Tag Archive | ljubosumje

LJUBOSUMJE

“Kje si bila, rekla si, da prideš pred pol ure. Zakaj si se pa tako lepo oblekla, če si šla samo do trgovine? Kaj mi prekrivaš?” Ali te ima res rajši, če je ljubosumen?

Kaj je ljubosumje?
Ljubosumje je čustvo, ki se odraža v negativnih mislih in občutkih. Ti temeljijo na nesigurnosti in strahu pred izgubo ljubezni osebe, ki nam je pomembna. Ljubosumje je sestavljeno čustvo in pogosto sestoji iz jeze, žalosti in gnusa.
Čustvi ljubosumja in zavisti pogosto zamenjujemo. Zavist se pojavi, ko ocenimo, da ima druga oseba nekaj kar želimo sami. Slovensko stereotipno rečeno, zavidamo sosedu, ker ima bolj zeleno travo. Za zavist sta potreba dva, medtem ko je ljubosumje trikotnik, ki temelji na strahu, da bomo zaradi vmešavanja nekoga tretjega, izgubili ljubljeno osebo. Zavist spremljajo občutki neustreznosti. Ob enem pa nam daje motivacijo, da tudi sami pridobimo stvari, ki jih ima oseba, kateri zavidamo. Ko v posamezniku vznikne zavist, se pogosto zraven rodi občutek krivde ob takem čustvu. Medtem ko ljubosumje spremlja nizka samozavest in žalost ob izgubi, dvom ter jeza ob občutku izdaje. Torej, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo zakaj je partner z njim, saj vendar niso tako lepi, dobri, popolni. 

Od kje izvira?
Vzrok ljubosumja je lahko resničen ali pa popolnoma izmišljen. Najpogostejši vzrok so izkušnje iz preteklih partnerskih zvez, nizko samospoštovanje in strah pred ponižanjem, ki ga izdaja partnerja prinese s sabo. Ljubosumje je čustvo, ki so ga opazili pri dojenčku v petem mesecu starosti. Nekateri trdijo, da je ljubosumje univerzalno čustvo in ni kulturno pogojeno, medtem ko drugi raziskovalci vidijo vzrok ljubosumja v kulturi.
T
eorija temelji na predpostavki, da  ljubosumje ni le naravni odziv, ampak tudi časovno in kulturno pogojeno.
Zanimivo je, da je bila med leti 1956 in 1960 ideja monogamije nesprejemljiva. Z individualizacijo in spolno revolucijo, pa je postala dogovor med partnerjema. Spremenila se je sama dinamika odnosa med partnerjema kot sam zakon na področju zakonske zveze. S tem je prej negativno poimenovanje ljubosumja zamenjalo razločevanje med zdravim in bolestnim ljubosumjem, ki velja še danes. Zoran Milivojević govori o ustreznem ljubosumju takrat, ko zares obstaja možnost, da nekdo tretji pridobi intimno naklonjenost ljubljene osebe in ko se ljubosumje izraža na družbeno sprejemljiv način.

Štirje obrazi ljubosumja
Ljubosumje se kaže v štirih vzorcih vedenja, in sicer jeza-napad. Cilj je prestrašiti, pregnati ali ponižati nasprotnika. To vedenje je največkrat naslovljen na partnerja, ki ga zaznamo kot krivega za nastalo situacijo. Pri sovraštvo-uničenje je vedenje destruktivno in usmerjena proti ljubljeni osebi ali tretjemu. Prvemu, ker nas je prevaral, drugemu zato, ker je zavestno in namerno uničil naš partnerski odnos. Vedenje je lahko tudi žalost-umik, kjer se oseba umakne iz situacije ali strah-ugajanje, kjer je osebo strah, da bo zapuščena in zato skuša ustrezati partnerju. Najverjetneje nekaj v smislu ”da se bo zavedal kaj lahko izgubi” ali ”da bo videl, da sem boljša od nje.”
Telesno se lahko ljubosumje odraža kot tresenje, vroči vali in potenje. Ljubosumna oseba se pogosto primerja s svojim tekmecem, zaslišuje partnerja, v njegovih dejanjih išče potrdila, kar lahko vodi tudi do nasilnega vedenja.

Dve zgodbi
Pri pisanju članka sem se spraševala o obeh stvari, kako se počuti pretirano ljubosumna oseba in kako ljubosumje doživlja oseba na katero je le to neupravičeno usmerjeno. Za vas sem izbrskala dve zgodbi študentk:

”Do ljubosumja prihaja, če mi nekdo, kakšne za mene pomembne stvari, ne pove in potem to zvem, ko se pogovarjam z drugimi. Verjetno ženske povemo skorja za vsak svoj korak in to potem pričakujemo od drugih. Pomembno je tudi kakšen odnos imata tvoja starša ali je ljubosumje že v družini. Ljubosumje občutim kot nekakšno notranjo vročino in tresavico, tak kot da boš lahko vsak hip počil kot bomba. Ne razmišljaš trezno, ampak kar besede in izmišljene zgodbe letijo ven iz tebe. Sploh dobro ne veš kaj govoriš, ponavadi prepoveduješ in groziš, na koncu pa se narediš kot žrtev.” opisuje Tanja. 

”Začelo se je neopazno. Na začetku se mi to ni zdelo nič takega. Sploh nisem dojela kaj se dogaja, dokler mi ni neki pogovor odprl oči. Na začetku mi je še ugajalo. Dobila sem občutek kot da mu je mar zame. Saj veš kaj pravijo, ljubosumje je izraz ljubezni. V resnici mi je vedno očital, kako ga omejujem, tako da sem se vedno spraševala, če ga res, medtem ko nisem opazila kako se v najinem odnosu počasi dušim. Spomnim se, ko sva šla ven z večjo družbo in sem se pogovarjala tudi s kolegi. Na poti domov me je obtožil, da me je en hotel poljubiti. Spraševala sem se kdo, nisem pa pomisla, da je to absurdno. Sploh ne razumem. Pa tudi, če se me drugi tip želi, kaj nisem jaz tista, ki odloča s kom bo?
Drug večji prepir je nastal, ko smo s kolegi in kolegicami šli na nočno kopanje. Ko sem mu to povedala, ker nisem imela občutka, da je s tem kaj narobe, je v njegovi glavi zgodba, da sem se šla naga kopat s tremi tipi. Tudi ko sem dve uri jokala po telefonu in se zagovarjala, da nisem nič naredila narobe, nisem dojela, da je to pretirano ljubosumje. Jezna sem, ker sem dejansko dopustila, da sva se sploh pogovarjala o tem, da to ni res.
Zanimivo mi je to, da sploh nisem občutila pretiranega ljubosumja. Vem samo, da sem se vedno slabše počutla v odnosu. Moja živahtnost je izginila. Bala sem se dobit s svojimi moškimi kolegi, ker sem se bala kako bo odreagiral. Bila sem razdvojena med tem ali mu začet lagat ali vztrajat pri resnici. Ko mi je pomemben pogovor odprl oči, da nisem jaz tista ki omejuje, ampak tista, ki jo on omejuje, sem odnos z njim prekinila.” pripoveduje Anja.

Pomoč
Zgoraj opisani zgodbi zagotovo nista osamljen primer. Če ste pretirano ljubosumni je pomembno raziskati zakaj se je ljubosumje sploh pojavilo. Zakaj smo tako negotovi vase? Vzrokov je lahko več, na primer kot otrok si gledal ljubosumna starša, kako se obtožujeta in zaslišujeta ali pa so te v osnovni šoli zbadali in imaš zelo nizko samozavest. Po tem, ko se zavedaš iz kje izvira ljubosumje je potrebno delati na vzroku. Torej v zgornjih primerih, predelati odnose v primarni družini ali delati na boljši samopodobi. To so začetni koraki pri premagovanju ljubosumja, ki zagotovo niso lahki. Če vam postane pretežko, si lahko poiščete strokovno pomoč in se v raziskovanje ljubosumja podate s podporo.

Zanimivosti

  • 30% parov zahteva ločitev zaradi ljubosumja.
  • Ljubosumje je tretji najpogostejši vzrok za umor.

ZAVIST

Pogosto poslušamo o zavisti. Čustvo ima negativen prizvok in se v današnji družbi obravnava kot nekaj slabega, kot nekaj, česar ne smemo čutiti. Zato marsikdo, ki čuti zavist, to prekriva in tlači v sebi. Toda resnici na ljubo zavist čutimo vsi. Čeprav nam lahko pretirana zavist greni življenje, ima to čustvo svoj smoter in pomen.

Zelenci naokoli
Zavist je čustvo, ki zbudi občutek prikrajšanosti, ker imajo drugi nekaj, kar si mi želimo ali menimo, da je pomembno imeti. To  lahko zadeva materialne stvari, zunanji videz ali socialni status. Ženske naj bi bile pogosteje zavistne, kar zadeva zunanji videz, medtem ko moški pogosteje čutijo zavist, ko govorimo o materialni posesti. To je odsev  zgodovinskih in družbenih pričakovanj, kjer žensko (še vedno) ocenjujejo po njenem videzu in moškega po tem, ali je sposoben preživljati družino.
Nekateri strokovnjaki v razlaganju zavisti gredo še malo dlje in zavisti ne povezujejo s tem, kar drugi ima, ampak, kaj je drugi postal s tem, ko to stvar ima. Na primer, sosed si je kupil nov avto. Jaz mu ne zavidam avta kot takšnega, temveč njegov boljši status v družbi, ki ga ima zaradi tega avta. Torej, sosed ima nov avto, zato je boljši od mene in drugih, ki si novega avta ne moremo privoščiti. Zavist je toliko bolj grenka, če menimo, da je sosed prišel do novega avta nezasluženo.
Ljudje pogosto mešajo čustvi zavisti in ljubosumja, vendar med njima obstaja razlika. Ljubosumje se pojavi takrat, ko se bojimo, da bomo nekaj izgubili. Na primer, ljubosumni smo na prijateljico, ki se pogovarja z našim fantom. Zavist pa občutimo, ko nekdo ima nekaj, kar si mi želimo. Na primer, prijateljica gre na potovanje, mi pa ne.

Disfunkcionalna in motivacijska
O zavisti je pisal že Aristotel in jo označil kot »bolečino, povzročeno zaradi premoženja drugega«. Socialno-evolucionarna teorija skuša  zavist razložiti na podlagi Darwinove teorije preživetja. Teorija predvideva, da se ljudje vedemo na načine, ki povečujejo individualno preživetje in reprodukcijo. Eden izmed teh načinov je tudi zavist. Nedavne študije so tudi pokazale, da spodbujanje zavisti spreminja kognitivne funkcije človeka, krepi njegovo duševno vztrajnost in spomin.
Oče psihoanalize Sigmund Freud je pisal o zavisti deklic do dečkov. Deklice naj bi v določeni fazi razvoja opazile, da same nimajo  penisa tako kot moški. Freud je to povezoval z zavidanjem penisa. Karen Horney, prav tako psihoanalitičarka, se je v svoji teoriji postavila v nasprotni položaj in pisala o moškem zavidanju maternice. Moški to lahko zavidajo ženskam, saj so pogosto naravnani na uspeh in prenos svojega imetja in imena na potomce.
Nedavno so strokovnjaki začeli razločevati med dvema vrstama zavisti, in sicer disfunkcionalno, ki nas ovira, nam jemlje energijo in nam »greni življenje«, ter motivacijsko zavistjo, ki nas spodbuja, da dosežemo tisto, kar si želimo.
Disfunkcionalna zavist se kaže v tem, da si želimo, da bi se našemu sosedu pokvaril avto ali da bi se z avtom zaletel in ga uničil. S tem bi izgubil svoj »nezasluženi« boljši status. Nekateri gredo tako daleč, da avto celo opraskajo ali razrežejo gumo. V zavist te vrste spadajo tudi opravljanje in spletke. Motivacijska zavist pa nas bolj kot čustvo občudovanja spodbuja k doseganju želenih ciljev. Niels van de Ven in njegova raziskovalna ekipa so to teorijo potrdili v raziskavi. Eni skupini študentov so zbudili zavist, drugi skupini pa občudovanje določene osebe. Nato so opazovali, kako se bosta ti skupini odzvali. Skupina, v kateri so študentom zbudili zavist, je v naslednjem študijskem semestru namenila več časa učenju kot skupina, v kateri so zbudili občudovanje določene osebe. Teorijo, da zavist motivira, je potrdilo več raziskav.

Nizko samospoštovanje?
Nekateri strokovnjaki povezujejo zavist z nizkim samospoštovanjem in občutkom manjvrednosti. Zavist se zbudi v trenutku, ko nekdo počne ali ima stvari, ki si jih ti želiš, vendar meniš, da jih ne moreš nikoli  doseči oziroma dobiti. Občutek, da nisi sposoben priti do želenih rezultatov, je lahko generaliziran, v smislu, »jaz sem nesposoben, ničesar ne zmorem narediti« ali pa se nanaša na natančno  določeno področje, na primer »nikoli si ne bom znal zagotoviti finančne varnosti«. Posledično se zavist prikrade pri skoraj vseh življenjskih okoliščinah ali pa samo takrat, ko se znajdemo v okoliščini, kjer se počutimo manjvredni in nemočni.
Slovence se pogosto povezuje z zavistnostjo, vendar se v tem ne razlikujemo dosti od drugih narodov, saj je zavist univerzalno čustvo.  Torej ni proizvod današnjega časa, temveč se je pojavljala tudi v zgodovini.

Kako se spopasti z zavistjo? Bolje kot držati in premlevati v sebi, kaj imajo naši prijatelji in kako jim je zaradi tega bolje v življenju, je priznati, da smo zavistni. Priznajmo si: »Zavidam ti, da si lahko privoščiš potovanje, tudi jaz si želim tja.« Prav tako se vprašajmo, ali sem res manjvreden, ker nimam tega predmeta ali ker si ne morem privoščiti nečesa, kar si drugi lahko? Občutek zavisti je zagotovo neprijeten, vendar bo hitreje minil, če rečemo bobu bob in se hkrati zavedamo, da zavist ni nekaj, česar se moramo sramovati, se je izogibati ali jo skrivati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo.

Občutki povezani z manjvrednostjo
Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden.
Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega?
Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna.
Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.
 

Manjvrednost in romantični odnos
Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna.
Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti.

Delo na sebi
Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit.
Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.”
Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih.
Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi.

Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti!

1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

SOODVISNOST V PARTNERSKEM ODNOSU

Pri svojem delu spoznam veliko zanimivih ljudi. Mnogi pridejo na terapijo, ker so v destruktivnem odnosu katerega ne zmorejo zaključiti. Skupaj z njihovim partnerjem ustvarijo toksični, soodvisen odnos. Soodvisnost se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak tudi v družinskih, službenih, prijateljskih odnosih ter na ravni skupnosti. Čeprav v članku predstavim soodvisno dinamiko iz ženskega vidika, moški iz tega niso izvzeti.

Zakaj “pristanemo” v soodvisnem odnosu?
Destruktivni vzorci so naučleni. Poberemo jih v naši primarni disfunkcionalni družini, kjer naša potreba po ljubezni ni bila zadovoljena. Ljudje, ki so vzgojeni v takem okolju so navajeni na kaos, nepredvidljivost, napetost, ustrahovanje in dramo. Sami si v odraslosti poiščejo podoben romantični odnos, saj jim je tak odnos poznan in domač. Nezavedno preigravajo isto dramo ter upajo, da jim bo tokrat uspelo spremeniti izid in končno dobiti ljubezen, ki si jo zaslužijo.

Ob prvem srečanju navadno začutimo močno energijo in občutek, da se poznamo že zelo dolgo. Noro se zaljubimo v partnerja in vse se začenja odvijati zelo hitro. “Na prvem zmenku, sem začutila, da sem spoznala mojo sorodno dušo. Vse sem naredila, da bi ostala z njim. Šla sem tako daleč, da sem na koncu izgubila sebe.” piše članica foruma.

V soodvisnem odnosu so zadovoljni z drobtinicami. Pripravljeni so čakati, prositi, pomagati, se spremeniti, samo da bi dobili tisto malo “ljubezni” od svojega partnerja. Še več, bolj ko jih ta odriva, bolj silijo k njemu.

Rado se zgodi, da se zavedamo, da tak odnos ni zdrav, vendar iščemo izgovore za partnerjevo vedenje v njegovi težki preteklosti. Odločeni smo, da ga bomo rešili z našo ljubeznijo. Dokazati mu želimo, da ga ne bomo zapustili kot so to storili ljudje pred nami. Zaljubljeni smo v njegov potencial, “kaj bi lahko bilo” in zanikamo realno situacijo. Odvisni smo od čustvene bolečine, ki je del soodvisnega odnosa. Zato se nam zdrav partnerski odnos ponavadi zdi dolgočasen.

Dinamika soodvisnega odnosa
V soodvisnem odnosu obstajajo različne dinamike, skozi katere se disfunkcionalni odnos preigrava. Ena izmed njih je pasivnost-kontrola, kjer je ena oseba podložna, ne zmore narediti odločitev in poskuša ugoditi partnerju. Partner želi imeti kontrolo, naredi vse odločitve v odnosu in skuša spremeniti drugega.

Druga dinamika se kaže v vlogi rešitelja, ki še posebej pride do izraza v odnosu z odvisnikom. Rešitelj naredi vse namesto partnerja, zato le ta lahko ostane odvisen in neodgovoren. Istočasno se rešitelj osredotoča na drugega in ne prevzema odgovornosti zase. Izogiba se svoji bolečini, praznini, strahu in jezi tako, da pozornost obsesivno osredotoča na svoj partnerski odnos.

Prav tako se lahko znajdemo v odnosu, kjer oba partnerja želita ugajati. Od zunaj deluje tovrsten odnos harmoničen in brez prepirov. Vendar, v tem odnosu ni prostora za prepir in individualnost. En brez drugega ne zmoreta funkcionirati, zato so neskladja v odnosu preveč tvegana.

Osredotočimo se nase
S tem, ko preusmerimo pozornost nazaj k sebi, začenjamo prekinjati disfunkcionalni krog, ki se je začel v našem otroštvu. Potrebno je veliko časa, da nam nov, bolj zdrav način, postene domač. Kljub vsem kaosu, ki ga prinese soodvisen odnos, je le-tega zelo težko prekiniti. Potrebno je resno delo na samemu sebi. Nekatera področja, so pogosto problematična, pri ljudjeh v soodvisniških odnosih, zato je zelo pomembno, da se na psihoterapiji osredotočimo tudi na njih:

  • Strah biti sam: Strah je tako močen, da raje ostajamo v nefunkcionalnem odnosu. Težavo imamo z zaključevanjem odnosov. Pogosto si najdemo novega partnerja, še predenj se stari odnos zaključi. Nekateri ob koncu odnosa čutijo podobne simptome kot pri odvajanju od droge. ”Ko je odnosa konec, ne morem spati, tresem se, mrazi me po celem telesu. Postanem depresivna in začnem zanemarjati svoje otroke. Tako me je strah teh simptomov, da raje vztrajam v odnosu, ki vem da ni zame.” Piše članica foruma. Zakaj so simptomi isti kot pri odvajanu od droge? Ker je tovrsten odnos odvisniški odnos. Brez njega ne moremo in smo odvisni od čustvene bolečine, ki nam jo prinaša.
  • Globoki občutki praznine: Vztrajamo v odnosu, samo da bi se izognili občutku praznine, ki je v nas. Verjamemo, da ko bomo spoznali pravega moškega, bo naše življenje spet dobilo pomen in občutki praznine bodo izginili. Na žalost večina ljudi v soodvisniških odnosih večino časa čuti praznino in osamljenost.
  • Nizka samozavest: Verjamemo, da nismo vredni ljubezni, uspeha in sreče same po sebi, ampak si jih moremo prislužiti. Perfekcionizen pogosto spremlja nizko samozavest. Če je vse popolno, potem se glede samega sebe ne moremo počutiti slabo. Čim nekaj ne gre po (perfektnem) planu, se v nas zbudijo občutki krivde in strahu, da bomo izgubili ljudezen drugih.
  • Šibke meje: Nimamo občutka za svoje meje, ne za meje drugega. S težavo rečejo ne, prav tako pa dostikrat preslišimo “ne” druge osebe. Postavitev meje, bi prinesla tveganje, da se odnos konča, kar pa čutimo kot grožnjo.
  • Kontrola nam pomaga, da se počutimo varne. Ker nismo imeli veliko kontrole v otroštvu, sedaj z njo preprečujemo, da bi se še kdaj znašli v podobni situaciji. S tem se izogibamo svoji lastni bolečini.
    Nekateri se znajdejo na drugi strani spektra in so v odnosu, kjer jih partner kontrolira. Na začetku jim to daje oblutek varnosti, vendar se kaj kmalu obrne v kaotični odnos.
    Zanimiva oblika kontrole je prevzemanje krivde nase. Če najdemo krivdo v sebi, pomeni da je potrebno samo ugotoviti, kaj počnemo v odnosu narobe in to popraviti. Verjamemo, da se bo s tem disfunkcionalna dinamika v našem odnosu prekinila.
  • Skrb za drugega: Potrebe drugega postavljamo pred lastne. Možen vir tega vedenja smo se lahko naučili v otroštvu, ko smo fizično in/ali čustveno skrbeli za našega starša. Želimo ugoditi vsem ljudem, hkrati pa se lahko čutimo užaljene, če drugi ne sprejema naše pomoči. Skrb je edini način kako znamo pokazati ljubezen in upamo, da nam bodo le to vrnili.
  • Obsesivnost: Vzrok za obsesijo je strah. Strah, da nismo vredni ljudezni, da bomo ostali sami, neopaženi ali celo uničeni v odnosu. Potihem upamo, da nas bo partner osvobodil teh strahov. Okupiramo se z mislijo o njemu in/ali naših napakah v odnosu in se s tem ne osredotočimo na resnični problem. Obsesivnost se lahko kaže tudi preko pretiranega ljubosumja.
  • Zanikanje: V zanikanju smo glede našega odnosa in naše odgovornosti zanj. Vsem nezdravim družinam je skupno to, da zanikajo svoj korenit problem. Ko odrastemo dinamiko zanikanja prenesemo v naš romantični odnos.
  • Intimnost: Ne znamo vzpostaviti resnične intnimnosti. Bojimo se, da če bomo nekoga resnično spustili blizu, nas bo ta ranil in zavrnil. S tem ko kontroliramo bližino v odnosu, se skušamo obvarovat pred ponovnim razočaranjem.