Članek je bil objavljen v reviji E-Neo
Članek je na nekaterih mestih posodobljen

V tiskanih medijih se veliko piše o agresiji na splošno, jezi in spopadanju z njo. Tudi sama bom pisala prav o tem, vendar na malo drugačen način. Članek govori in združuje področja, ki se dotikajo agresivnega vedenja do nas samih.

Kaj je avtoagresija?
Agresija je odrivanje stran, zavračanje nečesa. Avtoagresija je potemtakem odrivanje in zavračanje dela sebe ali samega sebe. Enotne definicije o avtoagresiji še ni. Do sedaj so ta fenomen povezovali s samopoškodovanjem. V zadnjem času pa na pojem gledajo malo širše in vanj vključujejo tudi tvegano in promiskuitetno vedenje, ekstremne športe, pretirane diete in samoobtoževanje. Avtoagresijo lahko razdelimo na direktno, torej fizično vidno, ki se povezuje s samopoškodovanjem in nedirekto. Slednja je neopazna, vanjo spadajo torej kritika, občutki krivde, tudi ekstremni športi, itd. Psihologi opozarjajo na povečevanje nedirektne avtoagresije, predvsem na uživanje alkohola in drog, pa tudi zanemarjanje zdravja in nege telesa.

Samopoškodovanje
Direktna avtoagresija ali samopoškodovanje je način, kako se oseba spopada s silno bolečino v sebi. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa. Poleg tega ji to daje občutek kontrole in dovoljenje, da začuti bolečino. Vedenje kaže na samokaznovanje, sram in sovražnost do samega sebe. ”V najstništvu sem to (samopoškodovanje op.a.) počela zaradi sproščanja notranje napetosti, zaradi neznosne moči mojih notranjih konfliktov, nepremagljive bolečine in pa grozno močne tesnobe, ki jih nisem znala odpraviti na drugačen način. In tako se je vsaj za tisti trenutek, ko sem to izvajala, moja pozornost premaknila od doživljanja moreče tesnobe, na tisto, kar sem počela (npr. se rezala), hkrati sem namesto notranje bolečine zaznavala le telesno bolečino. Kri mi je dala občutek, da sem živa,” je povedala 19-letna Sara.

Včasih je samopoškodovanje povezano s psihično boleznijo. Pojavlja se tudi v povezavi s čustvenimi motnjami, zlasti depresivnostjo in anksioznostjo, motnjami hranjenja. Najpogostejši načini samopoškodovanja so rezanje, žganje, praskanje in zbadanje kože, puljenje las, udarjanje v trde predmete ter pretepanje samega sebe. Skupen jim je občutek izoliranosti in odtujenosti od sveta, kjer jim manjka podpore.

Psihološki profil samopoškodovalca
Oseba, ki se samopoškoduje, ima navadno nizko samopodobo, sovraži samega sebe in je zaprta sama vase, depresivna, tesnobna. Občutljiva je na zavrnitev, meni, da je nezmožna obvladovati težave in da nima nadzora ter moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se take osebe počutijo nerazumljene, bojijo se intimnosti in odgovornosti. Težave imajo pri izražanju svojih čustev, samopoškodovanje je žal disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja prav teh.

Zakaj?
Vzrok je lahko posledica psihičnega obolenja ali okolja, iz katerega take osebe izhajajo. Oseba, ki se samopoškoduje, pogosto izhaja iz družine, za katero je značilno vzbujanje občutka krivde in sramu. Prav tako se to vedenje pojavi v družinah, kjer so otroci prepuščeni samim sebi, ali se ponavljajo izgube in zapustitve s strani pomembne osebe. Pogosto se zgodi, da v družinah ni prave komunikacije, ponekod je izražanje čustev, zlasti negativnih, prepovedano ali pa so čustva otroka spregledana in neupoštevana. Sara pravi, da vzroka še ne pozna: ”Tiči še nekje globoko v moji notranjosti, verjetno v zelo zgodnjih otroških izkušnjah. Vsekakor pa je bilo vedenje povezano s tem, da sem bila včasih zelo čustveno labilna, nesamozavestna, sramežljiva, zelo introvertiran človek, in razen tiste nujne komunikacije s svetom nisem imela nič drugega.”

Kaj pravi statistika?
Kar 75% ljudi, ki se samopoškoduje, je ženskega spola. Vzrok lahko iščemo v vzgoji, saj so ženske naučene, da jezo zadržijo zase in jo obrnejo proti sebi. Med njimi je tudi več depresije, v mladostništvu pa naj bi bile pogostejše žrtve zlorab. Kar 50% ljudi, ki se samopoškoduje, je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih. V mladostništvu (najpogosteje pri 14. letih), se začne kar 90% samopoškodovalnega vedenja, pri nekaterih pa celo prej.

Nedirektna avtoagresija
Zaradi preglednosti je nedirektno avtoagresijo, torej agresijo, kjer ni vidnih fizičnih poškodb, potrebno razdeliti na posamezne sklope. Pri tovrstni agresiji je včasih težje določiti mejo, kjer lahko še govorimo o funkcionalnem vedenju in kje se kazalec premakne na disfunkcionalno stran. Prav zaradi tega, ker posledice niso vidne očem, je tovrstno vedenje lažje zanikati in se pretvarjati, da se nič ne dogaja.

• Prvi sklop je kritičnost do samega sebe in razvrednotenje svojih dejanj in samega sebe. Navadno se kritika, ki smo jo doživljali v preteklosti, ponotranji v nas samih. Kritični glas (staršev) se je vgnezdil v naši glavi in postal naš lastni glas – naš lastni kritik. Občutek, da si nečesa ne zaslužiš ali ne zmoreš, najpogosteje izvira iz negativnih sporočil, ki si jih prejemal v času odraščanja.

• Drugi sklop je samokaznovanje, kjer se vsakič, ko narediš napako, kaznuješ, bodisi s kritikom v sebi ali pa si prepoveš početi nekaj, kar imaš rad. Npr. (če malo pretiravamo): ”Ker nisem izpita odpisal z 10, bom cel mesec živel na kruhu in vodi.”

• Tretji sklop je sabotaža samega sebe. Torej, da si kljub sposobnostim in možnostim nezavedno ne dovoliš uspeti ali doseči nečesa. Tako vedenje se lahko kaže preko zamujanja ali spuščanja pomembnih sestankov, ki bi ti v prihodnosti prinesli uspeh.

• Četrti, zadnji sklop, so ekstremni športi in ostalo ekstremno vedenje. Neprestano izpostavljanje nevarnosti tudi spada v agresivno vedenje do samega sebe. Primer sta hitra vožnja z avtomobilom ali nezaščiten spolni odnos z velikim številom partnerjev. Prav tako v ta sklop spadajo športi, kot so ekstremno plezanje, dirkanje in ne nazadnje vse, v čemer pretiravamo in se pripeljemo na rob svojih moči ali smo na meji tveganja svojega življenja.

Kaj lahko naredim?
Pri direktni avtoagresiji oz. pri samopoškodovalnem vedenju gre za to, da taki ljudje želijo s tovrstnim vedenjem prenehati, vendar tega sami običajno ne zmorejo. Kar lahko naredijo sami oz. njihovi svojci je, da delajo na preusmerjanju pozornosti in se zavestno odpirajo prijateljem za pogovor. Pri preusmerjanju pozornosti si sestavite seznam, kaj bi lahko počeli namesto samopoškodovanja, npr. šli na sprehod, zapisali dnevnik, poklicali prijatelja itd. Nadomestila so lahko tudi dejanja, ki močno vzdražijo čute, kot so stiskanje kocke ledu v roki, ugriz v limono, ingver ali poper, topotanje z nogami, mrzla kopel. Na splošno za samopoškodovanje in ostala nedirektna avtoagresivna vedenja velja, da je pomembno, da si osebe poiščejo strokovno in terapevtsko pomoč. ”Prenehala sem takrat, ko sem se začela ukvarjati sama s seboj preko strokovne pomoči. To mi je pomagalo, da sem začela razumeti samo sebe in se začela na bolj konstruktiven način soočati z življenjskimi situacijami,” še pove Sara.