Tag Archive | občutek manjvrednosti

ZAVIST

Pogosto poslušamo o zavisti. Čustvo ima negativen prizvok in se v današnji družbi obravnava kot nekaj slabega, kot nekaj, česar ne smemo čutiti. Zato marsikdo, ki čuti zavist, to prekriva in tlači v sebi. Toda resnici na ljubo zavist čutimo vsi. Čeprav nam lahko pretirana zavist greni življenje, ima to čustvo svoj smoter in pomen.

Zelenci naokoli
Zavist je čustvo, ki zbudi občutek prikrajšanosti, ker imajo drugi nekaj, kar si mi želimo ali menimo, da je pomembno imeti. To  lahko zadeva materialne stvari, zunanji videz ali socialni status. Ženske naj bi bile pogosteje zavistne, kar zadeva zunanji videz, medtem ko moški pogosteje čutijo zavist, ko govorimo o materialni posesti. To je odsev  zgodovinskih in družbenih pričakovanj, kjer žensko (še vedno) ocenjujejo po njenem videzu in moškega po tem, ali je sposoben preživljati družino.
Nekateri strokovnjaki v razlaganju zavisti gredo še malo dlje in zavisti ne povezujejo s tem, kar drugi ima, ampak, kaj je drugi postal s tem, ko to stvar ima. Na primer, sosed si je kupil nov avto. Jaz mu ne zavidam avta kot takšnega, temveč njegov boljši status v družbi, ki ga ima zaradi tega avta. Torej, sosed ima nov avto, zato je boljši od mene in drugih, ki si novega avta ne moremo privoščiti. Zavist je toliko bolj grenka, če menimo, da je sosed prišel do novega avta nezasluženo.
Ljudje pogosto mešajo čustvi zavisti in ljubosumja, vendar med njima obstaja razlika. Ljubosumje se pojavi takrat, ko se bojimo, da bomo nekaj izgubili. Na primer, ljubosumni smo na prijateljico, ki se pogovarja z našim fantom. Zavist pa občutimo, ko nekdo ima nekaj, kar si mi želimo. Na primer, prijateljica gre na potovanje, mi pa ne.

Disfunkcionalna in motivacijska
O zavisti je pisal že Aristotel in jo označil kot »bolečino, povzročeno zaradi premoženja drugega«. Socialno-evolucionarna teorija skuša  zavist razložiti na podlagi Darwinove teorije preživetja. Teorija predvideva, da se ljudje vedemo na načine, ki povečujejo individualno preživetje in reprodukcijo. Eden izmed teh načinov je tudi zavist. Nedavne študije so tudi pokazale, da spodbujanje zavisti spreminja kognitivne funkcije človeka, krepi njegovo duševno vztrajnost in spomin.
Oče psihoanalize Sigmund Freud je pisal o zavisti deklic do dečkov. Deklice naj bi v določeni fazi razvoja opazile, da same nimajo  penisa tako kot moški. Freud je to povezoval z zavidanjem penisa. Karen Horney, prav tako psihoanalitičarka, se je v svoji teoriji postavila v nasprotni položaj in pisala o moškem zavidanju maternice. Moški to lahko zavidajo ženskam, saj so pogosto naravnani na uspeh in prenos svojega imetja in imena na potomce.
Nedavno so strokovnjaki začeli razločevati med dvema vrstama zavisti, in sicer disfunkcionalno, ki nas ovira, nam jemlje energijo in nam »greni življenje«, ter motivacijsko zavistjo, ki nas spodbuja, da dosežemo tisto, kar si želimo.
Disfunkcionalna zavist se kaže v tem, da si želimo, da bi se našemu sosedu pokvaril avto ali da bi se z avtom zaletel in ga uničil. S tem bi izgubil svoj »nezasluženi« boljši status. Nekateri gredo tako daleč, da avto celo opraskajo ali razrežejo gumo. V zavist te vrste spadajo tudi opravljanje in spletke. Motivacijska zavist pa nas bolj kot čustvo občudovanja spodbuja k doseganju želenih ciljev. Niels van de Ven in njegova raziskovalna ekipa so to teorijo potrdili v raziskavi. Eni skupini študentov so zbudili zavist, drugi skupini pa občudovanje določene osebe. Nato so opazovali, kako se bosta ti skupini odzvali. Skupina, v kateri so študentom zbudili zavist, je v naslednjem študijskem semestru namenila več časa učenju kot skupina, v kateri so zbudili občudovanje določene osebe. Teorijo, da zavist motivira, je potrdilo več raziskav.

Nizko samospoštovanje?
Nekateri strokovnjaki povezujejo zavist z nizkim samospoštovanjem in občutkom manjvrednosti. Zavist se zbudi v trenutku, ko nekdo počne ali ima stvari, ki si jih ti želiš, vendar meniš, da jih ne moreš nikoli  doseči oziroma dobiti. Občutek, da nisi sposoben priti do želenih rezultatov, je lahko generaliziran, v smislu, »jaz sem nesposoben, ničesar ne zmorem narediti« ali pa se nanaša na natančno  določeno področje, na primer »nikoli si ne bom znal zagotoviti finančne varnosti«. Posledično se zavist prikrade pri skoraj vseh življenjskih okoliščinah ali pa samo takrat, ko se znajdemo v okoliščini, kjer se počutimo manjvredni in nemočni.
Slovence se pogosto povezuje z zavistnostjo, vendar se v tem ne razlikujemo dosti od drugih narodov, saj je zavist univerzalno čustvo.  Torej ni proizvod današnjega časa, temveč se je pojavljala tudi v zgodovini.

Kako se spopasti z zavistjo? Bolje kot držati in premlevati v sebi, kaj imajo naši prijatelji in kako jim je zaradi tega bolje v življenju, je priznati, da smo zavistni. Priznajmo si: »Zavidam ti, da si lahko privoščiš potovanje, tudi jaz si želim tja.« Prav tako se vprašajmo, ali sem res manjvreden, ker nimam tega predmeta ali ker si ne morem privoščiti nečesa, kar si drugi lahko? Občutek zavisti je zagotovo neprijeten, vendar bo hitreje minil, če rečemo bobu bob in se hkrati zavedamo, da zavist ni nekaj, česar se moramo sramovati, se je izogibati ali jo skrivati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo.

Občutki povezani z manjvrednostjo
Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden.
Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega?
Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna.
Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.
 

Manjvrednost in romantični odnos
Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna.
Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti.

Delo na sebi
Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit.
Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.”
Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih.
Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi.

Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti!

1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja.
Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti.
Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.
                                                                  

Vzroki za razvoj občutka
Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom.
Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh.
Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno.
Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti.

Dva tipa manjvrednosti
Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju.
Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti.

Kako prepoznati občutek pri sebi?
Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti.
Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost.
Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti.

2. del članka Občutek manjvrednosti