Tag Archive | laganje

LAGANJE

Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici.

O lažeh
Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino.

Laganje sebi
Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne.

(Telesna) govorica in čustva Ostržka
Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju:

Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu.

Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu.

Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo.

Vrste laži
Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo.

Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!

 

PRISTNOST

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ljudje čez dan doživljamo različne občutke, ki le za hip preplavijo našo zavest, ali pa jih nosimo s sabo dlje časa. O teh občutkih pogosto niti ne govorimo. Ko imamo priložnost za pogovor o tem, kaj nosimo s sabo, pa občutke pogosto prikrijemo ali malce priredimo. Lahko nam je nelagodno ob misli, kako se bo okolica odzvala na naše pristne občutke. Pogosto pa pri svojem delu tudi zaznam strah, da če govorimo o svojih občutkih, postanejo resnični. Tukaj gre v resnici za strah, da nas bodo občutki preplavili in jih ne bomo sposobni prenesti.

Zakaj nismo pristni
Marija je odšla s svojo prijateljico Angelo po nakupih. Med nakupovanjem ji je Angela zaupala, da se bo z možem preselila v večjo hišo v mirnejši soseski. Tudi Marija si je to vedno želela, vendar pa ni imela možnosti za nakup hiše in selitev. Prijateljici je zavidala, v sebi pa začutila rezko bolečino. Na površini je ob novici Angeli odgovorila, da je »vesela zanjo«, nato pa se na hitro opravičila, da gre v garderobo pomerit obleko. Razpoloženje med prijateljicama se je spremenilo, a nobena ni natančno vedela, zakaj.
Zakaj Marija ni povedala Angeli, kako se v resnici počuti? Razlogov, zakaj ne povemo, kaj čutimo, je lahko več. Eden izmed njih lahko tiči v tem, da se svojih občutkov niti ne zavedamo. Posameznik se lahko počuti slabo, vendar ne zna opredeliti, zakaj. Prav tako lahko doživlja stres, toda ko ga vprašaš, kaj bi lahko bil vzrok, ne najde odgovora.
Drugi vzrok je ta, da nismo navajeni iskreno govoriti o tem, kar čutimo. To je lahko posledica okolja, v katerem smo bili vzgojeni. Na Japonskem, na primer, ni primerno izražati čustva jeze, medtem ko se pri nas za moške bolj kot ne spodobi, da jezo izrazijo, strah pa potlačijo. V določeni družbi tako določeni občutki in čustva niso najbolje sprejeti, zato ima posameznik težave z njihovim izražanjem.  Strah pred zavrnitvijo ali, drugače rečeno, strah pred tem, da nas drugi ne bo sprejel, nas hromi pri iskrenem izražanju.

Zavedati se občutkov
Prvi korak k zavedanju se skriva v nas samih. Ljudje se pogosto ne ustavimo in si ne damo priložnosti, da bi občutili, kaj se v danem trenutku pojavi. Podnevi hitimo in na koncu se nam nabere mešanica občutkov, ki jih ne znamo definirati.
Ko opazimo, da se počutimo nenavadno ali da ne znamo iskreno odgovoriti na preprosto vprašanje, kot je, »kako si«, si vzemimo nekaj minut zase in se vprašajmo, kaj se dogaja z menoj, kako se počutim? Kaj se je zgodilo v tem trenutku, da mi je postalo neprijetno? Če imamo priložnost in voljo, lahko občutke in čustva tudi zapišemo. Sprva bomo morda imeli s tem težave, saj ne bomo našli pravih besed, da bi opredelili občutek, vendar se s časom naše zavedno polje in besedišče razširita.
Ta vaja pa je izziv tudi za nas same, kajti včasih smo ljudje neiskreni tudi do sebe. Lažemo sami sebi in se prepričujemo v nasprotno, kot v resnici čutimo. Čutim, na primer, da partner ni primeren zame, ampak sam pred sabo opravičujem njegova dejanja, čeprav »v resnici« vem, da tisto, kar počne, ne ustreza mojim vrednotam in vedenju, ki ga iščem pri partnerju.

Strah pred zavrnitvijo
Če že pišemo o iskrenosti in pristnosti, moramo povedati, da se včasih strah pred zavrnitvijo tudi uresniči. Zgodilo se je že, da je človek  iskreno povedal, kako se počuti, a ga je drugi zavrnil in ga ni slišal. Opažamo, da včasih v določenih, predvsem službenih okoliščinah, iskrenost ni najbolje sprejeta. Najverjetneje je ljudje niso vajeni. Na nas je, da se odločimo, ali bomo nosili posledice svoje iskrenosti in imeli »mirno vest« ali bomo pogovor priredili danim okoliščinam, da bo »volk sit in koza cela«, vendar pa z zavestjo, da koza ni bila čisto iskrena.
Obstaja pa tudi druga stran medalje, in sicer, da je strah pred zavrnitvijo pogosto pretiran. Domišljija ponori in predstavljamo si skoraj nemogoče stvari: kako nas bo človek »nazijal«, kako bomo zavrnjeni in samski do konca življenja, kako bomo za vedno izgubili nam dragega človeka in podobno.
Treba je poudariti, da bo človek pogosto hvaležen, da smo z njim  iskreni in ni izključeno, da bo tudi sam postal iskrenejši v pogovoru z nami. Pristnost ima neverjetno moč privlačnosti.

Kako komuniciramo?
Pomembno pa je tudi, kako izkomuniciramo svoja čustva. Komuniciranje v afektu, čeprav iskreno, pogosto prizadene sočloveka. Tudi vse kar nam pade v trenutnu na pamet, ni nujno tisto kar zares čutimo. Če je le mogoče, si vzamimo čas, premislimo kako in kaj želimo povedati, še posebej če gre za pomembni pogovor.

Pomen varnosti
Seveda ob vsem tem ne smemo zanemariti elementa varnosti. Ljudje, ki so iskreni, lahko v človeku, ki tega ni vajen, zbudijo odpor, agresijo in druga podobna čustva. Dokler nismo prepričani o »moči« pristnosti in o tem, da se občutek varnosti vendarle skriva v nas, lahko vadimo iskrenost v odnosu, v katerem se počutimo dovolj varno. Varnost nam nekako blaži strah pred zavrnitvijo.
Pristnost prinaša nagrado in zadovoljujoč občutek. V zgornjem primeru Marije in Angele bi se lahko zgodilo, da bi prijateljica razumela njeno zavist, saj je bila tudi sama včasih zavistna v podobnih okoliščinah in bi delila to izkušnjo z njo. Marija bi se počutila bolje,  ker bi bila njena zavist sprejeta in je Angela ne bi obsojala. Angela bi cenila njeno iskrenost. Napetost med prijateljicama bi popustila in skupaj bi uživali v nakupovanju še naprej. Njun odnos bi postal intimnejši, počutili bi se bliže druga drugi in, kar je zelo pomembno, tudi bolj varni. S tem bi nastal prostor za iskrenejši pogovor med njima tudi v drugih okoliščinah.

Tri smernice
Pri pristnosti so pomembne tri stvari, najprej prepoznavanje svojih čustev in pogum, da si iskren v danih okoliščinah. Pomembno pa je poudariti še to, da iskrenost v čustvovanju ne pomeni grobosti in robustnosti pri komuniciranju o svojih občutkih in mislih. Pri iskrenosti je treba izhajati iz sebe, torej »jaz čutim da…«. Tako kot si zdaj mi iskreno želimo, da bi vam napisane vrstice dale misliti in bi pristnosti dali priložnost.