Archives

LAGANJE

Nov20

Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici.

O lažeh
Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino.

Laganje sebi
Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne.

(Telesna) govorica in čustva Ostržka
Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju:

Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu.

Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu.

Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo.

Vrste laži
Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo.

Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!

 

KONFLIKT

Nov20

Konflikt je povsod okoli nas. Borimo se z našimi notranjimi konflikti, rešujemo konfliktne situacije v našem okolju, oblačimo si barvna oblačila, ki se med sabo tepejo, jemo kisle kumarice z jogurtom. Zakaj se ga mnogi tako bojijo?

O konfliktu
Veliko ljudi si predstavlja, da je konflikt fizično nasilje, vojna, nekaj skrajno neprijetnega in destruktivnega, zato se mu je bolj izogniti. Pri konfliktu gre za to, da si dve želji med seboj nasprotujeta, torej sta med seboj konfliktni. To se lahko dogaja v odnosu med partnerjema, med državama in tudi v nas samih. Ob tem nam je neprijetno, ta občutek pa traja dokler konflikta ne razrešimo.
Ovira, ki je jedro konflikta, je lahko notranja, na primer želimo si javno nastopiti, ampak imamo nepopisno tremo pred nastopanjem. Ovire pa lahko izhajajo tudi od zunaj, želimo si na počitnice, vendar so vsi apartmaji zasedeni. Konflikt lahko vidimo kot  nekaj ogrožajočega, lahko pa v njem vidimo priložnost za spoznavanje in razvoj sebe in odnosov.

Konflikt in frustracija
Konflikta in frustracije ni enačiti. Frustracija je neprijetno stanje, ki ima močnejšo intenziteto in traja dlje časa. Konflikt lahko preraste v frustracijo, če dlje časa ne najdemo rešitve zanj ali če gre za stvari, ki nam veliko pomenijo. Tako smo si od nekdaj želeli postati astronavt, vendar nismo zbrali dovolj točk za vpis na primerno fakulteto. Naše želje in realna situacija nista samo konfliktni, ampak nam to povzroča tudi veliko frustracijo, saj moremo spremeniti svojo dolgoletno željo in cilj.

Vrste konflikta
Konfliktov je več vrst, od osebnih, medonosnih, skupinskih. Zanimivo ločevanje konflikta je na
–plus plus konflikt: o njem govorimo, ko moremo izbirat med dvema enako privlačnima možnostma. Ali naj oblečem sivo obleko ali vijolično.
–minus minus konflikt se pojavi, ko nobena od možnosti ni v redu. Torej ko moremo izbrat boljšo od slabših možnosti. Ali naj se vselim v stanovanje z nedelujočim ogrevanjem ali stanovanje kjer pušča streha.
–plus minus konflikt je pogost. Zgodi se ko te isti cilj hkrati odbija in privlači. Na semaforju je rdeča luč za pešce, pred vami je prazna cesta. Mudi se vam. Ali naj prečkam cesto in ne zamudim, vendar s tem tvegam kazen.

Odzivi na konflikt
Vsak posameznik in skupnost se na konflikte različno odzove. Naš odziv na konflikt tudi ni vedno enak, odvisen je od okoliščin in našega razpoloženja. Poglejmo si načine kako se lahko na konflikt odzovemo:
–ignoriranje konflikta: konflikt potisnemo v stran in se pretvarjamo, da ne obstaja
–prilagajanje: kljub temu, da se ne strinjamo, se podredimo in se pretvarjamo, da konflikta ni, saj nam je ob njem neprijetno
–manipulacija: ker želimo, da se nekdo podredi ali reši problem, najverjetneje zaradi svojega lastnega nelagodja, nanj izvajamo pritisk, ga izsiljujemo in obtožujemo. To so sredstva, s katerim želimo doseči svoj cilj.
-kompromis: kompromis lahko dosežemo hitro, ob večjih problemih, pa je zanj potrebno več časa za pogovor oziroma pogajanja. Trudimo se doseči cilj, ki bi ustrezal tako nam kot drugi strani, kljub temu, da se bomo mogli delu naših želja odreči.
–reševanje konflikta: iščemo rešitve, ki odgovarjajo obema stranema, ki sta v konfliktu. To lahko zahteva čas in napor, običajno pa pripelje do kakovostnejših rešitev.

Reševanje konfliktov
Kako konflikte konstruktivno rešujemo si zasluži podrobnejši pogled. Razreševanjem med dvema skupinama ali dvema posameznikoma je različno. Seveda bo v skupini težje doseči neko soglasje, sploh če skupina znotraj sebe ni složna, kar se pogosto zgodi.
Na ugodno reševanje konflikta v skupini vpliva razporeditev moči, odgovornosti in vpliva. Bolj ko so te enakopravno razporejene, bolj pozitivno vplivajo na razreševanje skupinskega spora. Ne enakomerno razporejena moč lahko privede do izsiljevanja in nezadovoljstva na drugi strani. Če je stopnja zaupanja med skupinami velika, je reševanje konfliktov lažje prav tako pa je pomembna informiranost skupine. Vsi vemo, da manj veš o situaciji, težje je smiselno argumentirati svoje stališče.
Pri reševanju konfliktov v medosebnem odnosu je pomembna spoštljiva komunikacija. Priporočljivo je govoriti samo o situaciji, ki je predmet spora in se ne obešati na pretekle konflikte »a jaz sem ti pa lahko pomagala, ko ti je bilo hudo« je formula za poglobitev konflikta. Pomembno je, da jasno opredelite kaj vas je razjezilo in prav tako poslušate partnerja. Govorite kaj čutite »strah me je bilo, ko si zamujal, čez čas sem začutila jezo« in ne obtožujte »zamujal si, zato sem prismodila kosilo«.

Konflikti nas spremljajo na vsakem koraku, kljub temu, da jih večina doživlja kot neprijetne, ima večje posledice izogibanje le tem. Ne razreševanje konfliktov se stopnjuje in vpliva na naše vedenje in počutje.  Lahko privede do te skrajnosti, da raje prekinemo odnos kot da bi se soočili s konfliktom. Funkcionalno razreševanje konflikta nas lahko združi in ne razdruži, kar večina prepisuje konfliktu. V konfliktu lahko vidimo stanje, ki od nas terja odziv in spremembe.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

NENAVADNE FOBIJE

Nov20

Strah je človeško čustvo, ki nam sporoča, da nas nekaj ali nekdo ogroža. V nevarnih situacijah nas tako lahko zaščiti, saj se velikokrat lahko umaknemo iz ogrožajoče situacije. Fobije so »strahovi«, ki se pojavljajo ko grožnja na situacijo, ki v realnosti ni (pretirano) ogrožajoča. Čeprav lahko fobijo pred kačami in višino lažje razumemo, mogoče tudi zato, ker si jo delimo z mnogimi, pa obstajajo prav nenavadne fobije, o čemer piše pričujoč članek.

Kaj je fobija
Fobija je pretiran strah pred določenim predmetom ali situacijo, ki v resnici ni tako ogrožajoč. Večina ljudi, se zaveda, da je njihova reakcija pretirana, vendar si ne znajo pomagati. Ob stiku z »nevarnostjo« doživijo občutek panike, tesnobe, srce jim začne hitreje biti, začnejo se potiti in postanejo omotični.
Ljudje se začnejo izogibati situacijam, kjer bi prišli v stik s svojo fobijo. Potrebno se je zavedati, da se nekaterim situacijam, na primer strahu pred kačami, lažje izognemo in nas v življenju ne ovira pretirano, medtem ko strah pred odprtimi prostori onesposobi človeka nekega normalnega življenja.
Fobije so kar pogosti spremljevalec človeka, namreč pojavijo se pri vsakem 20 posamezniku. Razlog za njih najpogosteje izvira iz zgodnjega otroštva. Fobija pa se najpogosteje razvije v poznem otroštvu, puberteti ali zgodnji odrasli dobi. Obstajajo različne strategije, kako se spopasti s fobijami, nekateri žal olajšanje iščejo v pretiranem pitju in uživanju prepovedanih drog.

Poglejmo si nekatere nenavadne fobije

Strah pred tem, da nas žive zakopljejo
Fobija pred živim zakopom ima utemeljen razlog v njeni zgodovini, saj se je nemalokrat zgodilo, da so bolniku postavili napačno diagnozo in ga proglasili za mrtvega. Na srečo nam današnja naprednejša tehnologija in dognanja preprečujejo tovrstno zmoto, vendar se fobija pri nekaterih ljudeh še vedno pojavi. Angleška fraza »Safe by the bell« torej »rešil ga je zvonec« izhaja iz preteklosti, ko so ugotovili, da vsakega 10 človeka zakopljejo živega. Po tem spoznanju so ljudi začeli pokopavat s palicami na katerih je bil navezan zvonček, ki je molil nad zemljo. Če se je izkazalo, da je  »mrtvec« v resnici živ je pozvonil in so ga rešili iz groba.

Strah pred sedenjem
Nekateri ljudje trpijo za strahom pred sedenjem. Besedo »trpeti« je moč pri tej fobiji razumeti v vsej razšeznosti, saj je sedenje velik del našega življenja, čeprav se ga morda ne zavedamo. Sedimo ko gremo v kino, restavracijo, sedimo pred televizijo, med jedjo in ne nazadnje med tem ko gremo na stranišče. Situaciji v kateri ne bi sedel se je nemogoče izogniti, ne da bi vidno prilagodil in »odškrcnil« del običajnega življenja.

13
Zanimivo je, da je strah pred številom 13 eden izmed najbolj pogostih strahov, za katerim je trpel tudi Adolf Hitler. Številka trinajst je povezana z vraževerjem in vero v to, da le-ta prinaša človeku nesrečo. Saj veste, petek trinajsti. Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji se prav tako bojijo nesrečnega števila, ki pa ni 13 ampak 4.

Strah pred papežem
Papafobija je redka fobija, ki se kaže v strahu posameznika pred papežem, včasih pa se nanaša na celotno Rimskokatoliško cerkev. Vzrok za posameznikov strah zagotovo tiči globlje, papež je le objekt, na katerega se je ta strah, morda pred kaznijo, grehom, prenesel.

Skopofobija
Skopofobija je strah, da nas nekdo opazuje, zato se ti posamezniki raje zadržujejo v temi in samoti in se izogibajo mest, kjer je veliko ljudi. Zapis o skopofobiji sega v čas Hipokrata, ki je zapisal, da ti ljudje »ljubijo temo bolj kot svetlobo« in »mislijo, da jih vsi gledajo«. Blažja oblika te fobije se lahko kaže tako, da si ljudje z rokami skrijejo obraz, medtem ko se bo pri težji obliki posameznik izogibal ljudem in jim skušal pobegniti, takoj ko bo to mogoče. Občutek imajo, da jih ljudje že samo s pogledom kritizirajo.  Tovrstna fobija je pogostejša med ženskami. Vzrok bi lahko iskali v situaciji, kjer je bil posameznik predmet nekega javnega posmeha ali pa ima vidno deformacijo, zaradi katere ljudje strmijo vanj.

Nomofobija
Nomofobija je fobija današnjega časa, časa mobitelov in »smart« tehnologije. Gre za strah pred ne-možnostjo mobilne komunikacije, katerega naj bi imelo že 53 odstotkov uporabnikov prenosnih telefonov. Posameznik se boji, da bo izgubil telefon, postanejo živčni, ko ugotovijo, da imajo slabo baterijo in se jim bo telefon kmalu ugasnil, prav tako postanejo nemirni, ko ugotovijo, da telefona nimajo pri sebi, kajti brez njega ne morejo in ga neprestano kontrolirajo.

Čeprav se nam nekatere fobije zdijo nenavadne, so lahko pravi pekel za posameznika, ki jo ima. Fobije, ki ne vplivajo pretirano na naše življenje, lahko postanejo del nas in se z njimi naučimo živeti. Ko začnemo opažati, da fobija kontrolira prevelik del našega življenja, ki ga ne zmoremo živeti več v njegovi polnosti, pa se je najbolje obrniti na strokovno pomoč.

TABU

Nov20

Malokrat se govori in piše o temah, ki so družbeno prepovedane in veljajo za tabuje. Čeprav bi marsikdo želel odprto govoriti o določenih temah, jih strah pred izstopanjem iz družbe in zavračanjem le-te, ohromi. Tabuji so trdovratni in zakoreninjeni v naši kulturi in moralnih načelih. Gre za nekaj prepovedanega, ki se lahko dotika ljudi, prostorov ali predmetov.

Trdovratni tabuji v naši kulturi

Umiranje
Ljudje o smrti začnemo razmišljati, ko umirajo naši bližnji ali pa smo sami tik pred njo. Ko nam nekdo umre, malo postojimo in se poglobimo v svoje razmišljanje o smrti, nato pa te misli kaj hitro preženemo in se vrnemo v vsakdan. Čeprav je smrt naravni proces življenja je tabu. O njej se ne govori, ljudje se navadno umaknejo od umirajočega človeka, tako da ljudje umirajo sami v bolnišnicah in domih za ostarele. Zgleda kot da so včasih bili ljudje bolj odprti za sprejemanje smrti, saj so ljudje umirali v domačem okolju med bližnjimi ljudmi. Najverjetneje je ne sprejemanje staranja in smrti poglobila današnja kapitalistična družba.

Psihoterapija
Obiskovanje psihoterapevta, psihologa ali psihiatra je še vedno družbena tabu tema. Ko povprečnemu človeku poveš, da želiš ali obiskuješ tovrstno pomoč najpogosteje odvrnejo »ja, pa saj nisi nor«. Čeprav se v mestih tabu počasi rahla, je v vaškem okolju in mestnih obrobjih še vedno močno prisoten. To da obiskuješ terapevta, je nekaj sramotnega. Moški, pa imajo dvojno težo, ne samo, da obiskujejo terapijo, ampak za njih velja prepričanje, da nisi pravi moški, če imaš težave.

Spolnost
Nekateri tabuji so družbeno funkcionalni, mednje spada tudi tabu o incestu. Če imajo ljudje, ki so si v bližnjem sorodstvu, spolne odnose in skupne otroke, imajo več možnosti, da otrok razvije gensko nenormalnost. Izkazalo se je, da je skupina, ki ni dovoljevala incesta, bolje preživela, kot skupina, ki ga je. Razmerja med otrokom in staršem ter bratom in sestro so po svetu skoraj univerzalno prepovedani, medtem ko so razmerja med ostalimi sorodniki v nekaterih kulturah sprejemljiva. Tabu incesta ne prepreči vseh tovrstnih razmer, vendar v družbi zbudi odpor in dovolj učinkovito družbeno kontrolo.
Poleg funkcionalne vloge pri tabuju incesta, pa se tabuji, v zvezi s spolnostjo, dotikajo tem, ki bi si zaslužile bolj odprto in odkrito debato v družbi. Mednje spada tabu o samozadovoljevanju, kjer se je potrebno pretvarjati, da samozadovoljevanje ne obstaja. Spremljajo ga občutek sramu in občutek, da počneš nekaj narobe.
Tema povezana s spolnostjo je tudi splav. Včasih je bila ta tema strogo prepovedana. Družine so žensko, ki je splavila zavrgle. Zato so ponekod nastale skrivne klinike, kjer so ženske splavile, o tem molčale in se vrnile nazaj v svoje družinsko življenje. Ta tema postaja tema javnih pogovorov, predvsem borbe med dvema poloma-splav je v redu in splav je umor. Pogosto pa se o splavu ne govori v običajnih pogovorih, nekulturno je tudi žensko vprašati ali je imela splav.
Spolnost je na splošno tabu tema, dotika se še mnogih področjih od različnih spolnih praks, do razmerji med istospolnimi partnerji, do menstruacije in menstrualnega cikla. V nekaterih kulturah so se ženske med menstruacijo, bile primorane umakniti iz družbe, saj so veljale za nečiste. Spolni tabuji se počasi rahljajo, o njih se vedno več govori, vendar je tabu nekaj kar je težko izprati iz družbe, čeprav je nefunkcionalen in je težko razumeti, zakaj se o določenih temah ne sme govoriti.

Poligamija
Poligamija je zakon, kjer ima moški istočasno več žen. Navadno jo prakticirajo mormonske skupnosti, vendar je od leta 1800 prepovedana in v Združenih državah Amerike velja za ilegalno. Danes so še vedno nekatere skupnosti, ki jo na skrivaj prakticirajo, vendar se o tem ne govori. Tema pa je v družbi sprejeta z obsojanjem in zgražanjem.

Tabu besede
Na nekatere besede se je obesil tabu. V nekaterih družbah ali družabnih dogodkih, besede ki jih imamo za neprimerne, kot so »sranje« in ostale kletvice, ne spadajo v tovrstno okolje. Ti tabuji imajo svojo pozitivno funkcijo. Bolj so zanimive besede, ki so jih včasih uporabljali kot sprejemljivo besedo, vendar je v družbi čez čas postala prepovedana in je veljala za žalitev, taka beseda je na primer »niger«.

Hrana
Prepoved uživanja določene hrane ima prav tako svojo funkcijo. Tako je zaradi krčenja gozdov na bližnjem vzhodu reja prašičev postala ekološko uničujoča. Zato so Izraelci izumili prepoved uživanja svinjine.
Tudi geografsko okolje igra pomembno vlogo, kdaj je nekatera hrana tabu. V Evropi in Ameriki je uživanje insektov tabu. Zaradi dotične klime v teh državah v njej uspeva malo užitnih insektov. Nasprotno se dogaja v Mehiki, kjer je klima ugodnejša za uspevanje užitnih insektov, njihovo uživanje pa je stalna praksa na menijih.
Prav tako obstajajo začasni tabuji glede hrane. Tako v nosečnosti ne smeš piti alkohola, jesti določene hrane, ki jo sicer lahko.

Se tabuji spreminjajo ?
Tabuji so trdovratni, vendar jih je moč spremeniti. Migracija je tako pomembni dejavnik pri spreminjanju le teh. Če pogledamo migrante iz bližnjega vzhoda, so se v večini prilagodili zahodnemu svetu in spremenili svoje prehrambne navade. Prav tako izobraževanje in spodbujanje pogovorov o določenih temah pozitivno vpliva na razdiranje tabujev.

Kot smo lahko videli ima tabu svojo funkcijo, kar se je vredno vprašati je ali nam določene tabu teme otežujejo življenje in bi bilo bolj vredno o njih govoriti, saj so ne nazadnje del našega vsakdana.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

GNUS

Nov20

Gnus smo izkusili že vsi, prav redko pa se o njem sprašujemo. Če smo žalostni ali jezni, se v mislih sprašujemo in v pogovorih analiziramo zakaj smo žalostni, kaj nam je sprožilo jezo? Pri gnusu se samo odmaknemo iz situacije, ne da bi sami razumeli, kaj je v nas sprožilo močno željo po odmiku. Prav na to vprašanje skušam odgovoriti v pričujočem članku, ki je sestavljen iz treh delov. Gnus je namreč čustvo, kjer je, kljub temu, da se o njem redko vprašamo, možno povedati veliko stvari.

O gnusu
Primarno nam gnus, ki ga prištevamo med osnovna čustva, ščiti pred boleznijo. Ko pri nečem zaznamo nekaj, kar namiguje na bolezen oziroma okužbo, se v nas zbudi gnus. V nas se sproži želja po umiku od te stvari ali človeka.
Gnus povezujemo s čutom okusa, ki je lahko resničen, na primer ko okusimo pokvarjeno mleko ali si okus predstavljamo, na primer okus urina. Prav tako se gnus povezuje z preostalimi čutili vonja, tipa in vida. Glasbeno nadarjeni ljudje lahko z gnusom povezujejo celo glasbo-torej zvok, npr. »ta glasba je ogabna«.
Dovzetnost za gnus je pri ljudeh različna. Nekateri so bolj, spet drugi manj občutljivi, kar se lahko izraža tudi pri izbiri poklica. Nič kolikokrat smo slišali, da je nekdo opustil medicino, ker ni prenesel pogleda na kri. Raziskave so tudi pokazale, da se ljudje, ki so bolj dovzetni za gnus, raje družijo s »sebi enakimi« in se izogibajo ljudem iz različnih slojev, kultur ipd.
Freud je ugotovil, da gnusa ne izražamo, dokler se le tega ne naučili. Raziskovalci so celo ugotovili, da »volčji otroci« (to so otroci, ki so odraščali v divjini) gnusa sploh niso izražali.  

Kaj se nam gnusi?
Čeprav se stvari, ki se nam gnusijo med kulturami razlikujejo, se nam na splošno gnusijo stvari, katere vključujejo telesne tekočine kot so fekalije, urin, bruhanje, sperma, slina, kri in sluz. Prav tako se nam gnusi pokvarjena hrana. Verjetno ste že kdaj odprli hladilnik iz katerega je zasmrdel močen vonj po gnilem mesu, ki vam je obrnil želodec. Odbijajo nas tudi nekatere živali, predvsem bolhe, klopi, uši, ščurki, črvi, muhe, podgane, miši. Kar pomislimo kako »nagravžno« nam je gledati dokumentarni film, v katerem nekdo poje deževnika. Gnusi se nam tudi pomanjkljiva higiena, znaki okužbe in pogled na organe. Ni redko, da človek, ki na televiziji vidi nazornejšo kirurško operacijo, pogleda stran ali si zakrije oči.

Naloga gnusa
Že Darwin je gnusu pripisoval pomembno vlogo pri ohranjanju vrste in evoluciji. Osnovna naloga gnusa je namreč varovanje pred strupenimi stvarmi, ki se jim nagonsko izogibamo. Če nam neka hrana smrdi in se nam zagnusi, bomo dobili impulz, da tega ne želimo pojesti in prav velika verjetnost je, da je bila ta hrana pokvarjena. Zanimivo je, da so se ljudem že v preteklosti gnusile telesne tekočine, čeprav takrat še niso vedeli, kar vemo danes, namreč da so telesne tekočine prenašalci okužb in bolezni.

Telesna govorica gnusa
Izraz gnusa lahko prepoznajo gluhi in izražajo slepi. Tako lahko govorimo o biološki podlagi gnusa, ki je skupna vsem.  Ko občutimo gnus se nam namrščijo obrvi,  ukrivi se zgornji del ustnice, naguba čelo in rahlo uboči jezik. Dobro je vedeti, da nam različna stvar lahko sproži bolj ali manj intenzivni telesni odziv. V občutenju ekstremnega gnusa bo oseba lahko celo odprla usta, pljunila, pihnila zrak med usti in zobmi ali celo izpustila »auh«, »uh« zvok. Prav tako lahko bruhamo ali omedlimo. Zato ljudem, ki ne prenesejo pogleda na kri, pri odvzemu pogosto postane slabo ali celo omedlijo. Za razliko od straha, jeze in žalosti, gnus zniža krvni tlak, zmanjša srčni utrip in prevodnost kože ter povzroči spremembe v dihanju.Znižanje krvnega tlaka je lahko tudi razlog, zakaj ljudje omedlijo pri odvzemu krvi.

Dve obliki gnusa
Kot smo napisali odzgoraj gnus sproži telesno reakcijo, ki pravzaprav temelji na močni družbeni podlagi. Kajti, ločimo dve obliki gnusa, in sicer osnovnega in moralnega. Osnovni gnus je univerzalen t.i. skupen vsem ljudem, medtem ko je moralni družbeno določen. Slednjega doživimo, ko vidimo dejanja kot so pretepanje, posilstvo, fetišizem, slabo higieno in smrt. Skratka dejanja, ki po večini niso v skladu z našim moralnim čutom. Gnus te vrste povezujemo tudi z jezo in žalostjo. V smislu jezni ali/in žalostni smo, ko smo priča tovrstnim nasilnim dogodkom. Zato je za ta gnus značilna dvignjena zgornja ustnica, ki se pojavi tudi, ko izražamo jezo. Moralni gnus nam nek način nam preprečuje, da kršimo družbena pravila.
Podobnost med obema  oblikama gnusa je v izogibanju. Če bomo na ulici videli madež krvi, se mu bomo na daleč izognili. Osnovni gnus se povezuje s strahom, saj nas je strah okužbe, zato se stvari izognemo. Prav tako se ljudem, ki so zagrešili moralna dejanja, ki v nas zbudijo gnus, izogibamo. S tem človeka izločimo iz svojih krogov in družbe.

Gnus do sebe
Zanimivo je, da se ljudje načeloma ne gnusimo sami sebi. Saj veste, ko gremo na stranišče, se nam ne gnusijo naši telesni izločki, prav tako veliko ljudi nima problema s pogledom na svojo lastno kri, medtem ko se ob drugi raje obrnejo stran. Gnus sproži nekam kar nam je tuje, kar ne moremo reči za svoje telesne tekočine. Ko se človeško dejanje ali človek gnusu drugim, lahko nastane gnus do sebe. Načeloma pazimo, da se drugim ne bi zagnusili, tako ne spuščamo plinov, bruhamo, žremo, rigamo, si vrtamo po nosu ipd. v javnosti. Saj bi vsa ta dejanja zbudila v drugih gnus in odpor do nas kot ljudi. Tako se »samonadzorujemo«, kar nas ščiti, da ne izpademo iz družbenega kroga. Zanimivo je tudi, da so odkrili, da imajo ljudje, ki se gnusijo sami sebi težavo kaznovati drugega, ker v sebi čutijo, da si tudi sami zaslužijo kazen.

Obsesivno kompulzivna motnja
Obsesivno kompulzivna motnja (OKM) je na grobo povedano anksiozna motnja, kjer se nam pojavljajo prisilne misli (»okužil se bom z AIDS-om«), ki jim pogosto sledi prisilno vedenje (»neprestano umivanje«). Prav ta primer pa je povezan tudi z gnusom, saj nas ta spodbuja, da se izogibamo nalezljivim mikroorganizmom. Izhaja iz želje, da preživimo in kaže na strah pred smrtjo. Gnus je tako prva obramba, ki se sproži z namenom preživetja. Pri ljudeh, ki imajo OKM so ugotovili, da so bolj občutljivi in dovzetni za gnus. Slednji je postal dober napovedovalec določenih motenj, kot so obsesivno kompulzivna motenja, bojazen in depresija.

Kako je lepa ta ljubezen
Kot ste lahko prebrali do sedaj, se v nas zbudi gnus, pri telesnih tekočinah in izločkih. Kako je možno, da se nam to ne zgodi med spolnim odnosom? Nenazadnje je tam največji vihar tekočinskih mešanic. Gnus povzroči, da se izogibamo telesnih stikov z drugo osebo, medtem ko (spolna) privlačnost gnus izpodrine. Dva glavna atributa, ki v ljudeh zbudita odpor ali poželenje sta »kakovost«, s tem mislim na privlačen videz, simetričnost potez, in genska združljivost, na primer izogibanje spolnosti z ljudmi, ki so med seboj gensko povezani. Vendar, to ni samo enosmerna cesta. Nekoga smo lahko doživljali kot privlačnega, vendar se je s časom v nas naselil gnus do njega, kar v celoti zavre seksualnost. Npr. mož prihaja pijan domov, kar v ženi sproži stud, posledično želja po spolnosti v njej ugasne.

Gnus in okus
Otroci zgodaj razvijejo odpor do določenih okusov, kot sta na primer grenko in kislo. Njihov obraz se nakremži in spominja na gnus. Vendar Rozin meni, da otroci med 4 in 8 leti razvijejo sposobnost gnusa, ki se razlikuje od odziva na neprijeten okus. Vsi vemo, da smo včasih imeli radi neko hrano, ki nam sedaj več ne diši in obratno, celo življenje nismo jedli paradižnika, sedaj pa uživamo v njegovem okusu. Kako gnus razlikuje od odpora, ki temelji na okus?
Predstavljajte si tri kozarce, v prvem kozarci je voda, ki vsebuje neškodljive kemikalije, vendar ima strašno grenak okus. V drugem kozarcu je strup arzen, tretji kozarec vsebuje samo vodo, vendar so prej v tem kozarcu zbirali pasje iztrebke, vendar so ga sedaj temeljito sterelizirali in očistili. Katerega bi popili?
Ta test pokaže, da je gnus veliko več od neprijetnih vonjav, okusov ali izgleda. Gnus temelji na zavrnitvi, ne samo zaradi izgleda, vonja ali okusa, ampak tudi zaradi vedenja.. Vedenje, da je v drugem kozarcu strup spodbudi blažjo reakcijo kot vedenje kaj je v tretjem kozarcu. V resnici je razlika med strahom in gnusom v tem, da je strah odziv na realno ali domnevno fizično nevarnost, medtem ko gnus odgovor na namišljene grožnje naše duše.

Huntingtonova bolezen
Huntingtonova bolezen je genetska okvara, ki vpliva na koordinacijo mišic in kognitivne funkcije. Zanjo so med drugim značilni nenadni gibi telesa, trzanje, težave pri govoru ipd.  Ljudje, ki imajo Huntingtonovo bolezen so pogosto nezmožni prepoznati izraz gnusa pri drugih in prav tako sami ne izražajo gnusa. Z izražanjem ostalih čustev nimajo težav, ta se pojavi le pri izražanju in prepoznavanju gnusa. Izraz gnusa namreč najpogosteje opredelijo kot jeznega.
V sredinskem delu članka smo govorili o povezavi med gnusom, različnimi boleznimi in občutki, ki se pojavljajo pri človeku. Kot smo ugotovili v prvem članku je gnus tako moralno čustvo, kot čustvo z biološko podlago. Sedaj lahko povežemo, da »volčji otroci«, ki ne izražajo čustva gnusa, podpirajo teorijo, da je gnus na nekem nivoju družbeno naučen. Zato se med kulturami stvari, ki se ljudem gnusijo, med seboj razlikujejo. Medtem ko pri Huntingtonovi bolezni lahko sklepamo, da zaradi okvare na nevrološkem nivoju, gnus ni moč prepoznati in izražati. Kar priča o bioloških temeljih gnusa, ki z družbenimi gredo iz roke v roko. V zadnjem delu članka, pa si bomo nadeli očala antropologa in odšli v raziskovanje kulturnega dojemanja gnusa in zvedeli še mnogo zanimivega o njem.

Gnjus in ljudje
Za začetek si čisto demografsko poglejmo kako je z doživljanjem gnusa pri ljudeh. Namreč ljudem se gnusijo različne stvari, odziv posameznika na gnusno stvar pa je različno močan. Nekateri so mnenja, da nižje ko je oseba v socialni hierarhiji, manj gnusa občuti. Tovrstno sklepanje pride iz tega, da ljudje živijo v revnejših okoliščinah, kjer jim boj za preživetje ne dopušča, da bi zavračali hrano, bivalni prostor ipd. Po domače rečeno, dobijo bolj odporen želodec.
Če pogledamo doživljanje gnusa glede na spol, ženske,  v primerjavi z moškimi, pogosteje občutijo osnovni obliko gnusa, še posebej v zvezi s spolnostjo. Razlog za slednje naj bi tičal v evoluciji. Naloga žensk je namreč, da si skrbno izberejo očeta svojih otrok. Pri moralnem gnusu razlike med moškim in žensko ni opaziti. Lahko pa trdimo, da so za moralni gnus bolj občutljivi ljudje, ki imajo bolj razvit moralni čut.  Pri ženskah se občutljivost za gnus dvigne tudi med nosečnostjo, skupaj s hormonom progesteronom. S tem nekako ženska ščiti svojega nerojenega otroka.

Ne-človek?
Gnus se povezuje z dehumunizacijo. Kar pomeni, da nekega človeka zaznavamo kot nečloveškega ali manj človeškega, saj mu odvzamemo človeške lastnosti. V neki raziskavi so ljudem kazali slike narkomanov in brezdomcev. Izkazalo se je, da ljudje niso bili pripravljeni v obzir vzeti njihovo duševno počutje in položaj v katerem so se znašli. Posledično se je v njih vzbudil gnus.  Če človeku odvzameš njihovo čustveno stanje, ga to v očeh drugih naredi za manj človeškega.

Živalskost zbuja gnus
Tisto kar se nam gnusi, nas na nek način spominja na našo živalsko naravo. V zgornjem odstavku sem pisala o razčlovečenju, kar bi prav tako lahko povezovali z živalskostjo in posledično z zbujanjem gnusa. Prav zato se nam najbolj gnusijo stvari, ki si jih delimo z živalmi, in sicer iztrebljanje, rojevanje, umiranje, dvomljiva nečista hrana. Ni nenavadno, da so solze edina telesna tekočina, ki se nam ne gnusi, saj si jih ne delimo z njimi. Vendar zakaj bi se nam živalskost gnusila? Nenazadnje uživamo v njihovi družbi. Vzrok lahko iščemo v strahu pred minljivostjo, namreč smrt in bolezen (kri, gnojne rane, trupla, deli telesa) nas spominja na našo lastno krhkost. Teorijo podpre tudi raziskava, ki je ugotovila, da imajo ljudje, ki so občutljivejši na gnus, večji strah pred smrtjo v primerjavi z ostalimi.  

Gnjus in kultura
Do sedaj smo že večkrat omenili, da je gnus univerzalno čustvo, ki ga poznajo vsi ljudje, ne glede na kulturno pripadnost. Razlika med kulturami se naredi le v tem, kaj v neki družbi velja kot gnusno. Zanimiv je primer iz leta, 1970 ko je premije Indije vsako jutro popil kozarec svojega urina. To je na našem delu sveta sprožilo gnus in ne odobravanje. Prav tako Indijci v mestu Bikaner častijo podgane, medtem ko večino izmed nas podgana spomni na okužbo, bolezen, nečistočo, kar v nas zbudi gnus. Zanimivo je, da ne glede na to, kaj zaznamo kot gnusno in kateri kulturi pripadamo, telesni odziv na gnus ne pozna kulturnih meja, saj je pri vsakemu človeku enak. Povemo lahko tudi, da nekaj kar smo zaznavali kot gnusno, čez čas lahko začnemo sprejemati. Vzemimo na primer, da je nekdo strasten raziskovalec Indije. Čeprav je doživel stvari, ki so sprva v njem sprožile gnus, se je na njih navadil in v njemu niso več sprožile gnusa.  

Vse na svojem mestu
Zanimivo je, da nekatera stvar, ni gnusna, če je na svojem mestu, medtem ko v drugačnem kontekstu v ljudeh sproži gnus. Če razložim s primerom. Hrana v trgovini se nam ne gnusi, prav tako hrana, ki jo pripravljamo za kosilo. Vendar čim je kosila konec in splahnemo krožnik, se na umivalniku začnejo nabirati ostanki hrane. Mnogim ljudem se prijet te ostanke in jih dati v biološki koš, gnusi. Podobno se zgodi z lasmi. Lase negujemo, jih oblikujemo, se poigravamo z različnimi frizurami, jih tudi občudujemo: »Joj, kako imaš lepe lase«, medtem ko se nam lasje, ki so se nabrali v umivalniku in zlepili skupaj, gnusijo. Zakaj? Ker niso več na svojem mestu, v mejah sprejemljivega.

Preveč!
Gnus se lahko tudi pojavi ko smo nečesa prenasičeni. Kar spomnite se kdaj ste se nazadnje nabasali s hrano, ki vam je bila ljuba. Kljub temu,  je kar niste mogli nehati jesti, čeprav ste vedeli, da je vas želodec že zdavnaj sit. Po kosilu ste se ulegli na kavč, misel na to hrano vas je silila na bruhanje. Zgodi se tudi, da imamo obdobja, kjer neprestano uživamo eno vrsto hrane, ki se nam čez čas zagnusi, preprosto smo se jo prenajedli. Zaradi prenasičenosti, pa se gnus ne pojavi le v zvezi s hrano, ampak tudi v zvezi z čutnimi užitki. Vzemimo za primer masažo. Mogoče ste že opazili, da če vam nekdo neprestano masira le eno mesto, vam sprva paše, nato pa vam začne že »najedati«. Nenehno ponavljanje, bi vam zbudilo do masaže odpor in gnus.  

Tako prijadrali smo do konca članka, ki je govoril o gnusu. Med plovbo smo se naučili, da je gnus univerzalno in osnovno čustvo. Kaj se nam gnusi je odvisno od kulturnega konteksta. Ljudje smo različno dovzetni za gnus, povzamemo lahko, da so ženske malo bolj občutljive za gnus v primerjavi z moškimi. Gnusijo se nam različne telesne tekočine, organi in ostalo, ki nas spominja, da smo ljudje umrljivi in minljivi. Zato, če se že sprašujete, kaj je v vas sprožilo žalost, zakaj ste tako vzrojili na prijatelja, se lahko tudi vprašate, zakaj sem občutil gnus? Nenazadnje nam le-ta, tako kot ostala čustva, tudi nekaj sporoča. Morda kaj o vaši kulturi ali o vas samih?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRIVLAČNOST

Nov20

Odnosi so pomemben element človekovega življenja. V njih spoznavamo samega sebe, doživljamo najlepše in najgloblje trenutke našega življenja, prav tako pa se v njih rojevajo bolečine, izkušnje in smeh. Ključ, kako se odnos sploh začne, se skriva v privlačnosti. Privlačnost je začetek vsakega odnosa, ki lahko preraste v mnogo več. Biti privlačen in mlad sta besedi, ki si nista tuji, kako pa je s privlačnostjo v starosti?

O privlačnosti
Ko nas neka oseba privlači, čutimo da nas „nekaj vleče“ k njej. Neka nevidna sila nas prepričuje, da bi bili radi v njeni bližini. To osebo si želimo spoznati, se z njo družiti in pogovarjati. Govorimo o privlačnosti, ki je prva in zato zelo pomembna stopnja v razvoju nadaljnjega odnosa. Namreč, če ni medosebne privlačnosti in naklonjenosti, so odnosi lahko zelo neprijetni, brez nuje, se zagotovo ne odločimo za vlaganje in gradnjo takega odnosa. Privlačnost v odnosu je lahko skoraj neopazna, ali pa močna. Drugače rečeno, privlačnost ima različno intenziteto v različnih odnosih.

Oblike privlačnosti
Poznamo več oblik privlačnosti. Ko pomislimo nanjo, se največkrat spomnimo na privlačnost med spoloma. Čeprav je morda ta najmočnejša izmed njih, privlačnost srečujemo tudi v drugih odnosih.

Spolna privlačnost
O spolni privlačnosti govorimo, ko nas nekdo pritegne kot potencialni spolni partner. Že v preteklosti so ljudje na različne načine poudarjali svojo spolno privlačnost, preko oblačenja, ličenja, urejanja pričeske, kar se ni spremenilo vse do danes. Tako si ženske danes poudarjajo ustnice in oči, da bi bile le-te videti večje, saj to moške na njih privlači.
Spolna privlačnost je povezana s povišanim izločanjem dopamina – hormona sreče, ki ga povezujejo z občutenjem zaljubljenosti. Pomemben element tovrstne privlačnosti so tudi feromoni. To so snovi, ki po kemijski poti pri živalih opozarjajo na nevarnost, kažejo pot do hrane in signalizirajo spolno privlačnost. Feromone najdemo v znojnih žlezah pod pazduho, okoli prsnih bradavic, popka in genitalij. Dozorijo v puberteti, kar bi lahko povezali z dejstvom, da ljudje začnemo čutiti spolno privlačnost do drugega prav v tem obdobju. Zanimivo je spoznanje, da ženske, ki so v najplodnejšem obdobju menstrualnega ciklusa, razlikujejo med vonjem moških s simetričnim in moških z nesimetričnim obrazom. Simetrični obraz je namreč zdrav in privlačen. Prav tako pa so tudi moškim ženske v tem obdobju najbolj privlačne.

Telesna privlačnost
Telesna privlačnost v večini primerov prevladuje pri odločanju o tem, koga bomo izbrali za (spolnega) partnerja. Čeprav gre ta vrsta privlačnosti pogosto z roko v roki s spolno privlačnostjo, se od nje tudi razlikuje. Lahko nam ima nekdo lepo in privlačno postavo, vendar v nas ne vzbuja spolne želje.

Čustvena privlačnost
Prijatelj nam predstavi novo osebo. Že ob prvem stiku z njo začutimo, da nam je všeč, ne da bi to lahko utemeljeno razložili zakaj. Gre za privlačnost, ki se dogaja na nezavedni ravni, gre za povezavo enega srca z drugim. Kasneje, ko se osebi že poznata, se čustvena privlačnost lahko izraža v občutku močne povezanosti. Na primer našega partnerja opazujemo, kako se spretno sooča s težavnim vedenjem v odnosu z nekom drugim. Njegovo vedenje nas tako prevzeme, da bi v tistem trenutku najraje stekli k njemu in ga objeli.

Intelektualna privlačnost
O njej govorimo, ko nas navduši znanje druge osebe. Čutimo jo, ko se z nekom lahko pogovarjamo cele ure, ne da bi vedeli kam je šel čas. Prav tako nas navdušuje oseba, ki nam širi pogled na svet. Tovrstni privlačnosti je podobna duhovna privlačnost, ki jo začutimo s človekom, ki ima podobne poglede na svet.

Iste ptice skupaj letajo
Tisto, česar nimamo, je vedno mamljivo, zato nas večkrat privlačijo lastnosti osebe, ki si jih tudi mi želimo. Zadržano dekle bo tako privlačil družaben moški. Ta njegova lastnost jo bo očarala in jo tudi dopolnjevala.
Privlačijo nas tudi osebe, ki so nam podobne. Raziskave so pokazale, da si tako z našimi partnerji kot tudi prijatelji, delimo podobne interese, stališča, osebnostne lastnosti, prostočasnih dejavnosti itd. Zanimivo je, da naj nam bi bile te osebe podobne tudi glede videza. Podobnost iščemo, ker se v nas oglaša želja po samopotrditvi. Všeč nam je, ko se nekdo strinja z našimi načeli.
Poleg zgoraj omenjenih teorij, torej teorij podobnosti in komplementarnosti, pa je zanimivo tudi spoznanje raziskovalcev, da nas privlačijo tudi osebe, od katerih imamo neko korist. Lahko, da nas bo premamil dober telesni videz, premoženje, morda nas bo očarala mladost ali stopnja izobrazbe. Vendar je potrebno ločiti med koristjo v tem kontekstu in izkoriščanjem. Privlačna nam je lahko oseba, ki nas spominja na nekoga, ob katerem smo se dobro počutili. Posledično se tudi v družbi te nove osebe dobro počutimo. Kaj je naša korist? Dobro počutje.

Le kaj je tisto, kar nas privlači
Če izhajamo iz sebe, lahko ugotovimo, da nas osebe privlačijo zaradi različnih lastnosti, ki jih posedujejo. Oseba nas lahko prepriča s svojo telesno lepoto, poštenostjo, dobroto, zanimivostjo, izobraženostjo, statusom itd. Poleg tega je tisto, kar se nam bo zdelo pri drugem privlačno, odvisno tudi od našega počutja. Če se dobro počutimo, se nam drugi ljudje zdijo bolj privlačni. Prav tako ocenjujemo osebe nasprotnega spola kot bolj privlačne takrat, ko smo že fiziološko vzburjeni. To sta v svojem eksperimentu dokazala tudi Donald Dutton in Arthur Aron. Moški udeleženci raziskave so se sprehodili po dveh ločenih mostovih. Prva skupina je prečkala »manj varen« most, ki je v njih prebujal strah, druga skupina pa je prečkala varnejši most. Na koncu mostu je vse udeležence pričakala privlačna ženska in vsakemu dala svojo telefonsko številko. Izkazalo se je, da je privlačno žensko poklicalo več udeležencev, ki so se sprehodili po nevarnejšem mostu. Zaradi prečkanja nevarnega mostu so v sebi čutili fiziološko vzburjenje (strah), katerega so ob srečanju s privlačno žensko napačno interpretirali kot vznemirjenje ob njej.

Kaj privlači ženske in kaj moške?
Izkazalo se je, da ženske na moških najbolj privlačijo moč, status ter spolna zmožnost. Moč izraža moško sposobnost varovati in poskrbeti za svojo žensko in njune otroke. Ženske jo prepoznajo po idealnem razmerju med njegovimi rameni in pasom. Verjetno se vsaka ženska lahko spomni trenutka, ko je bila očarana nad mišicami (svojega) moškega. Status, ki ga ima moški, izraža, da ima dovolj premoženja in je sposoben skrbeti za svojo družino. Spolna zmožnost pa seveda sposobnost reprodukcije, torej nadaljevanja vrste.
Moški je pozoren na razmerje med ženskimi kolki in pasom. Idealno razmerje naj bi pomenilo, da je ženska anatomsko sposobna nositi njegovega otroka. Veliko oprsje je tudi znak, da je ženska pripravljena na reprodukcijo. Obrazne karakteristike, ki privlačijo moške na ženski, so droben nos, velike oči, okrogla lica in polne ustnice. Pravzaprav so to obrazne karakteristike otroka in moškemu sporočajo, da je ženska še dovolj mlada, da mu lahko rodi še veliko število otrok. Privlačnost moških do ženske pa je tudi povezana z »uganko« zakaj toliko moških privlačijo blondinke? Svetla barva las prav tako predstavlja mladost. Namreč, v zahodni kulturi velja, da bolj ko so mladi otroci, svetlejšo barvo las imajo.

Privlačen=dober
Privlačnost je pomemben del prvih vtisov, še posebej dandanes, ko ni dovolj časa, da bi človeka dodobra spoznali. Raziskave kažejo, da je prvi vtis o privlačni osebi pozitiven, zato ni čudno, da privlačni ljudje pogosteje dobijo dobro službo in zaslužijo več denarja. S tem pa pridemo do stereotipa, namreč pogosto se zgodi, da sklepamo, da je privlačna oseba tudi družabna, zabavna, uspešna, prijazna ipd. Skratka, da poseduje lastnosti, ki si jih tudi mi želimo. Neka raziskava je pokazala, da so učiteljice fizično privlačnejše učence ocenile kot bolj inteligentne in uspešnejše v šoli. Ker so privlačni ljudje bolj cenjeni in priviligirani, pogosto razvijejo boljšo samopodobo, kar pozitivno vpliva na njihovo dejansko uspešnost.

Življenje se ne konča pri 50-ih
Mediji nam vsak dan sporočajo, kakšni so standardi lepote. To je mlado telo, brez nepopolnosti. Zato si tudi gospa Sofija, pri svojih 71 letih, ni mogla predstavljati, da se bo sploh še kdaj kateremu moškemu zdela privlačna. Res je, leta opravijo svoje delo. Telo je drugačno kot pred nekaj leti, a to nikakor ne pomeni, da ni privlačno. Marsikaj lahko storimo sami, da ohranjamo svojo privlačno energijo še naprej. In kje se skriva skrivnost? V skrbi zase, za svoje telesno in duševno zdravje. Kot pravi gospa Sofija: „Pomembno je, kako vidimo sami sebe. Od tega, kako zaznavamo sebe, je odvisno, kako nas bodo zaznavali tudi drugi. Ne zapravimo priložnosti, ki se nam vsak dan znova ponujajo.“

Spolna privlačnost in staranje
Navadno je tako, da so ženske najbolj privlačne v mladostniških letih, nato privlačnost počasi začne upadati. Privlačnost moških pa dozori kasneje, vendar je stabilnejša in začne upadati po petdesetem letu. Čeprav spolna privlačnost predvsem pri ženskah z leti upada, večina starejših, kljub medijskim mitom, opisuje spolno življenje po 50. letu kot zadovoljivo, tudi če ni več tako pogosto in intenzivno kot v mladosti. Starejši se naučijo, da ne gre samo za to, da si spolno privlačen, ampak tudi za privlačnost osebnostnih lastnosti, ki postanejo z leti veliko bolj pomembne kot so nam bile v mladosti. Sofija pravi, da »se naučimo, da so nam beli zobje sicer všeč, vendar so čustvena zrelost, inteligentnost, zdrav razum in sposobnost pogovora, veliko bolj pomembni kot popolna koža.«

Romantični odnosi niso samo za mlade
Lepoto obraza, ličila, obleko in pričesko imenujemo statične komponente privlačnosti. Igrajo poglavitno vlogo pri ustvarjanju prvega vtisa, predvsem pri ocenjevanju telesne privlačnosti določene osebe. Kasneje, ko začnemo spoznavati človeka in odkrivati kdo ta oseba pravzaprav je, pa postanejo veliko pomembnejše tiste komponente privlačnosti, ki jih označujemo kot dinamične. Opazovati pričnemo posameznikovo telesno govorico, pomembne postanejo njegove spretnosti komuniciranja, koliko se nam je posameznik pripravljen iskreno razkriti in njegov smisel za humor. Večkrat ko srečamo osebo, manj pomemben nam postaja videz, pomembnejša nam postaja njena osebnost. Prav tako nam videz postaja vedno manj pomemben z leti, saj nas izkušnje naučijo, da lahko vara, zato se ne zanašamo več na prvi vtis. Med tem ko mladi stopajo v romantični odnos na podlagi telesne privlačnosti, starejšim postajata pomembnejša čustvena globina in zrelost. Romanca med starejšima je drugačna, bolj mirna in zrela, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja, nasprotno, lahko je celo močnejša. Ljubezen namreč ni »rezervirana« samo za mlade.

**Členek je bil objavljen v reviji Vzajemna
Avtorici: Anja Kragelj in Eva Štajner

UŽITEK

Nov20

Vsi težimo k užitku. Marsikatero dejanje je v našem življenju pogojeno z njim. Kupimo si nove kopalke, ker nas vleče predstava kako bomo pritegnili pogled in občudovanje, v katerem bomo uživali. Zgradimo si vikend, kamor se bomo umaknili iz vsakdanjega direndaja in bomo z družino ter prijatelji na njem uživali. K čemu sploh težimo, kaj sploh je to užitek?

O užitku
Užitek tako ljudje kot živali doživljamo kot nekaj prijetnega, pozitivnega, nekaj k čemur je vredno vedno znova težiti. Užitek povezujemo s prijetnimi čustvi kot so sreča, veselje, ekstaza, evforija. Vsak posameznik v isti situaciji doživi užitek drugače ter različno intenzivno. Mirno sončenje na plaži ob knjigi, je lahko za nekoga blazni užitek, medtem ko je drugemu všeč, vendar bolj uživa ob deskanju na valovih.  Če pogledamo enostavno je občutek užitka vedno enak, samo povzročijo ga različne stvari kot so sladkarije, glasba, umetnost, knjige, smeh, tek ipd.
V grobem lahko užitek povezujemo z dvema faktorjema, in sicer biološkim nagonom kot je iskanje užitka v spolnosti ali prehranjevanju. Kar pomislite na gurmane, ki uživajo v raznobarvnih okusih hrane. Drugo področje iz katerega črpamo užitek so socialne izkušnje, kot so uspeh in prepoznavnost v našem socialnem okolju. Berridge je bil mnenja, da užitka ne povzroči en dejavnik, ampak sestoji iz več hkratnih procesov v naših možganih, ki vključujejo, da ti je nekaj všeč in da si nekaj želiš.  

Še užitka!
Užitek je za nas pozitivna izkušnja, ki jo želimo vedno znova doživeti. To nam daje motivacijo, da ponovno ustvarimo okoliščine, v katerih smo uživali. Recimo, da nas po stresnem dnevu sprosti vroča kopel, dobra knjiga in kozarec vina. Čez čas se sprostimo in v početju resnično uživamo. Le-ta nam da motivacijo, da ko začutimo potrebo po sprostitvi in uživanju, početje ponovimo.
Seveda pa neprestana težnja po občutku užitka lahko povzroči odvisnost od stvari, ki nam užitek nudijo. Če pogledamo skrajno, je užitek, ki ga doživimo ob uživanju droge izbruh čistega zadovoljstva, ki pa hitro mine. Užitek, ki ga doživimo ob jemanju prepovedanih substanc, je veliko bolj intenziven, kot v realnem življenju, ko je potrebno za dosego užitka vložiti nek trud. Zanka odvisnosti od drog naj bi tičala ravno v tem grmu, da imaš močna doživetja zadovoljstva, brez da bi se za to potreboval pretirano potruditi.  

Zgodovina
Kljub temu, da danes povsod slišimo o užitku, je kaj malo napisano o tem občutku. Z njim so se ukvarjali že znani filozofi kot je Aristotel in Epikur. Slednji je užitek opredelil kot odsotnost telesne bolečine in odsotnost tegob duše, torej po domače povedano, »da nam nič ne leži na duši«. V 12. stoletju je Razi analiziral različne vrste užitka (intelektualnega, čustvenega) in  zaključil, da iskanje užitka ni nikoli končano. Zadovoljiti težnjo po občutku užitka je po njegovem mnenju nemogoče. Kar gre z roko v roki z današnjo potrošniško družbo, ki nas spodbuja, da je potrebno kupovati vedno nove stvari, ki nam bodo prinesle zadovoljstvo.
Z užitkom pa se niso ukvarjali samo posamezniki, ampak so okoli njega zgrajena tudi verovanja in filozofska prepričanja. Tako sta se utilitarizem in hendonizem v svojem jedru ukvarjala s tem, da bi posameznik povečal užitek in zmanjšali trpljenje v svojem življenju. 

Hormoni
Določene kemikalije spodbudijo centre za užitek v naših možganih, zgoraj smo že omenili droge, pomembno vlogo pa igrata še dva hormona, ki jih lahko spodbudimo tudi z nekatero prehrano. Kot ste najbrž že uganili-čokolada, ki poviša raven dopamina. Dopamin velja za hormon sreče. Pri občutku užitka pa pomembno vlogo igrajo tudi endrofini. Na višjo raven le-teh vplivajo nekatere začimbe, dobro znan je čili. Se še sprašujete zakaj nekateri ljudje lahko zaužijejo toliko čilija in se ob tem smejijo? 

Užitek in zdravje
Užitek naj bi bil ena izmed sestavin, ki jo potrebujemo za ohranjanje našega splošnega zdravja. Neka raziskava je pokazala, da občutek krivde lahko na posameznika deluje, do te mere, da se odreče užitku, kar se pozna na njegovem zdravju. To študijo podpre druga raziskava (ARISE), ki je pokazala, da kar 41% Angležev, zaradi občutka krivde, ni zmožna uživati v malih vsakodnevnih stvareh kot so sprehod, tablica čokolade, kozarec vina. Prav tako kronične bolezni povzročijo, da postanemo preveč okupirani z našim zdravjem in pozabimo na majhne užitke. Če posvečamo preveč časa ukvarjanju z našo boleznijo je to lahko uničujoče. Uživanje ob majhnih užitkih nam ne vzbudi le prijetnih občutkov, ampak nam daje tudi moč, ki jo ob bolezni, še kako potrebujemo.  

Užitek lahko najdemo že v majhnih stvareh, kot so nasmeh, lepa gesta, darilo. Če odštejemo enostavno doseganje užitka, s pomočjo drog, užitek zahteva trud in prakso. V današnji družbi, kjer je mnogo ljudi pod stresom, ki ubija užitek, veselje in radost, si le malo ljudi vzame čas za užitek. Kot ste lahko prebrali so majhni vsakodnevni užitki pomembni za naše zdravje. Torej, kaj boste danes naredili za vas užitek? Ali naj rečem, za vaše zdravje?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

 

STRAH PRED NEUSPEHOM

Nov20

S strahom pred neuspehom se sooča mnogo ljudi. Strah nas ohromi in s tem preprečuje, da bi življenje in potenciale, ki jih imamo, vzeli v svoje roke in uspeli. Povezuje se s strahom pred kritiziranjem in/ali zavrnitvijo. Kritično mišljenje ponotranjimo in vprašanje, le kdo sem jaz, da bi se lotil nečesa tako pomembnega, odmeva v nas. Odgovor je vse prevečkrat: »Nihče!«
Problem se pojavi, ko strah pred neuspehom prevladuje. Ker si zaradi strahu ne dovolimo pasti, se zatečemo v perfekcionizem ali pa ohranimo obstoječe stanje oziroma status quo. Torej, če ne naredim ničesar, ne morem neuspeti.
Želja po uspehu vedno vključuje tudi tveganje. Bolj ko si ustvarjalen, več napak boš naredil. Izogibanje napakam pa uniči ustvarjalnost. Ljudje, ki se soočajo s strahom pred neuspehom, se zavedajo, da je rezultat nekega dela lahko tudi neuspeh. Vendar to ničesar ne pove o njih kot osebi. Medtem pa ljudje, ki dovolijo, da jih neuspeh ohromi, to  jemljejo osebno. Če je neki projekt neuspešen, pomeni, da so oni »nesposobni, neumni«. Strah pred neuspehom pa ne povzroča le psihične obremenitve, temveč vpliva tudi na naše telesno počutje, saj zvišuje stres.

Ne uspem, torej sem
Vsi uspešni ljudje so v življenju izkusili tudi neuspeh in naleteli na kritiko okolice. Moramo se zavedati, da uspeh ni delo, opravljeno brez napak, temveč se uspeh skriva v načinu, kako se soočiš z napako.
Napaka je po navadi ključ za rešitev problema. Kljub temu se veliko ljudi boji uspeti, ker se bojijo, da bodo naredili napako. Verjamejo, da so vse napake škodljive, v resnici pa je večina napak človeku v pomoč in potrebna. Napaka nas spodbuja, da naredimo nekaj drugačnega in najdemo optimalno in ustvarjalno rešitev. Ko v življenju doživimo večji ali manjši neuspeh, je pomembno, da napako prepoznamo in jo osvetlimo iz več zornih kotov. Pri tem se lahko tudi obrnemo po pomoč k drugim ljudem, ki imajo pogosto drugačne rešitve, ustvarjalne predloge in spodbudno besedo za človeka v stiski. Soočanje z napakami ni lahko, vendar je koristno za rast in krepitev  samozavesti. 

Perfekcionizem
Danes tudi nekatere institucije v družbi prilivajo olje na ogenj strahu pred neuspehom. Mnoge institucije si namreč jemljejo za vodilo  perfekcionizem, pri čemer je neuspeh nesprejemljiv. Samo takojšen uspeh zadovolji njihova pričakovanja. Po eni strani družba spodbuja inovativne rešitve, hkrati pa kaznuje neuspeh. Torej, če tvegaš, da nekaj dosežeš po neustaljenem vzorcu, se hkrati izpostaviš kritiki. Neka raziskava je pokazala, da nagrajevanje delavcev, ki so delali pri inovativni rešitvi in doživeli neuspeh, vodi, dolgoročno gledano, do uspešnejšega dela.

Minuli uspeh
Nekateri ljudje, ki so v preteklosti že dosegli uspeh, se vedno znova vračajo k temu uspehu in ne naredijo ničesar več za korak naprej v prihodnost. Tudi v tem se lahko skriva strah pred neuspehom. Bojijo se, da ne bodo dosegli ali obdržali minulega uspeha ali pa se bo pokazalo, da njihov uspeh le ni tako briljanten, kot se je zdelo sprva.
Ko uspeh postane stalnica v življenju nekoga, lahko postane to zanj  ovira, če se posledično boji pasti, saj zaradi uspešnosti postopoma postane neuspeh nepredstavljiv.

Kako se soočiti
Akcija – strah nas ohromi, premagamo ga lahko, če stopimo v akcijo in se premaknemo iz okoliščine, v kateri smo obstali.
Vztrajaj – ne vdaj se ob prvem neuspehu. Skušaj najti drugo rešitev, preveri, ali si si zastavil realen cilj, prilagodi in spremeni taktiko za dosego cilja. Včasih pa je treba spremeniti cilj, saj nas omejujejo naše zmožnosti. To, da se zavedamo svojih omejitev in jih sprejemamo,  je že uspeh. Tako nekdo, ki je želel postati profesionalni baletnik, a zaradi postave tega ne bo mogel doseči, postane učitelj baleta. Tako ostane v stiku s svojo strastjo, vendar sprejme drugačno vlogo.
Sprejmi neuspeh kot del uspeha – pričakuj, da boš kdaj tudi padel. Neuspeh ni oseben, saj ga doživljamo vsi ljudje. Raziskave so pokazale, da ljudje z nizko samozavestjo lahko neuspeh posplošijo in sklepajo, da so na splošno nekompetentni. Ko ločimo neuspeh od sebe, ga je tudi laže sprejeti.

Gradimo na sposobnosti
Veliko ljudi se ukvarja s svojimi napakami in se obremenjuje z njimi, redki pa se osredotočijo na svoje potenciale, nadarjenost in ustvarjalnost. Ali je egoistično, če gradimo na svoji moči? Nikakor! Nekateri menijo, da bi morali biti v prvi vrsti ponosni na svoje sposobnosti.
Marsikdo omejuje samega sebe in posledično žal ne doseže niti delčka tistega, česar je sposoben, ker se boji tvegati, saj ga je strah, da bo naredil napako. Tudi če se le bežno spomnimo ali pa smo to popolnoma pozabili, smo že v zgodnjih letih doživeli številne  neuspehe, s katerimi smo se soočili in jih premagali. Nikar ne pozabite na svoje neuspele poskuse hoje, ko smo se učili hoditi – navsezadnje   zdaj hodimo.
Torej, hodite pokončno, bodite ponosni na svoj uspeh in bodite hvaležni za neuspeh, kajti to je priložnost, da se urite v svoji ustvarjalnosti, da prosite za pomoč, se soočite s svojimi omejitvami in nelagodnimi občutki, da se soočite s sabo in s tem postanete močnejši.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRVA STVAR PO PORODU JE SKRB ZASE

Sep25

Po porodu se pozornost iz mame preusmeri na otroka. Tudi večina mam se 100% posveti samo otroku in pozabi nase. Kdo pa skrbi zate? Zelo je pomembno, da si še dolgo po porodu sama sebi številka ena in poskrbiš za svoje dobro počutje. Med drugim, skrbna poporodna nega pomaga pri preprečevanje poporodne depresije, anksioznosti in obsesivne motnje. Pomaga tudi, da se telo opomore od nosečnosti. Kolikokrat sem slišala od svojega podpornega sistema, da po nosečnosti ni dovoljeno darovati krvi leto dni, kar je enako kot po zahtevni operaciji. Nekatere mame se zelo hitro počutijo v redu. Vendar ne škodi, če se vse zavedamo, da gre naše telo skozi velike spremembe med nosečnostjo in še dolgo po njej.

Menim, da si mnoge mame ne dovolijo vzeti vsaj 3.mesecev po porodu, da resnično poskrbijo zase in se v tem času ne prenaprezajo. Jaz sem si vzela čas zase celo leto. Prvih par mesecev je bila zame edina skrb jaz in moj otrok. Kar pomeni, dojenje, poležavanje in stiskanje. Za vse ostalo je poskrbel moj podporni sistem. Po parih mesecih sem spontano in po občutku dodajala dodatne stvari, ki sem jih po potrebi tudi vrnila nazaj svojemu podpornemu sistemu.

Kako poskrbeti zase? Spanec, počitek, hranilna prehrana. Poskrbi, da preko nje pridobiš dovolj vitaminov, mineralov in amino kislin. Z dojenjem otrok dobi velike količine hranil, ostati jih mora še dovolj za tvoje telo. Če je potrebno se posvetuj s svojim zdravnikom ali svetovalcem za prehrano o prehrani in morebitnih prehrambenih dodatkih po nosečnosti.

Koncept poporodne skrbi, ki me je prepričal izvira iz vzhodnega sveta. Kitajci mu pravijo zuo yuezi, kar pomeni “sedeti en mesec”. Med raziskovanjem sem ugotovila, da veliko vzhodnih kultur sledi podobni ideji. Koncept je star, tako da nekatera pravila ne veljajo za današnje mame, vendar naj naštejem nekaj smernic teh konceptov:

  • Čas po porodu je namenjen temu, da se mama opomore. Njene aktivnosti so omejene, medtem ko (ženske) sorodnice poskrbijo zanjo in ostala hišna opravila. Kako dolgo po porodu traja to obdobje je odvisno od kulture, vendar v povprečju traja nekje od 3. do 6. tednov, v Koreji pa celo do 100 dni. Čas je namenjen počitku in povezovanju z otrokom.
  • V tem času so obiski prepovedani. Mami in otroku se prav tako odsvetujejo izhodi od doma, razen če je to nujno potrebno. Razlog je zaščita pred možno okužbo.
  • Kot omenjeno mame, ki se odločijo za zuo yuezi niso same, kar znižuje anksioznost in stres. V teh kulturah sorodniki in prijatelji poskrbijo za obroke in starejše otroke.
  • Hladno/vroč koncept: pogosto pravilo v tem obdobju je vzdrževanje vročega/hladnega ravnotežja v telesu in okolju po porodu. Mraz in veter sta v kitajski medicini patogena dejavnika, ki lahko povzročita bolezen. V mnogih vzhodnih kulturah je kri po svojem karakterju topla, ker jo med porodom mama veliko izgubi, verjamejo da je ženska po porodu v hladnem stanju. Posledično je cilj, da se mamo preko prehrane, toplih oblek, kopeli in tople temperature okolja, drži v toplem stanju.
  • Po starih pravilih zuo yuezi se v tem obdobju ni dovoljeno tuširati. To pravilo danes ne velja več. Namreč v preteklosti so na Kitajskem imeli tuše zunaj hiše, prav tako niso imeli sušilcev za lase, zato je bila nevarnost, da se mama prehladi, realna.
  • Po porodnem obdobju je hrana preprosta in bogata z vitamin ter minerali. Predlagajo, da se uživa kuhana in topa hrana. Hladno/topla hrana v kitajskem konceptu ne pomeni hrane, ki je fizično mrzla ali topla. Ampak je hladno/topla po svojem karakterju. Prav tako se v tem času uživajo zeliščni pripravki, ki pripomorejo k okrevanju, odpornosti in ustvarjanju mleka za dojenje.
  • Nega, predvsem v Indiji, se izvaja tudi preko dnevnih masaž s toplimi olji.

Če ti je koncept blizu, ga skušaj vpeljati v svoje poporodno obdobje kolikor ga le lahko. Dodatno pomoč lahko iščeš v partnerju, sorodnikih in prijateljih. Prav tako ti pripada 6 obiskov patronažne sestre, ki je tam zato, da ti pomaga pri morebitnih vprašanjih in stiski. Če si lahko privoščiš plačano pomoč, razmišli o čistilki, poporodni douli ali psihoterapiji.

Skupno vzhodnim konceptom je to, da se mamo in otroka zaščiti pred možnostjo okužbe in dodatnega stresa. To zmanjša čas fizičnega okrevanja po porodu, poveča zaloge mleka in zvišuje odpornost ter doprispeva k manjši možnosti psiholoških težav po porodu.

_____

Na ljubljanskem kliničnem centru nudijo brezplačno pomoč v primeru poporodne stiske:

TEŽKA NOSEČNOST

Sep25

Članek je namenjen bodočim mamam, ki preživljajo težavno nosečniško obdobje. Želim pisati o temi, ki mi je blizu. Ne poznam tvoje izkušnje nosečnosti, vendar lahko delim svojo. V mojem primeru je večina ljudi v okolici dovoljevala samo eno: Nosečnost je najsrečnejše obdobje v tvojem življenju, sprosti se in uživaj. Vsakič, ko sem “zašla” iz utečenega streotipa o nosečnosti, sem lahko videla zaskrbljenost na njihovem obrazu. Veliko ljudem postane neprijetno, če opišeš svojo nosečnost kot neprijetno in izražaš dvome ter neprijetne občutke.

Moja nosečnost ni bila načrtovala. Doživela sem šok in pojavilo se je veliko neprijetnih občutkov in dvomov, ki so se obdržali globoko v peti mesec nosečnosti. Mogoče je moje zelo slabo fizično stanje do 19. tedna nosečnosti pripomoglo k mojim občutkom, vendar zagotovo to ni bil edini razlog. Z življenjskimi težavami se soočam enako kot svetujem svojim klientom-govorim o svojih občutkih. Posledično sem iz okolice prejemala različne odzive na svoje občutke in le redki, so zares poslušali kako se počutim. Vse prevečkrat sem dobila odziv: „Ja, ampak a si srečna?“,  „Ah, saj bo minilo“ ali pa so preusmerili temo. Tudi, če si nosečnost planirala, še ne pomeni, da bodo tvoja čustva (samo) pozitivna.

Med nosečnostjo se lahko pojavi mnogo občutkov, tukaj bom naštela le nekatere:
-dvom, da boš zmogla,
-dvom, da boš imela rada svojega otroka,
-občutki, da si ne želiš tega otroka,
-občutek nepovezanosti z otrokom,
-globoko razočaranje zaradi spola otroka,
-nesprejemanje nosečnosti,
-nesprejemanje telesnih sprememb med nosečnostjo,
-zaskrbljenost, da se bo tvoje življenje/svoboda končala,
-prav tako se lahko med nosečnostjo in/ali poporodnem obdobju zbudijo potlačeni (traumatični) spomini. Ni nenavadno, da se spomnimo/podoživimo svoje otroštvo.

Vsi občutki, ki jih doživljaš med nosečnostjo niso indikator tega, kako se boš počutila, ko boš postala mama. Na primer: Tudi, če si se veselila otroka, lahko po rojstvu čutiš nepovezanost in odpor do njega. Lahko se ti pojavijo tudi vsiljive misli kot so misli o poškodovanju samega sebe ali otroka. Več o težavah predporodnega in poporodnega obdobja lahko prebereš tukaj.

Zdravstvo lahko prehitro zamahne z roko nad čustvi mame ali pa jih ne vzame v obzir. V nosečnosti sem bila pogosto v stiku z različnimi zdravniki, vednar me nihče ni vprašal ali je bila nosečnost planirana in kako se počutim z dejstvom, da bom postala mama. Najverjetneje so sklepali, da je z mano vse O.K. zaradi mojih let. Ne samo to, veliko zdravnikov, ki sem jih srečala v tem obdobju mi je reklo, da je to zelo vesel čas v mojem življenju. Dobro skrbimo za fizično zdravje mame in otroka, psihološko počutje med nosečnostjo pa je zaenkrat na stranskem tiru. Verjemem, da bi morali ljudje, ki delamo v zdravstvenem poklicu biti bolj previdni kako pristopimo k človeku. Bolj varno ga je vprašat kako se počuti kot pa sklepati v naprej ali iz lastnih izkušenj.

O svojih občutkih med nosešnostjo je pomembno govoriti z ljudmi, ki nas poslušajo ali pa si najti varni terapevtski prostor, kjer lahko govorimo o svojih občutkih ne glede na to kako „negativna“ so. Sama nimam za terapevtski cilj, da se bo po koncu terapije nosečnica počutila srečno v tem življenjskem obdobju. Pomembno mi je, da sem tu za to, da poslušam in držim vse občutke, ki se pojavijo na trapiji.

Želite dodatno podporo za prihajajoči porod? Pripravila sem SPLETNO DELAVNICO za nosečnice, ki se želijo čustveno pripraviti na prihajajoči porod v varnem zavetju svojega doma.

Ko sem bila noseča, sem uporabila svoje psihoterapevtsko znanje, da sem se čustveno pripravila na porod. Pomanjkanje virov, ki bi me tudi čustveno pripravili na porod, me je spodbudilo, da sem ustvarila pričujočo delavnico.