OSAMLJENOST, 1.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Osamljenost je subjektivni občutek, ki posamezniku sporoča, da mu v življenju manjka določen tipa odnosa. Je eden izmed najmanj znosnih občutkov, ki nas motivira, da ponovno navežemo stik. Sili nas k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni in nas opozarja na to, kdaj potrebujemo druge. Če se osamljenosti prepuščamo, ima to lahko velike posledice na naše psihično in telesno zdravje.
Ljudje se pogosto počutijo osamljene, tudi če so v družbi. Prav zaradi tega, ker tisti trenutek potrebujejo drugačen stik, ki jim takrat ni na voljo. Če se motivirajo in uspešno najdejo stik, ki jim v tistem trenutku ustreza, občutek osamljenosti izgine.
Ne smemo pa mešati osamljenosti in samote. Slednjo si izberemo sami in nam ustreza.

Kdaj se počutimo osamljene?
Osamljenost se pojavi ob različnih priložnostih. Glede na to, da je to subjektiven občutek, je odvisen od posameznika. Najpogosteje se osamljenost pojavi ob prekinitvi partnerskega ali za nas pomembnega odnosa. Izguba pomembne osebe, nas privede do žalovanja. Osamljenost pa lahko čutimo tudi v partnerskem odnosu, ki nam ne ustreza, imamo konstanten občutek, da nam nekaj manjka.
Osamljenost se lahko pojavi tudi po rojstvu otroka (poporodna depresija), po poroki, selitvi v drugo mesto, kjer še nismo navezali prijateljskih stikov itd. Skratka po večjih življenjskih spremembah.
Osamljeni se lahko počutimo, če z nekom nismo ”na isti valovni dolžini”, prav tako je osamljenost pogostejša v krajih z malo prebivalstva. Zanimiva je informacija, da zapornike v zaporih kaznujejo prav z osamljenostjo. V samici so izolirani od socialnega stika. Če bi bil človek dolgo izoliran od drugih, bi se mu lahko zmešalo ali pa bi od osamljenosti celo umrl.
Najtežje je prenašati občutek osamljenosti med prazniki. Prav zaradi velikega nasprotja med nami in ostalimi. Med prazniki vidimo filme o srečnih družinah, reklame o veselju in dobroti med ljudmi, v mestu vlada praznično vzdušje, medtem ko v nas veje občutek osamljenosti in praznine. Prazniki nas spomnijo na to, česar nimamo in si le to želimo.

Tipi osamljenosti
Govorimo lahko o več vrst osamljenosti. Najbolj poznana je razčlenitev Robert S. Weiss, ki  loči med čustveno in socialno osamljenost. Čustveno osamljenost povzroča pomanjkanje partnerskega odnosa. Socialna osamljenost priča o pomanjkanju širše socialne mreže. Posameznik se ne počuti kot del nečesa, na primer soseske ali razreda. Počutijo se nemočne in prezrte. Ameriški znanstveniki trdijo, da je pri ljudeh brez družabnega življenja verjetnost, da bodo umrli prej, 50 odstotkov višja kot pri ljudeh, ki imajo široko mrežo poznanstev. Poleg tega pa lahko ljudje, ki so dolgo časa osamljeni, izgubijo čut za realnost.

Poleg zgornje delitve, pa lahko osamljenost pogledamo tudi glede na čas trajanja. Situacijsko osamljenost povzroči nekaj v okolju, vendar se hitro konča.
Pri začasni osamljenosti posledic ni moč iskati v okolici. Te osamljenosti se je tudi težje otresti. O njej govorimo, ko oseba zboli in se zaradi bolezni dlje časa ne more družiti s prijatelji.
Oseba, ki se počuti osamljeno, ne glede na to ali je v družbi prijateljev in družine, doživlja kronično osamljenost. Ni pomembno kaj se dogaja v okolju. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav. 

Kaj vse vpliva na občutek osamljenosti?
Osamljenost je pogost pojav v večjih mestih, kjer se ljudje počutijo nepovezane z ljudmi iz okolice.
Tudi drastične družbene spremembe so doprinesle k povečani osamljenosti. Živeti pod skupno streho s širšo družino in sorodniki, je bilo na začetku 20. stoletja nekaj samoumevnega, medtem, ko ima danes to negativni prizvok. Veliko ljudi dela za to, da se bodo izselili od svoje primarne družine.
Tudi vse pogostejše ločitve vplivajo na občutek nepovezanosti. Statistično je vsaki peti človek večino svojega življenja osamljen.
Zanimiv je podatek, da če imaš otroke in si z njimi nepovezan, to prinaša večji občutek osamljenosti v primerjavi z ljudmi brez otrok.
Osamljeni naj bi imeli isto število prijateljev kot tisti, ki se ne počutijo osamljene, vendar med njimi ni močne čustvene vezi. Posledično že samo nekaj močnih čustvenih povezav odpravlja občutek osamljenosti. Torej, ne gre za kvantiteto, ampak kvaliteto.

Ali se osamljenost razlikuje po spolu? Kako je z osamljenostjo v starejšem obdobju? O vsem tem, pa v drugem delu članka o osamljenosti.

Comments are closed.