Sensitive Person. V svoji psihoterapevtski praksi je več desetletji preučevala značilnosti visoko občutljivih ljudi in prišla do zanimivih spoznanj.

V povezavi z anksioznostjo: HSP pogosto zamenjaja visoko občutljivost/stimuliranost z anksioznostjo. Ko v našo zavest/telo prispe preveč dražljajov hkrati, postenemo nemirni. Iz okolja so ti ljudje pogosto prejeli informacijo, da je njihova nemirnost v bistvu strah. Primerna skrb za telo in umik v mirnejšo okolje, ko imajo okoli sebe preveč dražljajov, pa naj si bo to pretirana telovadba, stresna služba, neprestano druženje z ljudmi itd., sta ključni.

Med nami je 20% HSP oseb, do sedaj niso ugotovili nobene razlike med spoloma. Zdrava logika, bi nam narekovala, da so HSP osebe večinoma vase zaprti ljudje, vendar temu ni tako, kar 30% jih je ekstrovertiranih. Avtorica jih razdeli na dva podtipa, in sicer umirjen, tih tip, ki je zadovoljen z malim in radoveden a previden, predrzen a prestrašen, hitro zdolgočasen, vendar kaj kmalu preveč stimuliran tip.

Občutljivejši živčni sistem

HSP imajo občurljivejši živčni sistem v primerjavi z drugimi. Ker pomeni, da imajo hitreje »za dosti«. Poleg tega imajo neverjetni radar za signale iz okolja, ki jih ostali navadno spregledajo. Ne samo, da vse občutijo bolj globoko, ampak zaznajo veliko podtonov v njihovi okolici. Nekateri bi to poimenovali dobro razvita intuicija. Na primer, v družbi brez težav zaznajo ali so kakšne napetosti med romantičnima partnerjema. Da ne bo pomote, to ne pomeni, da so HSP neprestano razdraženi. Pomeni le, da prej pridejo do točke razdraženosti v primerjavi z drugimi.

Zaradi svojega dobrega občutka za okolico in ljudi, navadno pristanejo v poklicih kot so pisatelji, zgodovinarji, folozofi, sodniki, umetniki, raziskovalci, teologi, terapevrti, učitelji ter zavestni starši in državljani.

Glavne karakteristike HSP oseb:

  • Visoko razivta empatija, kreativnost (velika domišljija), visoka introspekcija.
  • V primerjavi z ostalimi imajo več nočnih mor. Sanje so navadno bolj žive in alarmne. Pogosto se bojijo teme, ne glede na to ali so v življenju doživeli travmatično izkušnjo. Posledično imajo pogosteje težave s spanjem.
  • Slabo prenašajo lakoto.
  • Odločitve težje sprejemajo. Preštudirajo vsako malenkost in negativne posledice, vendar se na koncu večinoma pravilno odločijo.
  • Kritiko si ženejo k srcu bolj kot ostali. Posledično se ji mnogi začnejo izogibati, tako da ugajajo ljudem ali se ne izpostavljajo (pri delu, šoli). Na tej točki je vredno omeniti, da so bolj nagnjeni k anksioznosti in depresiji, če so imeli veliko negativnih izkušenj. Njegova občutljivost lahko v okolici prileti na “groba ušesa”. Pogosto so v otroštvu njegove solze utišali (zakaj si histeričen, spet se dereš, fantje ne jokajo), kar v njih pusti občutek, da je z njimi nekaj narobe. Otroci, ki so odrasli v okolju, ki je prepoznalo njihovo občutljivost in z njo ravnala pozitivno, odrastejo v samozavestnega človeka ponosnega na svojo “drugačnost”.
  • Imajo nižjo toleranco za bolečino in bolj občutijo spremembe v telesu (spremenjen srčni utrip, srbečico, zbadanje itd.), zato nelagodje težje odmislijo.
  • Grozni prizori iz filma ali resničnega življenja, se jim vtisnejo v spomin in jih preganjajo tedne ali celo leta. Z lahkoto se prestrašijo.

Vas zanima, če ste tudi vi HSP? Rešite test ( v angleščini) Dr. Aron na tej povezavi: http://hsperson.com/

SPREGLEDANI SIMPTOMI ANKSIOZNOSTI

Jan25

V tem članku bom naštela simptome, ki jih navadno ne zasledim med simptomi panike, vendar pri svojem delu opažam, da so pogosti pri ljudeh z anksioznostjo.
Marsikateri izmed spodaj naštetih simptomov, lahko dajo človeku občutek, da se mu je popolnoma zmešalo, vendar so v resnici pogost spremljevalec panične motnje.
Kot običajno, nimamo vsi ljudje vseh simptomov, prav tako so nekateri prehodne narave in se pojavljajo le občasno.

 

  • „Umrl bom, zmešalo se mi bo, kap me bo.“: gre za obsesivno misel, torej, po domače, misel, ki se nam zalepi v možgane, če jo želimo pregnati se nam vrača v zavest, nad njo nimamo kontrole.
  • Bolečina: ob nenavadni ali dolgo vztrajajoči bolečini, se pojavljajo misli/predstave, da je nekaj hudo narobe.
  • Nepoznana hrana/zdravilo: lahko se pojavijo predstave, da se nam bo pri zaužiti nepoznani hrani »nekaj zgodilo«. Čez čas, ko ugotovimo, da temu ni tako, se umirimo.
  • Športanje: dvignjen srčni utrip nekatere asociira na panični napad, zato se izogibajo športu.
  • Požiranje: opazam, da ima 1/4 oseb z anksioznostjo občasen strah pred požiranjem. Navadno so imeli/imajo težave z dihali ali pa se jim ob tesnobi stisne in izsuši grlo, kar povzroči težko požiranje.
  • Občutek ujetosti: strah, da ne moreš ven (iz prostora, situacije, občutka). Ujetost povzroči stisko in nemir.
  • Občutljivost na zvok/svetlobo/vonj: pri paničnemu napadu nas lahko zmoti hrup, svetlost prostora ali vpadljiv vonj. Pri nekaterih ljudeh senzorji med tesnobo postanejo še bolj občutljivi na zunanje dražljaje.
  • „Ponorela“ domišljija: nekontrolirane negativne misli ali predstave, ki so lahko povezane z nami ali drugo osebo. Npr.: peljemo se s kolesom proti železniškim tirom, v glavi se nam pojavi prestava, kako bo iz nekje prišel vlak in nas povozil. V glavi si živo predstavljamo naše poškodovano telo.
    Opažam, da ljudje s »ponorelo« domišljijo pogosto poročajo tudi o strahu pred temo.

Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.

DVA NIVOJA ANKSIOZNOSTI: moja opažanja iz psihoterapevtske prakse

Dec21

Tema, ki mi je blizu in s katero se posledično veliko ukvarjam v moji zasebni psihoterapevtski praksi je anksioznost (na splošno o paničnih napadih, si lahko preberete TUKAJ). V tem članku bi rada pisala o mojih opažanjih, kako ljudje pristopijo k zdravljenju anksioznosti in kaj osebno menim, da je pri tem potrebno vzeti na znanje.

Na kratko, verjamem, da je k anksioznosti potrebno pristopit na dveh nivojih:

Prvi nivo je pristop k simptomom. V dobi interneta, se ljudje sami izobrazijo o paničnih napadih, posledično je ta nivo najbolj dostopen za samopomoč. Veliko ljudi pride v psihoterapijo opremljenih z znanjem in repertuarjem vaj kako si pomagati pri paničnem napadu.  Kognitivno vedenjska psihoterapija se posveča predvsem temu nivoju. Opažam, da delo na samo tem nivoju ni dovolj. V moji psihoterapevtski praksi 80% časa namenim predvsem drugemu nivoju, ki mu pravim

globlji pristop: psihoterapevtski odnos nudi varen, razumevajoč, zaupljiv prostor. Občutek, da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš, pri anksioznosti igra veliko vlogo. V tem primeru je to prostor, kjer lahko poveš stvari, ki jih redko deliš z drugimi. Opazila sem, da ljudje z anksioznostjo, dostikrat sami v sebi meljejo svoja čustva, medtem ko po drugi strani preko svojih meja pomagajo drugemu, dokler vse skupaj ne eksplodira v paniko.
Ta nivo najlažje primerjam z metaforo adrenalinskega parka, kjer oseba stoji na visokem ozkem deblu. Na vrhu je komaj dovolj prostora za obe stopali. Deblo se maje, oseba v strahu lovi ravnotežje. Terapevtski odnos drži to deblo, da se neha majati in oseba lahko zadiha in pogleda okoli sebe.
Tako kot vsak odnos, se tudi terapevtski gradi s časom.

Pogoste zmotne predstave, ki jih opažam
Večina ljudi pričakuje, da se paniko zdravi po nekem postopku (receptu), ki ga sami niso znali ugotoviti, zato to pričakujejo od psihoterapevta. Žal recept ne obstaja, obstajajo pa pripomočki, ki lajšajo paniko in terapevtski odnos, kjer imamo priložnost predelati svoje stiske.

Ne verjamem, da je 100% izboljšava pri anksioznosti mogoča, torej da po terapiji ne bomo nikoli več doživeli paničnega napada. Prva stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vse potlačene, neizgovorjene, nepredelane vsebine, ki dobijo prostor v terapevtskem odnosu. Druga stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vsi zunanji stresni dogodki. V tem primeru, menim, da se nam telo odzove z anksioznostjo tako, kot se nekomu drugemu z depresijo, agresijo itd.
Razlika, po delu na sebi, je v tem, da nas veliko manj stvari spravi v tak stres, da se odzovemo z anksioznostjo. Imamo neko varno mrežo ljudi in orodji ter znamo kvalitetno odreagirati in pomagati telesu, da gre čez paniko. Vedeli bomo, da gre za odziv na nekaj globjega in se bomo vprašali, kaj je tisto, kar nas res skrbi in kar vrjetno prinese največje olajšanje, vedli bomo, da gre samo za nekaj prehodnega in se ne bomo bali, da se bo panični napad še enkrat ponovil.

Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.