ČLANEK 3: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA FORMIRANJE ROMANTIČNEGA ODNOSA V ODRASLOSTI

V zadnjem članku bom pisala o formiranju romantičnih odnosov ljudi, ki so izgubili starša v času odraščanja. Ko otrok izgubi svojega starša se prvič naredi povezava med ljubeznijo in izgubo. “Globoko v sebi verjamem, da me bodo vsi moški na koncu zapustili.” V primerjavi z vrstniki, ki niso izgubili starša, v odraslosti mnogi odlašajo s formiranjem romantičnega odnosa, vendar ga na koncu večina ustvari, kljub tveganju, da lahko partnerja izgubi. Nekateri načini formacije so funkcionalni, spet drugi nefunkcionalni. V nadaljevanju bo opisala le nefunkcionalno formaijo romantičnega odnosa, ki se lahko pojavi:

Iščem samoroga
Nekateri so odločeni, da si bodo poiskali ljubezen, ki so jo nekoč poznali. Odločno iščejo brezpogojno ljubezen, ki bo pozdravila njihovega ranjenega notranjega otroka. “Pri nekaterih se iskanje vsemogočne ljubezni čuti kot obup. Posameznik verjame, da njihova sreča in obstoj zavisita od tega, da si najdejo partnerja. “(Harris, 1995, p.155). Iskanje partnerja je intenzivno in se nikoli ne konča. “Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 5. let, moj brat pa 9. On je imel zelo malo romantičnih odnosov, medtem ko sem jaz skakala iz odnosa v odnos. Ostajala sem v odnosih, ki so bili zame slabi ter iskala, moško zaščito in pozornost, ki jo nikoli nisem dobila, saj sem očeta izgubila zgodaj.” piše članica foruma.

Ne smem te izgubiti
Mnogi, ki so izgubili starša v otroštvu formirajo romantični odnos, vendar jih strah, da bodo partnerja izgubili neprestano spremlja. “Po 25. letih zakona sem še vedno pozoren, če me bo moja žena zapustila zaradi drugega moškega ali pa bo umrla v prometni nesreči.” Ljudje, ki so prezgodaj izgubili starša, težje prenašajo zavrnitev in so bolj občutljivi glede potencialne izgube, v primerjavi z drugimi. Strah pred izgubo jih lahko vodi tudi v strah pred zaključevanjem nekega romantičnega odnosa, ki se izkaže za nefunkcionalnega.

Ljubezen ni zame
Po drugi strain, pa lahko strah pred ponovno izgubo preprečuje posamezniku, da sploh vstopi v odnos. Ni nujno, da se tega strahu zaveda. Spomnimo se, da smo v drugem članku pisali, da lahko svoje boleče spomine in občutke odrežemo in niso del naše vsakodnevne zavesti. Strah se lahko izraža na različne načine. Na primer preko pogoste menjave partnerjev ali pa partnerja zapustimo, preden on zapusti nas. Poleg tega, tudi če formiramo romantični odnos, si ne pustimo biti zares intimni. Partnerja ne spustimo blizu. Distanco ustvarjamo na različne načine: deloholizem, varanje, prepovedane substance itd.To nam omogoča, da med partnerja in sebe postavimo zid in se zaščitimo pred potencialno izgubo.
Nekateri se popolnoma odrečejo romantičnim odnosom. Čeprav čutijo potrebo po intimni povezavi, je občutek groze, da bi spustili nekoga blizu toliko večji. Prav tako pogosto sploh ne čutijo ali pa zanikajo potrebo, da bi se s kom romantično povezali. “Ne potrebujem nikogar. Bolje mi je, če sem samski/a. Srečen/na sem.”

Comments are closed.