Tag Archive | brez prijateljev

OSAMLJENOST, 2.DEL

Jun4
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

V prvem delu članka smo si pogledali splošne stvari o osamljenosti. Vendar se zgodba z osamljenostjo ne zaključi tu. Zanimivo je vedeti, kako osamljenost doživljajo ženske in kaj se dogaja pri moških? Kako je z osamljenostjo pri starejših ljudeh?

Osamljenost in spol
Če si pogledamo razlike in skupne točke pri ženskah in moških, slednji težje prenašajo osamljenost.
Pri navezovanju stikov, imajo moški manj prijateljstev kot ženske. Veliko študij je zaključilo, da imajo ženske večje komunikacijske sposobnosti, kar je najverjetneje posledica drugačne vzgoje. Poleg tega so ženski komunikacijski centri v možganih večji kot pri moških. Kakorkoli že, ženske so v navezovanju stikov in vzdrževanju prijateljstev spretnejše. Moški pa so bolj izolirani in imajo manj ali pa nobenega prijatelja. Prav tako se med seboj redkeje pogovarjajo o čustvih. Vendar pa po drugi strani moški redkeje občutijo pomanjkanje družbe. Ženske, ki so le-te bolj navajene, seveda občutijo večjo razliko. Po 80. letu se te razlike zmanjšajo ali izginejo.
Čeprav moški težje prenašajo osamljenost, ženske pogosteje poročajo o njej. Verjetno zaradi že zgoraj omenjene drugačne vzgoje, ki ženskam omogoča, da lažje govorijo o svojih čustvih.
Poglejmo si še partnerski odnos in družbeni trend samskih moških in žensk. Ali je to njihova izbira ali splet okoliščin je odvisno od vsakega primera posebej. V prejšnjem delu članka, smo se naučili, da pomanjkanje čustvene vezi s sočlovekom vodi do osamljenosti. Zato nisi nujno osamljen, če nimaš partnerja. Če pa pogledamo samsko žensko in samskega moškega v 40. letih, ki si želi partnerskega odnosa, je slednjemu lažje vzpostaviti partnerski odnos.
Ameriška raziskava je pokazala, da posamezniki v partnerskih odnosih lažje prenašajo stres. Tudi če se v odnosu pogosto srečujejo s težavami, še vedno lažje prenašajo stresne situacije. Dolgotrajno razmerje naj bi pri moških tudi spremenilo njihove hormonske odzive na stres.
Osamljenost se odraža pri moških in ženskah drugače. Osamljen moški naj bi bolj trpeli za nespečnostjo, pretirano profesionalno kompenzacijo in deloholizmom. Medtem ko osamljena ženska trpi za prenajedanjem, ravnodušnostjo, pretiranim spanjem, iskanjem socialne tolažbe in samopomiljevanjem.

Osamljenost pri 50+
Socialna izolacija in osamljenost se pogosto povezujeta s starostjo. S staranjem mnogi preživijo svoje sorodnike in prijatelje, zato jim primanjkuje družabnega stika. Prav tako zdravstvene težave in otežkočeno gibanje onemogočata vzdrževanje rednejših stikov. Osamljenost postane posledica slabega zdravja in tega, da starejši ljudje vse pogosteje živijo sami.
Raziskave so pokazale, da so ljudje, starejši od 80. let, najbolj ranljiva skupina, ki čuti pomanjkanje družbe. Zanimiv je rezultat, da so ljudje pri petdesetih letih za malenkost bolj ranljivi kot ljudje stari med 60. in 80. let. S staranjem ljudje izgubijo stik s socialnim okoljem, rezultati kažejo, da po 70. letu začnejo čutiti pomanjkanje družbe, po 75. letu se počutijo izolirane od drugih, pri 80. pa imajo občutek, da so izpuščeni in odrinjeni stran. Vpliv let na osamljenost se pojavi pri obeh spolih enako.
V drugi raziskavi so iskali povezavo med osamljenostjo starejših, zdravjem, socialno mrežo ter navezovanjem stikov preko spleta. Raziskavo so delali na 3012 starejših ljudeh. Odkrili so, da se preko 35% vprašanih počuti osamljene. Starejši poročajo o manjšem občutku osamljenosti (25% nad 70. let) kot mlajši ”starejši” od 45.-49. leta (43% osamljenost). Nikoli poročeni so bolj osamljeni (51%) kot poročeni (29%). Prav tako pa višji prihodek zmanjšuje občutke osamljenosti. Najverjetneje zaradi večjih zmožnosti uresničevanja plačljivih aktivnosti.
Bolj osamljeni so se redkeje udeleževali socialnih aktivnosti, verskih obredov, prostovoljstva ali konjičkov. Približno polovica, ki je živela v domu za ostarele več kot eno leto, je pričala o občutkih osamljenosti. Osamljenost odločilno vpliva tudi na zdravje. Tisti, k so imeli slabše zdravje so bili v povprečju bolj osamljeni. Pri obeh skupinah (bolj in manj osamljeni) internet ni vplival na občutek večje povezanosti.
Zasledila sem zanimiv podatek, ki kaže na to, da naj bi upokojenci tik po upokojitvi čutili manjšo osamljenost kot tisti, ki delajo. Njihov ”delavnik” prežemajo aktivnosti in konjički, ki so jih želeli početi in prej niso zanje našli časa.

Kako preprečiti občutke osamljenosti?

  1. Vzdržujte svoje odnose, kajti ohranitev prijateljstev ni samoumevna. Prav tako s starostjo iščite tudi mlajša prijateljstva.
  2. Delajte dlje. Lahko ostanete v službi ali pa najdete nov način dela, mogoče honorarnega. Delo nam viša občutek koristnosti in nas sili v socialne stike.
  3. Izobražujte se v različnih ustanovah. S tem si večate socialno mrežo in delite isti interes s svojimi sošolci.
  4. Skrbite za svoje telo in zdravje.

Osamljenost je čustvo, ki ga ni lahko prenašati. Ne pozabite pa, da ima tudi ta občutek svojo funkcijo. Sili nas, da navežemo socialne stike in se povežemo z ljudmi. Vsi si delimo izkušnjo osamljenosti, zato lahko pogovarjanje o tej tudi povezuje.

OSAMLJENOST, 1.DEL

Jun4
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Osamljenost je subjektivni občutek, ki posamezniku sporoča, da mu v življenju manjka določen tipa odnosa. Je eden izmed najmanj znosnih občutkov, ki nas motivira, da ponovno navežemo stik. Sili nas k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni in nas opozarja na to, kdaj potrebujemo druge. Če se osamljenosti prepuščamo, ima to lahko velike posledice na naše psihično in telesno zdravje.
Ljudje se pogosto počutijo osamljene, tudi če so v družbi. Prav zaradi tega, ker tisti trenutek potrebujejo drugačen stik, ki jim takrat ni na voljo. Če se motivirajo in uspešno najdejo stik, ki jim v tistem trenutku ustreza, občutek osamljenosti izgine.
Ne smemo pa mešati osamljenosti in samote. Slednjo si izberemo sami in nam ustreza.

Kdaj se počutimo osamljene?
Osamljenost se pojavi ob različnih priložnostih. Glede na to, da je to subjektiven občutek, je odvisen od posameznika. Najpogosteje se osamljenost pojavi ob prekinitvi partnerskega ali za nas pomembnega odnosa. Izguba pomembne osebe, nas privede do žalovanja. Osamljenost pa lahko čutimo tudi v partnerskem odnosu, ki nam ne ustreza, imamo konstanten občutek, da nam nekaj manjka.
Osamljenost se lahko pojavi tudi po rojstvu otroka (poporodna depresija), po poroki, selitvi v drugo mesto, kjer še nismo navezali prijateljskih stikov itd. Skratka po večjih življenjskih spremembah.
Osamljeni se lahko počutimo, če z nekom nismo ”na isti valovni dolžini”, prav tako je osamljenost pogostejša v krajih z malo prebivalstva. Zanimiva je informacija, da zapornike v zaporih kaznujejo prav z osamljenostjo. V samici so izolirani od socialnega stika. Če bi bil človek dolgo izoliran od drugih, bi se mu lahko zmešalo ali pa bi od osamljenosti celo umrl.
Najtežje je prenašati občutek osamljenosti med prazniki. Prav zaradi velikega nasprotja med nami in ostalimi. Med prazniki vidimo filme o srečnih družinah, reklame o veselju in dobroti med ljudmi, v mestu vlada praznično vzdušje, medtem ko v nas veje občutek osamljenosti in praznine. Prazniki nas spomnijo na to, česar nimamo in si le to želimo.

Tipi osamljenosti
Govorimo lahko o več vrst osamljenosti. Najbolj poznana je razčlenitev Robert S. Weiss, ki  loči med čustveno in socialno osamljenost. Čustveno osamljenost povzroča pomanjkanje partnerskega odnosa. Socialna osamljenost priča o pomanjkanju širše socialne mreže. Posameznik se ne počuti kot del nečesa, na primer soseske ali razreda. Počutijo se nemočne in prezrte. Ameriški znanstveniki trdijo, da je pri ljudeh brez družabnega življenja verjetnost, da bodo umrli prej, 50 odstotkov višja kot pri ljudeh, ki imajo široko mrežo poznanstev. Poleg tega pa lahko ljudje, ki so dolgo časa osamljeni, izgubijo čut za realnost.

Poleg zgornje delitve, pa lahko osamljenost pogledamo tudi glede na čas trajanja. Situacijsko osamljenost povzroči nekaj v okolju, vendar se hitro konča.
Pri začasni osamljenosti posledic ni moč iskati v okolici. Te osamljenosti se je tudi težje otresti. O njej govorimo, ko oseba zboli in se zaradi bolezni dlje časa ne more družiti s prijatelji.
Oseba, ki se počuti osamljeno, ne glede na to ali je v družbi prijateljev in družine, doživlja kronično osamljenost. Ni pomembno kaj se dogaja v okolju. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav. 

Kaj vse vpliva na občutek osamljenosti?
Osamljenost je pogost pojav v večjih mestih, kjer se ljudje počutijo nepovezane z ljudmi iz okolice.
Tudi drastične družbene spremembe so doprinesle k povečani osamljenosti. Živeti pod skupno streho s širšo družino in sorodniki, je bilo na začetku 20. stoletja nekaj samoumevnega, medtem, ko ima danes to negativni prizvok. Veliko ljudi dela za to, da se bodo izselili od svoje primarne družine.
Tudi vse pogostejše ločitve vplivajo na občutek nepovezanosti. Statistično je vsaki peti človek večino svojega življenja osamljen.
Zanimiv je podatek, da če imaš otroke in si z njimi nepovezan, to prinaša večji občutek osamljenosti v primerjavi z ljudmi brez otrok.
Osamljeni naj bi imeli isto število prijateljev kot tisti, ki se ne počutijo osamljene, vendar med njimi ni močne čustvene vezi. Posledično že samo nekaj močnih čustvenih povezav odpravlja občutek osamljenosti. Torej, ne gre za kvantiteto, ampak kvaliteto.

Ali se osamljenost razlikuje po spolu? Kako je z osamljenostjo v starejšem obdobju? O vsem tem, pa v drugem delu članka o osamljenosti.