DOLGČAS

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna (avtor: Eva Štajner).

Ko nam je dolgčas, se sekunde spremenijo v ure. Že sama beseda dolgčas pove, da čas mineva zelo počasi. Pogosto slišimo stavek: »Meni je dolgčas.« Toda ali vemo, kaj dolgčas sploh je?

Kaj pomeni dolgčas?
Pojem dolgčas so skovali v 18. stoletju. Takrat je veljal za nov pojem, ni bil pa nujno nov občutek. Zakaj so se ljudje začeli dolgočasiti šele takrat? Dolgčas naj bi se pojavil z nastankom odmora in počitka v svetu dela. Med počitkom so se ljudje začeli dolgočasiti. Dolgčas so pripisovali tudi pomanjkanju vere, ki naj bi ohranjala zanimanje in zaposlenost meščanov.
Dolgčas je občutek, ki mine, tako kot vsak občutek. Če ga doživljamo dlje časa, nam postane neprijeten. Razlogov za nastanek dolgčasa je več. Izhodišče naj bi bilo, da neke svoje želje ne moremo uresničiti.
Verjetno smo se že vsi znašli v položaju, ko je nekaj postalo za nas  nezanimivo. Sprva zanimiv voden ogled po muzeju se je Marku spremenil v dolgočasno izkušnjo, ko je vodič na dolgo in široko začel razlagati o zgodovini dinozavrov. Dinozavri Marka ne zanimajo. Zato je izgubil koncentracijo, stvar ga ni zanimala in začel se je dolgočasiti.
Dolgčas nastane tudi, ko nekaj obvladamo ali znanje hitro osvojimo. Družabna igra je lahko zanimiva za razgibavanje možganov. Ko pa  ugotovimo, kakšen je sistem igranja, nam postane dolgočasna in bi raje počeli nekaj drugega.
Lahko se zgodi, da se doma v naslonjaču na smrt dolgočasimo. Vendar v sebi ne najdemo motivacije, da bi poiskali drugo aktivnost in izstopili iz dolgčasa.

Tipi dolgočasja
Dolgčas ne nastane vedno pod istim pogojem, ampak širi svoje lovke na različna področja. Dolgočasimo se lahko v določenih okoliščinah. Temu pravimo situacijski dolgčas. Ko se odvrnemo od teh okoliščin, nam neha biti dolgčas. Na primer: čakanje v banki se zavleče do dve uri in med stanjem v vrsti nam postane dolgčas.
Poznamo tudi dolgčas, ki nastane zaradi prenasičenosti. Ta dolgčas nam je vrjetno najbolj poznan v današnji zahodnji družbi, kjer imamo vsega preveč. Ob gledanju nadaljevanke nam postane dolgčas, saj gledamo za povrstjo že 10. del. Po 3. delu ji nehamo zbrano slediti in zraven brskamo po telefonu, kuhamo in pospravljamo.
Eksistencialni dolgčas pomeni, da se ne dolgočasimo v določenih okoliščinah, ampak v življenju. Vse se nam zdi  brezvezno, ne vemo, kaj si želimo. Skačemo z enega področja na drugega. Zaželimo si obiskovati šahovski krožek, sprva nas zanima, toda ko spoznamo nove ljudi in delno osvojimo igro, nam postane dolgčas. Mislimo, da si nismo dobro izbrali, zato si izberemo nov krožek. Ko tega osvojimo, si poiščemo novega in tako naprej. Verjamemo, da nam, ko bomo našli pravega, ne bo dolgčas.

Preganjanje dolgčasa
Ko se znajdemo v okoliščinah, iz katerih ne moremo izstopiti, človeška ustvarjalnost za preganjanje dolgčasa ne pozna meja. Kolikokrat smo v šolskih dneh pri pouku na prelep sončen dan razmišljali, kako bi se šli ven potepati. Okoliščine (šolo) smo zapustili v mislih. Dolgčas lahko ublažimo tudi z gibanjem, in sicer tapkamo s pisalom ob mizo, si grizemo nohte ali pa migamo s stopalom. Včasih zraven, ko naj bi poslušali, rišemo, se igramo štiri v vrsto, na skrivaj prebiramo knjigo. Takrat je naša pozornost deljena. Vse to je funkcionalno preganjanje dolgčasa.
Poznamo pa tudi destruktivnejše poti preganjanja dolgčasa, kot so iskanje konflikta, hrana, različne odvisnosti ali vandalizem.
Filozofski pristop k dolgčasu je, da raje pogledamo, kaj doživljamo, kot pa, da bi navzven poskušali prestreči dolgčas. Na vzhodu porabijo veliko časa za meditacijo. Tako kaže, da za vzhodnjake dolgčas ni problem, kljub mirovanju in pomanjkanju spodbude iz okolja.
Že sama misel na dolgčas nas včasih motivira, da se spomnimo, kaj bi lahko počeli. Ko pa se znajdemo sredi dolgčasa, ga želimo pregnati. Dolgčas lahko preženemo tako, da se umaknemo v spanec ali sanjarjenje – to je pasivno preganjanje dolgčasa. Seveda pa lahko poiščemo kako spodbudno dejanje, na primer gremo s prijateljem na sprehod in prijeten klepet, se vpišemo v nov krožek – to je aktivno preganjanje dolgčasa. V zahodni kulturi dolgčas prepoznamo, ko nimamo ničesar početi. Danes naj dolgčas ne bi bil povezan s tem, da ne bi imeli ničesar početi, temveč s pomanjkanjem občutka povezanosti z določeno aktivnostjo.


Dolgčas ni znamenje, da smo na napačni poti. Dolgčas je del življenja in se ga je treba naučiti prenašati. Samo trem odstotkom ljudi naj ne bi bilo nikoli dolgčas. Večina ljudi išče razlog za to občutje v okolici, vendar danes psihologi menijo, da je občutek dolgčasa subjektiven in ga vsak posameznik doživlja drugače. Raziskave so pokazale, da je dolgčas tudi pogost spremljevalec depresije, brezupa, osamljenosti in pomanjkanja notranje motivacije. Dolgčas je postal simptom moderne družbe, saj nam napredek tehnologije omogoča vedno bolj lahkotno življenje.

 

 

Comments are closed.