ČLANEK 2: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA NAŠE PSIHOLOŠKO POČUTJE?

V drugem članku, o izgubi starša v otroštvu, bom pisala kako se nas smrt lahko dotakne na psihološkem področju in mentalnem zdravju. Posledice se lahko pojavijo takoj po smrti starša ali kasneje v življenju. Pomembno je, da se zavedamo morebitnih dolgoročnih posledic, kljub temu, da smo smrt odžalovali in se na ven prilagodili novemu življenju. Smrt starša ni vzrok vsake naše težave, hkrati pa ne moremo zanikati rezultatov raziskav, ki kažejo na to, da imajo otroci, ki so izgubili starša v otroštvu, večjo verjtnost, da bodo razvili psihološko motnjo kasneje v življenju.

Težave na čustvenem področju
Čustva, ki se pojavijo ob smrti zavisijo od narave le te. Nenadna smrt, počasna smrt ali samomor v nas zbudijo drugačne občutke. Nerazrešena čustva lahko trajajo celo žviljenje, če jih ne naslovimo. Mnogi jih niti več ne povežejo s smrtjo starša v otroštvu, saj so se tako močno navadili, da jih ti občutki spremljajo v njihovem življenju.

  • Sram se pogosto pojavi, če je naš starš naredil samomor. Prav tako pa nas lahko spremlja, ker se počutimo drugačne od otrok z obema staršema.
  • Krivda je pogost občutek pri smrti. Otrok največkrat krivi sebe. Počuti se krivega za situacijo, kljub temu, da nad njo ni imel kontrole.
  • Čutvo, o katerem je pogosto prepovedano govoriti v tem kontekstu, je čustvo olajšanja. Čustvo se lahko pojavi, če je naš starš šel čez mučno umiranje ali pa zato, ker je bil starš neljubeč, nasilen. Njegova smrt prinese mir v družini.
  • Nekateri se odcepijo od velike bolečine, ki jo čutijo ob smrti. Zablokirajo vsa svoja čustva. Svojo pozornost maksimalno posvetijo drugam in odrežejo bolečo izkušnjo. Nekateri se ohromijo s pomočjo drog in/ali alkohola.
  • Pojavljajo se lahko občutki globoke praznine, ki jo začutimo v valovih ali pa je konstantno prisotna. Nekateri poiskušajo praznino zapolniti, spet drugi jo sprejmejo kot del njih. “Svojo praznino zapolnjujem z obsesivnim branjem, moja sestra pa se prekomerno druži. Nič slabega, samo vse je ekstremno. Ampak bi lahko bilo veliko huje, če bi našle uteho v drogah in alkoholu.”piše članica foruma.
  • Občutek nestabilnosti, ne zakoreninjenosti, brez trdnih tal pod nogami, se pogosto pojavi v odraslosti.
  • Nagnjenje k kontroli/nadvladi v odnosih. Kontrola se lahko pojavi zaradi strahu, da bi ponovno izgubili nekoga. Po drugi strani, pa se iz istega razloga, lahko popolnoma izolirajo od intimnih odnosov.
  • Idealizacija izgubljenega starša: otroci si pogosto predstavljajo umrlega starša kot popolnega. Nekoga, ki bi zadosti vsaki njihovi potrebi in želji.
  • Pogosto ne pričakujejo, da bodo živeli dlje kot pokojni starš, še posebej če je starš istega spola. Nekateri nehajo živeti, ko dosežejo starost pokojnega starša in živijo samo še na pol. S tem nezavedno ustvarijo povezavo s pokojnim staršem.

Višja ranljivost
V uvodu članka omenjene raziskave so pokazale večjo ranljivost na psihološkem področju, če smo izgubili starša v obdobju odraščanja. Spodaj naštevam za kaj so takšni otroci bolj dovzetni:

  • Večja možnost zlorabe drog in alkohola.
  • Večja možnost kriminalnega vedena. Starši niso samo naši učitelji, ampak nas tudi varujejo. Postavljajo nam meje, ko odraščamo. Pri odsotnosti starša, nekateri otroci podivjajo. Ne vedo kako naj kontrolirajo svoje impulze in obnašanje. Sprva čutijo odsotnost starša kot svobodo, ki kaj kmalu postane obremenjajoča. Uporniško obnašanje vključuje jezo, nasilje, kriminalno vedenje in spolno promiskuiteto.
  • Podpovprečni uspeh v šoli in nižja zaposljivost. Skoraj vsi otroci bodo imeli težave v šoli takoj po smrti starša. Za tiste, ki so imeli težave v šoli že pred smrtjo, je to toliko večji udarec. Po drugi strani pa ima smrt tudi obraten učinek. Otrok postene obseden z uspehom, saj poskuša ostati neprestano zaposlen, da se izogne bolečim občutkom.
  • Povečana možnost anksioznosti in depresije. Sledeči dejavniki še posebej vplivajo na razvoj depresivne ali anksiozne motnje:
    -smrt starša se pojavi pred 5. letom ali v zgodnji adolescenci;
    -izguba mame za dekleta pred 11. letom in izguba očeta za najstniške sinove;
    -konfliktni odnos z umrlim staršem;
    -preživeli starš se po smrti partnerja psihološko znaša nad svojim otrokom;
    -pomanjkanje primerne podpore s strain družine in okolice;
    -nestabilno okolje, kar vključuje pogosto menjavo otrokovih skrbnikov in izgubo družinske rutine;
    -če se preživeli starš ponovno poroči in se otrok in nov partner ne razumeta;
    -nepričakovana smrt;
    -pomanjkanje predhodnega znanja o smrti.
    (Source: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK217849/)

Comments are closed.