Tag Archive | zaskrbljenost

NESPEČNOST

Vsak izmed nas se lahko spomni neprespanih noči, ko so nas pestile različne težave ali pa smo bili vznemirjeni zaradi pozitivne spremembe, ki nas čaka. Tovrstni dogodki, so bili prehodni in prav tako kot so minili, je z njimi minila tudi nespečnost. Problem nastane, ko se noč za nočjo premetavamo po postelji.

O spanju
Spanje je  nujno potrebno za normalno delovanje osrednjega živčevja. V preteklosti so odšli spat ob sončnem zahodu in ustali z sončnim vzhodom. Spanec je tako določala naravna svetloba. Ko pridemo v stik z naravno svetlobo, naše telo začne proizvajati stresni hormon (kortizol), ki se nam pomaga zbuditi. Proti večeru začne njegova raven upadati, poveča pa se raven melatonina, ki nam pomaga zaspati. Večja koncentracija tega hormona naraste v temi,  ki je tudi pogoj za njegovo izločanje. Posledično nekateri, ki jih muči nespečnost, uživajo sintetične kapsule melatonina. S staranjem pa človek potrebuje vse manj spanja, kar pa ne pomeni nujno, da slabše spi, saj se je izkazalo, da je merilo naše spočitosti kakovosten spanec in ne dolžina spanja.

O nespečnosti
O nespečnosti govorimo v treh primerih, in sicer ko se prezgodaj prebudimo iz našega spanca in imamo občutek, da se nismo naspali; ko imamo težavo zaspati ali pa ko se prebujamo sredi noči. Nespečnost, ki traja le nekaj dni imenujemo kratkotrajna nespečnost. Pojavi se ob spremembi okolja, menjave časovnega pasu, pred pomembnim dogodkom ipd. Prehodna nespečnost je le nekaj tednov trajajoča nespečnost, ki se navadno pojavi ob smrti v družini, ločitvi ipd. Če imamo težave s spanjem več kot mesec dni, pa lahko govorimo o kronični nespečnosti, ki je najzahtevnejša za zdravljenje.

Bolezni
Vzroke za nespečnost je moč iskati v več faktorjih, med katere uvrščamo tudi bolezni. Najpogostejše bolezni, ki jih spremlja ta nadloga, so kronične bolečine, nočno odvajanje zaradi bolezni prostate, artritis, bolezni ledvic, zastoj dihanja med spanjem, kronične okužbe sečil, slabokrvnost, možganske poškodbe, kardiovaskularne bolezni, astma, sindrom nemirnih nog, Parkinsonova bolezen, hormonske spremembe in bolezni ščitnice. Nespečnost pa lahko povzročijo tudi zdravila, ki jih jemljemo za zdravljenje bolezni. Med njimi najdemo nekatere antidepresive, antibiotike, diuretike, antiepileptična zdravila, zdravila za hujšanje ter nekatera zdravila za zniževanje krvnega tlaka. Če sumite nespečnost za voljo zdravil, se je najbolje posvetovati z vašim zdravnikom.

Nemirna duša
Vzroke nespečnosti lahko najdemo tudi v povezavi z našimi psihičnimi napetosti ali motnjami kot so depresija, anksioznost, stres, žalovanje. Eden izmed najpogostejših vzrokov za nespečnost je naša pretirana zaskrbljenost zaradi neke težave. Pri dolgotrajni nespečnosti zaradi duševnih težav je priporočljivo poiskati strokovno pomoč, saj je nespečnost le posledica nekega globljega vzroka, ki ga je potrebno nasloviti.

»Life style«
K našemu nemirnemu spancu, pa lahko prispeva pretirano uživanje kave, alkohola, cigaret in pravega čaja. Tovrstne razvade se odsvetujejo, če pa se jih poslužimo tik pred spanjem,  ko je čas, da se naše telo umiri, s tem še dodatno tvegamo, da bomo imeli težavo zaspati.  Izkazalo se je, da ljudje, ki so telesno aktivni bolje spijo, zato je aktivnost zelo dobra za spopadanje z našimi težavami s spanjem. Vendar se jo tik pred spanjem odsvetuje, saj se med telovadbo naše telo napolni z energijo in začne delovati, zato bo potrebno kar nekaj neprespanih ur, da se bo naše telo umirilo.

Higiena ni samo ena
Vzrok nespečnosti je lahko tudi slaba higiena spanja, katera se dotika tudi fizičnega prostora v katerem spimo. Potrebno je poskrbeti, da je spalnica pred spanjem brez hrupa, dobro prezračena in da imamo v njej pravo temperaturo. Postelja v kateri spimo, naj bo udobna, ne sme biti pretrda ali premehka za nas, prav tako poskrbimo za primerne blazine na katerih bomo udobno zaspali.

Nasveti za spalno higieno
1. Če imate težavo zaspati, ne glejte na uro, saj to lahko vodi v frustracijo, kar dodatno poslabša spanje.
2. Izogibajte se pitju velikih količin tekočine pred spanjem.
3. Ne hodite spat lačni ali presiti.
4. Določite si urnik spanja-hodite spat in vstajajte ob isti uri, tudi če čez noč niste veliko spali. Tako se vam bo uredil ritem spanja.
5. Če ne morete zaspati več kot 15 minut, zapustite posteljo in se vanjo vrnite, ko boste začutili zaspanost.
6. Zvečer počnite nekaj sproščujočega.
7. Kakšno uro pred spanjem zmanjšaj svetlobo v prostoru, da se bo telo počasi pripravljalo za spanje.

Naravna ima zdravilo
Baldrijan
Tradicionalna rastlina, ki je v uporabi že stoletja, se je uporabljala za zdravljenje histerije, migren, razdražljivosti, krčev in tudi nespečnosti, saj ima pomirjevalni učinek. Učinek baldrijana ni še dovolj dobro raziskat, za enkrat ugotavljajo, da deluje na nivo neuroprenašalca GABA, prav tako kot tablete proti nespečnosti. Njegov učinek se pokaže po največ mesecu dni uživanja, vendar bodite z baldrijanom previdni, saj deluje na osrednje živčevje.

Zeliščni čaji
Mnoga zelišča imajo uspavalni učinek in nas pomirjajo. Med njih spadajo cvetovi lipe, kopriva, verbena, čeladnica, sivka, šentjanževka, kamilica itd. Prav tako se hmelj uporablja kot naravno pomirjevalo, nespečnost in za lajšanje prebavnih motenj živčnega izvora. Pred uporabo vsakega zelišča se je potrebno informirati o njegovih učinkih ter koliko časa ga smemo uživamo. Pri mešanju zelišč med sabo pa je potrebno paziti, da ne vključimo zelišča, ki ima nasprotni učinek, saj se bo s tem želeni učinek izničil ali zmanjšal.  Če vzamemo za primer poprovo meto in meliso, mnogi jo uporabljajo skupaj za boj proti nespečnosti, vendar imata nasprotni učinek. Melisa pomirja, meta, kar mnogi ne vedo, vznemirja. Tako kot pravi priznan zeliščar Messegue: »Pitje mete se priporoča čez dan, saj pred spanjem lahko povzroči nespečnost. Meta predvsem pomiri in izboljša prebavo. Zato se pred spanjem, če želite dobro prebavo po večerji priporoča pitje meta v kombinaciji z lipovim cvetjem, ki izniči njen vzdražljiv učinek.«

Tehnike sproščanja
Prav tako se pred spanjem lahko poslužite tehnik sproščanja, kot so dihalne vaje, meditacija, taj či, joga. Pomembno je vedeti, da je za učinek teh tehnik potrebno vztrajati in redno vaditi, saj se imajo mnogi na začetku težave umiriti, skoncentrirati in prepustiti vajam, ki jih izvajajo.

Prehrana
Vaš način prehranjevanja pomembno vpliva na to, kako se počutite in tudi na to kako spite. Iz jedilnika je potrebno izločiti prehrano, ki drastično poviša sladkor. Sem spadajo sladkarije in hrana, ki vsebuje prevelike količine škroba, kar zadeva predvsem ogljikove hidrate, ki se v telesu hitro spremenijo v sladkor.

Magnezij
Izkazalo se je, da pomanjkanje magnezija lahko vodi v nespečnost, mišične krče, zaprtost, zato se priporoča hrana, ki je bogata z magnezijem, saj le-ta velja za naravno pomirjevalo. Med tovrstno hrano sodijo oreščki, kvas, otrobi. Magnezij v kombinaciji s kalcijem (razmerje 2kalcij:1magnezij) naj bi pomagalo proti nespečnosti.

Aromaterapija
Pri nespečnosti pa si lahko pomagate tudi z vonjavami. Vonji sivke, kamilice, vrtnice, majarona ali nerolija,nas umirjajo. Vonje lahko uporabljate v kopeli, svečkah ali v masažnih oljih.

Štetje ovčk
Kolikokrat so nam kot otrokom rekli, da če ne moremo zaspat naj štejemo ovčke. Čeprav se zdi nenavadno, nam to tudi v odraslosti lahko pomaga zaspati. Če svoje misli okupiramo s štetjem, s tem preusmerimo misli. Ljudje, ki jim misli ne dajo zaspati, bodo z nekaj treninga štetja ovčk, zmogli preusmeriti misli, ovčke pa jih bodo zazibale v spanec.

ZASKRBLJENOST, 2.DEL

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja

Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 1.DEL

Stres, obremenjenost in skrbi so postale vsakdanji del našega odraslega življenja. Pogosto stresne situacije sprejemamo same po sebi, saj iz okolice vse prevečkrat slišimo »Tako je, stisni zobe.« Kako se posameznik spopade z neugodno situacijo le redke zanima. Nekateri občutke potlačijo, drugi iščejo uteho v različnih oblikah odvisnosti, spet tretji obremenjujejo sami sebe in pretirano skrbijo. O slednjem bom pisala v pričujočem članku. Pretirana zaskrbljenost, ki se je razpasla iz okvirov stresne situacije, je značilna za mnoge posameznike, ki se niti ne zavedajo, da za njo trpijo ali pa si ne znajo pomagati.

Skrbi
Skrbi so normalni del človekovega življenja. V telesu nam aktivirajo adrenalin in nas spodbudijo, da predvidimo neugodne rezultate neke situacije in se pred njimi zaščitimo. Tako smo se s prijatelji dogovorili, da gremo smučat. Zaskrbelo nas je, da bomo pri smučanju padli in se poškodovali. Zato smo se odločili, da se bomo primerno zaščitili in nosili čelado in zaščitna očala.
Vendar je druga stran medalje manj sijoča. Nekatere ljudi skrbi brez razloga ali pa nevarnost poveličujejo. Takrat govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ki jo ponavadi čutimo zelo intenzivno, misli nas pogosto preplavljajo, nad njimi pa nimamo nobene kontrole. Pretirano se bojimo, da se bo odvil negativni scenarij, hkrati pa pozabljamo na vse možne ugodne izide situacije. Oseba, ki pretirano skrbi ima težave s pozitivnimi čustvi in je nagnjena k pesimizmu. Misli ne more ustaviti, čeprav se zaveda, da s svojim početjem škoduje sebi.
Zaskrbljenost pa postane še intenzivnejša v situacijah, kjer oseba začuti da je ogrožena ona ali nekdo od njej pomembnih oseb. Posledično s svojimi skrbmi lahko začne obremenjevati okolico. Uporabnica nekega foruma piše prav o tem vedenju: »Čeprav vem da je nesmiselno in se po končanem pogovoru s prijateljem obremenjujem, zakaj sem mogla vprašati še tisto zadnje vprašanje in ga s tem popolnoma razjeziti, si nisem mogla pomagati. Pogosto me skrbi kaj bo z mojimi prijatelji, razmišljam kaj vse se jim lahko zgodi, kako bi mogli odreagirati v različnih situacijah itd. Z mojimi vprašanji in skrbmi jih obremenjujem in jezim, vendar si ne znam pomagat.«

Zaskrbljene misli
Generaliziranje: Zaskrbljenost se povezuje s generalizirano anksioznostjo. Kar pomeni, da strah v določeni situaciji, prenesemo na vse situacije, ki so prvi vsaj malo podobne. To se dogaja tudi pri zaskrbljenosti, kjer oseba eno izkušnjo prenesejo na vse ostale. Tako je na primer neka punca, ko jo je fant zavrnil na plesišču, začela skrbeti, da nikoli ne bo našla moškega zase.
Drug tip misli, ki se pogosto povezuje z zaskrbljenostjo so katastrofalne misli. Posameznik v vsakem danem trenutku pričakuje najslabši izid. Posledično iz okolja selektivno izbira informacije, ki mu potrjujejo njegovo hipotezo. Tako je Nina bila prepričana, da bo jo fant zapustil, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. V fantovi želji, da bi danes odšel na pijačo s svojo družbo, je videla potrditev njegovega nezanimanja zanjo in začetek konca njunega odnosa.

Zakaj me skrbi
Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Kot že zgoraj omenjeno, zaskrbljena oseba lahko prenese svojo zaskrbljenost na okolico, za kar so še posebej dovzetni otroci. Če starša pretirano skrbi za otroka, »ali boš zmogel splezati na gugalnico, kaj če pri lovljenju grdo pade itd.«, svoje skrbi nezavedno prenese na otroka. Ta se v odraščanju sprašuje ali je sposoben biti kos določeni situaciji, ali se bo mu na poti v službo zgodilo kaj hudega itd. Tako nekateri povezujejo zaskrbljenost z družinskim okoljem, kjer se otrok nauči, da je odraslo življenje težko in polno nevarnosti.
Prav tako so pogosteje pretirano zaskrbljeni ljudje, ki so kot otroci igrali vlogo skrbnika/ce za mlajšega brata, sestro ali koga od staršev. Bojijo se, da se bo osebi kaj zgodilo, če za njo ne bodo poskrbeli in predvideli vseh možnih nevarnih situacij. »Bratec bo padel, če ne umaknem copatov itd.«
Vir zaskrbljenosti je moč iskati tudi v perfekcionizmu, torej težnji narediti vse brez napake. Vendar popolnost ne obstaja, kar nam povzroča neprestane skrbi, kako le jo bomo dosegli?

Zaključimo s statistiko
Zaskrbljenost se navadno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih, včasih pa se njen začetek premakne v trideseta ali štirideseta leta. Zelo redko se pojavi kasneje v življenju. Zaskrbljenost je za ženske bolj značilna kot za moške. Eden od vzrokov lahko leži v večkrat omenjeni drugačni vzgoji moških in žensk. Slednje smo naučene, da skrb in potrebe drugega, dajemo pred sebe, medtem ko se stereotipno vzgojen moški o svojih čustvih in občutkih ne sprašuje in skrbi »uspešno« potlači.
Statistika kaže, da polovica ljudi, ki imajo težave z  zaskrbljenostjo okreva, za mnoge pa se zaskrbljenost pojavlja v valovih, saj se povezuje s stresnimi situacijami. Tako so v določenih obdobjih življenja pretirano zaskrbljeni, spet drugič jih skrbi ne obremenjujejo in jih znajo kontrolirati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja.
Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti.
Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.
                                                                  

Vzroki za razvoj občutka
Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom.
Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh.
Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno.
Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti.

Dva tipa manjvrednosti
Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju.
Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti.

Kako prepoznati občutek pri sebi?
Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti.
Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost.
Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti.

2. del članka Občutek manjvrednosti