Tag Archive | izguba starša

ČLANEK 3: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA FORMIRANJE ROMANTIČNEGA ODNOSA V ODRASLOSTI

V zadnjem članku bom pisala o formiranju romantičnih odnosov ljudi, ki so izgubili starša v času odraščanja. Ko otrok izgubi svojega starša se prvič naredi povezava med ljubeznijo in izgubo. “Globoko v sebi verjamem, da me bodo vsi moški na koncu zapustili.” V primerjavi z vrstniki, ki niso izgubili starša, v odraslosti mnogi odlašajo s formiranjem romantičnega odnosa, vendar ga na koncu večina ustvari, kljub tveganju, da lahko partnerja izgubi. Nekateri načini formacije so funkcionalni, spet drugi nefunkcionalni. V nadaljevanju bo opisala le nefunkcionalno formaijo romantičnega odnosa, ki se lahko pojavi:

Iščem samoroga
Nekateri so odločeni, da si bodo poiskali ljubezen, ki so jo nekoč poznali. Odločno iščejo brezpogojno ljubezen, ki bo pozdravila njihovega ranjenega notranjega otroka. “Pri nekaterih se iskanje vsemogočne ljubezni čuti kot obup. Posameznik verjame, da njihova sreča in obstoj zavisita od tega, da si najdejo partnerja. “(Harris, 1995, p.155). Iskanje partnerja je intenzivno in se nikoli ne konča. “Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 5. let, moj brat pa 9. On je imel zelo malo romantičnih odnosov, medtem ko sem jaz skakala iz odnosa v odnos. Ostajala sem v odnosih, ki so bili zame slabi ter iskala, moško zaščito in pozornost, ki jo nikoli nisem dobila, saj sem očeta izgubila zgodaj.” piše članica foruma.

Ne smem te izgubiti
Mnogi, ki so izgubili starša v otroštvu formirajo romantični odnos, vendar jih strah, da bodo partnerja izgubili neprestano spremlja. “Po 25. letih zakona sem še vedno pozoren, če me bo moja žena zapustila zaradi drugega moškega ali pa bo umrla v prometni nesreči.” Ljudje, ki so prezgodaj izgubili starša, težje prenašajo zavrnitev in so bolj občutljivi glede potencialne izgube, v primerjavi z drugimi. Strah pred izgubo jih lahko vodi tudi v strah pred zaključevanjem nekega romantičnega odnosa, ki se izkaže za nefunkcionalnega.

Ljubezen ni zame
Po drugi strain, pa lahko strah pred ponovno izgubo preprečuje posamezniku, da sploh vstopi v odnos. Ni nujno, da se tega strahu zaveda. Spomnimo se, da smo v drugem članku pisali, da lahko svoje boleče spomine in občutke odrežemo in niso del naše vsakodnevne zavesti. Strah se lahko izraža na različne načine. Na primer preko pogoste menjave partnerjev ali pa partnerja zapustimo, preden on zapusti nas. Poleg tega, tudi če formiramo romantični odnos, si ne pustimo biti zares intimni. Partnerja ne spustimo blizu. Distanco ustvarjamo na različne načine: deloholizem, varanje, prepovedane substance itd.To nam omogoča, da med partnerja in sebe postavimo zid in se zaščitimo pred potencialno izgubo.
Nekateri se popolnoma odrečejo romantičnim odnosom. Čeprav čutijo potrebo po intimni povezavi, je občutek groze, da bi spustili nekoga blizu toliko večji. Prav tako pogosto sploh ne čutijo ali pa zanikajo potrebo, da bi se s kom romantično povezali. “Ne potrebujem nikogar. Bolje mi je, če sem samski/a. Srečen/na sem.”

ČLANEK 2: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA NAŠE PSIHOLOŠKO POČUTJE?

V drugem članku, o izgubi starša v otroštvu, bom pisala kako se nas smrt lahko dotakne na psihološkem področju in mentalnem zdravju. Posledice se lahko pojavijo takoj po smrti starša ali kasneje v življenju. Pomembno je, da se zavedamo morebitnih dolgoročnih posledic, kljub temu, da smo smrt odžalovali in se na ven prilagodili novemu življenju. Smrt starša ni vzrok vsake naše težave, hkrati pa ne moremo zanikati rezultatov raziskav, ki kažejo na to, da imajo otroci, ki so izgubili starša v otroštvu, večjo verjtnost, da bodo razvili psihološko motnjo kasneje v življenju.

Težave na čustvenem področju
Čustva, ki se pojavijo ob smrti zavisijo od narave le te. Nenadna smrt, počasna smrt ali samomor v nas zbudijo drugačne občutke. Nerazrešena čustva lahko trajajo celo žviljenje, če jih ne naslovimo. Mnogi jih niti več ne povežejo s smrtjo starša v otroštvu, saj so se tako močno navadili, da jih ti občutki spremljajo v njihovem življenju.

  • Sram se pogosto pojavi, če je naš starš naredil samomor. Prav tako pa nas lahko spremlja, ker se počutimo drugačne od otrok z obema staršema.
  • Krivda je pogost občutek pri smrti. Otrok največkrat krivi sebe. Počuti se krivega za situacijo, kljub temu, da nad njo ni imel kontrole.
  • Čutvo, o katerem je pogosto prepovedano govoriti v tem kontekstu, je čustvo olajšanja. Čustvo se lahko pojavi, če je naš starš šel čez mučno umiranje ali pa zato, ker je bil starš neljubeč, nasilen. Njegova smrt prinese mir v družini.
  • Nekateri se odcepijo od velike bolečine, ki jo čutijo ob smrti. Zablokirajo vsa svoja čustva. Svojo pozornost maksimalno posvetijo drugam in odrežejo bolečo izkušnjo. Nekateri se ohromijo s pomočjo drog in/ali alkohola.
  • Pojavljajo se lahko občutki globoke praznine, ki jo začutimo v valovih ali pa je konstantno prisotna. Nekateri poiskušajo praznino zapolniti, spet drugi jo sprejmejo kot del njih. “Svojo praznino zapolnjujem z obsesivnim branjem, moja sestra pa se prekomerno druži. Nič slabega, samo vse je ekstremno. Ampak bi lahko bilo veliko huje, če bi našle uteho v drogah in alkoholu.”piše članica foruma.
  • Občutek nestabilnosti, ne zakoreninjenosti, brez trdnih tal pod nogami, se pogosto pojavi v odraslosti.
  • Nagnjenje k kontroli/nadvladi v odnosih. Kontrola se lahko pojavi zaradi strahu, da bi ponovno izgubili nekoga. Po drugi strani, pa se iz istega razloga, lahko popolnoma izolirajo od intimnih odnosov.
  • Idealizacija izgubljenega starša: otroci si pogosto predstavljajo umrlega starša kot popolnega. Nekoga, ki bi zadosti vsaki njihovi potrebi in želji.
  • Pogosto ne pričakujejo, da bodo živeli dlje kot pokojni starš, še posebej če je starš istega spola. Nekateri nehajo živeti, ko dosežejo starost pokojnega starša in živijo samo še na pol. S tem nezavedno ustvarijo povezavo s pokojnim staršem.

Višja ranljivost
V uvodu članka omenjene raziskave so pokazale večjo ranljivost na psihološkem področju, če smo izgubili starša v obdobju odraščanja. Spodaj naštevam za kaj so takšni otroci bolj dovzetni:

  • Večja možnost zlorabe drog in alkohola.
  • Večja možnost kriminalnega vedena. Starši niso samo naši učitelji, ampak nas tudi varujejo. Postavljajo nam meje, ko odraščamo. Pri odsotnosti starša, nekateri otroci podivjajo. Ne vedo kako naj kontrolirajo svoje impulze in obnašanje. Sprva čutijo odsotnost starša kot svobodo, ki kaj kmalu postane obremenjajoča. Uporniško obnašanje vključuje jezo, nasilje, kriminalno vedenje in spolno promiskuiteto.
  • Podpovprečni uspeh v šoli in nižja zaposljivost. Skoraj vsi otroci bodo imeli težave v šoli takoj po smrti starša. Za tiste, ki so imeli težave v šoli že pred smrtjo, je to toliko večji udarec. Po drugi strani pa ima smrt tudi obraten učinek. Otrok postene obseden z uspehom, saj poskuša ostati neprestano zaposlen, da se izogne bolečim občutkom.
  • Povečana možnost anksioznosti in depresije. Sledeči dejavniki še posebej vplivajo na razvoj depresivne ali anksiozne motnje:
    -smrt starša se pojavi pred 5. letom ali v zgodnji adolescenci;
    -izguba mame za dekleta pred 11. letom in izguba očeta za najstniške sinove;
    -konfliktni odnos z umrlim staršem;
    -preživeli starš se po smrti partnerja psihološko znaša nad svojim otrokom;
    -pomanjkanje primerne podpore s strain družine in okolice;
    -nestabilno okolje, kar vključuje pogosto menjavo otrokovih skrbnikov in izgubo družinske rutine;
    -če se preživeli starš ponovno poroči in se otrok in nov partner ne razumeta;
    -nepričakovana smrt;
    -pomanjkanje predhodnega znanja o smrti.
    (Source: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK217849/)

ČLANEK 1: IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU

V sklopu 3. člankov se bom dotaknila zelo globoke izgube-izgube starša v obdobju odraščanja. Zamisli si, da se podaš na svoj prvi resnejši podvig v gore. Zraven imaš izkušenega spremljevalca, na katerega se popolnoma zaneseš, da te bo pripeljal do vrha. Pokazal ti bo pot, prepričal se bo, da je varna, poskrbel bo, da ne boš dehidriral. Sredi podviga tvoj spremljevalec umre. Kaos! Strah! Podobna tej izkušnji je izkušnja izgube starša v otroštvu. Izguba je velika in ima močne posledice. Če stars lahko zavedno izgine, potem nič na svetu ni varno in zagotovljeno. Izguba starša lahko razdre družino kot skupnost. Družina neha funkcionirati kot celota, ampak se razbije na posameznike v družini. Pri čemer se vsak sam sooča z izgubo.

Večina ljudi doživlja dan, ko so izgubili starša kot dan, ko se je njihovo otroštvo končalo in so bili primorani hitro odrasti. Na ta dan se je njihovo življenje drastično spremenilo. Kakšna je tvoja izgušnja?

Žalovanje
Žalovanje ni univerzalno, saj ljudje ne žalujemo na isti način. Otrok opazuje odziv preživelega starša in se nauči kako naj bi žaloval. “Ali je v redu jokati ali moram biti močen?” Način žalovanja pa je tudi odvisen od naše starosti.

Na primer, otrok pred 2. letom lahko preneha govoriti, otrok pred 5. letom ima lahko težave z uriniranjem, prehranjevanjem in spanjem. Šolajoči otroci lahko začnejo doživljati fobije in strah, da je z njihovim telesom prav tako nekaj narobe (hipohondrija). Prav tako se lahko umaknejo vase ali pa začnejo pretirano pomagati. Še posebej pri fantih žalost lahko zamenja jeza in agresija. Adolscenti se na izgubo lahko odzovejo bolj podobno odraslemu, hkrati pa se zaradi strahu pred drugačnostjo, lahko odpovejo izražanju svojih občutkov.

Otroci, ki so izgubili starša, ko so bili dojenčki lahko čutijo odsotnost in ne izgube. “Ne vem kaj pomeni oče. Ko sem začel šolo sem se počutil drugače od ostalih otrok, ki so imeli očeta in mamo. /…/ Nisem imel predstave očeta, samo mene, brata in mamo. “(Harris, 1995, p.18). “Moj starejši brat je bil 13, ko je (mama) umrla.  In pogosto govori o tem, kakšno bi bilo lahko življenje, če bi mama še živela. Ampak on ve, kakšno je bilo življenje, ko je mama še živela. On jo lahko resnično pogreša. Jaz je nikoli nisem imela, zato ne čutim izgube. “(Harris, 1995, p.18).

Kako ste žalovali v vaši družini?

Kaj lahko preživeli stars naredi za svoje otroke?
Včasih otrok ne izgubi samo enega starša, ampak tudi preživelega. Slednji je sam v taki bolečini zaradi izgube partnerja, da ne zmore držati družine skupaj. Preživeli stars se lahko odzove na izgubo z zlorabo, zanemarjanjem ali jezo nad svojimi otroki. Prav tako lahko na otroka začnejo gledati kot na odraslo osebo ali pa padejo v globoko depresijo in se popolnoma umaknejo iz otrokovega življenja. Pomembno je, da tudi starš poskrbi zase in se obrne na strokovno, družunsko in prijateljsko pomoč. Svojim otrokom pa lahko pomaga pri žalovanju tudi preko sledečih predlogov:

  • Pomembno je, da skuša obdržati otrokovo rutino čim bolj redno. To bo zmanjšalo otrokovo anksioznost in s časoma prineslo nazaj občutek stabilnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da ima otrok zadostne informacije glede smrti, ki so primerne za njegovo starost. Pogosto jih skrbi, da bo umrl tudi drugi stars. Pomembno je, da se z njimi pogovarjamo o njihovem strahu in jim zagotovimo (tudi večkrat), da niso odgovorni za smrt starša.
  • V tem obdobju se je najbolje izogniti dodatnim spremembam kot so selitev, sprememba šole. Velike spremembe doprinesejo k težavnosti žalovanja za izgubljenim staršem.

Kako je bilo v tvoji družini? Kako je preživeli starš držal družino skupaj dolgoročno? Kje, če sploh, je preživeli starš iskal pomoč?

O tem se ne govori
V nekaterih družinah se o izgubi sploh ne govori. Otrok pa lahko tudi namerno skrije svoje občutke, saj s tem želi zavarovati preživelega starša pred dodatno bolečino. Marsikateri moj klient v primarni družini ni govoril o izgubi starša. Takoj po smrti je bilo nekaj prostora za čustva in občutke, kmalu za tem pa se je moral vsak član družine soočat z občutki sam v svoji zasebnosti. Ne, da je bilo prepovedano govoriti o dogodku in občutkih, ampka so želeli prihraniti družini nadaljne bolečine.
Pomembno je, da se predela boleče občutke izgube. Preživeli starš naj spodbuja in se pogovarja s svojimi otroci o njihovih občutkih. Prostor za občutke se lahko ustvari tudi preko rednih ritualov. Na primer: skupen letni obisk groba in pogovor, praznovanje rojstnega dne umrlega starša ipd.

Ste v tvoji družini govorili o občutkih? Ali je O.K. o njih govoriti tudi sedaj, ko si odrasel?

-4% otrok v zahodnjem svetu je izgubilo starša med odraščanjem

-1 od 9 odraslih je izgubilo starša preden so dopolnili 20 let

-40% se jih je pretvarjalo, da so v redu, ker niso želeli vznemirjati preživelega starša

-63% se jih je balo, da bo preživeli starš tudi zbolel in umrl

Vir: Poll by Greenwald & Associates for New York Life Foundation and Comfort Zone Camps.