Tag Archive | nizka samozavest

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA PRI ODRASLEM OTROKU

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem.

Bolečina otroštva
Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno.
Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“

Nizka samopodoba
Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.”
Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.”

Šibka identiteta
Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.”

Krivda in sram
Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase.

Izogibanje napakam
Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi.

Meje
Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema.

Pozornost na spremembe
Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.”

Ko narcis postane narcis
Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi poveš stvari, in verjetno te bom celo vprašal, kam si šel na počitnice, kako dolgo si bil tam, s kom si bil tam, in čez dve minuti bom vse pozabil. Naučil sem se odmisliti krike in glas svoje mame, ki mi neprestano govori, kaj naj naredim, in sedaj sem sam isti. “
Poleg narcisizma lahko razviješ druge psihološke motnje, kot so Borderline osebnostna motnja, anksioznost, depresija, odvisnost, shizoidna osebnostna motnja. “Se samopoškodijem, poslužujem se britvic, pretiranega samozadovoljevanja, grizljanja ustnic in dlesni.”
Poleg psiholoških problemov lahko razviješ mnogo telesnih simptomov (psihosomatika), kot so migrene, kronične bolezni, težave z nadledvično žlezo in srcem. “Jaz jem. Čeprav sem debela, ne znam nehati. Z veseljem bi zamenjala svojo motnjo, z motnjo, ki ni tako opazna navzven kot na primer deloholizem ali prekomerna telovadba. Ampak to je motnja, ki jo imam. Želim si, da bi jo bila sposobna opustiti. “

(Romantični) odnosi
Odraščanje v narcistični družini za sabo potegne veliko nezdravih vzorcev, ki jih otrok prenaša naprej v (romantične) odnose. Poglejmo nekatere najpogostejše aspekte takih odnosov:

  • Vsi otroci so ranljivi pred svojimi starši, vendar se otrok narcističnega starša hitro nauči, da je svoj notranji, ranljivi svet najbolje zadržati zase. Gre za globoko rano, ki jo povzroča narcistični starš, ko izkoristi otrokovo ranljivost v svoj prid. Posledično ne zaupaš ljudem. “Ne morem zaupati nikomur. Prav tako 100% ne zaupam svoji punci in svojim prijateljem, čeprav niso nikoli izdali mojega zaupanja. Vedno je prisoten dvom: “Mi boš zabodel nož v hrbet?”, „Zakaj se moja punca pretvarja, da me ima rada?“. »Na delu naredim vse sam, ker ne zaupam drugemu, kar vodi v to, da sem včasih preobremenjen.“ Prav tako se pogosto zgodi, da ne zmoreš tolerirati svojih čustev. Po drugi strani pa nekateri radi prehitro zlijejo svoja čustva neznancem, v upanju, da bo nekdo videl njihovo bolečino in jih rešil. Kar navadno pripelje do toksičnega odnosa.
  • Navajen si slabega ravnanja in ne prepoznaš, da partner v odnosu s tabo slabo ravna. Če se tega ravnanja zaveš, ne veš kako ga prekiniti.
  • Mnogi otroci narcističnega starša obupano iščejo ljubezen. Navadno idealizirajo romantično ljubezen. Ideje pobirajo iz novodobnih ljubezenskih filmov. Kar pa je lahko tudi ena izmed strategij, kako se izogneš pristni navezanosti na drugega, saj iščeš nekaj, kar ne obstaja. V svoji praksi vidim, da se jih večina zaveda, da imajo napačno predstavo o romantični ljubezni, vendar jo še vedno iščejo. Vedno znova, ko vstopaš v disfunkcionalni odnos, odpiraš staro travmo, ki ti jo je povzročil narcistični starš, znajdeš se v peklenskem krogu iz katerega ne znaš izstopiti. “Poročila sem se s čustveno nedosegljivim moškim. Bila sva poročena 23 let. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila. V novem odnosu sem mislila, da sem končno našla ljubezen. Mislila sem, da sem našla svojo dušo dvojčico, svojo polovico. Po enem letu najinega razmerja, sem ugotovila, da sem se zapletla s prikritim narcisom.”
  • V odnosih tvoriš nevarno navezanost, najpogosteje izogibajočo navezanost, kjer pred svojim strahom pred pristno bližino ubežiš tako, da ljudi ne pustiš blizu. “Nikoli si ne bom več dopustil, da bom odvisen od drugih.” Naslednja pogosta forma nevarne navezanosti je anksiozna. Kjer loviš in dušiš svojega partnerja, „Zakaj me ne ljubiš? Zakaj nisi pozoren name?”.
  • Nekateri ostanejo v disfunkcionalnem odnoso, samo za to da imajo nekoga. Dolgoletni odnos lahko prinese neke vrste tolažbo in občutek bližine nekomu, ki se počuti izolirano. Vendar ima večina otrok narcističnega starša velik strah pred bližino. Še posebej jih je strah oseb, s katerimi bi lahko tvorili zdrav partnerski odnos. Bližina zate pomeni, da ima ena oseba popolno oblast nad tabo-kar je bilo v otroštvu resnično, vendar sedaj nehote ta strah prenašaš na partnerja. To privede do tega, da na vse pretege braniš svojo svobodo in se umakneš (lahko samo emocionalno) iz odnosa, ko stvari postanejo preveč intenzivne. Vztrajanje v dolgotrajnem odnosu, ki ne deluje, lahko kaže na strah pred bližino. “Raje sem v tem odnosu, kjer točno vem kaj me čaka, kot pa v odnosu, kjer bi se mogla soočit s svojim strahom pred bližino.”
  • V zgodnji odraslosti se bolj intenzivno navežeš na toksičnega partnerja in te bolj privlači kaotični, razburkan in dramatični odnos. Na žalost ti je verbalna in fizična zloraba tako poznana, da jo na nekem nivoju sprejemaš kot normalno. Tako da ni čudno, da vedno opravičuješ slab partnerski odnos in v njem vztrajaš.
  • Pogosto se znajdeš v odnosu, kjer samo daješ, nič pa ne dobivaš nazaj. Temu rečemo tudi soodvisnost. To nenehno dajanje ima korenine v občutku, da nikoli nisi dovolj dober in da moreš močno delati, če želiš prejeti ljubezen (narcističnega starša).

Pomembno je, da se naučiš preusmeriti pozornost od drugih, k sebi. Naučit se moraš biti dober starš samemu sebi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, do neke mere (zdrav) romantični odnos, prijatelji ali ljubeč sosed. Težava je, da imaš sam pokvarjen radar za zdrave odnose. Zato je zelo pomembno, da se naučiš prepoznati slab odnos in od njega oditi-torej mu postaviti meje. Premik od disfunkcionalnega k zdravemu odnosu do sebe in drugih zahteva veliko dela na sebi. Disfunkcionalni vzorci so se gradili vsaj dve desetletji, težko je pričakovati, da jih boš premagal v nekaj mesecih. Otrok kot spužva pije vse, kar se dogaja okoli njega. To spužvo je potrebno zelo dobro ožeti in jo napolniti z novo, čisto vodo, ki je samo po tvojem okusu.

ZAVIST

Pogosto poslušamo o zavisti. Čustvo ima negativen prizvok in se v današnji družbi obravnava kot nekaj slabega, kot nekaj, česar ne smemo čutiti. Zato marsikdo, ki čuti zavist, to prekriva in tlači v sebi. Toda resnici na ljubo zavist čutimo vsi. Čeprav nam lahko pretirana zavist greni življenje, ima to čustvo svoj smoter in pomen.

Zelenci naokoli
Zavist je čustvo, ki zbudi občutek prikrajšanosti, ker imajo drugi nekaj, kar si mi želimo ali menimo, da je pomembno imeti. To  lahko zadeva materialne stvari, zunanji videz ali socialni status. Ženske naj bi bile pogosteje zavistne, kar zadeva zunanji videz, medtem ko moški pogosteje čutijo zavist, ko govorimo o materialni posesti. To je odsev  zgodovinskih in družbenih pričakovanj, kjer žensko (še vedno) ocenjujejo po njenem videzu in moškega po tem, ali je sposoben preživljati družino.
Nekateri strokovnjaki v razlaganju zavisti gredo še malo dlje in zavisti ne povezujejo s tem, kar drugi ima, ampak, kaj je drugi postal s tem, ko to stvar ima. Na primer, sosed si je kupil nov avto. Jaz mu ne zavidam avta kot takšnega, temveč njegov boljši status v družbi, ki ga ima zaradi tega avta. Torej, sosed ima nov avto, zato je boljši od mene in drugih, ki si novega avta ne moremo privoščiti. Zavist je toliko bolj grenka, če menimo, da je sosed prišel do novega avta nezasluženo.
Ljudje pogosto mešajo čustvi zavisti in ljubosumja, vendar med njima obstaja razlika. Ljubosumje se pojavi takrat, ko se bojimo, da bomo nekaj izgubili. Na primer, ljubosumni smo na prijateljico, ki se pogovarja z našim fantom. Zavist pa občutimo, ko nekdo ima nekaj, kar si mi želimo. Na primer, prijateljica gre na potovanje, mi pa ne.

Disfunkcionalna in motivacijska
O zavisti je pisal že Aristotel in jo označil kot »bolečino, povzročeno zaradi premoženja drugega«. Socialno-evolucionarna teorija skuša  zavist razložiti na podlagi Darwinove teorije preživetja. Teorija predvideva, da se ljudje vedemo na načine, ki povečujejo individualno preživetje in reprodukcijo. Eden izmed teh načinov je tudi zavist. Nedavne študije so tudi pokazale, da spodbujanje zavisti spreminja kognitivne funkcije človeka, krepi njegovo duševno vztrajnost in spomin.
Oče psihoanalize Sigmund Freud je pisal o zavisti deklic do dečkov. Deklice naj bi v določeni fazi razvoja opazile, da same nimajo  penisa tako kot moški. Freud je to povezoval z zavidanjem penisa. Karen Horney, prav tako psihoanalitičarka, se je v svoji teoriji postavila v nasprotni položaj in pisala o moškem zavidanju maternice. Moški to lahko zavidajo ženskam, saj so pogosto naravnani na uspeh in prenos svojega imetja in imena na potomce.
Nedavno so strokovnjaki začeli razločevati med dvema vrstama zavisti, in sicer disfunkcionalno, ki nas ovira, nam jemlje energijo in nam »greni življenje«, ter motivacijsko zavistjo, ki nas spodbuja, da dosežemo tisto, kar si želimo.
Disfunkcionalna zavist se kaže v tem, da si želimo, da bi se našemu sosedu pokvaril avto ali da bi se z avtom zaletel in ga uničil. S tem bi izgubil svoj »nezasluženi« boljši status. Nekateri gredo tako daleč, da avto celo opraskajo ali razrežejo gumo. V zavist te vrste spadajo tudi opravljanje in spletke. Motivacijska zavist pa nas bolj kot čustvo občudovanja spodbuja k doseganju želenih ciljev. Niels van de Ven in njegova raziskovalna ekipa so to teorijo potrdili v raziskavi. Eni skupini študentov so zbudili zavist, drugi skupini pa občudovanje določene osebe. Nato so opazovali, kako se bosta ti skupini odzvali. Skupina, v kateri so študentom zbudili zavist, je v naslednjem študijskem semestru namenila več časa učenju kot skupina, v kateri so zbudili občudovanje določene osebe. Teorijo, da zavist motivira, je potrdilo več raziskav.

Nizko samospoštovanje?
Nekateri strokovnjaki povezujejo zavist z nizkim samospoštovanjem in občutkom manjvrednosti. Zavist se zbudi v trenutku, ko nekdo počne ali ima stvari, ki si jih ti želiš, vendar meniš, da jih ne moreš nikoli  doseči oziroma dobiti. Občutek, da nisi sposoben priti do želenih rezultatov, je lahko generaliziran, v smislu, »jaz sem nesposoben, ničesar ne zmorem narediti« ali pa se nanaša na natančno  določeno področje, na primer »nikoli si ne bom znal zagotoviti finančne varnosti«. Posledično se zavist prikrade pri skoraj vseh življenjskih okoliščinah ali pa samo takrat, ko se znajdemo v okoliščini, kjer se počutimo manjvredni in nemočni.
Slovence se pogosto povezuje z zavistnostjo, vendar se v tem ne razlikujemo dosti od drugih narodov, saj je zavist univerzalno čustvo.  Torej ni proizvod današnjega časa, temveč se je pojavljala tudi v zgodovini.

Kako se spopasti z zavistjo? Bolje kot držati in premlevati v sebi, kaj imajo naši prijatelji in kako jim je zaradi tega bolje v življenju, je priznati, da smo zavistni. Priznajmo si: »Zavidam ti, da si lahko privoščiš potovanje, tudi jaz si želim tja.« Prav tako se vprašajmo, ali sem res manjvreden, ker nimam tega predmeta ali ker si ne morem privoščiti nečesa, kar si drugi lahko? Občutek zavisti je zagotovo neprijeten, vendar bo hitreje minil, če rečemo bobu bob in se hkrati zavedamo, da zavist ni nekaj, česar se moramo sramovati, se je izogibati ali jo skrivati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo.

Občutki povezani z manjvrednostjo
Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden.
Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega?
Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna.
Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.
 

Manjvrednost in romantični odnos
Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna.
Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti.

Delo na sebi
Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit.
Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.”
Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih.
Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi.

Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti!

1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja.
Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti.
Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.
                                                                  

Vzroki za razvoj občutka
Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom.
Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh.
Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno.
Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti.

Dva tipa manjvrednosti
Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju.
Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti.

Kako prepoznati občutek pri sebi?
Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti.
Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost.
Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti.

2. del članka Občutek manjvrednosti

SOODVISNOST V PARTNERSKEM ODNOSU

Pri svojem delu spoznam veliko zanimivih ljudi. Mnogi pridejo na terapijo, ker so v destruktivnem odnosu katerega ne zmorejo zaključiti. Skupaj z njihovim partnerjem ustvarijo toksični, soodvisen odnos. Soodvisnost se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak tudi v družinskih, službenih, prijateljskih odnosih ter na ravni skupnosti. Čeprav v članku predstavim soodvisno dinamiko iz ženskega vidika, moški iz tega niso izvzeti.

Zakaj “pristanemo” v soodvisnem odnosu?
Destruktivni vzorci so naučleni. Poberemo jih v naši primarni disfunkcionalni družini, kjer naša potreba po ljubezni ni bila zadovoljena. Ljudje, ki so vzgojeni v takem okolju so navajeni na kaos, nepredvidljivost, napetost, ustrahovanje in dramo. Sami si v odraslosti poiščejo podoben romantični odnos, saj jim je tak odnos poznan in domač. Nezavedno preigravajo isto dramo ter upajo, da jim bo tokrat uspelo spremeniti izid in končno dobiti ljubezen, ki si jo zaslužijo.

Ob prvem srečanju navadno začutimo močno energijo in občutek, da se poznamo že zelo dolgo. Noro se zaljubimo v partnerja in vse se začenja odvijati zelo hitro. “Na prvem zmenku, sem začutila, da sem spoznala mojo sorodno dušo. Vse sem naredila, da bi ostala z njim. Šla sem tako daleč, da sem na koncu izgubila sebe.” piše članica foruma.

V soodvisnem odnosu so zadovoljni z drobtinicami. Pripravljeni so čakati, prositi, pomagati, se spremeniti, samo da bi dobili tisto malo “ljubezni” od svojega partnerja. Še več, bolj ko jih ta odriva, bolj silijo k njemu.

Rado se zgodi, da se zavedamo, da tak odnos ni zdrav, vendar iščemo izgovore za partnerjevo vedenje v njegovi težki preteklosti. Odločeni smo, da ga bomo rešili z našo ljubeznijo. Dokazati mu želimo, da ga ne bomo zapustili kot so to storili ljudje pred nami. Zaljubljeni smo v njegov potencial, “kaj bi lahko bilo” in zanikamo realno situacijo. Odvisni smo od čustvene bolečine, ki je del soodvisnega odnosa. Zato se nam zdrav partnerski odnos ponavadi zdi dolgočasen.

Dinamika soodvisnega odnosa
V soodvisnem odnosu obstajajo različne dinamike, skozi katere se disfunkcionalni odnos preigrava. Ena izmed njih je pasivnost-kontrola, kjer je ena oseba podložna, ne zmore narediti odločitev in poskuša ugoditi partnerju. Partner želi imeti kontrolo, naredi vse odločitve v odnosu in skuša spremeniti drugega.

Druga dinamika se kaže v vlogi rešitelja, ki še posebej pride do izraza v odnosu z odvisnikom. Rešitelj naredi vse namesto partnerja, zato le ta lahko ostane odvisen in neodgovoren. Istočasno se rešitelj osredotoča na drugega in ne prevzema odgovornosti zase. Izogiba se svoji bolečini, praznini, strahu in jezi tako, da pozornost obsesivno osredotoča na svoj partnerski odnos.

Prav tako se lahko znajdemo v odnosu, kjer oba partnerja želita ugajati. Od zunaj deluje tovrsten odnos harmoničen in brez prepirov. Vendar, v tem odnosu ni prostora za prepir in individualnost. En brez drugega ne zmoreta funkcionirati, zato so neskladja v odnosu preveč tvegana.

Osredotočimo se nase
S tem, ko preusmerimo pozornost nazaj k sebi, začenjamo prekinjati disfunkcionalni krog, ki se je začel v našem otroštvu. Potrebno je veliko časa, da nam nov, bolj zdrav način, postene domač. Kljub vsem kaosu, ki ga prinese soodvisen odnos, je le-tega zelo težko prekiniti. Potrebno je resno delo na samemu sebi. Nekatera področja, so pogosto problematična, pri ljudjeh v soodvisniških odnosih, zato je zelo pomembno, da se na psihoterapiji osredotočimo tudi na njih:

  • Strah biti sam: Strah je tako močen, da raje ostajamo v nefunkcionalnem odnosu. Težavo imamo z zaključevanjem odnosov. Pogosto si najdemo novega partnerja, še predenj se stari odnos zaključi. Nekateri ob koncu odnosa čutijo podobne simptome kot pri odvajanju od droge. ”Ko je odnosa konec, ne morem spati, tresem se, mrazi me po celem telesu. Postanem depresivna in začnem zanemarjati svoje otroke. Tako me je strah teh simptomov, da raje vztrajam v odnosu, ki vem da ni zame.” Piše članica foruma. Zakaj so simptomi isti kot pri odvajanu od droge? Ker je tovrsten odnos odvisniški odnos. Brez njega ne moremo in smo odvisni od čustvene bolečine, ki nam jo prinaša.
  • Globoki občutki praznine: Vztrajamo v odnosu, samo da bi se izognili občutku praznine, ki je v nas. Verjamemo, da ko bomo spoznali pravega moškega, bo naše življenje spet dobilo pomen in občutki praznine bodo izginili. Na žalost večina ljudi v soodvisniških odnosih večino časa čuti praznino in osamljenost.
  • Nizka samozavest: Verjamemo, da nismo vredni ljubezni, uspeha in sreče same po sebi, ampak si jih moremo prislužiti. Perfekcionizen pogosto spremlja nizko samozavest. Če je vse popolno, potem se glede samega sebe ne moremo počutiti slabo. Čim nekaj ne gre po (perfektnem) planu, se v nas zbudijo občutki krivde in strahu, da bomo izgubili ljudezen drugih.
  • Šibke meje: Nimamo občutka za svoje meje, ne za meje drugega. S težavo rečejo ne, prav tako pa dostikrat preslišimo “ne” druge osebe. Postavitev meje, bi prinesla tveganje, da se odnos konča, kar pa čutimo kot grožnjo.
  • Kontrola nam pomaga, da se počutimo varne. Ker nismo imeli veliko kontrole v otroštvu, sedaj z njo preprečujemo, da bi se še kdaj znašli v podobni situaciji. S tem se izogibamo svoji lastni bolečini.
    Nekateri se znajdejo na drugi strani spektra in so v odnosu, kjer jih partner kontrolira. Na začetku jim to daje oblutek varnosti, vendar se kaj kmalu obrne v kaotični odnos.
    Zanimiva oblika kontrole je prevzemanje krivde nase. Če najdemo krivdo v sebi, pomeni da je potrebno samo ugotoviti, kaj počnemo v odnosu narobe in to popraviti. Verjamemo, da se bo s tem disfunkcionalna dinamika v našem odnosu prekinila.
  • Skrb za drugega: Potrebe drugega postavljamo pred lastne. Možen vir tega vedenja smo se lahko naučili v otroštvu, ko smo fizično in/ali čustveno skrbeli za našega starša. Želimo ugoditi vsem ljudem, hkrati pa se lahko čutimo užaljene, če drugi ne sprejema naše pomoči. Skrb je edini način kako znamo pokazati ljubezen in upamo, da nam bodo le to vrnili.
  • Obsesivnost: Vzrok za obsesijo je strah. Strah, da nismo vredni ljudezni, da bomo ostali sami, neopaženi ali celo uničeni v odnosu. Potihem upamo, da nas bo partner osvobodil teh strahov. Okupiramo se z mislijo o njemu in/ali naših napakah v odnosu in se s tem ne osredotočimo na resnični problem. Obsesivnost se lahko kaže tudi preko pretiranega ljubosumja.
  • Zanikanje: V zanikanju smo glede našega odnosa in naše odgovornosti zanj. Vsem nezdravim družinam je skupno to, da zanikajo svoj korenit problem. Ko odrastemo dinamiko zanikanja prenesemo v naš romantični odnos.
  • Intimnost: Ne znamo vzpostaviti resnične intnimnosti. Bojimo se, da če bomo nekoga resnično spustili blizu, nas bo ta ranil in zavrnil. S tem ko kontroliramo bližino v odnosu, se skušamo obvarovat pred ponovnim razočaranjem.