Intervju: Čustveno zavedanje je pomemben del čustvene inteligence

Čustva imajo pomembno vlogo v našem življenju, a tako radi bežimo od njih, še posebej od tistih, ki jih težko sprejemamo, pa naj si bodo to strah, jeza, žalost in tako naprej. Razlogi, zakaj je temu tako, so lahko različni, a treba je vedeti, da so čustva naš notranji kompas in če jim prisluhnemo, ne bomo šibkejši, ampak močnejši. “Zame so čustva poleg razuma in našega telesa tretja veja informacij o nas in svetu. Seveda v življenju delamo drugačne odločitve, če nam manjka tretjina informacij,” pojasnjuje psihoterapevtka Eva Štajner. Več o čustvenem zavedanju si lahko preberete v nadaljevanju. Več si lahko preberete v intervjuju na sledeči povezavi: KLIK.

Intervju: Kaj je vagusni živec?

Vagusni živec ima pomembno vlogo v našem telesu, saj gre za enega najkompleksnejših živcev, ki ima izjemno velik vpliv na nas, pa naj si bo to fizično, čustveno ali mentalno. O tem smo se pogovarjali tudi s psihoterapevtko Evo Štajner. Več si lahko preberete v intervjuju na sledeči povezavi: KLIK.

Intervju: Histerična navezanost je skoraj nekontrolirano spolno poželenje

V romantičnem odnosu lahko doživimo prevaro, zaradi katere se naš notranji in zunanji svet obrne na glavo. Prevara se v terapevtskih vodah šteje za travmo, hkrati pa v nas lahko sproži tudi nepričakovane odzive. Ste že slišali za histerično navezanost? Več si lahko preberete v intervjuju na sledeči povezavi: KLIK.

KNJIGE O ŽALOVANJU IN SMRTI

S tabo želim deliti knjige o žalovanju in smrti, ki so se znašle na moji nočni omarici, ko sem nenadno izgubila ljubo osebo. Branje lahko lajša našo psihološko stisko ob izgubi. Predlagane knjige ne odsevajo mojega osebnega mnenja. Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roko, vse, samo da si malo olajšam stisko. Z nekaterimi knjigami sem se bolj povezala, spet druge so mi bile zanimive, tretje praktične. Želim ji deliti s tabo. Upam, da najdeš nekaj zase. Zapisala sem slovenske naslove knjig, za katere sem našla prevod, če slovenskega prevoda nisem našla je naslov knjige v angleškem jeziku. KNJIGE O: UMIRANJU Being with Dying: Cultivating Compassion and Fearlessness in the Presence of Death, avtorica Joan HalifaxKnjiga opisuje budistični pogled na umiranje. Vključuje lekcije za umirajočega in tistega, ki skrbi za umirajočo osebo. “Ko sedim z umirajočim, se previdno vprašam, katere besede mu bodo pomagale? Ali res mora biti vse izrečeno? Ali lahko doseževa večjo intimnost skozi skupno izkušnjo, ki presega besede in dejanja? Ali se lahko prepustim in zaupam, da ne potrebujem posredovati s svojo osebnostjo v nežno povezavo, ki si jo deliva?” (Stran 10) Darovi minevanja, avtorica Manca KoširAvtorica se dopisuje z ljudmi, ki imajo izkušnjo soočanja s smrtjo, hudo boleznijo ali pomočjo ljudem v stiski. “Takrat nisem imela še prav nobenih podobnih izkušenj o predsmrtni zmedenosti, ki lahko nastopi v zadnjih dneh in urah, kadar v umirajočem ni potrebnega miru in v okolici ni potrebne podpore.” (Stran 173) “Moje poslanstvo je biti. Moje poslanstvo je ne bežati od sebe. Moje poslanstvo je čutiti bližino s seboj. Zmoči navzočnost. V vsakem trenutku. In v tej navzočnosti v ljubeči naklonjenosti služitu.“ (Stran 71) O SMRTI Strmenje v sonce, avtor Irvin D. YalomAvtor nas skozi knjigo uči, kako se naj soočamo s strahom pred smrtijo, ki je pogosto v osrčju naše anksioznosti. “Zastrašujoča vizija neizogibne smrti, je dejal, vpliva na človekovo uživanje v življenju in nobenega užitka ne pušča nemotenega.” (Kindle 92) “Ko smo utrujeni, nas ideje, ki smo jih že obvladovali, ponovno napadejo.” (Kindle 1165) Kolo življenja : spomini na življenje in umiranje, avtorica Elisabeth Kübler-RossAvtorica je svoje življenje posvetila preučevanju umiranja in smrti. Svoje ugotovitve je zapisala v mnogih knjigah. Jaz sem se odločila prebrati knjigo, ki se dotika njenega življenja. “Ko se je pribljiževal smrti, je moj oče zavračal hrano. Bilo je preboleče. Vendar je prosil, za različne steklenice vina iz svoje kleti. Kakšen karakter. Zadnjo noč, sem ga opazovala spati v neznosni bolečini. Na neki točki, sem mu celo dala injekcijo Morfija. Naslednje popoldne, se je zgodila zelo nenavadna stvar. Moj oče se je zbudil iz mučnega spanja in me prosil naj odprem okno, zato da bo bolj jasno slišal zvonenje cerkve. Nekaj trenutkov sva skupaj poslušala znani zvok cerkve. Nato se je moj oče začel pogovarjati s svojim očetom in se mu začel opravičevati, da ga je pustil umreti v domu za upokojence.“ (Stran 124) PROCESU ŽALOVANJA In It’s OK That You’re Not OK, avtorica Megan DevineKnjiga avtorice Megan Devine je ena izmed mojih najljubših. Mnogi, ki trpijo ob izgubi se ne počutijo razumljene v svojem žalovanju. Še posebej v naši kulturi, ki želi “rešiti” žalovanje in pričakuje, da odžalujemo v nekaj mesecih. Avtorica v knjigi predstavi veliko bolj realistični pogled na žalovanje. “Trpljenje nastane, ko nam ni dovoljeno čutiti kar čutimo. Trpljenje nastane, ko nam rečejo, da je nekaj narobe s tem kar čutimo. Trpljenje nastane, z vsem sranjem, ki ga slišimo od dobronamernih prijateljev, kolegov in tujcev, ki nas obsojajo, popravljajo in svetujejo, kako naj se bolje spopademo z našim žalovanjem. Trpljenje se pojavi tudi, ko ne jemo, ko ne spimo dovolj, ko preživimo preveč časa s toksičnimi ljudmi ali pa se pretvarjamo, da nas stvari ne prizadenejo. Trpljenje se pojavi, ko v mislih ponavljamo dogodke, ki so pripeljali do smrti ali izgube, ko se kaznujemo, da nismo preprečili izgubo, da nismo naredili ali vedeli več. Trpljenje s seboj prinaša tesnobo, strah in osamljenost.“ (Stran 89) Anxiety: The Missing Stage of Grief: A Revolutionary Approach to Understanding and Healing the Impact of Loss, avtorica Claire Bidwell SmithAvtorica piše o tesnobi, ki jo prinaša s seboj žalovanje. V tej knjigi boš našel strokovno razlago o anksioznosti in praktične nasvete kako se spopadat z anksioznostjo pri žalovanju. Knjiga je primerna tudi na splošno za ljudi z anksioznostjo. “Dokler nisi sam izgubil ljube osebe, je nemogoče doumeti velikost tovrstne izkušnje.” (181 Kindle) “Po izgubi ljubljene osebe imamo občutek, da so naši strahovi veliko večja grožnja kot so bili pred izgubo. Priča si bil smrti, in sedaj je neizogibnost le te veliko bolj resnična kot kadarkoli poprej v življenju. Torej, ko imaš strašno misel o izgubi te osebe, o lastni minljivosti, o skrbi, da boš izgubil še nekoga drugega, tvoje telo in misli reagirajo veliko močneje kot pred izgubo.” (317 Kindle) “Ko gremo čez veliko izgubo v življenju, postanemo veliko bolj pozorni na senzacije našega telesa. Pred izgubo verjetno nismo niti opazili teh senzacij, medtem ko smo sedaj preokupirani z mislijo, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi nam.” (362 Kindle) IZGUBI PartnerjaA Grief Observed, avtor C.S. LewisAvtor opiše svoj proces žalovanja po izgubi žene. “Vem, da je stvar, ki si jo želim, stvar, ki je nikoli ne morem imeti. Staro življenje, šale, pijačo, prepire, ljubljenje, majhne, srče parajoče, navade.“ „Si vedela, draga, koliko si vzela s seboj, ko si odšla? Odvzela si mi celo preteklost, celo stvari, ki jih nikoli nisva med seboj delila.“ (Kindle 495) A Matter of Death and Life, avtor Irvin D. YalomDva avtorja krojita zgodbo te knjige. Irvin, ki opisuje proces izgubljanja svoje žene. In Marilyn, ki izgublja življenje v bitki z rakom. “Ko se bom srečal s smrtjo, z mano ne bo več Marilyn, vedno dosegljiva, vedno ob meni. Tam ne bo nikogar, ki me bo držal za roko. Ja, moji otroci in osem vnukov in mnogo prijateljev bo preživelo čas z mano, a žal ne bodo imeli moči, da bi prodrli v globine moje osamljenosti.“ (Kindle 953) Leto čudodelnih misli, avtorica Joan DidionAvtorico spremljamo eno leto po izgubi […]

PSIHOLOŠKA CENA ODRAŠČANJA V PREMOŽNEJŠI DRUŽINI

V tem članku bom pisala kako vzgoja v premožni družini vpliva na naše psihološko zdravje. Razsikave namreč potrjujejo, da otroci iz premožnejših družin (letni dohodek nad 100,000 funtov), v primerjavi z vrstniki pogosteje trpijo za anksioznostjo, depresijo in psihosomatskimi simptomi. Prav tako so otroci iz družin, kjer je bilo bogastvo prisotno v večih generacijah, bolj nagnjeni k kriminalnemu vedenju, motnjam hranjenja in odvisnosti, Pomembno je poudariti, da ni premoženje, kot tako vzrok za večje tveganje za razvoj psihološke bolezni, ampak na to vpliva tudi okolje in kulturni kontekst. Pomanjklivosti odraščanja v premožni družini • Na žalost mnogi premožni starši zanemarjajo svoje otroke. Preveč so zaposleni, da bi bili dovolj prisotni v njihovem življenju in jim nudili čustveno podporo. Otrok ima mogoče preveč materialnih stvari, vendar strada za starševsko pozornostjo in ljubeznijo. • Starši preveč posegajo v otrokovo življenje. Hodijo čez otrokove meje in se mu ne pustijo razviti po svoje. Govorijo mu kaj in kako naj naredi stvari, poleg tega le te urejajo namesto njega. Kar kasneje lahko vodi do občutka nejasne identitete. Ko nimamo prostora za raziskovanje in odkrivanje, se naša identiteta ne razvije v koherentno celoto. • Pretirano visoka pričakovanja, ne samo od naših staršev ampak tudi od okolice-učiteljev, trenerjev in vrstnikov. Otrok lahko čuti ogromni pritisk, da mora uspeti. Hkrati pa se od njega zelo malo pričakuje v smislu odgovornosti. Starševska pričakovanja so lahko še posebe visoka v družinah, kjer imajo premoženje in socialni status že več generacij. Vse prepogosto v teh družinah ni prosora za individualnost, saj te vsi tretirajo kot del družinske dinastije. Medtem, ko takšno prilagajanje ustreza nekaterim otrokom, drugim ne. Konflikt nastane, če je isto pričakovano od vseh otrok v družini. • Od otrok se ne pričakuje, da se bodo kasneje sami preživljali in poskrbeli zase. Kar jim v ozadju daje občutek, da tega niso sposobni. Posledično jih to še bolj veže na lastno družino, tudi če se od nje želijo osamosvojiti. Občutek, da znamo poskrbeti sami zase igra pomembno vlogo pri razvoju pozitivne samopodobe. • Premožni otroci so pogosto tarča zavisti. Vrstniki jih vidijo kot uspešne, samo zato ker so bili rojeni v premožni družini. Težko je ločiti ali te ljudje sprejemajo zaradi tega kar imaš, ali zaradi tega, kar si. V njih se lahko razvojejo občutki krivde, da imajo tako veliko. Posledično se lahko v družbi umaknejo in ne izpostavljajo. • Po drugi strani so deležni pretiranega občudovanja s strain okolice. Ljudje ne občudujejo njih, ampak njihovo premoženje. Tvoja identiteta je močno povezana z družinskim premoženjem, brez njega se počutiš nesigurno in ne preostane ti drugega kot da nasaljuješ tradicijo. To ustvari velik pritisk v nas samih. Ker smo tako vajeni občudovanja, se brez njega počutimo izgubljeno. Pomanjkanje občudovanja nam lahko zbudi občutke jeze, in dvom vase. Osebnostne karakteristike, ki se pogosto pojavljajo pri premožnih otrocih Tovrstno okolje vzgoji otroka z določeni karakteristikami, ki se otroku zdijo normalne, vendar s strani okolice niso dobro sprejete. Za njihovim hrbtom, se lahko ljudje zgražajo nad njihovim vedenjem. Zaradi njihovega statusa v družbi jih s problematičnim vedenjem le redko kdo sooči. Ti otroci težko zgradijo realno predstavo o sebi in svetu, saj se jim določen tip vedenja prepogosto dovoljuje. Pri njih se najpogosteje pojavljajo sledeče karakteristike: • Pomanjkanje empatije in občutka za druge: mnogi med njimi se imajo za empatične ljudi in so presenečeni, ko jih okolica doživlja drugače. Pogosto mešajo njihovo dobrodelnost z empatijo. Glede na to, da so kot otroci prejemali materialne dobrine namesto čustvene podpore ta zamenjava dobrodelnosti z empatijo ni tako nenavadna. Nekateri izmed njih skrivoma pričakujejo hvalo za njihovo pomoč ali pa se z njo odprto hvalijo. • Sebično in brezčutno vedenje, do katerega se čutijo upravičeni. Pogosto želijo spregledat negativni odziv ljudi na njihovo vedenje in si ga interpretirajo drugače. Čeprav mnogi izmed njih lahko začutijo, da njihovo vedenje ni bilo dobro sprejeto, si to zanikajo. • Prepričanje, da so do stvari upravičeni in jim pripadajo. • Problemi s prevzemanjem odgovornosti v medosebnimi odnosi. • Elitizem in materializem prežema njihov karakter, odnose in življenje. • V intimnih odnosih so lahko nagnjeni k narcizmu in mačizmu. • Z rastjo njihovega premoženja raste tudi občutek kontrole. Verjamejo, da lahko vplivajo na vse aspekte njihovega življenja in posledično od drugih zahtevajo perfekcionizem in pokoro. Problematična področja vedenja, ki se skrivajo za psihološko motnjo • Pomanjkanje samodiscipline: otroci iz premožnih družin imajo težavo s koncentracijo in ohranitvijo motivacije. Prav tako težko preložijo zadovoljstvo in pričakujejo rezultate prehitro. V odnosih pogosto niso konsistentni in kršijo v naprej postavljena pravila, kar se dogaja tudi v terapevtskem odnosu. V terapiji je odpoved v zadnji minuti in prestavljanje ure brez pravega razloga zelo pogosta. • Pozna zrelost: bogato okolje preprečuje otrokom, da dozorijo. Večina premožnih otrok s časoma dozori, vendar mnogi zelo pozno, nekateri pa se celo izogibajo temu procesu. • Nizka samopodoba: Oseba, vzgojena v premožnem okolju, dobro opiše, kako se zgradi nizka samopodoba: “Nikoli me niso naučili delati praktičnih stvari, zato ker je bilo vse narejeno zame. S tem, ko so mi odvzeli možnost, da preko napak in uspehov izpolnim svoje razvojne naloge, so v meni zgradili narcisistično pričakovanje, da mi mora biti vse dano. V resnici se v sebi počutim kot da tega ne zmorem narediti sam.” Otroci, ki jih je moč opredeliti visoko na spektru Narcisistične osebnostne motje, se ne zavedajo svojega močnega občutka nevrednosti. Skušajo ga prekriti z narcisističnim vedenjem, vendar je to le simptom zelo nizke samopodobe. • Šibka identiteta: Njihova identiteta je v naprej določena. Rodili so se v bogato družino, ki jim privzgoji občutek materialne superiornosti in visokega statusa. Vsa pravila, ki naj bi jim sledili, jim preprečujejo gradnjo lastne identitete. • Sumičavost in paranoja: Najpogosteje so jih že starši vzgojili tako, da naj ne zaupajo drugim. „Ljudje želijo samo tvoj denar.“, “Želi te samo izkoristiti”. Ni lahko živeti z občutkom, da mogoče človeka zanima samo denar in ne ti kot oseba. Posledično se ti otroci pogosto izolirajo od družbe. “Odraščali smo z opozorili o vsaki punci in prijatelju, ki smo ga imeli. Tako sem se naučil, […]

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA PRI ODRASLEM OTROKU

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem. Bolečina otroštva Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno. Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“ Nizka samopodoba Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.” Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.” Šibka identiteta Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.” Krivda in sram Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase. Izogibanje napakam Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi. Meje Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema. Pozornost na spremembe Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.” Ko narcis postane narcis Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi […]

1.DEL: VZGOJA V NARCISTIČNI DRUŽINI

Narcisizem lahko postavimo v spekter, ki prehaja od zdravega do patološkega narcizma. Oseba z Narcistično osebnostno motnjo (NPD) s seboj nosi veliko bolečino iz otroštva, s katero se ne more soočiti. Pretvarjajo se, da ta bolečina ne obstaja ali pa si jo lajšajo tako, da se znašajo nad drugimi. Narcisizem ne potrebuje biti skrajen, pogosto se skriva za masko “delam kar je najboljše za mojega otroka”. Narcisizem se nadaljuje preko generacij. Kar pomeni, da otroci narcisa sami postanejo narcistični ali pa postanejo soodvisni v odnosih. Nacistični starši imajo veliko skupnega z Borderline starši. Ena izmed razlik med njimi je namen pri uporabi  manipulacije. Medtem ko borderline osebnostna motnja manipulira ker želi preprečiti zapustitev, narcisi manipulirajo, ker želijo obdržati navidezno popolnost. Karakteristike narcisističnega starševstva Posesivnost Narcisistični starš živi skozi svojega otroka in ga želi posedovat. Kakršni koli otrokov korak v samostojnost, predstavlja takemu staršu grožnjo. Če ne ogrožaš narcisistične maske svojega starša, se bo do tebe vedel v redu ali pa te še naprej ignoriral. Vendar, v trenutku, ko postaneš “težaven” ali ne slediš njihovim pričakovanjem, postaneš tarča narcisističnega vedenja (izbruhi jeze, manipulacija). Zelo težko te pustijo odrasti, to se pogosto pokaže, ko začneš formirati romantične odnose. “Moja mama mi je vedno govorila slabo o moji punci, ko je ni bilo zraven. Neodobravanje je kazala na vsakem koraku, recimo božično čestitko ni nikoli naslovila tudi nanjo.” Po mnenju narcističnega starša, noben partner ni nikoli dovolj dober za njihovega otroka. “Če sem jo podpirala ali pa ji nisem nasprotovala, je bila moja mama zelo očarljiva. Vendar, v trenutku, ko se z nečim nisem strinjala, je poskrbela za to, da je naredila moje življenje neznosno.” Meje Osebne meje otroka niso nikoli upoštevane. Narcistični starš jih prekorači z namenom, da oblikuje otroka po svoji predstavi. Vstopal bo v tvoj osebni prostor in brskal po tvojih osebnih stvareh. Včasih bo informacije, ki jih je pridobil, uporabil proti tebi, samo zato, da boš naredil tako, kot on od tebe pričakuje. Narcistični starš zelo rad postavlja tudi zelo vsiljiva vprašanja in “spregleda” tvoje nelagodje ob njih. Meje v narcističnem domu so prekoračene pogosto in na mnoge načine. Verbalno in fizično nasilje je zelo pogosto. „Moja mama je razdajala mojo lastnino drugim, včasih celo v pričo mene. Da ne omenim, da je zelo rada izražala (svoja) mnenja v mojem imenu in se dogovarjala z drugimi ljudmi kdaj se bom jaz srečala z njimi, brez da bi me sploh vprašala.” “Mami sem povedala, da na mojo zabavo ne sme pripeljati svojih prijateljev. Kljub temu je prišla z njimi, še več, zlagala se jim je, da sem jih jaz povabila. Ko so bili na mojih vratih, jih nisem mogla napoditi, saj niso vedeli kaj se v resnici dogaja.“ „Ko sem pri 15. letih prišla domov iz šole, je bila moja soba popolnoma obrnjena na glavo. Vse je bilo prečesano. Mama je bila besna. Baje nisem pravilno zložila oblek, zato se je odločila, da bo prebrskala vse moje predale. Ker obleke niso bila zložene po njenem standardu, je vse vrgla na tla. V procesu je našla in prebrala moj dnevnik. To je bil zelo slab dan zame. Še tedne po tem sem morala hoditi naokoli z dolgimi rokavi, da sem prekrila udarce, ki mi jih je povzročila ta dan.” Pomanjkanje empatije Narcistični starš se je nezmožen uglasiti s potrebami in čustvi svojega otroka. Tako jih tudi ne zmore ovrednotiti in potrditi resničnost otrokovega čustvenega doživljanja. Samo čustva narcističnega starša so pomembna. Eden izmed največjih težav narcističnega starševstva je prav nesposobnost prepoznavanja otrokovih čustev, kar ustvari nesamozavestnega otroka z nefunkcionalnimi vzorci do sebe in drugih. Posledično tudi otrok ne čuti globoke povezave s svojim narcističnim staršem. “Moja mama ne upošteva mojega mnenja in ignorira moje izkušnje. Tudi, če se pogovarjamo o področju, kjer sem strokovnjakinja, mi ne verjame. Nikoli ne posluša, kar ji pravim.” “Moja mama vidi sebe kot ljubečo osebo. To je daleč od resnice. Zelo hladna oseba je, nesramna, ignorantska in preračunljiva. Popolnoma je nesposobna sočutja.“ Manipulacija Narcistični starš se posluži veliko načinov manipulacije za dosego svojega cilja. Najbolj pogoste taktike čustvenega izsiljevanja so: Ignoriranje: Narcistični starš te lahko ignorira dneve ali tedne, če ne delaš tako, kot želi on od tebe. “Če nisem bil uspešen v šoli, moja mama ni govorila z mano, dokler nisem popravil ocene.” Prav tako obstaja podtip narcističnega starša, tako imenovani “Narcis, ki ignorira”. Ta starš se ne zanima za svojega otroka. Z njim se ukvarjajo samo, ko je to potrebno. Navadno takrat, ko se je treba pokazati pred drugimi kot popolna družina ali pa ko je potrebno otroka usmerjati, v skladu z predstavami narcističnega starša. “Moja mama je kazala zanimanje samo, ko je bilo nekaj povezano s šolo. Ko sem poskušal z njo govoriti o čem drugem, me ni zares poslušala.” Odvzem ljubezni: Narcistični starš izkazuje svojo ljubezen takrat, ko želi otroka nagraditi in do njega ne kaže brezpogojne ljubezni. Prav tako vedno grozi z odvzemom ljubezni in tako s tem kaznuje otroka. Ljubezen izrablja v svoj prid kot nagrado in kaznovanje. Grožnje: Narcistični starš uporabi tvoje osebne informacije, ki si jih delil z njimi, v trenutku, ko želi nekaj doseči pri tebi. Pri takem starševstvu se hitro naučiš zadržati stvari zase in jih skriti pred svojim staršem. Krivda in sram: Narcistični starš bo v tebi zbudil krivdo in sram, če želiš narediti nekaj po svoje. “Aha, šel boš na potovanje in jaz morem ostati doma s tvojo mamo? Kako lepo od tebe. Kar pojdi in uživaj” ali pa “Zato ker ne igraš klavirja dovolj dobro, jaz izpadem kot idiot.” Med dvema ognjema: Narcistični starš uporabi svoje otroke za manipulacijo drugih-najpogosteje svojega romantičnega partnerja. Otrok je postavljen na sredino med dvema staršema in se je primoran ukvarjati z odraslimi problemi. Ko je otrok prisiljen izbrati enega izmed staršev, to za seboj pusti globoko travmo. „Kako naj se postavim na očetovo stran, če pa me mama potrebuje.“ Vsi ti načini manipulacije otroku preprečujejo, da se razvije v zdravega posameznika z močno identiteto. Narcistični bes Bes bazira na strahu. Vse kar ogroža njihov obrambni sistem, […]

DEL ŠTIRI: ODNOS MED BORDERLINE MAMO IN OTROKOM PO POSAMEZNIH OBDOBJIH RAZVOJA

Dojenčki Raziskave so pokazale, da je Borderline mama neuglašena s svojim dojenčkom. Pogosteje (v primerjavi z neborderline mamami) je brez občutka, močno vdira v otrokov osebni proctor in se manjkrat odzove pozitivno na dojenčka. Mame z BDP se redkeje nasmejijo svojemu dojenčku, redkeje se ga dotikajo in ga oponašajo ter se z njim manj igrajo. Pogosto imajo težave pri prepoznavanju otrokovih čustev in se na njih primerno odzvati. Ta neuglašenost mame z dojenčkom v tako ključnem razvojnem obdobju povzroči večje tveganje za razvoj kasnejših razvojnih in psiholoških motenj pri dojenčku. Prav tako dojenček nima občutka varnosti in udobja. Newman in ostali so odkrili, da so malčki med 3. in 36. meseci pokazali manj interesa za interakcijo s svojo mamo med prosto igro v primerjavi z mamami brez osebnostne motnje. Predšolski otroci Macfie in Swann sta raziskovala navezanost med mamo in otroci. V vzorec sta vzela 30 otrok med 4. in 7. letom ter, kot kontrolno skupino, 30 otrok z varno navezanostjo. Odkrila sta, da je zamenjava vlog (kjer otrok postane starš) občutno višja v odnosu z Borderline mamo. Otroci imajo večjo negativno pričakovanje od odnosa z mamo, od nje večkrat pričakujejo nepredvidljivost in nevarnost. Prav tako so imeli ti otroci višji strah pred zapustitvijo. Pokazali so tudi višjo stopnjo konfliktnega obnašanja-otrok pospravi svojo sobo in jo nato ponovno razmeče ter zaradi osramočenja samega sebe-otrok pravi, da je slab. Šolajoči otroci Različne raziskave so pokazale, da imajo otroci Borderline mam več psihiatričnih diagnoz (npr. ADHD). Prav tako izražajo več Borderline simptomov v otroštvu. Ti otroci so ranljiva skupina za kognitivne motnje, težave v medosebnih odnosih-disfunkcionalno vedenje, samokritičnost, nevarna navezanost, prekomerno iskanje potrditve, ruminativno mišljene (=neprestano premlevanje negativnih dogodkov). Najstništvo Najstniki z Borderline mamami izražajo več problemov pri vzdrževanju pozornosti, agresijo, anksioznost, depresijo, nizko samozavest in prestopniško vedenje. Na splošno so v raziskavah odkrili, da se Borderline mame počutijo manj sposobne in zadovoljne ter bolj pod stresom glede starševstva. DSM IV: Kriteriji Borderline osebnostne motnje 1. Skrajno vedenje, da bi se izognili resnični ali namišljeni zapustitvi. 2. Nestabilni in intenzivni intimni odnosi, ki nihajo med idealizacijo in razvrednotenjem bližnje osebe. 3. Motnje identitete-nestabilni občutek sebe in samopodobe. 4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno samodestruktivni-promiskuitetno vedenje, motnje hranjenja, zloraba drog in alkohola, nepremišljena vožnja itd. 5. Ponavljajoče se samomorilno vedenje, samopoškodovanje. 6. Nestabilno močno nihanje razpoloženja-jeza, anksioznost, razdražljivost, ki traja nekaj ur, največ nekaj dni. 7. Kronični občutki praznine in nevrednosti. 8. Neprimerna jeza in nezmožnost kontrole le-te-pogosta razdražljivost in pretepi. 9. Prehodna obdobja paranoje in disociacije. BDP pogosto spremljajo druge psihološke motnje. Najpogostejša je bipolarna motnja, depresija, anksioznost, zloraba drog in ostale Mejne (mislim, da je tukaj samo »osebnostne motnje«, brez »mejne«) osebnostne motnje (npr. Narcizem) Film: Mommie Dearest Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.” Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

DEL DVA: ŠKODA ZARADI ODRAŠČANJA V BORDERLINE DRUŽINI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost. Branje misli Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo. V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu. So moja čustva resnična? Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost. Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam? Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.” V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično. “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.” Težave z zaključevanjem Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku. Prekomerna kritičnost Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih. “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.” Iluzija ljubezni Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok. “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.” “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“ Sanjarjenje Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju. “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.” “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.” Jeza Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, […]

DEL TRI: VRSTE BORDERLINE STARŠEVSTVA

Mnenja strokovnjakov, ali lahko BDP osebnostno motnjo razdelimo na posamezne podtipe, so deljena. Posledično je raziskovanje tega področja prineslo različne delitve BDP tako v strokovni kot poljudni literaturi. V tem članku bomo pogledali delitev tako po strokovni kot poljudni literaturi. Delitev služi kot smernica, oseba z BDP-jem lahko spada pod več podtipov te osebnostne motnje. Poljudna literatura Dr. Christine Lawson v knjigi, Understanding the Borderline Mother, loči med 4. podtipi borderline mam, ki jih razdeli na visoko in nizko funkcionalne. Visoko funkcionalne BDP mame Čarovnica Čarovnica reagira zlobno, ko se počuti ogroženo, zavrnjeno in kritizirano. Ta tip išče moč in kontrolo nad drugimi in reagira z nepredvidljivim besom, ko nekaj ne gre po njeno. Člani družine živijo v strahu, da bodo v njej sprožili izpad jeze. Podzavestno se sovraži in se vede zelo kruto do svojih otrok. Okupirana je sama s seboj in se ne ozira na druge. Čarovnica ne obžaluje in se nikoli ne bo opravičila za vso zlo, ki ga je povzročila svojim otrokom. Razlog za njeno kontrolo je strah pred zapustitvijo. Ta podtip BDP ne odnese veliko od psihoterapije. Njeni otroci navadno razvijejo depresijo, sram, nesigurnost in Post traumatsko stresno motnjo. „Prišlo je do problema z mojim spričevalom. Napisano je bilo, da sem dobila 0 (ni oddano), čeprav sem vedela, da sem seminar oddala. Tisti dan nisem imela dovolj časa, da bi o tem govorila z učiteljico, zato sem to želela narediti naslednji dan. Spričevalo sem pokazala mami in ji pojasnila zakaj sem dobila 0. Kljub temu me je udarila, kričala name, ker sem dobila 0, mi povedala, da sem lena in da mi ni mar za svojo izobrazbo. Kljub temu, da sem ji dokazala, da sem seminar naredila in sprememba ocene ne bo problem, je še vedno kričala name, me kaznovala in mi vzela stvari ter me ponovno udarila.“ Kraljica Otroci kraljice morajo postati njeni zvesti služabniki. Kraljica je center pozornosti, njeni otroci so tam za to, da ustrežejo vsaki njeni potrebi. “Daj mi svojo pozornost. Ljubi me, ljubi me, dokaži da me ljubiš in naredi vse, kar ti rečem.” Če se z njo ne strinjaš, ne narediš, kar te prosi in slediš svojim potrebam, je ne ljubiš. Otrokom ni dovoljeno imeti svojega mnenja in potreb. V tem okolju nimajo spodbude, da se razvijejo v samostojne posameznike. Kraljica se pretvarja, da je popolna ženska, samostojna, vsemogočna in da ima vse pod kontrolo. Kraljice so manipulativne in verjamejo, da jim stvari pripadajo. Prečkajo meje osebnega prostora, brez da bi to prepoznale, kaj šele obžalovale. Znotraj nosijo občutek kronične praznine in so se nesposobne same potolažiti in umiriti. Vedno potrebujejo nekoga drugega, da to naredi zanje. Nizko funkcionalne BDP mame Zanemarjena mama Zanemarjena mama igra žrtvev. Govori, kako vsi z njo ravnajo nepravično in samo ti jo lahko zaščitiš. Od otroka pričakuje, da jo reši. Njihovo BDP motnjo pogosto spremljajo depresija, anksioznost, nerealni strahovi, občutki ranljivosti, obupa, nemoči in brezupnost. Hkrati zavračajo pomoč družinskih članov. Na ta način kontrolirajo druge. Menijo, da ljudjem ni za zaupati in da so le-ti škodoželjni. Otroci dobijo občutek, da jo lahko rešijo, če bodo naredili še več, se naučili več, ji dali več. Na žalost ona ostaja žrtev, ne glede na to, koliko in kaj narediš zanjo. Na ta način te kontrolira in preprečuje, da jo boš “zapustil.” Otroke zanemarja, le-ti se počutijo sami in jezni. Otrok v svojih nadaljnih odnosih razvije soodvisnost. Samotarska mama Navzven samoratska mama izgleda samozavestno, odločno in samostojno. V resnici se boji zunanjega sveta, ne zaupa ljudem, hitro izbruhne in je paranoična. Stalno se počuti izdano in kritiko jemlje zelo osebno. Je perfekcionist, z visokimi pričakovanji. Pogosto se jezij in kritizira druge, kadar ne zadostijo njenim pričakovanjem. Nima nobene želje po gradnji intimnih (prijateljskih) odnosov izven svoje družine. Njeni otroci so njihova družba. Samozavest črpaja iz dela in hobijev. „Moja mama mi je pogosto povedala, da se je s starostjo začela bati vsega. Nikoli ni želela iti ven s prijatelji, razen če smo šli mi z njo. Mi smo bili njeni pravi prijatelji. Če sem iskrena, smo se družili z njo, ker smo se čutili obvezane, namreč, koga drugega pa ima kot nas?“ Borderline podtipi v akademski literaturi V tovrstni literaturi sem našla več razčlenitev BDP-ja. V knjigi The Essential Family Guide to Borderline Personality Disorder, Randi Kreger razdeli BDP na: Nižje funkcionalen/konvencionalni podtip se samopoškoduje in je pogosto hospitaliziran. So zelo nizko funkcionalni, kar pomeni, da ne morejo delati ali hoditi v šolo. Avtor poimenuje njihovo samodestruktivno vedenje kot „avto agresijo“, kar korelira z idejo, da so simptomi njihovega BDP-ja usmerjeni na uničuje sebe. Višje funkcionalni/nevidni podtip v večini situacij dobro funkcionira, vendar pogosto eksplodira v izbruh jeze, čustveno zlorabo, kritiko in nasilje. Simptomi njihovega BDP-ja so tako usmerjeni navzven-na druge ljudi v njegovi okolici. Prva raziskava je razdelila BDP osebnostno motnjo glede na psihološko motnjo, ki pogosto spremlja BDP. Tako so osebe kategorizirali v tri dele. Del A osebe se nagnjene k paranoji in ekscentričnemu vedenju, Del B imajo bolj dramatično in arogantno osebnost, Del C osebe so bolj boječe. Druga raziskava je skušala razdeliti adolescentne punce in fante v BDP podtipe. Raziskava je odkrila zanesljive podtipe BDP-ja pri puncah, vendar ne pri fantih. Punce je bilo mogoče opredeliti v enega izmed sledečih tipov: visoko funkcionalni-ponotranjeni podtip, depresivni ponotranjeni podtip, histrionični in agresivni pozunanjeni podtip. Tretja raziskava je našla tri BDP podtipe: umaknjeni-ponotranjeni, močno moteni-ponotranjeni in anksiozen-pozunanjeni tip. Posamezniki v podtipih se odzivajo drugače na zdravljenje BDP motnje. V tej študiji osebe z močno motenim-ponotranjenim tipom niso kazale nobenega napredka z zdravljenjem, medtem ko umaknjen-ponotranjen in anksiozen-pozunanjen tip so. Zadnji podtipi BDP, katere bi želela omeniti, je razdelitev po T. Millonu, ki je preko svojega dela z Borderline osebnostno motnjo odkril 4 podtipe: Prestrašeni podtip je posameznik, ki je poleg BDP tudi soodvisen v odnosih. Globoko v sebi so pogosto razočarani nad dejanji drugih. Če jih preveč podrezaš bodo izbruhnili v bes, vendar bodo prej poškodovali sebe ali naredili samomor kot storili nekaj drugemu. Nekateri simptomi značilni za ta podtip so: -velika odvisnost od […]

PRVI DEL: MOJ STARŠ IMA BORDERLINE OSEBNOSTNO MOTNJO

“V tej seriji člankov ne bom pisala o Borderline osebnostni motnji (BDP), ampak o otrocih, ki so živeli s staršem, ki jo ima. Do sedaj je veljalo, da več žensk trpi za BDP kot moških. Zato v tem članku pišem o Borderline mamah, vendar so novejše raziskave pokazale, da je mnogo moških bilo napačno diagnosticiranih. Sedaj verjamejo, da je procent med moškimi in ženskami z BDP približno enak. Torej, čeprav pišem o mamah, očetje niso izvzeti. Večina ljudi sploh ne bi mogla verjeti, kaj vse se dogaja v Borderline družinah. Dinamika v njih je napeta, destruktivna in zunanjemu opazovalcu nevidna. BDP je slabo strukturirana in nepredvidljiva osebnostna motnja. Lahko so zelo uspešni, vendar imajo velike težave v intimnih odnosih. Pogosto imajo agresivne izpade, se samopoškodujejo in se zatekajo k drogam in alkoholu. Zdijo se kot otroci v odraslem telesu. Oseba z BDP je lahko izredno nezrela in deluje kot da je ostala v zgodnji fazi psihološkega in čustvenega razvoja. Posledično Borderline starši postaršijo svoje otroke, torej jih naredijo odgovorne za njihovo dobro počutje, kar je ena izmed oblik otroške zlorabe. Medtem ko oseba, ki trpi za depresijo ali bipolarno motnjo, ohranja svoje razpoloženje več tednov, ga oseba z BDP hitro spreminja. Njegovi izbruhi besa, depresije in anksioznosti se končajo v nekaj urah, največ enem dnevu. Borderline staršu pogosto manjka empatije, ne sprejema odgovornosti za svoje vedenje, se poslužuje ustrahovanja in manipulacije, je neiskren, njegovi odnosi so kaotični in močno nefunkcionalni, nima občutka pravičnosti in je zelo okupiran sam s sabo. Borderline staršu manjka vplogled v samega sebe. Prepričan je, da je dober starš nehvaležnemu otroku. Gre celo tako daleč, da se navzven neprestano dokazuje, kako dober starš je. Ampak kako je biti na drugi strani? Na strani otroka? Dinamika Borderline družin Zate ni prostora Otroci v teh družinah žrtvujejo svoj pravi jaz, zato da lahko preživijo svoje otroštvo. Če čutijo drugače kot njihov Borderline starš, jih ta čustveno ali fizično zlorabi. Če zavrnejo, kar jim starš ponuja (nasvet, predlog, čustvo), jih ta obravnava kot nehvaležne, nelojalne, slabe otroke. Zaradi strahu pred zapuščenostjo, mame svoje otroke dušijo in jih obravnavajo kot podaljšek sebe. Otrok se hitro nauči, da je bolje iti s tem, kar zahteva od njega mama, drugače bo prišlo do konflikta in do čustvene izolacije. Za otroka, ki je odvisen od svoje mame, ni druge poti kot žrtvovanje svoje identitete in strinjanje z njo. Otrok se odziva na svojo mamo zato, ker je obvezan, ne zaradi iskrene želje po kontaktu. Avtonomija in svoboda izražanja v tem odnosu nimata prostora. Sledeči primeri prikazujejo, kako mama pozornost obrne nase in s tem odvzame prostor otroku:          Najstnik pove svoji mami, da se že dlje časa počuti depresivnega. Njen odziv: ”Zakaj se pa ti počutiš depresivnega? Veš kaj sem mogla jaz vse dati čez, ko sem bila tvojih let? Občutek in potencialno resna situacija najstnika je spregledana in zanikana.          “Mami, danes ne morem priti na večerjo, ne počutim se v redu.” Mama: Ti se ne počutiš v redu? Jaz še vedno trpim od carskega reza, ki sem ga imela, da si ti lahko prišla na svet.”          “Vsakič, ko jo skušam soočiti s problemom, katerim koli problemom, ga obrne tako, da se pozornost preusmeri nanjo.“ Razcep Razcep je zelo značilni obrambni mehanizem Borderline osebnostne motnje. Kar pomeni, da oseba razcepi dobre in slabe dele svoje osebnosti ter slab del projecira na zunanjo osebo. To bi lahko tudi bil razlog, zakaj tvoja mama zanika vse slabo in vidi samo dober del sebe. V družinski dinamiki se razcep pogosto kaže pri delitvi otrok na slabega in dobrega. Mama združi moči z dobrim otrokom, ki je prisiljen, da se vede kot ona in ponekod tudi izvršuje njene zahteve. Dobri otrok s seboj pogosto nosi občutek krivde, da se je izognil zlorabi. Ta dinamika pogosto privede do odtujenih in disfunkcionalnih odnosov med brati in sestrami. Posledično je v Borderline družinah vsak član družine sam in nepovezan z drugim. Razcep se lahko kaže tudi drugače. Mama te vidi kot popoldnega (idealizacija) v enem trenutku ter kot popolnoma slabega v naslednjem.          “Brat je bil zlati otrok v naši družini. Mama mu je vse dopuščala. Vse kar je bilo narobe je bila moja ali sestrina krivda. Midve sva bili tarča mamine čustvene zlorabe. Ampak, če pomislim na njegov odnos z mamo, je on moral biti tam zanjo v vsakem trenutku, jo braniti, poslušati in spati v isti postelji vse do zgodnjih najstniških let.”          “Mama me je vedno občudovala, ko sem domov prinesla dobro oceno. Kar ni nehala s komplimenti. “Kako si pametna in kako občudujem tvojo predanost in motivacijo za šolo.” V trenutku, ko sem domov prinesla slabo oceno, no ni bila zares slaba, samo ne najboljša, sem morala poslušati kako sem lena in kako nikoli ne bo nič iz mene.”          “Včasih se sprašujem, ali bo moja mama kdaj sposobna imeti pogovor z mano, ne da bi vmes rekla nekaj podobnega kot: “Ti me sovražili že od otroštva.” In nato me pokliče naslednji dan kot da včeraj ni grozila, da bo zaključila z najinim odnosom. Navadno me začne spet oboževati, ko potrebuje nekaj, za kar ve, da ji lahko pomagam. Potem sem v njenih očeh spet dobra oseba.” Rada pomaga Tri načini “pomoči” se pogosto pojavljajo pri Borderline dinamiki: 1. Pogosto naredijo veliko za skupnost v kateri živijo. Včasih dajo v imenu pomoči tudi tvoje stvari, brez da bi te vprašali. 2. Pomoč tebi pogosto pride z neizrečenim pričakovanjem. Pomoč ni altruistična, ampak podpira mamin željeni videz dobre mame. V primeru, da zavrneš njeno pomoč, je užaljena. Enkrat, ko sprejmeš njeno pomoč, te s tem lahko kontrolira še leta po tem. Na primer, ko želi kaj doseči, ti njeno pomoč vrže pod nos ali pa ti zbuja občutek slabe vesti. Otrok se hitro nauči, da je bolje, da za pomoč ne prosi. Prav tako se začne izogibati ponujeni pomoči. 3. Pričakuje, da ji pomagaš ali bolje rečeno, rešiš iz vsakega čustvenega ali dejanskega problema, ki ga ima. Pogosto igrajo na karto ” “Ne želiš […]

NOSEČNOST IN POPORODNO OBDOBJE LAHKO VZBUDI POZABLJENO TRAVMO

Nosečnost je čas, ko gremo skozi velike spremembe. Večino teh sprememb je izven naše kontrole. Raste nam nosečniški trebušček in prsi, raven hormonov se spreminja. Tako se naše telo pripravlja na rojstvo. Vse te spremembe v nosečnosti lahko v nas zbudijo telesni spomin. Preko telesa se lahko prebudijo naši spomini iz preteklosti, s katerimi se še nismo soočili ali pa se sploh nismo zavedali, da jih imamo. Zgodnji spomini so pogosto zamegljeni in radi pridejo k nam preko telesnega spomina in čustev. Naša vzgoja V času nosečnost in starševstva ni nenavadno, da se v nas zbudijo dobri in slabi spomini glede naše lastne vzgoje. V tem članku se bom osredotočila na traumatične spomine, vendar želim poudariti, da se v nas prav tako lahko zbudijo pozitivni spomini, ki nas še bolj povežejo z našimi starši. Za začetek je pomembno, da ločim zavedni spomin od nezavednega. Prvi spomin ni neprestano v naših mislih, vendar priplava na površje, ko postanemo starš. “Ko gledam svojega moža, kako se ukvarja z otroki, pomislim, da takšnega pozitivnega odnosa s svojim očetom nikoli nisem imela.” Z opazovanjem odnosa med možem in hčerko je Nives prišla v stik s svojo bolečino in praznino, ki jo je čutila kot otrok v odnosu z očetom. Nezavedni spomin ni na dosegu naše roke, ampak je potlačen v naše globine. Na površje lahko pride preko našega telesa kot napetost, razdražen želodec ali kakršna koli druga psihosomatska oblika. “Nenadoma sem v nosečnosti občutila globok strah, da bom ljubosumna na svojo prihajajočo hčer. Potihoma sem si želela fantka, ker sem se tako bala tega občutka. Kar se je v resnici dogajalo je, da sem občutila ljubosumje svoje mame name. Spomin je prišel do mene skozi moje telo. Jasno sem začutila mamino ljubosumje in breme, ki ga je čutila pri moji vzgoji. Čeprav je bil strah, da bom nadaljevala vzorec močan, sem bila hkrati tudi olajšana, da sem dobila jasno potrditev, kaj se je dogajalo v mojem otroštvu.“ Ko postaneš starš, se v tebi lahko zbudijo občutki in spomini, povezani s tvojim otroštvom. Prav tako lahko obudi potlačene spomine katerakoli razvojna faza pri tvojem otroku. Res je, da naš spomin ni 100% objektiven pokazatelj dogajanja v naši primarni družini, vendar verjamem, da je veliko na njem. Lahko zgrabiš priložnosti, ki se ti je ponudila in se poglobiš ter predelaš spomin, ki se je zbudil v tebi. Ko je moja klientka prišla do spoznanja, zakaj se ji zbuja ogromni strah pred ljubosumjem na svojo hčer, ji je to prineslo veliko olajšanje. Meni, da je s tem dobila potrditev, ki jo je vedno podzavestno čutila-njena mama je bila nanjo ljubosumna. Mogoče nikoli ne bi dobila te potrditve od svoje mame.  Verjetno se tudi njena mama ni čisto zavedala svojega vedenja do nje. Včasih je meja med zavednim in nezavednim spominom tanka. Ko je nezavedni (telesni) spomin zbujen, nam je občutek ob tem spominu zelo znan. Občutimo, kot da bi bil občutek stalno nekje v ozadju. Po drugi strani pa se lahko v času nosečnosti in starševstva, zbudijo nezavedni spomini, za katere nismo niti malo slutili, da so tam. Travmatični spomin spolne zlorabe Nosečnost preusmeri pozornost na žensko telo, natančneje na privatne dele ženskega telesa-prsi, vagino, trebuh. Nosečnica je primorana opravljati redne ginekološke preglede. S tem na nekem nivoju izgubi telesno zasebnost. Nanjo je usmerjena velika pozornosti (moškega) zdravniškega osebja. Ženski, ki je bila v preteklosti spolno zlorabljena, se lahko v takšni situaciji sproži spomin na spolno zlorabo. Zelo pomembno je, da spomin vzamemo resno, saj obuditev travmatičnega spomina lahko prinese mnoge komplikacije v nosečniškem obdobju. Raziskave so namreč pokazale, da ima med nosečnostjo spolno zlorabljena ženska: -več zdravstvenih težav -je pogosteje v konfliktu s svojim partnerjem -ima visoko anksioznost -ima pogostejše težave pri zaupanju zdravstvenemu osebju -ima večjo verjetnost, da bo rodila s carskim rezom -statistično ima občutno večjo možnost komplikacij med porodom -ima večjo možnost depresije med nosečnostjo in po njej Prav tako lahko občuti in podoživlja sledeče občutke: -občutek, da jo je telo izdalo -občutek, da so njene telesne meje prestopljene -spomine (flashback) na spolno zlorabo -depresijo, anksioznost, panične napade -nezavedni spomin na spolno zlorabo prvič stopi v zavest -sovražne občutke do zarodka -projekcija občutkov, ki jih čuti do tistega, ki jo se zlorabil, na zarodek -občutek krivde, zaradi vseh the občutkov -občutke sramu povezane s telesnimi spremembami -žrtev spolne zlorabe, ki trpi za posttraumatsko stresno motnjo, se lahko boji intenzitete občutkov (npr. med porodom) -strah, da se bo njen otrok rodil prizadet, tako kot je ona -strah, da bo kaznovana in se bo otrok rodil mrtev -strah, da bo nesposobni starš -strah, da bo tudi sama zlorabljala svojega otroka. V primeru, da se bodoča mamica zaveda svoje spolne zlorabe ali pa začenja dobivati flashbacke na zlorabo, je zelo pomembno, da si poišče pomoč. Poleg tega je priporočljivo informirati ginekologa in ključno zdravstveno osebje o spolni zlorabi. Naj omenim še to, da se spomin na spolno zlorabo zbudi tudi pri bodočih očetih. Zelo malo raziskav je bilo narejenih glede spolne zlorabe in percepcije moškega na očetovstvo. Vendar to ne pomeni, da moški ne gre čez podobne čustvene težave kot ženska v tem obdobju. V tem članku sem pisala o spominu, ki se nam zgodi, ko postanemo starš. Nekateri spomini so prijetni, spet drugi travmatični. Nekateri spomini so boleči, tako zelo boleči, da bi se jim raje izognili in jih ponovno potlačili. Tako boleči spomini niso enostavni za predelavo, vendar imamo hkrati priložnost, da se preko dela na njih osvobodimo potlačenih občutkov in groze. Dajejo nam priložnost, da gremo čez bolečino, ki osvobaja. Triger je dražljaj iz okolja, ki prebudi naš travmatični spomin. Kaj nas vzdraži je pri vsakem posamezniku različno. Triger lahko prihaja iz zunanjega okolja preko vseh petih čutov-vid, zvok, dotik, vonj in okus. Na primer neka pesem trigne star spomin. Prav tako pa nas lahko trigne notranji dražljaj kot je na primer stres. Flashback je živ, najpogosteje negativen spomin, ki se pojavi brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila. Navadno je zelo močan, včasih tako močan, da se ne zavedamo kaj se dogaja v […]

KAKO ZAUPATI V SVOJE TELO PO (PSIHIČNI) BOLEZNI?

V tem članku želim pisati o izkušnji, ki sem jo pridobila preko svoje osebne zgodbe in zgodbe svojih klientov. Pisala bom o izgubi zaupanja v svoje telo. Opazila sem, da se to lahko zgodi v dveh primerih. Prvi primer je izguba zaupanja zaradi psihološke motje. V mislih imam panični napad, katerega prvi simptom se pokaže preko našega telesa. Nenadoma mislimo, da bomo umrli. Vsak posameznik, ki trpi za anksioznostjo, je bil na neki točki prepričan, da je nekaj zelo narobe z njegovim telesom. Čez čas spoznajo, da nimajo fizične bolezni, ampak trpijo za anksioznostjo. Prav tako ti dolgotrajna psihološka bolezen, kot je na primer depresija, daje občutek, da so tvoji možgani in telo pokvarjeni. Drugi primer je izguba zaupanja zaradi fizične bolezni kot je rak ali kronična bolezen. Prav tako sem opazila, da ljudje z anksioznostjo navadno niso bili v stiku s svojim telesom pred anksioznostjo. Preko terapije se naučijo, kako se s svojim telesom ponovno povezati. Pri osebah, ki so zbolele za fizično boleznijo, nepovezanost s telesom ni vedno prisotna. Ne glede na to, v obeh primerih oseba čuti ogromno izdajo s strain svojega telesa. Koliko kontrole imamo? V današnji družbi pogosto slišim, da si je človek sam kriv za to, da je zbolel za fizično ali psihično boleznijo. “Zbolel je za rakom na pljučih, ker je veliko kadil”, je že mogoče res. Vendar trditve kot so „Zato ker si preveč delal, si zbolel za rakom“ in „Ker nisi vegetarijanec, te je doletel srčni napad“, so pretirane. Res je, da lahko verjetno vsi na določenih področjih izboljšamo način svojega življenja. V mislih nimam samo prehranjevalnih navad in športa, ampak tudi povezavo z nam samim in našim telesom. Zagotovo toksini v okolju, stres in nezdrav življenski stil povzročajo velik pritisk na našo telo, vendar niso edini razlog za pojav bolezni. „Vedela sem, česa je moje telo sposobno. Moj življenjski stil je bil zdrav. Najhujša bolezen, ki me je doletela, je bila gripa. Nikoli si nisem zlomila kosti ali bila šivana. Na to sem bila ponosna. Nato se je 27. decembra 2004 vse spremenilo. Bila sem stara 24 let in zdravnik mi je povedal, da imam v debelem črevesu predrakovo celico, ki jo mora odstraniti. Kaj? Operacija? Polip? Bila sem popolnoma zmedena. Zakaj? Saj sem živela po pravilih zdravega življenja in imam samo 24 let. Ali za to boleznijo ne zbolijo samo starejši? Novica me ne bi smela tako presenetiti, saj je bil moj brat diagnosticiran za istim rakom pri 26. letih. Pa vendar, sedaj se je to dogajalo meni in bila sem v šoku.” Kot rečeno, za svoje zdravje lahko naredimo marsikaj. Seveda lahko zbolimo zaradi nezdravega načina življenja. To je pozitivna stvar, ker je ta del v naših rokah in ga lahko kontroliramo. Prepričanje, da imamo vse pod kontrolo z „pravilnim“ načinom življenja pa je pretirano. Verjetno bi si želeli takšne kontrole, vendar je žal nimamo. In verjetno prav to spoznanje, da nimamo sto procentne kontrole, ojača naše nezaupanje v telo, ko nas doleti bolezen. Kam je šlo moje staro življenje? Težko se je navaditi na naš novi izgled ali spremembo, ki nas je doletela po bolezni. Včasih želimo svoje telo prisiliti nazaj v stare tirnice. “Postala sem stroga, zlobna in agresivna do svojega telesa. Želela sem 100% zagotoviti, da do bolezni ne bo več prišlo. Kritizirala sem svoje telo in ga skušala prisiliti, da funkcionira drugače. Želela sem doseči, da se vrne v stanje pred boleznijo.” Normalno je, da pogrešate svoje staro telo in njegove sposobnosti. Normalno je tudi, da zavidate drugim ljudem, ki imajo zdravo telo. Bolezen spremeni našo perspektivo in med drugim prinese tudi veliko strahu-strah pred smrtjo, strah pred ponovitvijo, strah, da ne boš sposoben nikoli več normalno živeti, strah, da se ne boš nikoli več dobro počutil, strah pred tem kako boš zdržal vse to, strah pred samomorilnimi mislimi. Na lastni koži lahko prvič začutiš kaj pomeni biti nezdrav. Kakšna ogromna sprememba je to. Veliko ljudi mora spremeniti svoj način življenja in mišljenja in to ni lahka sprememba. In vsi ne bomo nikoli bili pomirjeni s svojim novim načinom življenja. To je realnost dane situacije. Včasih je izguba tako velika, da je ne moremo nikoli zares sprejeti. Zaupanje je izgubljeno Ko nas bolezen ali psihološka motnja preseneti, se zaupanje v telo izgubi. Še posebej, če smo pred boleznijo zdravo živeli. Zakaj jaz? Saj živim zdravo. “Raka so ti najverjetneje odkrili, ko si mislil, da si zdrav. Strašno je pomisliti, da imaš življenjsko nevarno bolezen, medtem pa se počutiš zdravo in niti ne zaznaš, da je nekaj narobe. Normalno je, da sedaj opaziš vsako spremembo in bolečino v telesu in si obsesivno pozoren na telesne znake, ki bi lahko kazali na to, da se je rak ponovil. Prav tako je zdravljenje spremenilo tvoje telo. Posledično čutiš nepoznane senzacije v telesu, ki jih prej ni bilo, kar te še dodatno prestraši.“ “Sem trener v fitnesu, telovadba je bila del mojega vsakdana-ne pijem, ne kadim in se prehranjujem zdravo. Počutil sem se, kot da me je telo izdalo. Mislil sem si, kako si drzneš, tako lepo sem skrbel zate, sedaj pa se je bolezen ponovila. Ob prvi diagnozi sem se obrnil na psihoterapijo, sedaj mi je lažje, ker vem, kako naj poskrbim zase v tem času.” “Po raku ne zaupam več svojemu telesu. Ni šans. Najprej me je telo izdalo z rakom na prsih, nato pa še z melanomom na drugi strani telesa. Skrbi me, da bo rak prišel nazaj in čakam na rešitev-raje prej kot kasneje. Želim se razumeti s svojim telesom, če ne drugega, imeti z njim vsaj premirje.” Gornje primere sem izbrala, ker so dober pokazatelj, kako globoko zareže nezaupanje po tem, ko izvemo, da smo (ponovno) zboleli za fizično ali psihično boleznijo. Naučimo se ponovno zaupati K ponovni vzpostavitvi zaupljivega odnosa do svojega telesa, je potrebno ponovno zgraditi zaupanje. Za mnoge se je zaupanje izgubilo veliko preden je bila bolezen odkrita. Povezava je bila prekinjena preko dobronamernih staršev, zdravstvenega osebja, toksične kulture, traume in različnih diet, ki šibijo zaupanje v naše telo. […]

KAKO OTROK VPLIVA NA PARTNERSKI ODNOS in KAKO PARTNERSKI ODNOS VPLIVA NA OTROKA

Kako prihod otroka vpliva na partnerski odnos Prihod otroka v družino močno spremeni odnos med partnerjema, seveda pa sama kvaliteta odnosa med partnerjema prav tako vpliva na otrokov razvoj. Raziskave kažejo, da je sreča med zakoncema v povprečju manjša v obdobju, ko otroci živijo doma. Mnenja raziskovalcev se razlikujejo v tem, kaj se zgodi, ko otroci odidejo od doma. Nekateri menijo, da se sreča povrne na stopnjo pred prihodom otroka, drugi, da se ta nivo sreče ne doseže nikoli več. Neka britanska študija je merila zadovoljstvo zakoncev leto dni po rojstvu otroka. Izkazalo se je, da je zakonska sreča v povprečju pri obeh starših upadla. Toda upad ni bil pri vseh parih enak. Procent upada sreče bi verjetno bil še večji, če bi bilo v študijo zajetih več rizičnih skupin, kot so mladi pari, nižji razred, ki se sooča z revščino, stanovanjsko stisko itd. Obstajajo tudi raziskave, ki kažejo, da zakonska sreča z odraščanjem otrok upada. Potrebno pa je vzeti v obzir, da rojstvo otroka ne bo poslabšalo dobrih temeljev med zakoncema in obratno, otrok ne bo izboljšal zakona, ki temelji na slabših odnosih med partnerjema (Tysoe 1997). Otroci imajo na zakon paradoksalen učinek, čeprav lahko vplivajo na zmanjšanje sreče med zakoncema, pa hkrati znižajo nevarnost za ločitev, saj učinkujejo kot močna ovira pred razpadom zakona oziroma odločitvijo staršev o odhodu iz odnosa. Raziskave so pokazale, da so v nesrečnih zakonih otroci njihov edini vir zadovoljstva, medtem ko imajo bolj srečni pari več virov zadovoljstva. S prihodom otroka se morata oba starša prilagoditi povečanim zahtevam v družini. Za moške, ki navadno še vedno hodijo v službo, pomeni otrok na začetku neprespane noči, spremembo v vsakodnevni rutini, manj družabnega življenja, spremembo ženine pozornosti ter seveda radost. Če opazujemo mlade starše doma, je opaziti, da se manj ukvarjajo drug z drugim ter si izkazujejo manj naklonjenosti. Za žensko pa so spremembe nekoliko drugačne, navadno se vsaj na začetku odpove karieri. Če je v njej uživala, je izguba velika, če ne, pa to še vedno pomeni (delno) izgubo odrasle družbe, neodvisnosti in življenja izven doma itd. Raziskave kažejo, da se mnogi starši ne zavedajo velike spremembe, ki jo prinese otrok. Zlasti ženske s prihodom otroka začnejo opravljati več gospodinjskih opravil in prevzemajo nase večjo odgovornost za nego otroka (tudi če hodijo v službo), čeprav so bile prej vloge enakopravno razdeljene. Po rojstvu pride potem pogosto do premika k ‘tradicionalni’ delitvi dela doma (Tysoe 1997). Kako partnerski odnos vpliva na otroka Podoba sveta se v otroka vtisne preko vzdušja, ki vlada med starši. Iskren, odprt, odgovoren, dorasli zakonski odnos, pristna intimna povezanost v njem (tudi ko gre za ločene starše ali smrt enega izmed njih) je edini način, ki omogoča razvoj zdrave samopodobe ter dojemanja sveta (Kompan Erzar 2003). Medtem ko prevladujoči konfliktni odnos med partnerjema močno škoduje otrokovemu nadaljnjemu razvoju ter pogledu na svet in nase.

POSTAVLJANJE CILJEV

V svoji praksi pogosto opažam, da oseba želi doseči preveč prehitro. Od sebe pričakuje, da bo že v naslednjih dneh osvojila nove vzorce, o katerih se pogovarjava na terapiji. Zato želim v naslednjem članku, preko praktičnega primera, predstaviti kaj pomeni realistično postavljanje ciljev. Postavljanje ciljev je enostavna metoda, ki se jo lahko posluži vsak posameznik za dosego svojih življenjskih ciljev. Čeprav se na začetku zdi, da imaš več dela s samo postavitvijo kot s samim doseganjem cilja, videz vara. Vsi vemo, da so dobri temelji hiše pomembni za nadaljnjo gradnjo. Kako si postavimo cilj? Najprej zapišite kaj želite doseči. Pomembno je, da si izberete en, jasen cilj. Želim izgubiti 10 kilogramov. Ljudje imamo več ciljev, vendar je potrebno to vajo narediti za vsak cilj posebej. Jasnost in natančnost je pri tem pomembna. Ni dovolj jasno, če napišete želim izgubiti težo, pomembno je da zapišete bolj natančno-koliko kilogramov? Zapisan cilj je vaš dolgoročni cilj. Ti trajajo daljše obdobje, lahko tudi do več let. V povprečju človek izgubi 2-3 kilograme mesečno, torej želim svoj cilj doseči v roku 5.mesecev. Napišite zakaj želite doseči ta cilj. Razlog je vaša glavna motivacija. Na vsaki poti do cilja so ovire, ti “motivacijski stavki” naj vam pomagajo, ko postane težko. Vaša motivacija je lahko najrazličnejša, na primer: Ker bom tako bolj zdrav, ker bom bolj zadovoljen sam s sabo, ponosen bom nase, počutil se bom odlično, s ponosom bom pokazal svojo postavo ipd. Pri tem je zelo pomembno, da stavek zapišete v pozitivni obliki. Torej ne “ker ne bom bolan”, ampak “ker bom bolj zdrav.” Sedaj, ko ste opredelili svoj motiv, je potrebno dolgoročni cilj razbiti na konkretne kratkoročne cilje. Pri tem je pomembno, da si postavite realistični cilj. Ta del je za mnoge najtežji. Vse prevečkrat želimo stvar doseči prehitro. Deset kilogramov želimo izgibiti v 2 mesecih. Ta cilj je previsok in spodbija njegovo dosego. Ne moremo pričakovat, da bo oseba zdravo izgubila težo v 2. mesecih in jo tudi vzdrževala. Pri “drobljenju” dolgoročnega cilja v kratkoročne si narišite časovnico, ki jo razdelite po mesecih (lahko tudi tednih, to je odvisno od vas). Zapišite si korake, ki jih boste naredili za dosego tega cilja in kdaj (datum in ura) jih boste naredili. Ti koraki so vaši kratkoročni cilji: -podučil se bom o zdravem načinu življenja in si izbral dieto (17.12.2018 med 12.00-18.00) -na internetu bom pogledal katera telovadba je v moji bližini (18.12.2018 med 12.00-13.00) -shrambo bom založil z zdravo prehrano in se znebil nezdravih stvari (20.12.2018 med 12.00-16.00) -začel bom z dieto (22.12.2018 naprej) -vpisal se bom na telovadbo 2x tedensko itd. (3.1.2019 ob 12.00) Cilje je priporočljivo čim bolj natančno opredelit. Nekateri cilji zahtevajo več kratkoročnih ciljev, spet za druge boste potrebovali manj natančno opredeliti vaše početje. Kaj se zgodi, če cilja ne dosežem? Mnogokrat sem slišala, da nekdo ne želi postaviti ciljev, ker mu mogoče ne bo uspelo doseči kratkoročnega cilja do datuma, ki si ga je zadal. Ob tem čuti tesnobo in nelagodje. Normalno je, da ni mogoče predvideti natančno kaj vse se bo zgodilo v nekem časovnem obdobju. Zato je to pričakovanje nerealno in postavitev ciljev ni namenjena temu, da kratkoročnim korakom sledite na vse ali nič. Pomembno je, da si dovolite pasti, še več da pričakujete padec. Nato se vprašajte, kaj je botrovalo padcu, razrešite razlog in določite nov dan za dosego (kratkoročnega) cilja. Mogoče se bo časovnima malo zamaknila, pa nič za to, to je realnost življenja. Lahko se zgodi tudi obratno, da boste dosegli več kratkoročnih ciljev hkrati in boste prav tako primorani prilagodili časovnico za dosego dolgoročnega cilja. Tovrstni način za postavljanje ciljev, lahko uporabimo na različnih področjih našega življenja. Pri tem je pomembno omeniti, da si je za začetek priporočljivo izbrati le eno ali dve področji. Verjamem, da si vsak želi marsikaj doseči na različnih področjih kot so telo, zdravje, psiha, socialni stiki, izobrazba itd. Tako se preko tega, da določimo kaj je v tem trenutku bolj pomembno za nas, naučimo postaviti prioritete. Prav tako ne gre za to, da vse cilje uresničujete hkrati. “Kamen na kamen palača”, naj bo vaše vodilo. Ni izključeno, da se bodo cilji med seboj izključevali. To v človeku ustvari konflikt in frustracijo, ki ga ne nazadnje motivira k razrešitvi. Kaj se zgodi če spoznate, da si dosego določenega cilja ne želite več? Ljudje se spreminjamo in pomembno si je dati dovoljenje, da si lahko premislimo. Če so spremembe manjše si cilj prilagodimo, v nasprotnem primeru si postavimo nov cilj. In tako se spet vrnemo na začetek članka, kjer piše kako to naredimo.

KONFLIKT V PARTNERSKEM ODNOSU

Navadno se v prijateljskih odnosih trudimo obvladovati svoja čustva in občutja, medtem ko večkrat ta nepremišljeno izražamo do zakonca ali družinskih članov. Kljub temu da je konflikt med partnerjema včasih ventil za sproščanje napetosti, je pomembno, da se naučimo obvladovati in bolj primerno izražati svoje občutke, če želimo blagodejno vplivati na odnos s partnerjem. Drobne navade, ki pri prijateljih nepovzročajo nesporazumov, lahko med zakoncema postanejo povod konfliktov (Čerin indr. 1983). Pari se različno soočajo s konfliktom (Levinger 1980), obstajajo tri strategije parov, soočanja s konfliktom, in sicer izogibanje konfliktu, napad partnerja, kompromis. Samo zadnji pozitivno korelira z zadovoljstvom v zakonu, medtem ko je korelacija preostalih dveh negativna (Forgas 1985).

STILI NAVEZANOSTI V ODRASLOSTI

Navezanost ni proces, značilen samo za otroštvo, vendar poteka vse življenje, ne glede na starost. Nekateri raziskovalci so kategorije navezanosti v otroštvu prevedli v identične kategorije navezanosti v odraslosti na temelju romantič ne ljubezni med partnerjema. Značilnosti stila navezanosti se lahko spremenijo ob večjih življenjskih dogodkih družine, partnerskih ali terapevtskih odnosih. Drugače pa se z razvojem sicer spreminjajo, toda temelji ostajajo enaki (Žvelc in Žvelc 2006). ”Kot najboljša napovedovalca stila navezanosti v odraslosti sta se pokazala posameznikova zaznava kvalitete odnosa med njim in staršem ter odnos staršev med seboj.” (Žvelc in Žvelc 2006, 54) Bowlby meni, da je narava zgodnjega odnosa velik napovedovalec prihodnjih odnosov z drugimi. Hazan in Shaver sta uporabila teorijo navezanosti za razumevanje odraslih ljubezenskih odnosov. Ne samo, da predlagata vpliv zgodnjih odnosov s starši na nadaljnje odnose, ampak tudi to, da je romantično razmerje samo po sebi navezanost (Collins in Read 1990).

NARCIZEM

Doživljanje sebe kot centra sveta v katerem je nemogoče, da dojenčkove potrebe ne bi bile zadovoljene, je zanj normalno in potrebno. Postopoma začne dojenček pridobivati izkušnje, da ne more biti vse po njegovo, da so v svetu tudi omejitve, ki prinesejo majhna razočaranja. Po Kohutu tako človeški razvoj poteka od arhaičnega do zdravega narcisizma, ki zreli osebi omogoča, da sprejme izzive in lastno kreativnost. (Praper 1996) Kadar so razočaranja v otroštvu prevelika ni prostora za postopno ponotranjenje in sprejemanje. Manjka tudi zunanje podpore, da bi otrok gradil občutek zaupanja vase kljub frustracijam (Praper 1996). Narcisistična mama je grandiozna, kronično hladna in preveč zaščitniška. Vdira v otrokovo avtonomijo in z njim manipulira tako, da otrok ugodi njenim željam. Pri otroku zavrača vse kar je zanjo nesprejemljivo in s tem zbudi v otroku strah, da bo izgubil njeno naklonjenost. Na otrokovo jezo se odzove z anksioznostjo, jezo ali umikom. Otrok se tako ne zna soočati z neprijetnimi občutki, ki grozijo, da bodo pretrgali vez med njim in mamo, ki jo potrebuje za preživetje. (Golomb 1992: 20-21) Razvoj se ustavi in otrok se ne more odpovedat potrebi, da se vse vrti okoli njega. Ob najmanjšem znaku, da to ni tako se počuti praznega in neustreznega. Sram ga je in se želi izolirati, pri čemer svojo ranljivost skrije pod plašč grandioznosti. Le to krmi z iskanjem ljudi, ki pomenijo veličino, pri tem pa razvrednoti ostale ljudi. Ne peha se za ljubeznijo in se ne zaljublja, ampak išče položaj občudovanja na daljavo. (Praper 1996: 178) Tipi narcisizma Manfield in Lasch ločujeta narcisizem na dva tipa. Menita, da obstaja primarni in sekundarni narcisizem. O primarnem narcizmu govorimo takrat, ko novorojenček še ne zaznava svoje mame kot eksistencialno ločene od sebe, zato je odvisen od nje, da zadovoljuje njegove potrebe takoj ko se pojavijo. Sekundarni narcizem pa po drugi  strani »poizkuša  uničiti  bolečino  razočarane  ljubezni«  in  odpraviti otrokov  bes  proti  tistim,  za katere ima občutek, da so ga zapustili. (Lasch 1979: 79). Lasch opisuje primarni narcizem kot normalni del človekovega razvoja, medtem ko je sekundarni narcizem patologija. Manfield v sklopu slednjega ločuje dva tipa otrokovega razvoja v družini. Prvi tip je ekshibionistični tip. Otrok v otroštvu dobiva veliko podpore v svoji grandioznosti, hkrati pa ni prostora za razvoj njegove individualnosti in razumevanja njegovih občutji, še posebej separacijskega strahu. Takšen tip je pogost za družine z enim otrokom, saj investicija v edinega otroka vzbuja veličinska pričakovanja. Otrok naj bi se že rodil genialen in ob vsaki priložnosti od njega zahtevamo, da to dokazuje pred drugimi. Kadar ne ravna po pričakovanjih, zna biti grobo zavrnjen. Zavrnitvi se izogne tako, da si še naprej prizadeva biti genialen, perfekten, prikupen. Zahteva tudi, da z njim tako ravnajo. (Praper 1996: 178) Drugi tip je prikriti tip. Otrok ima izkušnjo iz otroštva, da so veličinske ideje nesprejemljive. Nauči se prikriti vsak takšen občutek in/ali vedenje. Vseeno razvije poteze perfekcionizma in preobčutljivosti za kritiko. Potrebo po superiornosti potlačuje in hkrati trpi za občutki manjvrednosti, čeprav v resnici ne verjame, da je manjvreden (Praper 1996: 179). Prikriti narcis je videti ponižen in skromen, tako prepričljivo šibak, da je težko spregledati prikrito grandiozni self. (Praper 1996: 223) Nastanek Narcisistične osebnostne motnje (NPD) Narcisistična osebnostna motnja se je pokazala kot patologija selfa (Praper 1996: 175). Po Ottu Kernbergu narcisistično patologijo razumemo kot ego popačenost. Ego funkcija namreč omogoča opazovanje sebe in okolja. Pri narcisizmu pa ego ni zmožen teh opažanj oblikovati v kohezivno predstavo o sebi (Praper 1996: 176). Narcizem je Kernberg videl kot obrambo posameznika pred občutki  jeze  in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom. (Žižek 1987: 118–119). Ena  izmed  potez narcisa  je  po Kernbergu  ‘patološko  razmerje  do  objekta’,  saj obravnava druge kot »lutke« in v njih ni zmožen videti osebe. Spolni akt razume kot nasilno dejanje. Ženska  je  v  njem  ponižana,  obvladana,  izkoriščana ali pa je ona tista, ki bo moškemu odvzela identiteto in avtonomijo (Žižek 1987: 109–111). Po Kernbergu patološki narcisizem tako izhaja iz hudih frustracij v razvojni podfazi približevanja, kar povzroča regresijo v podfazo prakticiranja. (Praper 1996) Heinz Kohut meni, da izguba objekta, ki bi omogočil zlivanje in idealizirano zrcaljenje, človeka prisili, da te fantazije usmeri vase-zgolj v self. Zato človek z NPD išče osebo, ki bi ga idealiziral in si s tem v zlivanju z njim povrnil kohezivnost selfa. Želi, da ga drugi občudujejo kot da še vedno išče sijaj v materinih očeh (zrcalni transfer) (Praper 1996, 177). Kohut  meni,  da  je  narcizem  normalen  vidik  infantilnega  razvoja. Otrokovo  grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja  in  idealiziranja med otroci in starši. Če  tem potrebam ni zadoščeno,  se  lahko  pojavijo  slabo  prilagojene  odrasle  oblike  narcizma.  Narcistični posameznik se  trudi zadostiti zrcalne  in  idealizacijske potrebe v kontekstu odraslih odnosov. Šlo naj bi za prekinjen in moten proces od infantilnega arhaičnega do zdravega odraslega narcisizma. Medtem  ko  je  pri  Kohutu  patološki  »veliki  Jaz«  izraz  preproste  regresije  v prvobitni otroški narcizem, Kernberg poudarja, da  je podobnost zgolj površinska. Narcizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost  do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Ta neustreznost staršev se kaže v narcističnih odraslih, ki  iščejo prenapihnjeno samopodobo, da bi se zaščitili (Otway in Vignoles 2006). Po Winnicottu se s pomanjkanjem empatičnega razumevanja in uglašenosti z otrokom ali prevsiljivim vedenjem starša v otroku razvije lažni self, ki ščiti pravi self pred vdori in poškodbami. Zato narcist vedno ponuja brezhibni lažni self in se s tem zaščiti pred občutji manjvrednosti. (Praper 1996:177) Po Mastersonu motnja nastane že v podfazi prakticiranja, gre za razvojni zastoj, ne regresijo. (Praper 1996) Po Praperju motnja nastane v ovirani podfazi prakticiranja, vendar ob specifičnih ovirah, ki potlačijo razvoj. S tem, ko starš sprejme otroka le takrat, ko dosega izjemne dosežke, ga postavi v položaj, kjer se mora nenhno boriti za pohvalo, s svojim odličnim funkcioniranjem v predpisanih dejavnostih, namesto da bi se potrjeval v lastnih interesih.  Tako ostaja odvisen od zunanjih dejavnikov, ki krmijo njegov arhaičen narcisizem. (Praper 1996) Millonova teorija nasprotuje zgornjim, ki kot razlog za […]

LJUBOSUMJE

“Kje si bila, rekla si, da prideš pred pol ure. Zakaj si se pa tako lepo oblekla, če si šla samo do trgovine? Kaj mi prekrivaš?” Ali te ima res rajši, če je ljubosumen? Kaj je ljubosumje? Ljubosumje je čustvo, ki se odraža v negativnih mislih in občutkih. Ti temeljijo na nesigurnosti in strahu pred izgubo ljubezni osebe, ki nam je pomembna. Ljubosumje je sestavljeno čustvo in pogosto sestoji iz jeze, žalosti in gnusa. Čustvi ljubosumja in zavisti pogosto zamenjujemo. Zavist se pojavi, ko ocenimo, da ima druga oseba nekaj kar želimo sami. Slovensko stereotipno rečeno, zavidamo sosedu, ker ima bolj zeleno travo. Za zavist sta potreba dva, medtem ko je ljubosumje trikotnik, ki temelji na strahu, da bomo zaradi vmešavanja nekoga tretjega, izgubili ljubljeno osebo. Zavist spremljajo občutki neustreznosti. Ob enem pa nam daje motivacijo, da tudi sami pridobimo stvari, ki jih ima oseba, kateri zavidamo. Ko v posamezniku vznikne zavist, se pogosto zraven rodi občutek krivde ob takem čustvu. Medtem ko ljubosumje spremlja nizka samozavest in žalost ob izgubi, dvom ter jeza ob občutku izdaje. Torej, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo zakaj je partner z njim, saj vendar niso tako lepi, dobri, popolni.  Od kje izvira? Vzrok ljubosumja je lahko resničen ali pa popolnoma izmišljen. Najpogostejši vzrok so izkušnje iz preteklih partnerskih zvez, nizko samospoštovanje in strah pred ponižanjem, ki ga izdaja partnerja prinese s sabo. Ljubosumje je čustvo, ki so ga opazili pri dojenčku v petem mesecu starosti. Nekateri trdijo, da je ljubosumje univerzalno čustvo in ni kulturno pogojeno, medtem ko drugi raziskovalci vidijo vzrok ljubosumja v kulturi. Teorija temelji na predpostavki, da  ljubosumje ni le naravni odziv, ampak tudi časovno in kulturno pogojeno. Zanimivo je, da je bila med leti 1956 in 1960 ideja monogamije nesprejemljiva. Z individualizacijo in spolno revolucijo, pa je postala dogovor med partnerjema. Spremenila se je sama dinamika odnosa med partnerjema kot sam zakon na področju zakonske zveze. S tem je prej negativno poimenovanje ljubosumja zamenjalo razločevanje med zdravim in bolestnim ljubosumjem, ki velja še danes. Zoran Milivojević govori o ustreznem ljubosumju takrat, ko zares obstaja možnost, da nekdo tretji pridobi intimno naklonjenost ljubljene osebe in ko se ljubosumje izraža na družbeno sprejemljiv način. Štirje obrazi ljubosumja Ljubosumje se kaže v štirih vzorcih vedenja, in sicer jeza-napad. Cilj je prestrašiti, pregnati ali ponižati nasprotnika. To vedenje je največkrat naslovljen na partnerja, ki ga zaznamo kot krivega za nastalo situacijo. Pri sovraštvo-uničenje je vedenje destruktivno in usmerjena proti ljubljeni osebi ali tretjemu. Prvemu, ker nas je prevaral, drugemu zato, ker je zavestno in namerno uničil naš partnerski odnos. Vedenje je lahko tudi žalost-umik, kjer se oseba umakne iz situacije ali strah-ugajanje, kjer je osebo strah, da bo zapuščena in zato skuša ustrezati partnerju. Najverjetneje nekaj v smislu ”da se bo zavedal kaj lahko izgubi” ali ”da bo videl, da sem boljša od nje.” Telesno se lahko ljubosumje odraža kot tresenje, vroči vali in potenje. Ljubosumna oseba se pogosto primerja s svojim tekmecem, zaslišuje partnerja, v njegovih dejanjih išče potrdila, kar lahko vodi tudi do nasilnega vedenja. Dve zgodbi Pri pisanju članka sem se spraševala o obeh stvari, kako se počuti pretirano ljubosumna oseba in kako ljubosumje doživlja oseba na katero je le to neupravičeno usmerjeno. Za vas sem izbrskala dve zgodbi študentk: ”Do ljubosumja prihaja, če mi nekdo, kakšne za mene pomembne stvari, ne pove in potem to zvem, ko se pogovarjam z drugimi. Verjetno ženske povemo skorja za vsak svoj korak in to potem pričakujemo od drugih. Pomembno je tudi kakšen odnos imata tvoja starša ali je ljubosumje že v družini. Ljubosumje občutim kot nekakšno notranjo vročino in tresavico, tak kot da boš lahko vsak hip počil kot bomba. Ne razmišljaš trezno, ampak kar besede in izmišljene zgodbe letijo ven iz tebe. Sploh dobro ne veš kaj govoriš, ponavadi prepoveduješ in groziš, na koncu pa se narediš kot žrtev.” opisuje Tanja.  ”Začelo se je neopazno. Na začetku se mi to ni zdelo nič takega. Sploh nisem dojela kaj se dogaja, dokler mi ni neki pogovor odprl oči. Na začetku mi je še ugajalo. Dobila sem občutek kot da mu je mar zame. Saj veš kaj pravijo, ljubosumje je izraz ljubezni. V resnici mi je vedno očital, kako ga omejujem, tako da sem se vedno spraševala, če ga res, medtem ko nisem opazila kako se v najinem odnosu počasi dušim. Spomnim se, ko sva šla ven z večjo družbo in sem se pogovarjala tudi s kolegi. Na poti domov me je obtožil, da me je en hotel poljubiti. Spraševala sem se kdo, nisem pa pomisla, da je to absurdno. Sploh ne razumem. Pa tudi, če se me drugi tip želi, kaj nisem jaz tista, ki odloča s kom bo? Drug večji prepir je nastal, ko smo s kolegi in kolegicami šli na nočno kopanje. Ko sem mu to povedala, ker nisem imela občutka, da je s tem kaj narobe, je v njegovi glavi zgodba, da sem se šla naga kopat s tremi tipi. Tudi ko sem dve uri jokala po telefonu in se zagovarjala, da nisem nič naredila narobe, nisem dojela, da je to pretirano ljubosumje. Jezna sem, ker sem dejansko dopustila, da sva se sploh pogovarjala o tem, da to ni res. Zanimivo mi je to, da sploh nisem občutila pretiranega ljubosumja. Vem samo, da sem se vedno slabše počutla v odnosu. Moja živahtnost je izginila. Bala sem se dobit s svojimi moškimi kolegi, ker sem se bala kako bo odreagiral. Bila sem razdvojena med tem ali mu začet lagat ali vztrajat pri resnici. Ko mi je pomemben pogovor odprl oči, da nisem jaz tista ki omejuje, ampak tista, ki jo on omejuje, sem odnos z njim prekinila.” pripoveduje Anja. Pomoč Zgoraj opisani zgodbi zagotovo nista osamljen primer. Če ste pretirano ljubosumni je pomembno raziskati zakaj se je ljubosumje sploh pojavilo. Zakaj smo tako negotovi vase? Vzrokov je lahko več, na primer kot otrok si gledal ljubosumna starša, kako se obtožujeta in zaslišujeta ali pa so te v osnovni šoli zbadali in imaš zelo nizko samozavest. Po tem, ko […]

LJUBEZEN NI ZALJUBLJENOST

LJUBEZEN: igra, zanke, slast in strup, Omama, sreča, vera in obup, Zdaj noč, zdaj sonca luč, zdaj led, zdaj kres- si trnek pekla ali dar nebes? (Aljoz Gradnik) Izbira partnerja Vse se začne, ko se zaljubimo v nekoga, ki nam je všeč. V trebuhu začutimo metuljčke in šibijo se nam kolena. Vendar izbira partnerja ni tako naključna kot se to zdi na prvi pogled. Pomembno vlogo igra privlačnost. Povedano drugače, če želimo z nekom vstopiti v odnos, mora biti odnos s to izbrano osebo za nas privlačen, kar je pomembno tudi za nadaljevanje, ohranjanje in razvoj odnosa. Pri izbiri partnerja igrata pomembno vlogo tako zavedni kot nezavedni del nas. Pri tem pa so nezanemarljivi naši pretekli odnosi. Navadno si izberemo nekoga, ki od nas ne bo zahteval, da se spremenimo. Na primer nismo vajeni bližine in čiste intimnosti, zato si izberemo nekoga, ki je zaradi dela veliko odsoten. Tako nismo prisiljeni, da bi se soočili s svojimi izogibajočimi se vzorci. Zanimivo je, da nas partnerji, s katerimi bi lahko vzpostavili trden odnos, prej odbijejo kot privlačijo, saj njihovih lastnosti ne znamo prepoznati. Poleg tega na izbiro vplivajo tudi naše notranje potrebe po dopolnjevanju naše osebnosti. Sama privlačnost med dvema pa ne pove nič o nadaljevanju odnosa. Pri slednjem je pomembnejša podobnost med partnerjema.  Tudi metuljčki odletijo Marjeta se je zaljubila v Mateja. Vsakič je komaj čakala, da ga vidi. Pred zmenkom je čutila prijetno draženje v trebuhu, ves dan je razmišljala o njem, počutila se je zadovoljno, srečno, izpopolnjeno. To je to. On je moj princ, ki sem ga tako dolgo iskala.” si je mislila. Zaljubljenost je spontan odnos, ki nastane in ga ni potrebno razvijati. Na telesnem nivoju se nam v stanju zaljubljenosti poviša dopamin ali hormon sreče. Počutimo se izpopolnjene in srečne. Zaljubljena partnerja imata idealizirajočo predstavo eden o drugem, meje med njima so zabrisane, čutita da se dopolnjujeta in gojita iluzijo, da bo njun odnos trajal večno. V zaljubljenosti skušamo ugajati partnerju, tako da v tem obdobju ni prostora za razvoj prave intimnosti v kateri je partner lahko tak kot v resnici je. Zaljubljena partnerja navadno ne vidita neujemanja, medtem ko to postane povod za kasnejše konflikte v odnosu. Razvoj odnosa Da bi se odnos ohranil, se mora zaljubljenost razviti v ljubezen. Večkrat slišim, da začetna zaljubljenost traja 6. mesecev, nato pa se začnejo pojavljati prva razhajanja v odnosu. Tu nastane prostor, kjer se lahko začne graditi na ljubezenskem odnosu. V njem mora priti do prehoda iz monologa (”sva eno”) k dialogu (”sva individuuma”). Marjeta je ob koncu zaljubljenosti čutila razočaranje. Začela je opažati, da si z Matejem vendarle nista tako podobna. Čez čas je začela sprejemati njuno različnost, običajni konflikti v odnosu, pa so jo prav tako nehali strašiti. Poglejmo si še kako se odnos razvija (povzeto po Lavingeru): Prva faza v odnosu je privlačnost. Faza gradnje odnosa: na tej stopnji se partnerja vzajemno angažirata. Pri slednjem so na začetku pri navezovanju stikov in zmenkih aktivnejši moški, vendar to vlogo vedno bolj prevzemajo tudi ženske. Tretja faza je nadaljevanje odnosa, ki ima lahko tri zaključke: a) Odnos napreduje in je obojestransko zadovoljiv, angažiranost ni več tako intenzivna, odnos se navadno konča s smrtjo enega izmed partnerjev. b)Postopno poslabšanje v odnosu, ki povzroči prekinitev odnosa. c)Mmirno, labilno, konfliktno nadaljevanje odnosa, ki se prevesi v poslabšanje in prekinitev. Raziskave kažejo, da imajo pari, ki pojmujejo čas svoje zaljubljenosti za zelo srečen, kasneje veliko večje težave kot pari z bolj realističnimi predstavami. Ni neobičajno, da se ljudje nikoli v življenju ne zaljubijo, ampak razvijejo ljubezenske odnose. Zaljubljenost ni nujna začetna faza odnosa. Nekateri viri menijo, da bolj kot je človek zrel, manjkat se zaljublja.  Ljubezen Ljubezni je več vrst (ljubezen do otrok, prijateljev itd.) najbolj znana oblika pa je ljubezen med partnerjema. Partnerska ljubezen je univerzalni pojav, vendar njena vloga nima v vseh kulturah enakega pomena. V naši zahodni kulturi ljubezen predstavlja temelj partnerskega odnosa in gradnje družine. Včasih so se ljudje med seboj poročali zaradi denarnih koristi, danes pa se poročamo zaradi ljubezni oziroma ”glasa našega srca.” Vendar pa različne predstave o ljubezni niso samo kulturno določene. Vsak posameznik ima neko svojo predstavo kaj naj bi ljubezen bila. Zaradi tega lahko kasneje tudi prihaja do konfliktov v ljubezenskem odnosu. Marjeti ljubezen pomeni to, da ji partner enkrat tedensko prinese rože. Mateju pa je izkazovanje ljubezni preko darovanja tuje, on ji raje ljubezen izkazuje z besedami in telesnimi dotiki. V razvoju ljubezenskega odnosa igra prijateljstvo pomembno vlogo. To ne pomeni, da morata partnerja imeti rada iste stvari, vendar je pomembno, da imata čim več skupnih dejavnosti. Po Sternbergu obstajajo tri dimenzije ljubezni: 1. Intimnost: pretežno čustvena komponenta, kjer človek teži po bližini, povezanosti, toplini, odkritosti s partnerjem, išče stik in komunikacijo, vzajemno čustveno podporo in razumevanje, skrb in visoko vrednotenje partnerja. 2. Strast: prevladuje motivacijska komponenta, ki se izraža kot zanosna čustvena usmerjenost k partnerju ter telesna privlačnost. 3. Zavezanost (odločenost): vsebuje kognitivno komponento ljubezni, ki pomeni našo odločitev, da ostajamo v odnosu. Kaže se v vztrajanju v odnosu kljub težavam. Kombinacije med različnimi dimenzijami ljubezni tvorijo različne vrste ljubezni, kot so romantična ljubezen, tovariška ljubezen, prazna ljubezen, nora ljubezen, strastna ljubezen, polna ljubezen ter ugajanje. Najbrž je napačno mnenje, da se mora odnos med dvema partnerjema nujno izčrpati in postati manj zadovoljujoč, vsekakor pa se to tudi dogaja. Kvalitetni odnos Za gradnjo resnične povezanosti med partnerjema ni odločilna samo spolna skladnost, ampak tudi vrsto drugih dejavnikov. Pomembno je koliko zaupamo drug drugemu in smo pripravljeni deliti svoje radosti in razočaranja. Pomembno je priznati, da je vsak izmed partnerjev samostojni posameznik. Nezrelo je, da partnerja z različnimi sredstvi vežemo nase. Potreben pa je tudi prostor za dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’ (npr.: uporaba otroških besed), kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških. Pomembno je zavedanje, da konflikt ni rušilec harmonije v odnosu, ampak da lahko s konstruktivnim reševanjem problemov doprinesemo k večji intimnosti v odnosu. To pot sta izbrala tudi Marjeta in Matej, ko sta imela […]

KAKO SE POGOVARJATI O SPOLNOSTI

Veliko je napisanega o spolnosti in o temah povezanih z njo: “Kako ohraniti strast, kako se soočit z bolečino varanja, kolikokrat na teden je priporočljivo imeti spolni odnos, ipd.” Mediji so polni tovrstnih sporočil, medtem ko se prijateljski, partnerski ali starševki pogovori le redko kdaj dotaknejo odkritega pogovora o spolnosti. V tem članku ne bom pisala, kaj je priporočljivo v spolnosti, ampak o tem, kako v partnerskem odnosu komunicirat o naših potrebah, željah in pričakovanjih v spolnosti. Kaj si on/a želi? Na začetku odnosa, ko še nismo sproščeni v partnerskem odnosu, le redko kdaj omenimo kaj nam ni všeč ali kaj bi si želeli drugače. Še manjkrat pa se dotaknemo tovrstne vsebine v spolnosti. Pogosto ljudje s seboj nosimo predstave o spolnosti in nenapisana pravila, s katerimi zapolnimo ta prostor tišine, ne da bi predstave resnično preverili z našim partnerjem. Razlog lahko tiči v vsesplošni sramežljivosti in sramu, pogovarjati se o spolnosti. Slabih izkušnjah, ko smo skušali govoriti o spolnosti z nekom drugim. Morda smo prepričani, da so naše predstave (npr. seksati je potrebno 3x na teden) pravilne in se pogovora izogibamo. Partnerski odnos je vse prej kot kup pravil in predstav. Zaradi različnosti med našimi spolnimi potrebami in nenapisanimi (družbenimi) pravili še ne bo prišlo do konca odnosa, če se o tem odkrito pogovarjate s svojim partnerjem. Varen prostor Nekateri se brez problema pogovarjajo o spolnosti, spet drugi imajo s tem težave. Veliko ljudi se najde nekje na sredini med tema dvema poloma. Za intimen pogovor o bolečih ali nam neprijetnih temah je potrebno vzpostaviti varen prostor med partnerjema. Kjer je obema na spoštljiv način in brez obsojanja dovoljeno povedati svoje občutke, doživljanje in potrebe v spolnosti. “Maji ni do seksa že 2.meseca. V odnosu ni nič narobe, preprosto ji telesno ne paše.” Partner bi jo lahko, tako kot marsikateri članek, obtožil, da je frigidna ali pa jo preprosto poslušal in sprejel njeno počutje. Vprašanje za vas pa je tudi ali ste sami obsodili Majino izjavo ali ste izdihnili in pomislili, hvala bogu, nisem čuden/na. Iskrenost Včasih je lažje naša resnična čustva prikriti, ker nas je strah odziva partnerja. Vendar je naše iskreno priznanje, kako se počutimo glede spolnosti, kaj želimo in potrebujemo, pomembno tudi za nas. Preprosto, če nam nekaj ne paše in tega ne povemo, bo najverjetneje partner s tem nadaljeval, nam pa spolnost ne bo tako prijetna. Na primer: Partner čuti pritisk, da mora biti neprestano vzburjen, ko partnerica naga leži zraven njega. Ker v taki situaciji ni nenehno vzburjen, si izmisli izgovor o stresnem delu. Čuti, da partnerica to od njega pričakuje, ne da bi preveril ali je njeno pričakovanje resnično. Mogoče partnerica od njega tega sploh ne pričakuje. V nasprotnem primeru pa se lahko pogovor nadaljuje s tem, kako se ona počuti, ko partner nima erekcije in skupaj odkrivata njun odnos do spolnosti. S tem, ko iskreno povemo, kaj doživljamo in smo sprejeti, se pritisk, neprijetni občutki in strah zmanjša. Tudi na splošno ni zanemariti pomena iskrenega pogovora o spolnosti, saj sporočila, ki jih slišimo, lahko dajejo napačno predstavo o spolnem odnosu. “Vsi moški želijo samo eno (tj. seks), vse ženske (vedno) doživijo orgazem, seks mora biti takšen kot v filmih itd.” Nerealna sporočila v posamezniku zbudijo pritisk, sram in strah glede njegovih spolnih potreb in želja. Iskrenost in postopno grajenje varnega prostora v partnerskem odnosu lahko doprinese k kvaliteti odnosa, večjemu občutku intimnosti, povezanosti in ljubljenosti.

DOTIK

Dotik je nepogrešljiv del v razvoju človeka. V razmislek o pomembnosti dotika nas nagovarja tudi primer v romunski sirotišnici, kjer je bilo poskrbljeno za vse otrokove fizične potrebe, vendar med njimi in skrbniki ni bilo fizičnega kontakta. Rezlutat pomanjkanja fizičnega dotika je bila smrt mnogih izmed osorotelih otrok.  Ne samo človek, tudi žival ga potrebuje Harlow znani poskus z opičji mladiči je dokaz pomembnosti dotika in telesne bližine za nadaljnji razvoj. Harlow je nekaj ur po rojstvu, vzel opice njihovi pravi mami ter njihovo vzgojo prepustil nadomestnima mamama. Na izbiro jim je dal dve mami, in sicer eno iz mehkega blaga, a brez hrane ter drugo iz žice in s hrano. Opičji mladiči so preživeli občutno več časa z mamo iz blaga kot z mamo, ki je proizvajala hrano. Dotik ima prav tako pomemben vpliv na razvoj živčnega sistema. Na Univerzi v Montrealu so spremljali mamo podgano, ki je negovala (lizanje, stiskanje) svoje mladiče, ter mamo podgano, ki je to počela občutno manj. Izkazalo se je, da so imeli bolj negovani mladiči višjo inteligenco, višjo toleranco na stres in več sinaps v hipotalamusu, ki je odgovoren za pozornost in spomin. Kako dotik deluje? Koža je največji človeški organ. Medtem ko lahko oči zapremo z vekami in jih tako zaščitimo, koža te funkcije nima. Posledično neprestano sprejema sporočila iz okolja. Občutek za dotik, se nahaja v spodnji plasti naše kože, ki je polna živčnih končičev. Ti nam dajejo informacije iz okolja. Tako zaznamo, če je nekaj vroče ali toplo, boleče ali prijetno itd. Dlan je primarni inštrument dotika, čeprav dotik ni mehanska funkcija. Človek ga zaznava kot čustveni stik z drugim človekom. Zato stavek ”dotaknil si se me s svojimi besedami”, ne gre razumeti dobesedno, ampak pomeni, da so besede drugega v nas sprožile čustven odziv. Otroci se z dotikanjem predmetov učijo. Preko dotika predmete spoznajo in sprejemajo nove informacije iz okolja. Dotik in počutje Raziskave so pokazale, da dotik ni pomemben samo za razvoj, ampak tudi dobro počutje. Dotik znižuje raven stresa in bolečine. Dotik lahko nadomestimo tudi z božanjem živali. Izkazalo se je, da starejši ljudje, ki imajo živali, živijo dlje in imajo manj srčnih bolezni. Dotik pozitivno vpliva na večji pretok zraka pri asmatiki, prav tako se povišajo protitelesa proti virusu HIV, anksioznost pa se zmanjša. Pozitivni vpliv pa so odkrili tudi pri simptomih depresije in krepitvi imunskega sistema. Torej fizično primeren dotik vodi v boljšo psihično in fizično zdravje. Različne kulture, različni učinki Čeprav naj bi bil iz kulturnega vidika dotik najbolj univerzalen med vsemi čutili, so v navadah narodov občutne razlike. V nekaterih kulturah se med seboj pogosteje dotikajo. Pri nas je v navadi, da človeku stisnemo roko, medtem ko se južni narodi med seboj pozdravijo s poljubljanjem. Ne gre zanemariti morebitne povezave med dotikom in agresijo. Namreč francoski otroci so manj agresivni med igro kot ameriški. Prav tako je pri odraslem, v kulturi kjer je dotikanje dovoljeno, agresija manjša kot tam, kjer je dotikanje omejeno. Tudi samo nošenje otroka je med kulturami različno. Tako se otroci na zahodu prenašajo v košarici, medtem ko se ponekod prenašajo v pleteni mreži, zraven materinega telesa.  Dotik in spol Razlike pa niso samo kulturne, ampak jih je moč opaziti tudi med spoloma. Ženske se na dotik odzovejo pozitivno, medtem, ko moški čutijo ambivalenco. Če se moškega dotakne moški, lahko to v njem sproži neprijetnost. Dotikanje nasprotnega spola, pa si lahko interpretiramoarobe napačno. Dotik rok in ramena naj bi veljal za ne seksualni dotik. Raziskave so pokazale, da se v javnosti moški bolj dotikajo žensk, starejši pa bolj dotikajo mladih kot obratno. Medtem ko se dotik v intimni sferi med moškim in žensko naj ne bi razlikoval. Pomen dotika pri človeku Moč dotika je neopisljiva. Dotik lahko združuje ali razdira, če je nedovoljen. Ni odveč poudariti, da v članku govorim o etičnem dotiku, ki ne prestopa meje drugega človeka in ni v kakršnemkoli pomenu zlorabljajoč. Kako se bo otrok naučil ljubezni, če ne skozi dotik? Otrok svoje prve vezi naveže skozi fizični stik. Izkušnje z dotikom imamo še preden začnemo govorit. Tako v našem telesu nastane telesni spomin iz obdobja pred rojstvom in pred začetkom govora. Dotik je tolažba, ki rodi pomiritev in samozavest. Žal smo vzgojeni tako, da z leti dotikanje omejimo. Začnemo se “dotikati z očmi”. Odraščanje nam vedno bolj prepoveduje medsebojno dotikanje. Ne samo s sočlovekom, ampak se vidno manj dotikamo tudi predmetov. Do odraslosti se tako naučimo, naj bomo previdni s svojim dotikom. Naj se raje izrazimo z obrazno mimiko in besedami. Dotikanje omejimo na družinske člane in intimne partnerje. Večina ljudi danes trpi zaradi pomanjkanja telesnih stikov. Dotik je neke vrste tabu, kjer je v mislih povezan s spolnostjo.

ČUSTVENO IZSILJEVANJE

Psihološko ali čustveno nasilje vključuje verbalno nasilje (‘ti si kreten’), avtoritativno obnašanje (‘poskušaš partnerju preprečiti, da se dobiva s prijatelji’) in ljubosumje (‘partner te obtoži intimnega razmerja z ostalimi ljudmi). Čustveno nasilje poškoduje otrokovo integriteto. Izsiljevalec skuša kontrolirati žrtev preko ustrahovanja, poniževanja, vzbujanja občutkov krivde, omejevanja, kritiziranja itd. Čustveno nasilje lahko srečamo tako v družini kot partnerskih odnosih ter na delovnem mestu. Tovrstno nasilje počasi škrta v žrtvino samozavest, da postane prepričana v svojo nevrednost. Dvomi v svoje občutke in resničnost svojih zaznav. Največkrat žrtev vztraja v takem odnosu, ker meni da je nihče drug ne bo imel rad.   Kdo je izsiljevalec in kdo žrtev? Izsiljevalec je v preteklosti verjetno sam bil čustveno zlorabljen. Ker ne želi ponovno izkusiti bolečine, se sam zateče k izsiljevanju. Ali nasprotno, postane žrtev izsiljevanja. Čustveno nasilje se pojavlja v družinah, kjer se ustrahujejo, ponižujejo, kritizirajo za dosego nekega cilja. Vendar ni nujno, da izsiljevalec izhaja iz take družine. Tudi pretirano razvajanje, kjer je otrok dobil vse kar je želel, ne da bi se soočil s frustracijo, ustvarja izsiljevalce. Ljudje radi sebe vidimo kot žrtev, toda dostikrat se zgodi, da smo tudi sami izsiljevalci. Za izsiljevanje sta potrebna dva. Najpogosteje se vloge menjavajo. Enkrat smo žrtev, spet drugič izsiljujemo sami.   S čim nas izsiljujejo? Mia je Mihu zaupala, da staršem nikoli ni povedala, da je v mladosti ekspirementirala z drogo. Čez nekaj mesecev je Miha želel na dopust, Mia pa je svojega že porabila. Od nje je zahteval, da se zlaže, da je bolna. Temu se je uprla, toda Miha je zagrozil, da bo njenim staršem izdal njeno skrivnost. Izsiljevalec podatke, ki smo mu jih povedali v zaupanju, pogosto izkoristi za dosego željenega. Izsiljevalci igrajo na naša čustva strahu, krivde in občutek dolžnosti. Vsem izsiljevalcem je skupen strah pred izgubo ali spremembo moči ter zavrnitvijo. Izsiljevanje jim daje vstopnico za občutek varnosti in oblasti nad drugimi. Ne glede na to kako močni so videti, jih prežemata strah in tesnoba. Ko izsiljevalcu popustimo, mu s tem sporočimo, da dejanje na nas učinkuje in mu s tem dajemo sporočilo, da ga ponovi.   Oblike čustvene zlorabe Čustvenega nasilja se lahko dogaja v mnogih oblikah. Nekatere je težje, spet druge lažje prepoznati. V nadaljevanju opisujem več oblik nasilja, načeloma pa se oblike med seboj prepletajo. Zanikanje Luka je zmerjal Anjo: ”Krava neumna, poglej se kako si grda, noben drug te ne bo imel rad.” Ko mu je Anja naslednji dan rekla, da jo je to zelo prizadelo je Luka zanikal, da je sploh kdaj izrekel te besede. Opisan je pogost primer zanikanja in razvrednotenja Anjinega zaznavanja situacije. Izsiljevalec lahko celo zanika, da se je dogodek sploh zgodil. Gre za zanikanje čustvenih potreb druge osebe, tudi s tem, ko jo ignoriramo, kuhamo mulo ali smo užaljeni. Minimaliziranje je ena izmed oblik zanikanja, ker izsiljevalec ne zanika dogajanja, ampak se sprašuje o primernosti naše čustvene izkušnje ali reakcije. To se odraža v besedah kot so. ”Ne pretiravaj”, ”Iz muhe delaš slona”, ”Spet paničariš”, ”Kompliciraš”, ”Preobčutljiv si” itd. Izsiljevalec tako označi naše občutke kot nepomembne, kar lahko vodi v spraševanje o pravilnosti svojih lastnih zaznav. Čustveno izsiljevanje Susan Forward, je v knjigi Čustveno izsiljevanje, le temu dala štiri obraze: Kaznovalec: ”Če se boš dobival s prijatelji, te bom zapustila.” Kaznovalci najbolj jasno izrekajo svoje grožnje. Povedo nam kakšne bodo posledice, če ne bomo popustili. Z nepopuščanjem si nakopljemo njihovo jezo, ki se lahko kaže odkrito ali pa prikrito z molkom. Da bi se izognili kaznovalcu, pogosto delamo stvari, ki jih sicer ne bi- se lažemo, prikrivamo in prirejamo dejstva. Samokaznovalec: Eva se je odločila prekiniti ljubezensko razmerje. Partner ji je zagrozil, da če bo odšla, se bo ubil. Podobno izsiljevalsko orožje samokaznovalcev je še: ”Ne prepiraj se z mano, če ne bo me kap”, ”Če ne storiš kar te prosim, bom nehala jesti” itd. Samokaznovalci grozijo s škodovanjem samemu sebi, svoji sreči in zdravju. Zanje je značilno ustvarjanje drame. Če se kaznovalci postavijo v pozicijo starša nad otrokom, se samokaznovalci postavijo v obratno pozicijo, torej otrok-starš. Trpin: ”Ponavadi me samo pomenljivo pogleda in odide. Ko ga kasneje vprašam, kaj je bilo narobe, mi odvrne ‘nič’. Potem se morem opravičevati in ugibati kaj sem tokrat storila narobe in lahko traja dneve preden dobim odgovor.” Trpni ne škodujejo ne nam ne sebi, ampak nam dajo vedeti, da bodo trpeli, če ne bomo storili kar želijo. Pogosto so potrti, nemi in se solznih oči umaknejo, tako nas dolgo pustijo čakati, brez pojasnil, mi pa jim moramo uganiti misli. Mučitelj: Poročen šef je ogovoril podrejeno. Vedel je, da ji je všeč in da je pripravljena zanj narediti karkoli. Tako ji je v zameno za afero obljubljal napredovanje v njeni karieri.” Mučitelji so najbolj predkani in nam obljubljajo gradove v oblakih, neskončno ljubezen, bajne vsote denarja, napredovanje po lestvici navzgor itd. Potem pa nam jasno pokažejo, da če ne naredimo kot želijo, ne bo plačila ipd. Verbalno nasilje Jan in Tara sta odšla s prijatelji na zabavo. Tara je začela pred vsemi razlagati, kakšen cepec je Jan, da zadnjič ni bil sposoben zlikati srajce. ”Ane, lubi, zato si pa danes malo zmečkan”. Smešenje pred ostalimi ter sarkazem sta dve izmed oblik verbalnega nasilja. Prav tako sem štejemo zmerjanje, kričanje, kritiko, grožnje, ponižujoče besede, obtoževanje ali pridigo. Če nam sogovornik neprestano posega v besedo, pomeni, ni odkrito pripravljen poslušati našega mnenja, ampak mu gre le za izražanje njegovih stališč. Zanimivo je tudi, da smo lahko žrtev nasilja, ko nam kdo vsiljuje pozitivna čustva, kot so ljubezen, naklonjenost, veselje, mi pa tega nismo pripravljeni sprejeti. Če nam sodelavec neprestano govori kako smo lepi, nam pa to ne ustreza, je lahko situacija zelo neprijetna. Ostale oblike Osebe, ki so v nenehnih konfliktih z drugimi ljudmi in ustvarjajo kaos, so tudi izvrševalci čustvenega nasilja. Prav tako razdražljive osebe, katerih obnašanje se neprestano spreminja in ga ne moremo predvideti. En dan mu je všeč, da si v kuhinjo postavil rože, medtem ko jih bo drug dan besno odrinil z mize. Ti izsiljevalci so pogosto ljudje odvisni od alkohola […]

ZRELI ZAKON

Tipi zakona in zakonske vloge V literaturi je veliko napisanega o zakonu med dvema partnerjema, toda današnja statistika priča o manjšanju pomena zakonske vloge pri nas. Danes je vse pogostejši dolgotrajni odnos med partnerjema, ki ni sklenjen z zakonom. Po mojem mnenju lahko v literaturi, ki raziskuje značilnosti in odnosnosti v zakonu, vidimo značilnosti in vzporednice v dolgotrajnem partnerskem odnosu, ki je značilen v sodobni družbi. Zato nimam v nadaljevanju v mislih samo odnosa med dvema zakoncema, ampak tudi dolgotrajen odnos med partnerjema, ki nista poročena. Brajša loči dva tipa zakona, in sicer: Odnosno-enostransko zadovoljujoč zakon: v tem zakonskem odnosu je vse podrejeno enemu zakonskemu partnerju, med njima ni enakopravnega zadovoljevanja potreb. Posamezni partner v tem odnosu ni samostojna, celovita oseba, ampak je kot predmet namenjen uporabi drugega partnerja. V takem odnosu prevladuje medsebojno izrabljanje, kjer je vse podvrženo funkcionalnosti in koristnosti. Odkrite konfrontacije v tem odnosu ni, vsak izmed partnerjev varuje svoje ‘karte’, ki mu omogočajo (priti na) boljši položaj. V tem odnosu vlada lažna harmonija, konflikti pa izbruhnejo le v primeru večjih kritičnih trenutkov. Iz tega se lahko razvijejo različne zakonske vloge. Pod zakonsko vlogo razumemo medsebojno pričakovano vedenje partnerjev. Vloga posameznega zakonskega partnerja naj bi zagotovila, izpolnila in utrdila osebnost drugega partnerja (narcistične potrebe), ponovila ter dokončala za drugega partnerja v preteklosti pomemben, vendar nerešen odnos (transferne potrebe) ter zagotovila zavezništvo ob ogroženosti (zavezniške potrebe). Vloge: Popolna podobnost partnerju; mnogi od zakonskega partnerja pričakujejo, da bo natančna kopija njihovega vedenja, idej, ambicij, spolnih pričakovanj itd. Ti partnerji ne prenesejo različnosti in jo pojmujejo za nezvestobo ter pomanjkanje ljubezni. Partnerje prisilijo, da so enaki, sami pa se težko sprijaznijo z različnim mesečnim dohodkom, izobrazbo itd. Značilnost tega zakona je neprilagodljivost in posnemanje, cilj pa je v drugem partnerju utrditi to, v kar prvi partner ni povsem prepričan. Vsiljevanje idealizirane kopije samega sebe se dogaja, ko od partnerja zahtevamo, da postane vse tisto, kar sami nismo mogli ali uspeli postati. Od njega pričakujemo, da bo pametnejši, uspešnejši, spretnejši itd. Živimo od njegovega uspeha in napredovanja, mi pa se hvalimo z njegovimi uspehi in s tem napredujemo sami. Njegovo ljubezen do nas merimo z njegovim uspehom, ob neuspehu pa ga vse manj spoštujemo, vse bolj nas jezijo njegove lastnosti, ne vidimo ga več kot ustreznega partnerja za nas. Poznamo pa tudi obraten primer, kjer od partnerja pričakujemo, da ne bo boljši od nas in s tem ohranjamo svojo veljavo. Iz dneva v dan mu kažemo, da je slabši od nas, prisilimo ga, da nam verjame, da brez nas ne bi mogel obstajati. S partnerjevo ‘šibkostjo’ ohranjamo občutek naše moči. S tem, ko mu pomagamo, ga delamo še bolj šibkega, na vzven živimo za partnerja, v resnici pa ga uporabljamo za ohranjanje sebe in svojega položaja. Partner nam lahko služi tudi kot projekcijsko platno. Partner se namesto nas vdaja alkoholu, je namesto nas prostaški, krši zakone, se vede asocialno, vendar mu vse oproščamo. Drugi zaradi tega sočustvujejo z nami, sami pa kontroliramo zavrte in negativne impulze v nas. Samo navzven želimo, da se partner spremeni, v resnici pa nam to ustreza. S pomočjo partnerja smo namreč lahko pokvarjeni in slabi brez vesti in kazni. Partner je negativen zato, da bi mi lahko obvarovali svojo pozitivnost. Vsiljevanje vlog roditelja. Od partnerja pričakujemo, da bo prevzel vlogo našega starša. Tako dolgo vztrajamo v tem, da je naš starš, dokler tega v resnici ne začne početi. Narekujemo mu, kako naj se vede do nas, razlog pa tiči v tem, da želimo obračunati s svojo preteklostjo. Na tak način pa se ne odzivamo na dejanskega partnerja, ampak na tistega, ki ga predstavlja. Zakonski partner tako postaja nadomestek drugega. Vloga zaveznika v smislu, da skupaj s partnerjem obvladuješ in se boriš proti svojim sovražnikom. Pogosto se zakon ustvari za to, da bi se pred nečem zavaroval in bil skupaj močnejši proti sovražniku. Pomembno postane le tisto, kar se dogaja zunaj zakona, kar pa izčrpava zakon in se ne posveča notranjim odnosom. Zakon se ohranja s pomočjo tretjega, ki je skupen sovražnik, če kdo od partnerjev preneha igrati igro, zakon razpade. Notranja praznina se tako kompenzira z zunanjim dogajanjem. 2. Odnosno-obojestransko zadovoljujoč odnos: Služi obema partnerjema, ker enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. Tu gre za odkrito konfrontacijo različnosti, ki jih ne prikrivata ali žrtvujeta, ampak med njima poteka kompromisno usklajevanje. Gre za recipročno in obojestransko zadovoljevanje potreb. Pogoj za to je razvita lastna in partnerjeva identiteta, ki omogoča prepoznavanje lastnih in tujih potreb. V takem zakonu ostajamo zato, ker si tega želimo, in ni nobene potrebe po nekom tretjem, kar navadno vodi v nezvestobo (Brajša 1982). Za partnerstvo je značilna recipročnost in vzajemnost v odnosu, podobno kot se to dogaja v diadnih odnosih med starši in otroci. Za ljubezenski partnerski odnos je značilno pozitivno vzajemno vrednotenje, katerega posledica so dobri odnosi med partnerji (Musek 1995). Seveda se je potrebno zavedati, da sta to dve skrajnosti v zakonskih odnosih, stvaren zakon je navadno mešanica obeh odnosov. Zanimiva pa je tudi razdelitev zakonskih tipov, ki sta jo na podlagi njune raziskave oblikovala Olson in Fowers (1993). Avtorja ločujeta pet zakonskih tipov: Mrtvi zakon (‘devitalized couples’): pri teh parih izgleda, da so konstantno nezadovoljni s svojim zakonom. V raziskavi je bila ta skupina tudi najbolj obsežna, kar pa je najverjetneje posledica, da je bila raziskava del družinske terapije. Posamezniki v teh parih so mlajši, manj izobraženi, imajo poklic z nižjim statusom, nižji dohodek, moški del para ima v tej skupini pogosto dve službi. Pari so bili poročeni krajši čas, tako da so bili manj časa vajeni zakonskega življenja, v njihovi skupini je bilo več parov z različnim verskim ozadjem ali raso. Večina teh parov je razmišljala o ločitvi in so bili na splošno z zakonom nezadovoljni. Ti pari so se ločevali dvakrat pogosteje kot pari v konfliktnem zakonu in soimeli desetkrat več možnosti za ločitev kot pari v drugih tipih. Eden od petih partnerjev v tej skupini je bil v svojem življenju že enkrat ločen. Konfliktni zakon (‘conflicted couples’): zakonci v tej skupini imajo navadno enakopravno porazdeljene vloge, religija je […]

VPLIV MEDIJEV NA SAMOPODOBO

Lepota je v današnji kulturi pomembna, če ne že najpomembnejša vrednota. K postavljanju vitkosti na vrh piramide vrednot pa veliko prispevajo mediji, ki nas nenehno nagovarjajo, kakšnemu idealu naj sledimo.  Kaj si mislim o sebi? Preden se osredotočim na vpliv medijev na samopodobo, si poglejmo, kaj razumemo pod tem pojmom. Samopodoba je povezana s posameznikovim doživljanjem in vrednotenjem samega sebe. Na to vpliva več dejavnikov – izkušnje s samim seboj in drugimi: ali same sebe vidimo vredne ljubezni, smo zadovoljni s šolskim uspehom, s svojo postavo, se drugi radi družijo z nami, nam zaupajo, nas opazijo? O telesni samopodobi govorimo, kadar se osredotočamo na svoje občutke o zunanjem videzu in telesnih sposobnostih. Socialna samopodoba zaobjema kakovost naših odnosov, zmožnost navezovanja stikov z drugimi ljudmi, še posebno vrstniki in nasprotnim spolom. O akademski samopodobi govorimo, kadar vrednotimo svoj uspeh na izobraževalnem oziroma poslovnem področju. Pozitivna samopodoba je pomembna. Vliva nam pogum, da preizkušamo nove izzive in verjamemo vase. Omogoča nam, da spoštujemo samega sebe, tudi ko naredimo napako. Načeloma nas, ko spoštujemo sami sebe, spoštujejo tudi drugi. Nizko samopodobo spremljajo negativna sporočila o sebi, ki vplivajo na način, kako vstopamo v odnose, se družimo, sprejemamo izzive in podobno. Samopodoba se lahko spreminja. Otroku, ki je imel pozitivno samopodobo, lahko neuspeh v šoli zniža samovrednotenje. Prav tako lahko imamo visoko samopodobo glede naših družabnih stikov, medtem ko se v svojem telesu ne počutimo najbolje. Vitkost je povsod V sodobni postmoderni kulturi nas na vsakem koraku spremlja neskončno število podob. Ob listanju revije, gledanju najljubše televizijske nadaljevanke, deskanju po spletu in ne nazadnje tudi pri hoji po ulici nas z velikih plakatov in izložb nagovarjajo idealne podobe ženskih in moških teles. Kako so ti ljudje lahko tako lepi? Preprosto. Z različnimi računalniškimi programi ali lepotnimi operacijami, s katerimi naredijo manjše (ali večje) popravke. Lepota je kulturno pogojena Kaj imamo ljudje za lepo, ni odvisno samo od našega okusa, ampak tudi od kulture. V srednjem veku, pa vse do prejšnjega stoletja, je bilo občudovano močnejše žensko telo, ki so ga povezovali z izobiljem in blagostanjem. Akt na slikarskem platnu je bil močnejše postave, suho telo pa je vse do 20. stoletja veljalo za neprivlačno. Sodobno kulturo telo ne zanima več kot materialna osnova, ampak predvsem kot videz. Povsod navzoči sodobni lepotni ideali častijo pomen vitkosti in težko dosegljivih telesnih značilnosti. Seganje po idealni zunanji podobi pa, čeprav ne smemo zanemariti vedno večjega pritiska na moško populacijo, zadeva predvsem ženske. V tem članku se osredotočam predvsem nanje, saj so bile tudi zgodovinsko gledano vedno bolj izpostavljene lepotnim idealom kot moški. Koga kriviti? Vzroke lahko iščemo že v spolni socializaciji deklic, s katero se ženske učijo identificirati kot seksualna bitja oziroma graditi identiteto skozi telo. Že v rosnih letih so deklice pri igri z nekaterimi igračami (na primer barbika) izpostavljene idealnemu ženskemu telesu. Če na kratko opišem podobo barbike: ima velike, navadno modre oči, prelesten majhen nosek, polne ustnice, veliko oprsje, preozek pas in dolge noge. Skratka, predstavlja podobo ženske, ki ne obstaja, in taka izkrivljena podoba ženskega telesa naj bi se usidrala v otrokovo podzavest ter vplivala na njegove predstave o sebi. Statusa spolnih objektov se ženske naučijo skozi nenehno opazovanje, ki so ga deležne na vsakem koraku, in prek medijev, ki potrjujejo status ženske kot objekta pogleda (pornografija, moda, lepotna tekmovanja in oglaševanje). To ne določa samo odnosa med moškim in žensko, ampak tudi, kako se ženske vidijo. Zakaj nisem kot dekle iz revije? Podobe iz medijev nam vsiljujejo jasen ideal, ki je vseprisoten. Ženske posledično nenehno opazujejo razlike med svojim realnim in idealnim telesom. Po idealu hrepenijo in so zaradi njega nesrečne, saj je nedosegljiv. Mediji omogočajo dosego tega ideala z nakupom določenih izdelkov, ki obljubljajo zadovoljstvo in lepoto. Toda občutek zadovoljstva je kratkotrajen, saj na tržišče prihajajo nova merila lepote in z njim novi izdelki. Tako se ujamemo v zanko današnje potrošniške družbe, z nenadzorovanim zapravljanjem denarja in poseganjem v svoje telo. Izdelki in postopki nam obljubljajo večno zadovoljstvo. Vse, kar v resnici prinašajo, pa je nezadovoljstvo s svojo podobo, zapravljanje denarja in nenehni gon za tem, da ustrezamo ter da smo privlačni in popolni kot podobe iz medijev, ki nas budno opazujejo in nagovarjajo. Primer vpliva medijev na samopodobo nazorno prikazujejo izsledki Fieldingove raziskave na otoku Fidži. Prebivalke Fidžija so v primerjavi z dekleti iz zahoda močnejše postave, kar je tam veljalo za lepo. S prihodom zahodnih televizijskih vsebin , kot so ER, Melrose Place in Xena, leta 1995 so se socialne vrednote na otoku močno spremenile. Po 38 mesecih predvajanja televizijskih programov so socialne vrednote in telesne podobe deklet, ki so bile povprečno stare 17 let, odsevale zahodno kulturo. Motnje hranjenja med dekleti so se iz treh odstotkov povečale na 15. V raziskavi, ki je sledila, se je presenetljivih 74 odstotkov deklet počutilo predebelih, 62 odstotkov pa je bilo v zadnjem mesecu na dieti. Izgubljeni jaz v vrtincu popolnih podob Ob tem ljudje pozabljamo na pravo bistvo, bistvo sebe in svoje sreče. Nič ne bi bilo narobe, če bi v medijih srečevali podobe, ki bi veljale za sprejemljive, sporno je to, da mediji postavljajo samo eno podobo kot pravilno, kot idealno. Treba se je zavedati te zanke, in vedeti, da ni treba doseči ideala, da smo lahko srečni. Ostati moramo zvesti sebi in predvsem zdravemu razumu, kajti pretiravanja lahko vodijo v številne bolezni ali nepotrebne lepotne popravke, pretiravanja in predvsem v osebno nezadovoljstvo. Dovoliti sebi biti jaz je največje zadovoljstvo, ki nam ga ne bo pričarala nobena idealna podoba iz medijev.  Zanimivosti: Ameriška dietna industrija na leto zasluži 40 milijard dolarjev. 86 odstotkov najstnikov je na dieti ali pa menijo, da bi morali biti. Modeli v reviji so bolj suhi kot 98 odstotkov deklet in žensk v Ameriki. Idealna ženska z leti postaja bolj suha, medtem ko povprečna ameriška ženska z leti pridobiva na teži. Naravne danosti za postavo, ki jo predstavljajo mediji, ima le en odstotek žensk na svetu.

TEORIJA NAVEZANOSTI

Odnos med skrbnikom in otrokom Za ustvarjanje čustvenega odnosa med materjo in otrokom ni dovolj, da mati otroku zadovoljuje le osnovne biološke potrebe, ampak je med njima potrebna širša interakcija. Ustrezna simbioza omogoča razvoj zdrave navezanosti v odnosu (Cugmas 1998). ”Navezanost je močna čustvena vez, ki jo občutimo do določenih oseb v našem življenju.” (Berk v Cugmas 1998, 13) Drugače rečeno navezanost pomeni ”trajajoč intimen emocionalni odnos”(Praper v Cugmas 1998, 13).

STARŠEVSTVO

Materinstvo Materinstvo je temeljna naloga, ki jo je patriarhalna družba odredila ženski in se zdi kot ‘prirojena’ vloga sleherne ženske. Zato je razumljivo, da so se matere vedno več ukvarjale z otroki kot očetje in do njih kazale več čustvenosti. Tako se je izoblikoval predsodek, da je starševska ljubezen bolj ženska kot moška lastnost. S tem postane razumljivo prepričanje, da je potrebno vzgojo prepustiti ženskam, ker imajo za to baje več občutka in razumevanja. Tega predsodka pa se ne držijo samo moški, ampak ga vzdržujejo tudi ženske (Košiček 1992). Danes je biti mati veliko težje kot v preteklosti. Čeprav je bilo nekoč življenje (prav tako) težko, so bile ženske o vzgoji neosveščene in si niso zastavljale vprašanj v zvezi z materinstvom, ki je bilo nekaj neizogibnega. Danes se še vedno pogosto domneva, da si vsaka ženska želi postati mati in da je rojstvo otroka njena največja izpolnitev. Sodobna ženska se pogosto informira o vzgoji pred samim spočetjem otroka, prebira razne knjige in članke, različna strokovna mnenja o vzgoji itd, medtem ko se je znanje o vzgoji v preteklosti prenašalo iz mame na hčerko. Današnja družba je zelo prepričana v šolanje ter ljudem na vsakem koraku ponuja nasvete in napotke ter izučitev spretnosti, kako bodo vzgojili bolj kakovostne izdelke (Kitzinger 1994). Pričakujoča mati v zahodnih družbah največkrat nikoli poprej še ni pestovala novorojenčka. Naš sistem vzgoje spodbuja individualnost in samostojnost. Matere so pogostokrat odločijo, da bodo stvari delale po svoje in tudi če imajo na voljo lastno mater, je morda ne želijo prositi za pomoč. Kadar pričakujejo prvega otroka, navadno ne poznajo nikogar z otrokom, čeprav jih srečujejo, si ne predstavljajo, kako je imeti otroka v hiši. Ženska pogosto ne uvidi, da je razumevanje drugačnih odnosov in osebnih sprememb, ki so neizogibno povezane z materinstvom, pomembnejše kot golo tehnično znanje (Kitzinger 1994). Nemogoče je govoriti o prirojeni materini ljubezni, saj obstaja veliko število mater, ki do svojega otroka ničesar nečutijo ali pa ga zanemarjajo, trpinčijo in ponižujejo. Starševska ljubezen prav tako ni prirojena moškim, pokazalo se je, da očetje niso nič manj spretni od mater v negi dojenčka in majhnih otrok, enako so se pripravljeni naučiti vseh opravkov. Moški je tako enako sposoben biti dober oče, kot je ženska sposobna biti dobra mama, za kar pa je potrebna določ ena stopnja čustvene zrelosti (Košiček 1992). Družbeni pritisk naj bo nekdo dober starš se v večji meri nanaša na mater kot na očeta, materinstvo se je profesionaliziralo in ga sestavlja standard sodb, ki ne zadevajo očetovstvo. Čeprav obstajajo določeni standardi za dobro očetovstvo, se očetovskih napak ne sodi tako strogo, kot se to ogaja pri materah. Moški, ki se počutijo krive zaradi očetovske vloge, ki jo predstavljajo, so bolj izjema kot pravilo (Komter v Zavrl 1999, 140). Očetovstvo V preteklosti je do očeta vladalo strahospoštovanje, njegova vloga pa je bila bolj ali manj zreducirana na ekonomsko podporo družini. Danes se vedno več očetov vključuje v družinsko dinamiko in niso več na robu družinskega dogajanja. Aktivno starševstvo za sodobnega moškega vedno bolj predstavlja pozitiven življenjski cilj. Življenje moškega v samem središču družine in soudeležba v skupinskem premisleku bogatita njegovo življenje (Elium in Elium 2001). V primerjavi sodobnih očetov z njihovimi očeti se je njihova starševska vpletenost povečala. Kljub temu pa ne smemo prezreti velikega števila očetov, ki po razvezi zanemarjajo svoje otroke. Rezultati raziskav so pokazali, da očetje pomembno vplivajo na razvoj otroka, prav tako lahko enakovredno izpolnjujejo svoje starševske dolžnosti (Zavrl 1999). Pomanjkanje očeta (odsotnega, premalo prisotnega, neodgovornega očeta ali  očeta, ki nikoli ne odraste) lahko pri otrocih povzroči pomanjkanje zaupanja vase, negotovost in odsotnost orientacijskih točk. Nekateri avtorji menijo, da je odsotnost očeta zaradi istovetenja s staršemistega spola toliko bolj usodna za dečke kot deklice (Arenes 2003). Očetje vsekakor niso, kar so bili v preteklosti, nimajo pa še izoblikovane nove identitete. Tradicionalen model očetovstva, torej ekonomska podpora družine, danes naleti na negativni odziv, kajti oče, ki je odsoten z doma, naj bi zanemarjal svoje otroke in velja za slabega. V različnih obdobjih lahko različni tipi očetovstva postanejo nepriznani, kar je odvisno od trenutnega ideala. Tako je včasih odsoten oče veljal za oskrbovalca družine, medtem ko slednje danes ni več odobravajoče. Kljub večji vpletenosti očeta v skrb in vzgojo otroka, pa so še vedno matere tiste, ki prevzamejo večino odgovornosti. Očetje na kvaliteto družinskih odnosov vplivajo s pomočjo pri gospodinjskih delih in s tem razbremenijo mater ter z vzorom vplivajo na otroke (Zavrl 1999). Na očetu je dvojna naloga, biti čim bolj ljubečdo otroka in nuditi partnerici podporo ter razumevanje ob njenih novih dolžnostih in čim bolje deliti z njo starševske  obveznosti (Čerin 1983). Očetova vloga se kaže drugače kot mamina, otroku ne ponuja toliko zaščite in nege, ampak bolj pozorno spodbudo, priznanje in čustveno spremljanje vseh samostojnih prizadevanj med odraščanjem (Žmuc-Tomori 1988). Vloga očetov, s poudarjanjem nezamenljivosti materinstva na biološkem področju, ki se kasneje razširi še na preostala področja, je potisnjena na obrobje dogajanja ali pa mu dodelimo posredno vlogo, da zagotavlja materialne pogoje in pri tem mater še psihološko podpira, saj ima tako pomembno in naporno nalogo. Tako se prične ločevati plod od obeh stvariteljev na nekaj, kar postopoma biološko in psihološko prehaja v izključno materinsko last. Tako se ženska vse bolj osredotoča na svojo nosečnost in otroka. Očeta vse bolj odrivajo od ploda, ki ga lahko občuti, doživi in se z njim pogovarja samo mati, z njenim dovoljenjem pa lahko počne to tudi oče (Brajša 1987). Z znanstvenimi raziskavami so ovrgli hipotezo, da so očetje zaradi manjše biološke občutljivosti manj učinkoviti pri negi in skrbi za otroka. Izkazalo se je, da gre bolj za vedenjski vpliv, dostikrat pa mame očetu ne prepuščajo njihove vloge, ker naj bi bile one bolj učinkovite. Tako moški kot ženske pri skrbi za otroka potrebujejo partnerjevo podporo in spodbudo. S tem tudi partner posredno gradi boljši odnos med otrokom in drugim partnerjem (Žmuc-Tomori 1988). *Za reference glej moje diplomsko delo Vpliv partnerskega odnosa staršev na lastni partnerski odnos.

NESPEČNOST

Vsak izmed nas se lahko spomni neprespanih noči, ko so nas pestile različne težave ali pa smo bili vznemirjeni zaradi pozitivne spremembe, ki nas čaka. Tovrstni dogodki, so bili prehodni in prav tako kot so minili, je z njimi minila tudi nespečnost. Problem nastane, ko se noč za nočjo premetavamo po postelji. O spanju Spanje je  nujno potrebno za normalno delovanje osrednjega živčevja. V preteklosti so odšli spat ob sončnem zahodu in ustali z sončnim vzhodom. Spanec je tako določala naravna svetloba. Ko pridemo v stik z naravno svetlobo, naše telo začne proizvajati stresni hormon (kortizol), ki se nam pomaga zbuditi. Proti večeru začne njegova raven upadati, poveča pa se raven melatonina, ki nam pomaga zaspati. Večja koncentracija tega hormona naraste v temi,  ki je tudi pogoj za njegovo izločanje. Posledično nekateri, ki jih muči nespečnost, uživajo sintetične kapsule melatonina. S staranjem pa človek potrebuje vse manj spanja, kar pa ne pomeni nujno, da slabše spi, saj se je izkazalo, da je merilo naše spočitosti kakovosten spanec in ne dolžina spanja. O nespečnosti O nespečnosti govorimo v treh primerih, in sicer ko se prezgodaj prebudimo iz našega spanca in imamo občutek, da se nismo naspali; ko imamo težavo zaspati ali pa ko se prebujamo sredi noči. Nespečnost, ki traja le nekaj dni imenujemo kratkotrajna nespečnost. Pojavi se ob spremembi okolja, menjave časovnega pasu, pred pomembnim dogodkom ipd. Prehodna nespečnost je le nekaj tednov trajajoča nespečnost, ki se navadno pojavi ob smrti v družini, ločitvi ipd. Če imamo težave s spanjem več kot mesec dni, pa lahko govorimo o kronični nespečnosti, ki je najzahtevnejša za zdravljenje. Bolezni Vzroke za nespečnost je moč iskati v več faktorjih, med katere uvrščamo tudi bolezni. Najpogostejše bolezni, ki jih spremlja ta nadloga, so kronične bolečine, nočno odvajanje zaradi bolezni prostate, artritis, bolezni ledvic, zastoj dihanja med spanjem, kronične okužbe sečil, slabokrvnost, možganske poškodbe, kardiovaskularne bolezni, astma, sindrom nemirnih nog, Parkinsonova bolezen, hormonske spremembe in bolezni ščitnice. Nespečnost pa lahko povzročijo tudi zdravila, ki jih jemljemo za zdravljenje bolezni. Med njimi najdemo nekatere antidepresive, antibiotike, diuretike, antiepileptična zdravila, zdravila za hujšanje ter nekatera zdravila za zniževanje krvnega tlaka. Če sumite nespečnost za voljo zdravil, se je najbolje posvetovati z vašim zdravnikom. Nemirna duša Vzroke nespečnosti lahko najdemo tudi v povezavi z našimi psihičnimi napetosti ali motnjami kot so depresija, anksioznost, stres, žalovanje. Eden izmed najpogostejših vzrokov za nespečnost je naša pretirana zaskrbljenost zaradi neke težave. Pri dolgotrajni nespečnosti zaradi duševnih težav je priporočljivo poiskati strokovno pomoč, saj je nespečnost le posledica nekega globljega vzroka, ki ga je potrebno nasloviti. »Life style« K našemu nemirnemu spancu, pa lahko prispeva pretirano uživanje kave, alkohola, cigaret in pravega čaja. Tovrstne razvade se odsvetujejo, če pa se jih poslužimo tik pred spanjem,  ko je čas, da se naše telo umiri, s tem še dodatno tvegamo, da bomo imeli težavo zaspati.  Izkazalo se je, da ljudje, ki so telesno aktivni bolje spijo, zato je aktivnost zelo dobra za spopadanje z našimi težavami s spanjem. Vendar se jo tik pred spanjem odsvetuje, saj se med telovadbo naše telo napolni z energijo in začne delovati, zato bo potrebno kar nekaj neprespanih ur, da se bo naše telo umirilo. Higiena ni samo ena Vzrok nespečnosti je lahko tudi slaba higiena spanja, katera se dotika tudi fizičnega prostora v katerem spimo. Potrebno je poskrbeti, da je spalnica pred spanjem brez hrupa, dobro prezračena in da imamo v njej pravo temperaturo. Postelja v kateri spimo, naj bo udobna, ne sme biti pretrda ali premehka za nas, prav tako poskrbimo za primerne blazine na katerih bomo udobno zaspali. Nasveti za spalno higieno 1. Če imate težavo zaspati, ne glejte na uro, saj to lahko vodi v frustracijo, kar dodatno poslabša spanje. 2. Izogibajte se pitju velikih količin tekočine pred spanjem. 3. Ne hodite spat lačni ali presiti. 4. Določite si urnik spanja-hodite spat in vstajajte ob isti uri, tudi če čez noč niste veliko spali. Tako se vam bo uredil ritem spanja. 5. Če ne morete zaspati več kot 15 minut, zapustite posteljo in se vanjo vrnite, ko boste začutili zaspanost. 6. Zvečer počnite nekaj sproščujočega. 7. Kakšno uro pred spanjem zmanjšaj svetlobo v prostoru, da se bo telo počasi pripravljalo za spanje. Naravna ima zdravilo Baldrijan Tradicionalna rastlina, ki je v uporabi že stoletja, se je uporabljala za zdravljenje histerije, migren, razdražljivosti, krčev in tudi nespečnosti, saj ima pomirjevalni učinek. Učinek baldrijana ni še dovolj dobro raziskat, za enkrat ugotavljajo, da deluje na nivo neuroprenašalca GABA, prav tako kot tablete proti nespečnosti. Njegov učinek se pokaže po največ mesecu dni uživanja, vendar bodite z baldrijanom previdni, saj deluje na osrednje živčevje. Zeliščni čaji Mnoga zelišča imajo uspavalni učinek in nas pomirjajo. Med njih spadajo cvetovi lipe, kopriva, verbena, čeladnica, sivka, šentjanževka, kamilica itd. Prav tako se hmelj uporablja kot naravno pomirjevalo, nespečnost in za lajšanje prebavnih motenj živčnega izvora. Pred uporabo vsakega zelišča se je potrebno informirati o njegovih učinkih ter koliko časa ga smemo uživamo. Pri mešanju zelišč med sabo pa je potrebno paziti, da ne vključimo zelišča, ki ima nasprotni učinek, saj se bo s tem želeni učinek izničil ali zmanjšal.  Če vzamemo za primer poprovo meto in meliso, mnogi jo uporabljajo skupaj za boj proti nespečnosti, vendar imata nasprotni učinek. Melisa pomirja, meta, kar mnogi ne vedo, vznemirja. Tako kot pravi priznan zeliščar Messegue: »Pitje mete se priporoča čez dan, saj pred spanjem lahko povzroči nespečnost. Meta predvsem pomiri in izboljša prebavo. Zato se pred spanjem, če želite dobro prebavo po večerji priporoča pitje meta v kombinaciji z lipovim cvetjem, ki izniči njen vzdražljiv učinek.« Tehnike sproščanja Prav tako se pred spanjem lahko poslužite tehnik sproščanja, kot so dihalne vaje, meditacija, taj či, joga. Pomembno je vedeti, da je za učinek teh tehnik potrebno vztrajati in redno vaditi, saj se imajo mnogi na začetku težave umiriti, skoncentrirati in prepustiti vajam, ki jih izvajajo. Prehrana Vaš način prehranjevanja pomembno vpliva na to, kako se počutite in tudi na to kako spite. Iz jedilnika je potrebno izločiti prehrano, ki drastično poviša sladkor. Sem spadajo […]

ORTOREKSIJA

Naš odnos do hrane Hrana je pomembni element v človekovem življenju. Ne pomeni samo energije za preživetje, ampak je nepogrešljiva pri družabnih dogodkih in je ena izmed prvih stvari, ki smo jih okusili kot novorojenček. Hrana nas spremlja vse življenje in prav v teh zgodnjih fazah se začne oblikovati naš odnos do hrane. Za tančico motenj hranjenja Ko govorimo o motnjah hranjenja, mislimo na anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Pomembno se je zavedati, da so razlogi zanje zelo kompleksni, zato ni nujno, da spodaj opisane okoliščine vodijo prav v razvoj motnje hranjenja, vendar pomembno doprispevajo k našemu odnosu do hrane. Raziskave so pokazale, da so v povprečju ljudje z motnjo hranjenja zelo uspešni v svojem življenju in nagnjeni k perfekcionizmu. Pomembno jim je, da ustrežejo drugim, hkrati pa s tem zanemarjajo sebe in svoje potrebe. Za popolno masko, se navadno skrivajo občutki nevrednosti in kritičnosti do sebe. Pogosto se perfekcionizem razvije v kritičnem okolju, kjer se je otrok trudil biti popoln in ustreči svojim staršem, zato da bi ga sprejeli. Vedenje staršev, ki želijo pretirano nadzorovati življenje svojega otroka, vpliva na razvoj motnje hranjenja. Starši od njega pričakujejo, da bo delal po njihovih željah, zahtevajo da bo z njimi deli vse ter mu s tem odvzamejo zasebnost. Tako se otrok obrne na kontrolo svojega prehranjevanja, saj mu to da občutek, da je vsaj na enem področju on tisti, ki odloča zase. Ne smemo pa zanemariti vloge ob šolskih aktivnosti kot so balet, modna šola ipd., skratka hobiji, ki v današnjem svetu pričakujejo suho postavo. K temu olje na ogenj zagotovo prilivajo mediji, ki nam narekujejo suhljato podobo. Sporočila, da je suho edino kar je sprejemljivo, negativno vplivajo na naš odnos do telesa. Pritisk nas lahko vrže v svet diet, lepotnih operacij ter zavračanja svojega telesa. Odraščanje v okolju, kjer nas stalo nekdo opominja na telesno težo, ali se naš starš sam bori s hrano prav tako pomembno vpliva na naše dojemanje hrane.  Hrana me osrečuje V hrani lahko iščemo našo čustveno uteho. Ko nas nekaj vznemiri ali smo pod stresom, se lahko po tolažbo zatekamo k hrani. Ta nam da občutek polnosti, zadovoljstva in občutek, da zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Spomnimo se, kdaj smo nazadnje dobro jedli. Hrana je bila odlična, najedli smo se do polnega, po kosilu smo zadovoljni obsedeli »mmmm, ravno prav sem se najedel«. Hrana nam ne da samo občutek telesne sitosti, ampak tudi zadovoljstva. Žal pa postane za nas problematično, ko se ne ukvarjamo z bolečino, ki jo čutimo, ampak le-to dušimo s hrano. V tem primeru se izogibamo svojim čustvom, podobno kot nekdo išče uteho v alhoholu, drogah ali odvisniških odnosih. Saj samo zdravo jem Dan danes se veliko piše o zdravem načinu življenja, kako skrbeti za svoje telo in kako bolj uravnotežiti svoje prehrano. Izgleda da je svet vse bolj osveščen in začenja slediti nasvetom, ki so v današnjem času obravnavajo kot zdravi. Zdrav način pa nekatere ljudi obsede in zdravo preraste v nezdravo. Danes se vse več ljudi spopada z ortoreksijo, ki v dobesednem prevodu pomeni »fiksacijo na pravilno prehranjevanje«. Gre za obsedenost z zdravim načinom prehranjevanja za katerim se skriva težnja obvarovanja pred slabim zdravjem, iskanja duhovnosti preko hrane, želja po popolni kontroli, izogibanje neprijetnim čustvom, uporaba hrane za ustvarjanje določene identitete, višanje samozavesti, fantazija o nesmrtnosti in želja po superiornosti nad drugimi. Gre za samovrednotenje preko hrane, torej če se držim tega načina prehranjevanja sem vreden človek. Podobna dinamika se dogaja pri osebah z anoreksijo in bulimijo. Žal pa je ortoreksiji težje oporekati, saj ljudje skrivajo svoje strahove za stavkom »Saj samo zdravo jem«. Le kam je šlo intuitivno prehranjevanje? Ob rojstvu je naš način prehranjevanja intuitiven. Telo točno ve kaj in koliko hrane potrebujemo. Žal pa se prepogosto dogaja, da nam intuicija zbledi, ko nas v vrtcu silijo s prehrano, ko nam starši ali okolica narekujejo njihove prehranjevalne navade ali ko naše okoliščine privedejo do tega, da razvijemo kakšno od motenj prehranjevanja. Prav tako prekomerne količine kave, sladkarij, alkohola, ogljikovih hidratov, skratka prekomerne količine katere koli hrane, izbrišejo našo zdravo intuicijo zanjo. Pomembno se je vprašati kaj nam hrana pomeni. Ali se za našimi navadami, skrivajo drugi strahovi, bolečine in neprijetni občutki, ki se odražajo v naših prehranjevalnih navadah? Za nas je pomembno, da telo očistimo »navlak« in ponovno ojačamo našo zdravo intuicijo za prehrano. Pomembno je, da se naučimo poslušati naše telo, saj nam ta jasno govori kaj in koliko česa potrebuje, pa naj bo to meso ali zelenjava.

NEPREPOZNAVANJE ČUSTEV ALI ALEKSITIMIJA

Če za trenutek pogledamo skozi grške naočnike besedo “aleksitimija”, v njej lahko odkrijemo sledečo sestavljanko: ‘a’ pomeni pomanjkanje, ‘leksi’ pomeni beseda ter ‘timija’ pomeni čustva. Kar pomeni nezmožnost verbalizirati ali prepoznati čustva pri sebi ali pri drugih ljudeh. Aleksitimija ni diagnoza ali psihična motnja. Povezujemo jo z več boleznimi kot na primer avtizem, depresija, motnje hranjenja, psihosomatske bolezni, post traumatsko stresno motnjo itd. Za primer si lahko vzamemo Tomaža, ljubečega človeka, ki mu je umrl oče. Kljub situaciji, ki bi navadno sprožala močna čustva, pa Tomaž še nekaj tednov ob misli na očeta ni začutil ničesar, čeprav ga prijatelji in družinski člani opisujejo kot skrbnega in čustvenega človeka. To stanje bi lahko opredelili kot  začasno stanje aleksitimije, ki jo navadno sproži pretresljiv dogodek. Poznamo tudi drugo vrsto aleksitimije, ki je trajna in za katero nekateri strokovnjaki menijo, da je del človekove osebnosti. Tomažev sodelavec Aljaž izhaja iz neurejene družine. Ljudje Aljaža doživljajo kot uspešnega, inteligentnega podjetnika, vendar preveč premišljenega. V čustvenih situacijah se ne znajde, težko razume občutja drugih, nanje se ne odzove in posledično deluje hladno. Raziskave potrjujejo, da ima aleksitimijo manj kot 10% prebivalstva. V primerjavi z ženskami naj bi aleksitimijo imelo več moških. Kar je lahko rezultat tega, da ženske vzgoja spodbuja pri izražanju čustev, medtem ko je pri moških ravno obratno. Slednje pa ne velja za prepoznavanje čustev. Tu je namreč procent med spoloma enak. Različni družini isti rezultat Poglejmo si iz kakšnega družinskega okolja je izhajal Aljaž. Bil je edinec staršema, ki si med seboj nista izkazovala čustev. Nista se ljubkovala, prav tako se pred njim nista prepirala. Čeprav je Aljaž začutil, da med staršema nekaj ni v redu, sta ga starša odslovila s trditvijo, da je vse v redu. Aljaža ni nihče spodbujal naj izraža svoja čustva. V takem ozračju je Aljaž preživel svojo mladost. Sedaj ima v odraslosti probleme z navezovanjem stikov in ohranjanja odnosov. V Aljaževi soseski živi družina Novak. Lea je otrok ločenih staršev. Oče je odšel, ko je bila Lea stara dve leti. Njena mama se je na novo poročila z Leinim očimom. Očim jo je od malega ter vse do konca najstniških let, ko je Lea odšla študirat v drugo mesto, spolno zlorabljal. Njena mama se je zatekla v alkohol ter Lee ni zaščitila pred nasilnim očimom. Nanjo je pogosto vpila in njena čustva ni imela potrpljenja. Ko je Lea skušala izraziti svoja čustva, je naletela na mamino jezo in kritiko. Zgoraj sem opisala zgodbi dveh ljudi, ki sta izhajala iz neurejenih družinskih razmer. Oba imata v odraslosti težave s čustvovanjem. Do slednjega lahko pride v različnih disfunkcionalnih družinah. Ni nujno, da iz takega okolja zraste prav alesitimija. Aljaž in Lea bi lahko razvila kakšni drugi obrambni mehanizem, ki bi jima omogočil preživetje v travmatičnem okolju. Vzroki bolj strokovno Razlogi za aleksitimijo niso popolnoma znani. Zgodnja raziskovanja so aleksitimijo pripisovala slabši povezavi med desno in levo možgansko hemisfero. Desna hemisfera je aktivna pri intuiciji, čustvih, domišljiji, prostorskemu presojanju in umetnosti, medtem ko je leva zaslužna za govor, branje, pisanje, logično razmišljanje itd. Čustveni impulzi potujejo iz desne hemisfere v levo in obratno. Slabšo povezavo med desno in levo hemisfero imajo pogosto ljudje s psihično motnjo. Drugi razlog so strokovnjaki iskali v okolju. Če je odrasli nezmožen prepoznati in izraziti čustveno stanje otroka, bo kasneje tudi otrok imel probleme na tem področju. Ko so se pri Tomaževih doma igrali družinsko igro, je Tomaž ob porazu postal žalosten in je pričel jokati. Mama je njegovo žalost prepoznala in ga vprašala zakaj joka. Tomaž ji je odvrnil, da je žalosten, ker je izgubil igro. Mama ga je stisnila k sebi in mu povedala, da včasih ljudje izgubijo, spet drugič zmagajo. Tako je bila njegova žalost prepoznana in sprejeta. Pri Aljažu je oče ob podobni situaciji odreagiral drugače. Ko je Aljaž zaradi poraza začel jokati, ga je oče grobo zavrnil, da naj ne bo taka cmera, saj je samo igra. Da je bila mera polna, mu je zagrozil, da če misli še naprej jokati, naslednjič z njim ne bo več igral kart. Tako Aljaž tudi v kasnejših letih ob porazu ni več čutil žalosti. Nasplošno so razlogi za aleksitimijo so najverjetneje kombinacija med faktorjem okolja, genetskim ter nevrološkim faktorjem. Kako prepoznati aleksitimijo? Pri aleksitimiji lahko težave razdelimo na štiri večja področja, in sicer: Težava pri prepoznavanju in govorjenju o čustvih Leo je dobra prijateljica na fakulteti vprašala kako se počuti ob dejstvu, da je odraščala v neznostnih družinskih razmerah. Odvrnila je, da ne ve, kaj naj reče. ‘Nič posebnega, verjetno so ostali odraščali še v težjih okoliščinah.’ Ljudje z aleksitimojo ponavadi vztrajajo, da nimajo nobenega problema in si pogosto nadanejo masko sreče. Po Leino je bilo vse v redu. V družini ni doživela večjih pretresov in razočaranj. Ni ji bilo jasno kakšna čustva so v resnici pod njeno masko navidezne sreče. Težava pri ločitvi med čustvi in telesnimi reakcijami Med aleksitimijo in psihosomatskimi motnjami obstaja povezava. Ljudje s psihosomatskimi težavami imajo dvakrat več karakteristik aleksitimije kot ostali. Primer psihosomatike je kronični gastritis. Lea je bila pod hudim stresom. Mama je pritiskala nanjo, da naj se vrne domov in pusti fakulteto, saj je imela težave pri učenju. Profesor ji je dal še zadnjo priložnost. Lea je bila v strahu, da se bo ponovno mogla vrniti domov k svoji družini, česar si ni želela. Že več tednov jo je mučil gastritis. Ko jo je prijateljica opozorila na povezavo med stresom in gastritisom je Lea odvrnila, da je to nemogoče. Zmanjšana zmožnost domišljije in fantaziranja Lea je bila otrok z veliko domišljije. Ko so njene otroške zamislice naletele na jezen odziv mame jih je kaj hitro opustila. Kot omenjeno je domišljije domena desne možganske hemisfere. Zaradi slabe povezave se ti impulzi naj ne bi pretvorili v verbalni center leve hemisfere. Posledica je težava pri izražanju in govorjenju o fantazijah. Raje se osredotočijo na zunanje dogodke kot da bi govorili kaj se dogaja v notranjosti Lea velja za racionalno osebo, ki težko govori o svojih čustvih. Ko jo je na univerzitetni zabavi prevaral fant se o […]

STRAH PRED NEZNANIM

Vsakemu se je že zgodilo, da si je nadvse želel poskusit nekaj novega. V mislih se je poigraval z idejo kako vznemirljivo in lepo mu bo, ko bo uresničili svojo željo. Toda nenadoma pride do preobrata. Ponudi se možnost, da željo uresničimo in kar naenkrat pozabimo na vse prednosti in vidimo le neprijetne vidike naše želje. »Potegnemo se nazaj«, še nekaj dni pa ostaja za dogodkom grenak priokus. Kaj se dogaja? Strah pred neznanim Pretiran in stalno prisoten strah pred neznanim imenujemo neofobija, pogosto se pojavi pri otrocih, ki se bojijo poskušati novo hrano. Vendar v tem članku ne pišem o skrajni obliki strahu pred neznanim, ampak o njegovi blažji obliki, ki se kaže kot nepripravljenost poskusiti nove stvari in odstopiti od svoje vsakodnevne rutine. Strah se pogosto pojavi, ker ne vemo kaj se bo zgodilo. Vsi smo šli prvič na morje v neznan kraj. Bili smo živčni, ker nismo vedeli kam prihajamo, ali bomo našli apartma, bodo lastniki v redu, bo res blizu morja itd? Ko smo se prepričali, da apartma zadostuje našim željam, in se naslednjo leto vprašamo na isto mesto, strah izgine. Torej, izkušnja zmanjša strah pred neznanim. Zamisliti se je nad raziskavami, ki so pokazale, da se ljudje bolj bojimo neznane situacije kot situacije z neprijetnim izidom. Iz tega lahko sklepamo, da nam je za občutek varnosti zelo pomembna (po)znanost situacije. V novi situaciji pa si v naši glavi narišemo mnogo malih skrbi: »Kaj če mi novo pohištvo ne bo všeč, kaj če novi avto ne bo deloval tako kot je treba?« Prav tako je strah pred nepoznanim bolj prisoten pri starejših ljudeh, ki se pogosto oklepajo starih navad in se ne želijo priučiti »novih trikov«. Strokovnjaki pri starejših živalih opažajo pomanjkanje raziskovalnega nagona, kar poleg straha lahko delno razložimo tudi z apatijo. Do tega naj bi prišlo zaradi motenj delovanja živčnih poti, povezanih z predfrontalno skorjo, ki nastanejo s staranjem. Nekateri strokovnjaki se odkrili večji strah pred neznanim, tudi pri ljudeh, ki postanejo starši in vzgajajo otroke. Širši sistem Strah pred novostmi spremljajo še drugi dejavniki. Recimo, da smo zaposleni v večjem podjetju. Podjetje je veliko, zato ima vsaka delovna pozicija predpisano vlogo in naloge, ki naj bi jim zaposleni sledili. Vendar mi nismo povsem zadovoljni, saj vidimo možnost, kako bi sistem lahko izboljšali. Ob želji, da poskusimo nekaj novega (t.j. izboljšati sistem) se porodijo sledeči dvomi in vprašanja, ki nas ovirajo: »Ne bodo mi dovolili vpeljati nove spremembe« mnogi se bojijo predlagati spremembo, ker se bojijo, da bodo izpadli ne predani delu, svojemu nadrejenemu, podjetju v katerem delajo. Da bodo izpadli nezadovoljno in nehvaležno ali pa se bojijo zavrnitve s strani šefa. Prav tako se v taki situaciji lahko zbudi strah, da smo sebični, »zakaj si jaz v primerjavi z drugimi zaslužim večjo prilagodljivost s strani nadrejenih«? Spet drugi ljudje sploh ne vedo kaj naj naredijo oz. kako bi lahko oni doprinesli k temu, da bi spremenili situacijo. Na primer, izvemo da sodelavka nadleguje sodelavca, vendar »kaj lahko naredim zato, saj mi tako ali tako ne bodo verjeli«. Vse neprijetne misli, ki se pojavijo, ko si predstavljamo neko novo situacijo, nam jemljejo pogum, da zadevo v resničnem življenju tudi izpeljemo.   Zakaj tvegati? Narediti nekaj novega pogosto zahteva pogum in odprtost za novo učenje. Z novimi situacijami se soočamo vsak dan, na nas je ali se jih bomo izognili ali jih bomo pogledali v oči. Vredno se je spomniti pregovora »Pogum ni odsotnost strahu, pogum je premagovanje strahu« in to prinese občutek moči in ponosa. Poleg tega lahko spoznate, da uživate v tej novi stvari in si popestrite življenje, kajti življenjska rutina lahko s časom postane izredno dolgočasna in ne izpopolnjujoča. Nov izziv življenje razgiba in nenazadnje začini pogovore s prijatelji in vnuki. Soočanje s strahovi nas spodbujajo, da osebnostno rastemo.  Vizualizacija vam lahko pomaga Ko se soočamo s strahom pred novim in nam po glavi gre kup »opravičljivih« razlogov zakaj naj ne bi poskusili nekaj novega, se iskreno vprašajmo, ali je nova situacija resnično tako slaba zame, ali se samo bojim? Če ugotovite, da je prisoten samo strah, ki buri vašo domišljijo, se o njem lahko pogovorite s prijateljem, ki mu zaupate. Pogovor vam lahko razjasni stvari, prav tako spodbudna beseda in podpora viša motivacijo in strahu vzame moč. Strah pred neznanim se zmanjša tudi, če se o situaciji podučimo. O tem lahko preberemo veliko v knjigah, časopisih, na internetu, vprašamo ljudi okoli nas, če se že kdaj šli na to potovanje, kupili ta avto, se že srečali s tem človekom. Prav tako lahko pokličemo »odgovorno osebo, ki je del nove situacije in se z njo pogovorimo. Vsi smo že klicali za razgovor za službo. Ko smo z osebo poklepetali po telefonu, nam je bilo dosti lažje priti na razgovor v živo, kot pa če prej z njo ne bi imeli stika. Prav tako si lahko pomagate z vizualizacijo. Zaprite oči in si predstavljajte kako bo situacija potekala, kako se boste počutili. Predstavljajte si pozitivne aspekte in se ne predajajte negativnim fantazijam. Bolj natančno in večkrat si boste situacijo vizualizirali in jo obdali s prijetnimi čustvi, lažje vam bo.  Zavedajte se, da se s strahom pred neznanim soočamo vsi. Če smo čisto odkriti do sebe tudi z rutino nismo dolgo časa zadovoljni, saj si v življenje želimo vnesti nekaj novega, se naučiti nekaj kar še ne vemo. Vredno je poskusiti, nenazadnje se je lažje soočiti s strahom v neznani situaciji kot pa tiho živeti z občutkom nemoči. Naj bo vaš dan posejan z novim! *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZAVIST

Pogosto poslušamo o zavisti. Čustvo ima negativen prizvok in se v današnji družbi obravnava kot nekaj slabega, kot nekaj, česar ne smemo čutiti. Zato marsikdo, ki čuti zavist, to prekriva in tlači v sebi. Toda resnici na ljubo zavist čutimo vsi. Čeprav nam lahko pretirana zavist greni življenje, ima to čustvo svoj smoter in pomen. Zelenci naokoli Zavist je čustvo, ki zbudi občutek prikrajšanosti, ker imajo drugi nekaj, kar si mi želimo ali menimo, da je pomembno imeti. To  lahko zadeva materialne stvari, zunanji videz ali socialni status. Ženske naj bi bile pogosteje zavistne, kar zadeva zunanji videz, medtem ko moški pogosteje čutijo zavist, ko govorimo o materialni posesti. To je odsev  zgodovinskih in družbenih pričakovanj, kjer žensko (še vedno) ocenjujejo po njenem videzu in moškega po tem, ali je sposoben preživljati družino. Nekateri strokovnjaki v razlaganju zavisti gredo še malo dlje in zavisti ne povezujejo s tem, kar drugi ima, ampak, kaj je drugi postal s tem, ko to stvar ima. Na primer, sosed si je kupil nov avto. Jaz mu ne zavidam avta kot takšnega, temveč njegov boljši status v družbi, ki ga ima zaradi tega avta. Torej, sosed ima nov avto, zato je boljši od mene in drugih, ki si novega avta ne moremo privoščiti. Zavist je toliko bolj grenka, če menimo, da je sosed prišel do novega avta nezasluženo. Ljudje pogosto mešajo čustvi zavisti in ljubosumja, vendar med njima obstaja razlika. Ljubosumje se pojavi takrat, ko se bojimo, da bomo nekaj izgubili. Na primer, ljubosumni smo na prijateljico, ki se pogovarja z našim fantom. Zavist pa občutimo, ko nekdo ima nekaj, kar si mi želimo. Na primer, prijateljica gre na potovanje, mi pa ne. Disfunkcionalna in motivacijska O zavisti je pisal že Aristotel in jo označil kot »bolečino, povzročeno zaradi premoženja drugega«. Socialno-evolucionarna teorija skuša  zavist razložiti na podlagi Darwinove teorije preživetja. Teorija predvideva, da se ljudje vedemo na načine, ki povečujejo individualno preživetje in reprodukcijo. Eden izmed teh načinov je tudi zavist. Nedavne študije so tudi pokazale, da spodbujanje zavisti spreminja kognitivne funkcije človeka, krepi njegovo duševno vztrajnost in spomin. Oče psihoanalize Sigmund Freud je pisal o zavisti deklic do dečkov. Deklice naj bi v določeni fazi razvoja opazile, da same nimajo  penisa tako kot moški. Freud je to povezoval z zavidanjem penisa. Karen Horney, prav tako psihoanalitičarka, se je v svoji teoriji postavila v nasprotni položaj in pisala o moškem zavidanju maternice. Moški to lahko zavidajo ženskam, saj so pogosto naravnani na uspeh in prenos svojega imetja in imena na potomce. Nedavno so strokovnjaki začeli razločevati med dvema vrstama zavisti, in sicer disfunkcionalno, ki nas ovira, nam jemlje energijo in nam »greni življenje«, ter motivacijsko zavistjo, ki nas spodbuja, da dosežemo tisto, kar si želimo. Disfunkcionalna zavist se kaže v tem, da si želimo, da bi se našemu sosedu pokvaril avto ali da bi se z avtom zaletel in ga uničil. S tem bi izgubil svoj »nezasluženi« boljši status. Nekateri gredo tako daleč, da avto celo opraskajo ali razrežejo gumo. V zavist te vrste spadajo tudi opravljanje in spletke. Motivacijska zavist pa nas bolj kot čustvo občudovanja spodbuja k doseganju želenih ciljev. Niels van de Ven in njegova raziskovalna ekipa so to teorijo potrdili v raziskavi. Eni skupini študentov so zbudili zavist, drugi skupini pa občudovanje določene osebe. Nato so opazovali, kako se bosta ti skupini odzvali. Skupina, v kateri so študentom zbudili zavist, je v naslednjem študijskem semestru namenila več časa učenju kot skupina, v kateri so zbudili občudovanje določene osebe. Teorijo, da zavist motivira, je potrdilo več raziskav. Nizko samospoštovanje? Nekateri strokovnjaki povezujejo zavist z nizkim samospoštovanjem in občutkom manjvrednosti. Zavist se zbudi v trenutku, ko nekdo počne ali ima stvari, ki si jih ti želiš, vendar meniš, da jih ne moreš nikoli  doseči oziroma dobiti. Občutek, da nisi sposoben priti do želenih rezultatov, je lahko generaliziran, v smislu, »jaz sem nesposoben, ničesar ne zmorem narediti« ali pa se nanaša na natančno  določeno področje, na primer »nikoli si ne bom znal zagotoviti finančne varnosti«. Posledično se zavist prikrade pri skoraj vseh življenjskih okoliščinah ali pa samo takrat, ko se znajdemo v okoliščini, kjer se počutimo manjvredni in nemočni. Slovence se pogosto povezuje z zavistnostjo, vendar se v tem ne razlikujemo dosti od drugih narodov, saj je zavist univerzalno čustvo.  Torej ni proizvod današnjega časa, temveč se je pojavljala tudi v zgodovini. Kako se spopasti z zavistjo? Bolje kot držati in premlevati v sebi, kaj imajo naši prijatelji in kako jim je zaradi tega bolje v življenju, je priznati, da smo zavistni. Priznajmo si: »Zavidam ti, da si lahko privoščiš potovanje, tudi jaz si želim tja.« Prav tako se vprašajmo, ali sem res manjvreden, ker nimam tega predmeta ali ker si ne morem privoščiti nečesa, kar si drugi lahko? Občutek zavisti je zagotovo neprijeten, vendar bo hitreje minil, če rečemo bobu bob in se hkrati zavedamo, da zavist ni nekaj, česar se moramo sramovati, se je izogibati ali jo skrivati. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 2.DEL

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo. Telo in zaskrbljenost Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu. Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati. Zaskrbljenost in ostala občutja Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit. Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo. Čustveno izsiljevanje Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil. Želim da se skrbi prenehajo Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi. Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi. Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega. Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali. Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 1.DEL

Stres, obremenjenost in skrbi so postale vsakdanji del našega odraslega življenja. Pogosto stresne situacije sprejemamo same po sebi, saj iz okolice vse prevečkrat slišimo »Tako je, stisni zobe.« Kako se posameznik spopade z neugodno situacijo le redke zanima. Nekateri občutke potlačijo, drugi iščejo uteho v različnih oblikah odvisnosti, spet tretji obremenjujejo sami sebe in pretirano skrbijo. O slednjem bom pisala v pričujočem članku. Pretirana zaskrbljenost, ki se je razpasla iz okvirov stresne situacije, je značilna za mnoge posameznike, ki se niti ne zavedajo, da za njo trpijo ali pa si ne znajo pomagati. Skrbi Skrbi so normalni del človekovega življenja. V telesu nam aktivirajo adrenalin in nas spodbudijo, da predvidimo neugodne rezultate neke situacije in se pred njimi zaščitimo. Tako smo se s prijatelji dogovorili, da gremo smučat. Zaskrbelo nas je, da bomo pri smučanju padli in se poškodovali. Zato smo se odločili, da se bomo primerno zaščitili in nosili čelado in zaščitna očala. Vendar je druga stran medalje manj sijoča. Nekatere ljudi skrbi brez razloga ali pa nevarnost poveličujejo. Takrat govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ki jo ponavadi čutimo zelo intenzivno, misli nas pogosto preplavljajo, nad njimi pa nimamo nobene kontrole. Pretirano se bojimo, da se bo odvil negativni scenarij, hkrati pa pozabljamo na vse možne ugodne izide situacije. Oseba, ki pretirano skrbi ima težave s pozitivnimi čustvi in je nagnjena k pesimizmu. Misli ne more ustaviti, čeprav se zaveda, da s svojim početjem škoduje sebi. Zaskrbljenost pa postane še intenzivnejša v situacijah, kjer oseba začuti da je ogrožena ona ali nekdo od njej pomembnih oseb. Posledično s svojimi skrbmi lahko začne obremenjevati okolico. Uporabnica nekega foruma piše prav o tem vedenju: »Čeprav vem da je nesmiselno in se po končanem pogovoru s prijateljem obremenjujem, zakaj sem mogla vprašati še tisto zadnje vprašanje in ga s tem popolnoma razjeziti, si nisem mogla pomagati. Pogosto me skrbi kaj bo z mojimi prijatelji, razmišljam kaj vse se jim lahko zgodi, kako bi mogli odreagirati v različnih situacijah itd. Z mojimi vprašanji in skrbmi jih obremenjujem in jezim, vendar si ne znam pomagat.« Zaskrbljene misli Generaliziranje: Zaskrbljenost se povezuje s generalizirano anksioznostjo. Kar pomeni, da strah v določeni situaciji, prenesemo na vse situacije, ki so prvi vsaj malo podobne. To se dogaja tudi pri zaskrbljenosti, kjer oseba eno izkušnjo prenesejo na vse ostale. Tako je na primer neka punca, ko jo je fant zavrnil na plesišču, začela skrbeti, da nikoli ne bo našla moškega zase. Drug tip misli, ki se pogosto povezuje z zaskrbljenostjo so katastrofalne misli. Posameznik v vsakem danem trenutku pričakuje najslabši izid. Posledično iz okolja selektivno izbira informacije, ki mu potrjujejo njegovo hipotezo. Tako je Nina bila prepričana, da bo jo fant zapustil, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. V fantovi želji, da bi danes odšel na pijačo s svojo družbo, je videla potrditev njegovega nezanimanja zanjo in začetek konca njunega odnosa. Zakaj me skrbi Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Kot že zgoraj omenjeno, zaskrbljena oseba lahko prenese svojo zaskrbljenost na okolico, za kar so še posebej dovzetni otroci. Če starša pretirano skrbi za otroka, »ali boš zmogel splezati na gugalnico, kaj če pri lovljenju grdo pade itd.«, svoje skrbi nezavedno prenese na otroka. Ta se v odraščanju sprašuje ali je sposoben biti kos določeni situaciji, ali se bo mu na poti v službo zgodilo kaj hudega itd. Tako nekateri povezujejo zaskrbljenost z družinskim okoljem, kjer se otrok nauči, da je odraslo življenje težko in polno nevarnosti. Prav tako so pogosteje pretirano zaskrbljeni ljudje, ki so kot otroci igrali vlogo skrbnika/ce za mlajšega brata, sestro ali koga od staršev. Bojijo se, da se bo osebi kaj zgodilo, če za njo ne bodo poskrbeli in predvideli vseh možnih nevarnih situacij. »Bratec bo padel, če ne umaknem copatov itd.« Vir zaskrbljenosti je moč iskati tudi v perfekcionizmu, torej težnji narediti vse brez napake. Vendar popolnost ne obstaja, kar nam povzroča neprestane skrbi, kako le jo bomo dosegli? Zaključimo s statistiko Zaskrbljenost se navadno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih, včasih pa se njen začetek premakne v trideseta ali štirideseta leta. Zelo redko se pojavi kasneje v življenju. Zaskrbljenost je za ženske bolj značilna kot za moške. Eden od vzrokov lahko leži v večkrat omenjeni drugačni vzgoji moških in žensk. Slednje smo naučene, da skrb in potrebe drugega, dajemo pred sebe, medtem ko se stereotipno vzgojen moški o svojih čustvih in občutkih ne sprašuje in skrbi »uspešno« potlači. Statistika kaže, da polovica ljudi, ki imajo težave z  zaskrbljenostjo okreva, za mnoge pa se zaskrbljenost pojavlja v valovih, saj se povezuje s stresnimi situacijami. Tako so v določenih obdobjih življenja pretirano zaskrbljeni, spet drugič jih skrbi ne obremenjujejo in jih znajo kontrolirati. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

POŽELENJE

Poželenje je vsem poznan občutek, ki nas prevzame in motivira, da osvojimo objekt našega poželenja. Do nekaterih stvari lahko občutimo tako močno poželenje, da nam »zamegli razum«. Pri nekaterih posameznikih lahko vodi tudi do obsesivnega vedenja. Poželenje se največkrat prebuja v kontekstu spolnosti, vendar to ni edino področje, kjer občutimo poželenje. Poželenje se prebudi tam, ko si neko stvar po-želimo. O poželenju Poželenje je hrepenenje po neki stvari, osebi ali izidu, ki nas aktivira, da željo potešimo z dosego želenega cilja. Motivacijska spodbuda, ki jo zbuja poželenje, je že dolgo poznana. Poželenje naj ne bi bilo čustvo, ampak izhaja iz naših telesnih potreb. Je univerzalno in nas spodbuja, da težimo k sreči, zdravju, varnosti in socialnemu zadovoljstvu. Raziskave so pokazale, da se ob občutku poželenja aktivirajo enaka možganska področja kot pri uživanju kokaina. Kadar občutimo (spolno) poželenje, naše telo ustvarja hormon oksitocin. Tako imenovani ‘hormon ljubezni’, se sprošča med spolnim odnosom, med tem ko doživljamo orgazem, med rojevanjem in dojenjem. Hormon povzroča občutek večje povezanosti, zaupanja, sočutja. Obstaja verjetnost, da zaradi tega hormona postanemo zasvojeni z našim partnerjem, kar so psihologi poimenovali kar oksitocinska vez. Raziskave so pokazale, da so se ženske po porodu, bolj vključevale v različne aktivnosti, v primerjavi z drugimi ženskami. Razlog naj bi tičal prav v hormonu. Oksiticin pa ni edini hormon, ki vpliva na prebujenje spolnega poželenja. Za to nalogo poskrbi tudi testosteron, ki  poveča spolno poželenje, vzdržljivost in mišično maso. Njegovo pomanjkanje vpliva na zmanjšano poželenje, težave z erekcijo, potrtost,  depresijo in utrujenost. Poželenje naj bi temeljilo izključno na fizični privlačnosti in domišljiji in je bolj sorodno zaljubljenosti kot ljubezni. Seveda pa je lahko razlog za to, da se je med dvema osebama sploh razvil ljubezenski odnos. Zanimivo raziskavo na področju poželenja je izvedel Steven Reiss. Izsledki njegove raziskave, so pokazali, da imamo ljudje 16 oblik poželenj, ki motivirajo naše vedenje in oblikujejo našo osebnost. Tako naj bi med drugim posameznik imel po-želenje po učenju, lojalnosti tradicionalnim vrednotam (čast), socialnih pravicah, individualnosti, stabilnem okolju in varnosti, vplivu in moči, telesni aktivnosti, spolnosti in lepoti, varčevanju, druženju, tekmovanju in postaviti se zase. Če pogledamo na naštete potrebe lahko vidimo, da skoraj v celoti zajemajo naše vedenje, želje in močno vplivajo na oblikovanje naših osebnosti. Afrodiziak Večini izmed nas je poznan vpliv hrane na naše telo. Ne samo, da hrana vpliva na našo telesno težo in počutje, ampak tudi na telesne procese, ki se dogajajo v naših telesih. Čokolada tako povečuje hormon sreče-dopamin. Katera hrana pa vpliva na poželenje? Zanimivo je, da na spolno poželenje moškega in ženske, ne vpliva nujno ista hrana. Nekatera hrana je pri prebujenje ženskega (moškega) poželenja uspešnejša.  Hrana spodbuja kroženje krvi po telesu in vzdraži živčni sistem, ki povzroči večjo prekrvavitev spolnih organov in posledično dvig spolnega nagona. Če vas požgečkam le s  par živil, ki spodbudijo naše poželenje: -šparglji vsebujejo folno kislino, ki je ključ za dvig spolnega poželenja. Folno kislino, katere drugo ime je vitamin B9, naše telo potrebuje za proizvajanje novih celic. Ime izhaja iz besede folium, ki po latinsko pomeni list. Tako ste lahko že ugotovili, da je listnata zelenjava glavni vir te kisline. -fige so kot afrodiziak poznane že od grških časov, v ta namen jih je uporabljala tudi Kleopatra. Njihova oblika naj bi spominjala na ženske spolne organe. -ostrige vsebujejo cink, ki tako pri moškem kot ženski prebuja poželenje. Vonj ostrig je podoben ženskim feromonom. Cink v telesu sodeluje pri pomembnih fizioloških funkcijah, med drugim tudi pri sinteza genskega materiala in tvorbi novega tkiva, zato je pomemben za našo rast in razvoj. Kako jim uspe? Z našim poželenjem pa se že dolgo poigrava oglaševalka industrija. S pomočjo izsledkov psiholoških raziskav, so na bolj učinkovit način, skušali prepričati potrošnika za nakup izdelka ali storitve. To jim v grobem uspe na dva načina, in sicer, oglas v naš zbudi občutek pomanjkanja »Ali še vedno vozite star avto?«, medtem ko nam druge vrste oglasi obljubljajo dosego želenih lastnosti »Loreal, ker se cenim«. Ker pa je poželenje razumljeno po vsem svetu, v njem znamke lahko najdejo globalno priložnost. Trgovske znamke, ki resnično razumejo fenomen poželenja, lahko iz potrošnika ustvarijo zvestega kupca. Poželenje se tako ne dotika zgolj področja spolnosti, čeprav ga v vsem njegovem zanosu verjetno začutimo ravno v ljubezenskih »dramah«. Za razmisliti je koliko se naše potrebe, želje in poželenje med seboj prekrivajo, je poželenje tisto, ki nas žene naprej ali je to naš gon po preživetju? Karkoli od tega je, je naše poželenje zagotovo zbudilo zanimanje oglaševalcev, saj so prepoznali, da se poželenje v nas tako zlahka zbudi kot tudi odide. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

SIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Izraz ‘sizoidni’ izhaja iz grške besede za ‘škarje’ in pomeni razrezan ali razcepljen. Za sizoidnega je intimnost in osebni stik grožnja za njegov občutek jaza. Pristen odnos za take posameznike predstavlja nevarnost. (Erskine 1999) Pri tej osebnostni motnji je le malo verjetno, da bodo poiskali terapijo, saj težko rešujejo probleme znotraj odnosa, še posebej intimnega in čustvenega odnosa. Boji se, da bo postal pretirano navezan in odvisen in s tem tvegal, da bo zlorabljen. Po svojih izkušnjah si v taki situaciji ne bi znal pomagati. Zato se v naprej odreče odnosu in živi izolirano. (Praper 1996: 185-186) Sizoidni se boji, da bo drugi s prodiranjem skozi njegove porozne ali rigidne meje, popolnoma kontaminiral in preplavil njegov notranji psihični prostor. Kadar mu drugi prepušča urejanje bližine in distance, ostaja sizoidni v odnosu dolgo stabilen, lojalen in iskren. (Praper 1996: 186) Sizoidni živi v strahu men dvema zastrašujočima pozicijama. Če se preveč distancira, se lahko dezintegrira v občutjih izničenja, ter na drugi strani, kadar gre preveč v bližino, se izpostavi možnosti, da ga drugi ‘požre’ oziroma, da se sam izgubi in dezintegrira v drugem-izgubi meje (Praper 1996). Posameznik je usmerjen v skrivanje zaradi strahu, ki ga privede do globokega občutka osamljenosti, ki ga ponovno prisili v stik s svetom. Taka oseba je stalno ujeta v boju med skrivanjem ali povezovanjem z drugimi. Posameznik je ujet med bojem med umikom in stikom z drugimi (Guntrip v Erskine 1999). Tako se odloči za sizoidni komprimis-imeti kontakt z ljudmi, pa vseeno ne biti z njimi. (Praper 1996) Sizoidni je introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko zaznajo sebe kot osamljene, kar v njih zbudi željo po stiku in ljubezni. V nasprotju s tem, je njihov strah, da bi uničili druge ali bili uničeni s strani drugih. Pogosto ti posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socilanega stika, vendar so v resnici čustveno odmaknjeni. Na splošno občutijo občutek praznine in pomanjkanja integracije. (Klein v Little) Prikrita sizoidna motnja Klein opisuje številne posameznike s sizoidno osebnostno motno, ki stopajo v socilane stike, kar je v nasprotju z zgornim opisom značilnim za sizoidno osebo. Klein te posameznike imenuje ‘prikriti sizoidi’, ki opazovalcu izgledajo kot socialno dostopni, zainteresirani in vpleteni v stik. Po drugi strani pa se čustveno umaknejo v svoj notranji svet. Opis posameznika s sizoidno osebnostno motnjo kot na videz čustveno angažiranega, je že dolgo poznan, začensi s Fairbairnom (1940). V njegovem opisu “shizoidnega ekshibicionizma” pravi, da je tak posameznik sposoben izraziti kar veliko občutkov, kar ga na videz dela voljnega socialnega stika.V resničnosti pa ne pridobi in ne izgubi ničesar, kajti igra le vlogo v kateri njegova osebnost ni vpletena. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder) Razlogi za nastanek motnje Guntrip vidi izvor motnje v prikrajšanosti dojenčka v njegovem prvem letu v odnosu do objekta, ki ni bil uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe. Nezadovoljene so bile predvsem otrokove potrebe po kontaktnem ugodju. Opažajo tri vrste deprivacije, in sicer mučenje z odklanjanjem, agresivna in sovražna trčenja in zavračanje ter brezbrižnost in zanemarjanje. Sizoidni so imeli tako težave že pri vstopanju v simbiozo. Niso se mogli prilagoditi na variabilnost objekta, ki običajno dojenčka nepredvidljivo enkrat preplavi z opičjo ljubeznijo, drugič grobo zavrača in spet tretjič ostaja brezbrižen-v skladu s svojim razpoloženjem in potrebami. Otrok vstopanje objekta v odnos začne doživljati kot vsiljivo, intruzivno vdiranje. Meja med zunanjim in notranjim se ne izbistri, ampak okvari. Sizoidni si tako želi obdržati kontakt, boji pa se vdiranja v svoj prostor. (Praper 1996: 187) Karakteristike (po CSM) F60.1 Shizoidna osebnostna motnja Osebnostna motnja, za katero je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugačnih stikov, nagnjenost do fantazije, samotarskih dejavnosti in introspekcija. Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je omejena. Potrebno je imeti vsaj tri od sledečih karakteristik za diagnozo Sizoidna osebnostna morna, in sicer:  Čustvena hladnost, nenavezanost in majhna naklonjenost. Majhna zmožnost izražanja negativnih ali pozitivnih čustev do drugih. Preferiranje samostojnih aktivnosti. Zelo malo, če sploh kaj, intimnih prijateljev ali odnosov in pomanjkanje želje po tem. Neopredeljenost do kritike ali pohvale. Uživa v redkih, če sploh kateri, aktivnostih. Neopredeljenost do socialnih norm. Preveč okupiran s fantazijami in introspekcijo. Pomanjkanje želje po seksualnih izkušnjah z drugo osebo.(http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder) Obrambni mehanizmi Najpogostejša obramba je razcep. Razcep je opaziti v nivoju objektnih odnosov. Tipičen je nivo parcialnih objektnih odnosov. Edina alernativa temu tipu je popolna samozadostnost in izolacija kot obramba. Hrepenenje po intimnih odnosih se premakne na fantazijski nivo. Sanjarjenja pa so skrbno skrita pred drugimi. (Praper 1996: 188-189). Emocije zaklenejo vase. V mislih in fantazijah so lahko zelo aktivni, njihovo življenje pa je prazno. Včasih najdejo pot preko umetniškega izražanja ali znanosti, ki je še bolj brezosebna (Praper 1996: 223). Umik od nevarnosti k varnosti je naravni človeški odgovor. Sizoidni posameznik se zato v prvi vrsti ukvarja z izogibanjem nevarnosti in zagotavljanju varnosti (Ralph Klein). Terapevt ob sizoidnem pacientu pogosto čuti, da je odveč, toda ta prihaja na terapijo, ker je to zanj pogosto edini intenzivni odnos, ki je kot profesionalni odnos, hkrati dovolj varen. Sizoidni se tako dobro počuti, če plača seanso, čeprav mu terapevtski odnos veliko več pomeni, kot je pripravljen pokazati. Tudi pomembnost drugih odnosov nerealno povečuje, ker se toliko tega dogaja v njegovi fantaziji. (Praper 1996: 223-225) Občutek prikrajšanosti navadno prekrije z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambami distanciranja. Slednje obrambe lahko spominjajo na narcistično motnjo, prav tako lahko sizoidni kažejo nekaj grandioznih potez v pretirani intelektualizaciji. Tako običajno ne doživljajo bolečine osamljenosti, ampak prej strah pred bližino. (Praper 1996: 185-186) Intimni odnos Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo so najbolj veseli, ko so v odnosu, kjer partner na njih polaga malo čustvenih in/ali intimnih zahtev. Niso ljudje kot taki, katerih se sizoidni posameznik želi izogniti, ampak negativnim ali pozitivnim čustvom, čustveni intimnosti in samo razkrivanju. Sizoidna oseba je tako zmožna vzpostsviti odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler tovrstni odnosi od ne zahtevajo emocionalne bližine. Donald Winnicott povzame, da imajo ti posamezniki raje odnos, ki ga lahko oblikujejo pod svojimi pogoji, kot po pogoji drugega partnerja. V slednjem primeru raje izberejo izolacijo. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder) Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo delujejo ravnodušno, hladno in […]

ČUJEČNOST

Ljudje smo nagnjeni k temu, da se velikokrat prepustimo avtomatičnim odzivom. Ti od nas zahtevajo najmanj napora, vendar se lahko zgodi, da se zaradi njih ne odzovemo v skladu z našimi željami in ne razumemo zakaj. Občutek, da življenje teče mimo nas, pa postaja vse močnejši. K boljšemu prepoznavanju in sprejemanju naših odzivov nam lahko pomaga čuječnost.   Avtomatski pilot Ko se zjutraj peljemo v službo nam prestavljanje ročne zavore, ne da bi o tem razmišljali, pomaga, da se osredotočimo na cesto. Takšni avtomatizmi nam v življenju koristijo. Omogočijo nam namreč, da se lahko osredotočimo na druge stvari v okolici. Včasih pa se v neki situaciji odzovemo samodejno, kar pa ni nujno tudi ustrezno. Zaradi slabih izkušenj z nezvestobo v preteklih odnosih, se lahko na primer odzovemo s pretiranim ljubosumjem ali zasliševanjem, če naš partner zamudi pol ure na dogovorjen zmenek. Pri tem pa se mogoče niti ne zavedamo, kaj botruje k našim občutkom in posledično vedenju.   Zavedanje sedanjega trenutka in sprejemanje doživljanja Čuječnost je praksa, ki izvira iz budistične psihologije. Pomaga nam pri tem, da v vsakdanjih situacijah delujemo z večjim zavedanjem sebe in okolice. S čuječnostjo imamo večji posluh za to kaj se dogaja v nas (misli, občutki, čustva itd.) ter kaj se dogaja zunaj nas, torej v naši okolici (zvoki, vonj, barve itd.). Sprejemanje, nepristranskost in samoregulacija so elementi čuječnosti. Sprejemamo čustva in misli, ki jih doživljamo. Krepimo zavedanje, da gre za naše osebno doživljanje, ki navadno mine. Na doživljanje pogledamo nepristransko in objektivno, vendar se pri tem ne izogibamo občutkom. So del nas  in jih sprejemamo. S tem se poveča tudi možnost za večji nadzor nad našimi odzivi (samoregulacija) in prisotnost v sedanjem trenutku. Všeč nam je oseba iz sosednjega bloka. Želimo jo povabiti na zmenek, vendar smo bili do sedaj v takem primeru velikokrat zavrnjeni. Prepričujemo se, da bo vse v redu, in da ne bomo zavrnjeni, medtem pa v nas narašča slab občutek. Pri čuječnosti gre za to, da ne odženemo slabega občutka, ampak mu prisluhnemo in ga sprejmemo. Razumevanje nam omogoča, da se odzovem primerno situaciji in ne več toliko glede na naše pretekle vedenjske vzorce.  Kako se kažejo učinki čuječnosti Čuječnost lahko vpliva na to, da lažje sprejemamo in obvladujemo negativna čustva in stres. Sprejemanje situacije take kot je in soočanje z njo, vpliva na znižanje same moči situacije. Zgodilo se mi je, da sem se znašla v situaciji, kjer sem bila preobremenjena. Iz vseh strani sem dobivala zahteve kaj vse še moram narediti. Tako sem pod stresom skušala narediti vse pravočasno, ne da bi sploh sledila stvari, ki jo počnem. Ko sem se naučila prepoznati preveč stresno situacijo in sprejeti, da sem preobremenjena, in da ne morem narediti vsega pravočasno, sem postala mirnejša. Lažje sem sledila stvari, ki sem jo počela tisti trenutek in bila sem bolj učinkovita. Čuječnost lahko vpliva tudi na zgodnejše prepoznavanje problemov, boljši kontakt s sabo in okolico ter sprostitev. Sebe začnemo doživljati bolj živo, polno, prav tako se nam okolica zazdi bolj razgibana. V njej vidimo barve, slišimo zvoke, občudujemo naravo in stvari, ki jih prej nismo opazili.  Za prakticiranje čuječnosti potrebujemo vztrajnost Med ljudmi je naravna nagnjenost k čuječnosti različna. Prakso čuječnosti se lahko učimo preko posebne meditacije, obstajajo pa tudi drugi načini, na primer psihoterapija. Program čuječnosti ponavadi traja od osem do deset tednov. Udeleženci pridobijo teoretično znanje s področja stresa in čustev ter meditativne vaje, ki jih izvajajo doma. Pri nas program čuječnosti izvajajo na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje (IPSA). Čuječnost je sposobnost, katero je potrebno negovati. Podobno kot pri učenju tujega jezika, ki ga je potrebno vaditi in uporabljati, če ga želimo dovolj dobro obvladati. Čuječi postajamo postopoma, zato je za učenje potrebna vztrajnost. Postajamo bližje sebi V življenju doživimo in občutimo veliko stvari. Najverjetneje se velike večine občutkov sploh ne zavedamo. Občutki gredo mimo nas, medtem pa se kljub temu nanje odzivamo. Včasih ne razumemo zakaj smo odreagirali na situacijo na določen način. Čuječnost nam pomaga priti do večjega zavedanja naših odzivov in sebe. S prakso čuječnosti postajamo bolj zavedni, lažje razumemo svoje počutje in vedenje ter s tem postajamo bolj svobodni v svojih odzivih.

ZANEMARJANJE

O zanemarjanju ne govorimo samo, ko privede do njegove skrajnosti. Zanemarjanje se lahko dogaja že v navideznih malenkostih kot je zanemarjanje svojega zdravja, saj ne gremo k zdravniku, ko bi to bilo potrebno. V pričujočem članku bomo zanemarjanje vzeli pod drobnogled. Kaj sploh je zanemarjanje? O zanemarjanju govorimo, ko bi posameznik, najpogosteje je to starš, moral zadovoljiti otrokove osnovne potrebe, vendar je pri tem neuspešen. Seveda, pa se zanemarjanje ne dogaja samo v odnosu starš-otrok, ampak v različnih odnosih, kjer je ena oseba nemočna, druga pa naj bi zanjo poskrbela. V Sloveniji je zanemarjanje zakonsko opredeljeno na sledeči način: »Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Ločimo dve vrsti zanemarjanja, in sicer pasivno. O njej govorimo, ko oseba zaradi bolezni, lastne nevednosti, stresa, ignoriranja, nezrelosti, pomanjkanja sposobnosti ne zmore poskrbeti za drugo osebo. Tako na primer hčer ali sin skrbi za svojega depresivnega očeta in s tem prevzame vlogo starša. S tem pa se zanemari njegove še kako pomembne potrebe. Druga vrsta zanemarjanja je aktivno zanemarjanje, ki bi ga lahko opredelili tudi kot namerno, saj v tem primeru oseba zavedno zanemari potrebe drugega človeka. Kako ne zadovoljitev osnovnih potreb vpliva na nas? Zanemarjanje ima dolgotrajen in uničujoč učinek tako na psihično kot na telesno stanje posameznika. Zanemarjanje je lahko fizično, sem spada nezadostna oskrba s hrano, nezadostna skrb za otroka in dom. Fizično zanemarjanje vodi do razvoja kroničnih bolezni, slabega mišičnega tonusa, ran in kožnih izpuščajev, bolšjih ugrizov in oteklega trebuha. Podhranjenost povzroči nenormalne vzorce v razvoju kot so zastoj v rasti, nepravilna rast kosti in mišic. Otroci nosijo tudi neustrezna oblačila, na primer pozimi nimajo plašča. O zdravstvenem zanemarjanju govorimo, ko gre za nezadostno oskrbo z zdravniško obravnavo. Sem spadajo slabe higienske razmere kot so umazani ali piškavi zobje. Pri psihičnem počutju se posledice zanemarjanja kažejo na slabi samopodobi, motnji pozornosti, zgodnji spolni aktivnosti in zlorabi drog. Probleme imamo z navezovanjem stikov. Drugače rečeno, če mu starši niso znali dati bližine, v odraslosti tak posameznik ne bo sposoben bližnjih odnosov, tudi če si jih bo morda iskreno želel. Težave se pojavijo tudi pri spopadanju s stresnimi situacijami. Zgodnje zanemarjanje povzroči poplavo hormonov, ki dobesedno deprivirajo otrokovo odziv na stres. Posamezniki imajo več možnosti, da razvijejo depresijo in samomorilna nagnjena. Prav tako lahko starši zanemarjajo otrokovo izobraževanje. Zanemarjanje pa pomembno vpliva tudi na naše možgane. Ko so raziskovalci merili električno aktivnost, ki jo ustvarjajo možgani pri otrocih, ki so kot dojenčki bili v sirotišnici so ugotovili, da je ta znatno manjša. Tudi, če so bili otroci kasneje posvojeni  je problem ostal, saj so zgodnja leta odločilna pri oblikovanju nevroloških poti. Zanemarjanje tako vodi v težave z razumevanjem navodil, procesiranjem informacij ter negativno vpliva na opravljanje akademskih nalog. Kako do tega pride? Obstajajo kultura in verska prepričanja, ki delno zanemarjajo neko potrebo, tako nekateri starši zaradi verskega prepričanja otroka ne oskrbijo s primerno medicinsko oskrbo. Prav tako pomanjkanje izobrazbe in informiranosti lahko vodi do zanemarjanja in ogrožanja drugega posameznika. Na primer ne vemo, da spolnost brez primerne zaščite vpliva na prenos spolne bolezni. Nekateri odrasli težko organizirajo svoje življenje, zato njihov otrok odrašča v kaosu. Ne razumejo otrokovih čustvenih potreb, verjetno zato, ker sami niso imeli ustreznega starševstva. Danes zaradi ozaveščanja javnosti vemo veliko več o fizičnem nasilju, njenih posledicah in posledicah takega zanemarjanja. Malo manj pa je povedanega o pomenu čustvenega zanemarjanja, ki se dogaja zelo pogosto, v večini primerov zaradi pomanjkanja znanja staršev, kako čustveno zadovoljiti potrebe otrok. Prav tako do zanemarjanja prihaja zaradi dolgotrajne bolezni staršev, ko odrasel enostavno ni zmožen poskrbeti za svojega otroka, četudi si to iskreno želi. Na tem mestu je pomembno še enkrat poudariti, da do zanemarjanja ne prihaja samo v odnosu starš-otrok, ampak tudi v drugih odnosih. Še več zanemarjamo lahko tudi samega sebe. Ko ne poskrbimo zase Kot rečeno lahko zanemarjamo tudi svoje potrebe. To se pogosto zgodi, če nismo bili naučeni ali pa smo imeli prepoved na zadovoljitev svojih lastnih potreb. O samo zanemarjanju govorimo, ko odrasli ne skrbijo za svoje osnovne potrebe do te mere, da povzroča telesno, duševno ali čustveno škodo. Do tega pogosto privede tudi zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z zlorabo prepovedanih substanc ali zaradi demence in depresije.  Za razliko od otroka, pa si je odrasli v večini primerov sposoben poiskati pomoč in prebroditi svoje težave, ki so ga pripeljale do te skrajnosti. *Članek je bil objavlen v reviji Vzajemna

SREČA

Sreča je po mojem mnenju najpogosteje uporabljena beseda pri izražanju želj, poleg denarja in zdravja. »Bodi srečna« in res, vsi si želimo in težimo k temu, da bi izkusili trenutke sreče, ki se jih radi spominjamo z nasmehom na obrazu. Večno vprašanje pa je ali se srečo sploh da zadržati? Sreča Ko smo srečni se počutimo dobro, morda celo rečemo »dobro nam je v življenju«, občutimo spekter prijetnih občutkov od zadovoljstva, pa vse do radosti. Kar osrečuje mene, ni nujno da bo osrečilo vas. Filozofsko gledano je sreča stanje kjer si ničesar več ne želimo in smo zadovoljni točno s tem kar smo in imamo. Ko dosežemo pomemben cilj, ob njem pogosto čutimo srečo in to nas motivira, da se trudimo doseči se druge cilje v našem življenju. Težnja k sreči nas na nek način motivira. Sreča pa nima samo motivacijskega učinka, ampak na vpliva zelo ugodno na naše telesno počutje. Neredko se zgodi, da se ustrašimo, ko občutimo stanje sreče in miru. V mislih si začnemo predstavljati, da se bo kmalu zagotovo zgodilo kaj neprijetnega, da bomo zboleli ali pa nas bo pomembna oseba zapustila. S tem si kazimo našo srečo in v obdobju, ko bi lahko v njej uživali, se v resnici obremenjujemo. Prav tako se lahko ustrašimo, da nas bo okolica zavračala, če se bomo »pobahali« s svojo srečo ali pa se bomo polenili, saj ne nazadnje imamo vse kar smo si želeli. Zakaj si to počnemo? Za tem se skriva naša prepoved čutiti srečo. Odtenki sreče Če se navežem na strah, da nas sreča poleni. V grobem poznamo dve vrsti sreče, ena je minljiva drugo lahko čutimo dlje časa. Pri minljivi sreči gre predvsem za stimulacijo iz zunanjega okolja. Hodimo po mestu in na tleh najdemo 100 evrov. Z nasmehom na obrazu jih poberemo, čutimo srečo. Učinek nas spremlja še kak dan ali dva, na to mine. Namen te sreče je motivacija. Kolikokrat smo že slišali, sreča prihaja iz nas samih? Tu je govora o notranji sreči, ki izhaja iz stanja notranjega zadovoljstva. Ta sreča nam ne bo kar »padla z neba«, ampak je za njo potrebno veliko narediti. Zanimivo je, da je že Aristotel povezoval srečo bolj z dejavnostjo kot pa s čustvi ali stanjem. Kako se osrečiti? Za to, da občutimo dlje časa trajajoč občutek sreče lahko naredimo marsikaj. V glavnem se občutek sreče veča, če smo v stiku z naravo, ker je v hitrem mestnem tempu težje. Ne nazadnje je človek del narave in vračanje vanjo ga osreči. Telesna aktivnost pripomore k občutku sreče. Osrečujejo nas tudi odnosi in druženje. Prijatelji s katerimi radi pokramljamo, partner katerega poljubimo, pa četudi nas kdaj razjezi. Tretja pomembna stvar je, da delamo nekaj zaradi česar se počutimo, da smo koristni in da naše delo nekaj pomeni tako nam kot svetu. Ko nam naše delo sporoča, da smo sposobni, da lahko uživamo v njem, nas le-to osrečuje. Predvsem v najstniških letih, nekateri pa celo življenje, niso pomirjeni sami s sabo, morda svojo podobo, lastnostmi, karakterjem. Sprejemanje samega sebe, postati prizanesljiv do svojih slabosti in radosten do svojih prednosti je pomemben ključ pri občutku sreče. In ne samo, da sprejmemo sebe, ampak da se v vrvežu življenja ohranimo notranje stanje miru in pozitivnih misli. Kar lahko dosežemo s telesno aktivnostjo, tehnikami sproščanja, meditacijo. Še poslednji ključ do sreče je naše zdravje, dobro telesno počutje je dom srečnih občutkov.  Kot vidite je za srečo potrebno veliko narediti, naj vas potolažim s tem, da če naredite nekaj že na enem področju boste v življenju občutili večjo radost in zadovoljstvo. Je sreča denar? Študije so ugotovile, da z denarjem ne moremo kupiti sreče, razen če tega porabimo na poseben način. Izkazalo se je namreč, da smo srečnejši, če denar porabimo za druge. Ugotovitev lahko potrdimo tudi iz lastnih izkušenj. Ko kupimo nekomu darilo, za katerega smo prepričani, da si ga nadvse želi, smo bolj vznemirjeni in srečni kot on. Veseli smo, da smo nekoga osrečili. Sedaj pa k vprašanju ali nas denar osreči? Denar je potreben za zadovoljitev naših osnovnih potreb. Družbe, kjer te potrebe niso zadovoljene, niti ne razmišljajo o sreči, saj se borijo za svoje osnovno preživetje. Ko enkrat presežemo to točko in imamo hrano, obleko in streho nad glavo, se z večjimi količinami denarja sreča ne veča. Res je, da so v povprečju bogatejši narodi srečnejši od revnih držav, vendar se ta učinek zmanjša med bogatimi državami. Enako povišan procent BDP-ja v revni in bogati državi, prinese enak procent sreče v obeh državah. Ne glede na to da je prva še vedno revnejša od druge. Torej, potrebno je imeti nekaj denarja, za zadovoljitev osnovnih potreb, čim je ta meja presežena, je sreča z nakupom izven dosega naših rok. Pozitivna stran sreče je njena nalezljivost. Ne samo, da smo srečni ko osrečimo druge, ampak občutimo tudi občutek sreče, ko so srečni drugi. Torej naša prijateljica je dobila v službi napredovanje, ki si ga je nad vse želela. Ko vam to sporoči občutite občutek sreče. Prav tako, če izveste, da je srečna neka oseba, ki jo sploh ne poznate, torej od prijateljice znanka je dobila otroka. Ob novici občutite srečo zanjo »A res, joj kako lepo« se smehljate. Kako poskrbeti za svojo srečo? S tem podatkom je preprosto. Družite se z ljudmi, ki so veseli in srečni in se boste ne samo nalezli njihove sreče, ampak tudi zadostili vašo potrebo po druženju z ljudmi. In to je vaš prvi korak k trajnejši sreči. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

DOMIŠLJIJA

Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo. SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov. Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju. Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj. Otroci Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu. Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel? Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah. Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju. Domišljija in realnost Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo. Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli. Zakaj nam še služi domišljija? Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke. Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema. Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo? *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

LAGANJE

Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici. O lažeh Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino. Laganje sebi Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne. (Telesna) govorica in čustva Ostržka Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju: Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu. Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu. Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo. Vrste laži Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo. Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!  

KONFLIKT

Konflikt je povsod okoli nas. Borimo se z našimi notranjimi konflikti, rešujemo konfliktne situacije v našem okolju, oblačimo si barvna oblačila, ki se med sabo tepejo, jemo kisle kumarice z jogurtom. Zakaj se ga mnogi tako bojijo? O konfliktu Veliko ljudi si predstavlja, da je konflikt fizično nasilje, vojna, nekaj skrajno neprijetnega in destruktivnega, zato se mu je bolj izogniti. Pri konfliktu gre za to, da si dve želji med seboj nasprotujeta, torej sta med seboj konfliktni. To se lahko dogaja v odnosu med partnerjema, med državama in tudi v nas samih. Ob tem nam je neprijetno, ta občutek pa traja dokler konflikta ne razrešimo. Ovira, ki je jedro konflikta, je lahko notranja, na primer želimo si javno nastopiti, ampak imamo nepopisno tremo pred nastopanjem. Ovire pa lahko izhajajo tudi od zunaj, želimo si na počitnice, vendar so vsi apartmaji zasedeni. Konflikt lahko vidimo kot  nekaj ogrožajočega, lahko pa v njem vidimo priložnost za spoznavanje in razvoj sebe in odnosov. Konflikt in frustracija Konflikta in frustracije ni enačiti. Frustracija je neprijetno stanje, ki ima močnejšo intenziteto in traja dlje časa. Konflikt lahko preraste v frustracijo, če dlje časa ne najdemo rešitve zanj ali če gre za stvari, ki nam veliko pomenijo. Tako smo si od nekdaj želeli postati astronavt, vendar nismo zbrali dovolj točk za vpis na primerno fakulteto. Naše želje in realna situacija nista samo konfliktni, ampak nam to povzroča tudi veliko frustracijo, saj moremo spremeniti svojo dolgoletno željo in cilj. Vrste konflikta Konfliktov je več vrst, od osebnih, medonosnih, skupinskih. Zanimivo ločevanje konflikta je na -plus plus konflikt: o njem govorimo, ko moremo izbirat med dvema enako privlačnima možnostma. Ali naj oblečem sivo obleko ali vijolično. -minus minus konflikt se pojavi, ko nobena od možnosti ni v redu. Torej ko moremo izbrat boljšo od slabših možnosti. Ali naj se vselim v stanovanje z nedelujočim ogrevanjem ali stanovanje kjer pušča streha. -plus minus konflikt je pogost. Zgodi se ko te isti cilj hkrati odbija in privlači. Na semaforju je rdeča luč za pešce, pred vami je prazna cesta. Mudi se vam. Ali naj prečkam cesto in ne zamudim, vendar s tem tvegam kazen. Odzivi na konflikt Vsak posameznik in skupnost se na konflikte različno odzove. Naš odziv na konflikt tudi ni vedno enak, odvisen je od okoliščin in našega razpoloženja. Poglejmo si načine kako se lahko na konflikt odzovemo: -ignoriranje konflikta: konflikt potisnemo v stran in se pretvarjamo, da ne obstaja -prilagajanje: kljub temu, da se ne strinjamo, se podredimo in se pretvarjamo, da konflikta ni, saj nam je ob njem neprijetno -manipulacija: ker želimo, da se nekdo podredi ali reši problem, najverjetneje zaradi svojega lastnega nelagodja, nanj izvajamo pritisk, ga izsiljujemo in obtožujemo. To so sredstva, s katerim želimo doseči svoj cilj. -kompromis: kompromis lahko dosežemo hitro, ob večjih problemih, pa je zanj potrebno več časa za pogovor oziroma pogajanja. Trudimo se doseči cilj, ki bi ustrezal tako nam kot drugi strani, kljub temu, da se bomo mogli delu naših želja odreči. -reševanje konflikta: iščemo rešitve, ki odgovarjajo obema stranema, ki sta v konfliktu. To lahko zahteva čas in napor, običajno pa pripelje do kakovostnejših rešitev. Reševanje konfliktov Kako konflikte konstruktivno rešujemo si zasluži podrobnejši pogled. Razreševanjem med dvema skupinama ali dvema posameznikoma je različno. Seveda bo v skupini težje doseči neko soglasje, sploh če skupina znotraj sebe ni složna, kar se pogosto zgodi. Na ugodno reševanje konflikta v skupini vpliva razporeditev moči, odgovornosti in vpliva. Bolj ko so te enakopravno razporejene, bolj pozitivno vplivajo na razreševanje skupinskega spora. Ne enakomerno razporejena moč lahko privede do izsiljevanja in nezadovoljstva na drugi strani. Če je stopnja zaupanja med skupinami velika, je reševanje konfliktov lažje prav tako pa je pomembna informiranost skupine. Vsi vemo, da manj veš o situaciji, težje je smiselno argumentirati svoje stališče. Pri reševanju konfliktov v medosebnem odnosu je pomembna spoštljiva komunikacija. Priporočljivo je govoriti samo o situaciji, ki je predmet spora in se ne obešati na pretekle konflikte »a jaz sem ti pa lahko pomagala, ko ti je bilo hudo« je formula za poglobitev konflikta. Pomembno je, da jasno opredelite kaj vas je razjezilo in prav tako poslušate partnerja. Govorite kaj čutite »strah me je bilo, ko si zamujal, čez čas sem začutila jezo« in ne obtožujte »zamujal si, zato sem prismodila kosilo«. Konflikti nas spremljajo na vsakem koraku, kljub temu, da jih večina doživlja kot neprijetne, ima večje posledice izogibanje le tem. Ne razreševanje konfliktov se stopnjuje in vpliva na naše vedenje in počutje.  Lahko privede do te skrajnosti, da raje prekinemo odnos kot da bi se soočili s konfliktom. Funkcionalno razreševanje konflikta nas lahko združi in ne razdruži, kar večina prepisuje konfliktu. V konfliktu lahko vidimo stanje, ki od nas terja odziv in spremembe. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

NENAVADNE FOBIJE

Strah je človeško čustvo, ki nam sporoča, da nas nekaj ali nekdo ogroža. V nevarnih situacijah nas tako lahko zaščiti, saj se velikokrat lahko umaknemo iz ogrožajoče situacije. Fobije so »strahovi«, ki se pojavljajo ko grožnja na situacijo, ki v realnosti ni (pretirano) ogrožajoča. Čeprav lahko fobijo pred kačami in višino lažje razumemo, mogoče tudi zato, ker si jo delimo z mnogimi, pa obstajajo prav nenavadne fobije, o čemer piše pričujoč članek. Kaj je fobija Fobija je pretiran strah pred določenim predmetom ali situacijo, ki v resnici ni tako ogrožajoč. Večina ljudi, se zaveda, da je njihova reakcija pretirana, vendar si ne znajo pomagati. Ob stiku z »nevarnostjo« doživijo občutek panike, tesnobe, srce jim začne hitreje biti, začnejo se potiti in postanejo omotični. Ljudje se začnejo izogibati situacijam, kjer bi prišli v stik s svojo fobijo. Potrebno se je zavedati, da se nekaterim situacijam, na primer strahu pred kačami, lažje izognemo in nas v življenju ne ovira pretirano, medtem ko strah pred odprtimi prostori onesposobi človeka nekega normalnega življenja. Fobije so kar pogosti spremljevalec človeka, namreč pojavijo se pri vsakem 20 posamezniku. Razlog za njih najpogosteje izvira iz zgodnjega otroštva. Fobija pa se najpogosteje razvije v poznem otroštvu, puberteti ali zgodnji odrasli dobi. Obstajajo različne strategije, kako se spopasti s fobijami, nekateri žal olajšanje iščejo v pretiranem pitju in uživanju prepovedanih drog. Poglejmo si nekatere nenavadne fobije Strah pred tem, da nas žive zakopljejo Fobija pred živim zakopom ima utemeljen razlog v njeni zgodovini, saj se je nemalokrat zgodilo, da so bolniku postavili napačno diagnozo in ga proglasili za mrtvega. Na srečo nam današnja naprednejša tehnologija in dognanja preprečujejo tovrstno zmoto, vendar se fobija pri nekaterih ljudeh še vedno pojavi. Angleška fraza »Safe by the bell« torej »rešil ga je zvonec« izhaja iz preteklosti, ko so ugotovili, da vsakega 10 človeka zakopljejo živega. Po tem spoznanju so ljudi začeli pokopavat s palicami na katerih je bil navezan zvonček, ki je molil nad zemljo. Če se je izkazalo, da je  »mrtvec« v resnici živ je pozvonil in so ga rešili iz groba. Strah pred sedenjem Nekateri ljudje trpijo za strahom pred sedenjem. Besedo »trpeti« je moč pri tej fobiji razumeti v vsej razšeznosti, saj je sedenje velik del našega življenja, čeprav se ga morda ne zavedamo. Sedimo ko gremo v kino, restavracijo, sedimo pred televizijo, med jedjo in ne nazadnje med tem ko gremo na stranišče. Situaciji v kateri ne bi sedel se je nemogoče izogniti, ne da bi vidno prilagodil in »odškrcnil« del običajnega življenja. 13 Zanimivo je, da je strah pred številom 13 eden izmed najbolj pogostih strahov, za katerim je trpel tudi Adolf Hitler. Številka trinajst je povezana z vraževerjem in vero v to, da le-ta prinaša človeku nesrečo. Saj veste, petek trinajsti. Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji se prav tako bojijo nesrečnega števila, ki pa ni 13 ampak 4. Strah pred papežem Papafobija je redka fobija, ki se kaže v strahu posameznika pred papežem, včasih pa se nanaša na celotno Rimskokatoliško cerkev. Vzrok za posameznikov strah zagotovo tiči globlje, papež je le objekt, na katerega se je ta strah, morda pred kaznijo, grehom, prenesel. Skopofobija Skopofobija je strah, da nas nekdo opazuje, zato se ti posamezniki raje zadržujejo v temi in samoti in se izogibajo mest, kjer je veliko ljudi. Zapis o skopofobiji sega v čas Hipokrata, ki je zapisal, da ti ljudje »ljubijo temo bolj kot svetlobo« in »mislijo, da jih vsi gledajo«. Blažja oblika te fobije se lahko kaže tako, da si ljudje z rokami skrijejo obraz, medtem ko se bo pri težji obliki posameznik izogibal ljudem in jim skušal pobegniti, takoj ko bo to mogoče. Občutek imajo, da jih ljudje že samo s pogledom kritizirajo.  Tovrstna fobija je pogostejša med ženskami. Vzrok bi lahko iskali v situaciji, kjer je bil posameznik predmet nekega javnega posmeha ali pa ima vidno deformacijo, zaradi katere ljudje strmijo vanj. Nomofobija Nomofobija je fobija današnjega časa, časa mobitelov in »smart« tehnologije. Gre za strah pred ne-možnostjo mobilne komunikacije, katerega naj bi imelo že 53 odstotkov uporabnikov prenosnih telefonov. Posameznik se boji, da bo izgubil telefon, postanejo živčni, ko ugotovijo, da imajo slabo baterijo in se jim bo telefon kmalu ugasnil, prav tako postanejo nemirni, ko ugotovijo, da telefona nimajo pri sebi, kajti brez njega ne morejo in ga neprestano kontrolirajo. Čeprav se nam nekatere fobije zdijo nenavadne, so lahko pravi pekel za posameznika, ki jo ima. Fobije, ki ne vplivajo pretirano na naše življenje, lahko postanejo del nas in se z njimi naučimo živeti. Ko začnemo opažati, da fobija kontrolira prevelik del našega življenja, ki ga ne zmoremo živeti več v njegovi polnosti, pa se je najbolje obrniti na strokovno pomoč.

TABU

Malokrat se govori in piše o temah, ki so družbeno prepovedane in veljajo za tabuje. Čeprav bi marsikdo želel odprto govoriti o določenih temah, jih strah pred izstopanjem iz družbe in zavračanjem le-te, ohromi. Tabuji so trdovratni in zakoreninjeni v naši kulturi in moralnih načelih. Gre za nekaj prepovedanega, ki se lahko dotika ljudi, prostorov ali predmetov. Trdovratni tabuji v naši kulturi Umiranje Ljudje o smrti začnemo razmišljati, ko umirajo naši bližnji ali pa smo sami tik pred njo. Ko nam nekdo umre, malo postojimo in se poglobimo v svoje razmišljanje o smrti, nato pa te misli kaj hitro preženemo in se vrnemo v vsakdan. Čeprav je smrt naravni proces življenja je tabu. O njej se ne govori, ljudje se navadno umaknejo od umirajočega človeka, tako da ljudje umirajo sami v bolnišnicah in domih za ostarele. Zgleda kot da so včasih bili ljudje bolj odprti za sprejemanje smrti, saj so ljudje umirali v domačem okolju med bližnjimi ljudmi. Najverjetneje je ne sprejemanje staranja in smrti poglobila današnja kapitalistična družba. Psihoterapija Obiskovanje psihoterapevta, psihologa ali psihiatra je še vedno družbena tabu tema. Ko povprečnemu človeku poveš, da želiš ali obiskuješ tovrstno pomoč najpogosteje odvrnejo »ja, pa saj nisi nor«. Čeprav se v mestih tabu počasi rahla, je v vaškem okolju in mestnih obrobjih še vedno močno prisoten. To da obiskuješ terapevta, je nekaj sramotnega. Moški, pa imajo dvojno težo, ne samo, da obiskujejo terapijo, ampak za njih velja prepričanje, da nisi pravi moški, če imaš težave. Spolnost Nekateri tabuji so družbeno funkcionalni, mednje spada tudi tabu o incestu. Če imajo ljudje, ki so si v bližnjem sorodstvu, spolne odnose in skupne otroke, imajo več možnosti, da otrok razvije gensko nenormalnost. Izkazalo se je, da je skupina, ki ni dovoljevala incesta, bolje preživela, kot skupina, ki ga je. Razmerja med otrokom in staršem ter bratom in sestro so po svetu skoraj univerzalno prepovedani, medtem ko so razmerja med ostalimi sorodniki v nekaterih kulturah sprejemljiva. Tabu incesta ne prepreči vseh tovrstnih razmer, vendar v družbi zbudi odpor in dovolj učinkovito družbeno kontrolo. Poleg funkcionalne vloge pri tabuju incesta, pa se tabuji, v zvezi s spolnostjo, dotikajo tem, ki bi si zaslužile bolj odprto in odkrito debato v družbi. Mednje spada tabu o samozadovoljevanju, kjer se je potrebno pretvarjati, da samozadovoljevanje ne obstaja. Spremljajo ga občutek sramu in občutek, da počneš nekaj narobe. Tema povezana s spolnostjo je tudi splav. Včasih je bila ta tema strogo prepovedana. Družine so žensko, ki je splavila zavrgle. Zato so ponekod nastale skrivne klinike, kjer so ženske splavile, o tem molčale in se vrnile nazaj v svoje družinsko življenje. Ta tema postaja tema javnih pogovorov, predvsem borbe med dvema poloma-splav je v redu in splav je umor. Pogosto pa se o splavu ne govori v običajnih pogovorih, nekulturno je tudi žensko vprašati ali je imela splav. Spolnost je na splošno tabu tema, dotika se še mnogih področjih od različnih spolnih praks, do razmerji med istospolnimi partnerji, do menstruacije in menstrualnega cikla. V nekaterih kulturah so se ženske med menstruacijo, bile primorane umakniti iz družbe, saj so veljale za nečiste. Spolni tabuji se počasi rahljajo, o njih se vedno več govori, vendar je tabu nekaj kar je težko izprati iz družbe, čeprav je nefunkcionalen in je težko razumeti, zakaj se o določenih temah ne sme govoriti. Poligamija Poligamija je zakon, kjer ima moški istočasno več žen. Navadno jo prakticirajo mormonske skupnosti, vendar je od leta 1800 prepovedana in v Združenih državah Amerike velja za ilegalno. Danes so še vedno nekatere skupnosti, ki jo na skrivaj prakticirajo, vendar se o tem ne govori. Tema pa je v družbi sprejeta z obsojanjem in zgražanjem. Tabu besede Na nekatere besede se je obesil tabu. V nekaterih družbah ali družabnih dogodkih, besede ki jih imamo za neprimerne, kot so »sranje« in ostale kletvice, ne spadajo v tovrstno okolje. Ti tabuji imajo svojo pozitivno funkcijo. Bolj so zanimive besede, ki so jih včasih uporabljali kot sprejemljivo besedo, vendar je v družbi čez čas postala prepovedana in je veljala za žalitev, taka beseda je na primer »niger«. Hrana Prepoved uživanja določene hrane ima prav tako svojo funkcijo. Tako je zaradi krčenja gozdov na bližnjem vzhodu reja prašičev postala ekološko uničujoča. Zato so Izraelci izumili prepoved uživanja svinjine. Tudi geografsko okolje igra pomembno vlogo, kdaj je nekatera hrana tabu. V Evropi in Ameriki je uživanje insektov tabu. Zaradi dotične klime v teh državah v njej uspeva malo užitnih insektov. Nasprotno se dogaja v Mehiki, kjer je klima ugodnejša za uspevanje užitnih insektov, njihovo uživanje pa je stalna praksa na menijih. Prav tako obstajajo začasni tabuji glede hrane. Tako v nosečnosti ne smeš piti alkohola, jesti določene hrane, ki jo sicer lahko. Se tabuji spreminjajo ? Tabuji so trdovratni, vendar jih je moč spremeniti. Migracija je tako pomembni dejavnik pri spreminjanju le teh. Če pogledamo migrante iz bližnjega vzhoda, so se v večini prilagodili zahodnemu svetu in spremenili svoje prehrambne navade. Prav tako izobraževanje in spodbujanje pogovorov o določenih temah pozitivno vpliva na razdiranje tabujev. Kot smo lahko videli ima tabu svojo funkcijo, kar se je vredno vprašati je ali nam določene tabu teme otežujejo življenje in bi bilo bolj vredno o njih govoriti, saj so ne nazadnje del našega vsakdana. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

GNUS

Gnus smo izkusili že vsi, prav redko pa se o njem sprašujemo. Če smo žalostni ali jezni, se v mislih sprašujemo in v pogovorih analiziramo zakaj smo žalostni, kaj nam je sprožilo jezo? Pri gnusu se samo odmaknemo iz situacije, ne da bi sami razumeli, kaj je v nas sprožilo močno željo po odmiku. Prav na to vprašanje skušam odgovoriti v pričujočem članku, ki je sestavljen iz treh delov. Gnus je namreč čustvo, kjer je, kljub temu, da se o njem redko vprašamo, možno povedati veliko stvari. O gnusu Primarno nam gnus, ki ga prištevamo med osnovna čustva, ščiti pred boleznijo. Ko pri nečem zaznamo nekaj, kar namiguje na bolezen oziroma okužbo, se v nas zbudi gnus. V nas se sproži želja po umiku od te stvari ali človeka. Gnus povezujemo s čutom okusa, ki je lahko resničen, na primer ko okusimo pokvarjeno mleko ali si okus predstavljamo, na primer okus urina. Prav tako se gnus povezuje z preostalimi čutili vonja, tipa in vida. Glasbeno nadarjeni ljudje lahko z gnusom povezujejo celo glasbo-torej zvok, npr. »ta glasba je ogabna«. Dovzetnost za gnus je pri ljudeh različna. Nekateri so bolj, spet drugi manj občutljivi, kar se lahko izraža tudi pri izbiri poklica. Nič kolikokrat smo slišali, da je nekdo opustil medicino, ker ni prenesel pogleda na kri. Raziskave so tudi pokazale, da se ljudje, ki so bolj dovzetni za gnus, raje družijo s »sebi enakimi« in se izogibajo ljudem iz različnih slojev, kultur ipd. Freud je ugotovil, da gnusa ne izražamo, dokler se le tega ne naučili. Raziskovalci so celo ugotovili, da »volčji otroci« (to so otroci, ki so odraščali v divjini) gnusa sploh niso izražali.   Kaj se nam gnusi? Čeprav se stvari, ki se nam gnusijo med kulturami razlikujejo, se nam na splošno gnusijo stvari, katere vključujejo telesne tekočine kot so fekalije, urin, bruhanje, sperma, slina, kri in sluz. Prav tako se nam gnusi pokvarjena hrana. Verjetno ste že kdaj odprli hladilnik iz katerega je zasmrdel močen vonj po gnilem mesu, ki vam je obrnil želodec. Odbijajo nas tudi nekatere živali, predvsem bolhe, klopi, uši, ščurki, črvi, muhe, podgane, miši. Kar pomislimo kako »nagravžno« nam je gledati dokumentarni film, v katerem nekdo poje deževnika. Gnusi se nam tudi pomanjkljiva higiena, znaki okužbe in pogled na organe. Ni redko, da človek, ki na televiziji vidi nazornejšo kirurško operacijo, pogleda stran ali si zakrije oči. Naloga gnusa Že Darwin je gnusu pripisoval pomembno vlogo pri ohranjanju vrste in evoluciji. Osnovna naloga gnusa je namreč varovanje pred strupenimi stvarmi, ki se jim nagonsko izogibamo. Če nam neka hrana smrdi in se nam zagnusi, bomo dobili impulz, da tega ne želimo pojesti in prav velika verjetnost je, da je bila ta hrana pokvarjena. Zanimivo je, da so se ljudem že v preteklosti gnusile telesne tekočine, čeprav takrat še niso vedeli, kar vemo danes, namreč da so telesne tekočine prenašalci okužb in bolezni. Telesna govorica gnusa Izraz gnusa lahko prepoznajo gluhi in izražajo slepi. Tako lahko govorimo o biološki podlagi gnusa, ki je skupna vsem.  Ko občutimo gnus se nam namrščijo obrvi,  ukrivi se zgornji del ustnice, naguba čelo in rahlo uboči jezik. Dobro je vedeti, da nam različna stvar lahko sproži bolj ali manj intenzivni telesni odziv. V občutenju ekstremnega gnusa bo oseba lahko celo odprla usta, pljunila, pihnila zrak med usti in zobmi ali celo izpustila »auh«, »uh« zvok. Prav tako lahko bruhamo ali omedlimo. Zato ljudem, ki ne prenesejo pogleda na kri, pri odvzemu pogosto postane slabo ali celo omedlijo. Za razliko od straha, jeze in žalosti, gnus zniža krvni tlak, zmanjša srčni utrip in prevodnost kože ter povzroči spremembe v dihanju.Znižanje krvnega tlaka je lahko tudi razlog, zakaj ljudje omedlijo pri odvzemu krvi. Dve obliki gnusa Kot smo napisali odzgoraj gnus sproži telesno reakcijo, ki pravzaprav temelji na močni družbeni podlagi. Kajti, ločimo dve obliki gnusa, in sicer osnovnega in moralnega. Osnovni gnus je univerzalen t.i. skupen vsem ljudem, medtem ko je moralni družbeno določen. Slednjega doživimo, ko vidimo dejanja kot so pretepanje, posilstvo, fetišizem, slabo higieno in smrt. Skratka dejanja, ki po večini niso v skladu z našim moralnim čutom. Gnus te vrste povezujemo tudi z jezo in žalostjo. V smislu jezni ali/in žalostni smo, ko smo priča tovrstnim nasilnim dogodkom. Zato je za ta gnus značilna dvignjena zgornja ustnica, ki se pojavi tudi, ko izražamo jezo. Moralni gnus nam nek način nam preprečuje, da kršimo družbena pravila. Podobnost med obema  oblikama gnusa je v izogibanju. Če bomo na ulici videli madež krvi, se mu bomo na daleč izognili. Osnovni gnus se povezuje s strahom, saj nas je strah okužbe, zato se stvari izognemo. Prav tako se ljudem, ki so zagrešili moralna dejanja, ki v nas zbudijo gnus, izogibamo. S tem človeka izločimo iz svojih krogov in družbe. Gnus do sebe Zanimivo je, da se ljudje načeloma ne gnusimo sami sebi. Saj veste, ko gremo na stranišče, se nam ne gnusijo naši telesni izločki, prav tako veliko ljudi nima problema s pogledom na svojo lastno kri, medtem ko se ob drugi raje obrnejo stran. Gnus sproži nekam kar nam je tuje, kar ne moremo reči za svoje telesne tekočine. Ko se človeško dejanje ali človek gnusu drugim, lahko nastane gnus do sebe. Načeloma pazimo, da se drugim ne bi zagnusili, tako ne spuščamo plinov, bruhamo, žremo, rigamo, si vrtamo po nosu ipd. v javnosti. Saj bi vsa ta dejanja zbudila v drugih gnus in odpor do nas kot ljudi. Tako se »samonadzorujemo«, kar nas ščiti, da ne izpademo iz družbenega kroga. Zanimivo je tudi, da so odkrili, da imajo ljudje, ki se gnusijo sami sebi težavo kaznovati drugega, ker v sebi čutijo, da si tudi sami zaslužijo kazen. Obsesivno kompulzivna motnja Obsesivno kompulzivna motnja (OKM) je na grobo povedano anksiozna motnja, kjer se nam pojavljajo prisilne misli (»okužil se bom z AIDS-om«), ki jim pogosto sledi prisilno vedenje (»neprestano umivanje«). Prav ta primer pa je povezan tudi z gnusom, saj nas ta spodbuja, da se izogibamo nalezljivim mikroorganizmom. Izhaja iz želje, da preživimo in kaže na strah pred […]

PRIVLAČNOST

Odnosi so pomemben element človekovega življenja. V njih spoznavamo samega sebe, doživljamo najlepše in najgloblje trenutke našega življenja, prav tako pa se v njih rojevajo bolečine, izkušnje in smeh. Ključ, kako se odnos sploh začne, se skriva v privlačnosti. Privlačnost je začetek vsakega odnosa, ki lahko preraste v mnogo več. Biti privlačen in mlad sta besedi, ki si nista tuji, kako pa je s privlačnostjo v starosti? O privlačnosti Ko nas neka oseba privlači, čutimo da nas „nekaj vleče“ k njej. Neka nevidna sila nas prepričuje, da bi bili radi v njeni bližini. To osebo si želimo spoznati, se z njo družiti in pogovarjati. Govorimo o privlačnosti, ki je prva in zato zelo pomembna stopnja v razvoju nadaljnjega odnosa. Namreč, če ni medosebne privlačnosti in naklonjenosti, so odnosi lahko zelo neprijetni, brez nuje, se zagotovo ne odločimo za vlaganje in gradnjo takega odnosa. Privlačnost v odnosu je lahko skoraj neopazna, ali pa močna. Drugače rečeno, privlačnost ima različno intenziteto v različnih odnosih. Oblike privlačnosti Poznamo več oblik privlačnosti. Ko pomislimo nanjo, se največkrat spomnimo na privlačnost med spoloma. Čeprav je morda ta najmočnejša izmed njih, privlačnost srečujemo tudi v drugih odnosih. Spolna privlačnost O spolni privlačnosti govorimo, ko nas nekdo pritegne kot potencialni spolni partner. Že v preteklosti so ljudje na različne načine poudarjali svojo spolno privlačnost, preko oblačenja, ličenja, urejanja pričeske, kar se ni spremenilo vse do danes. Tako si ženske danes poudarjajo ustnice in oči, da bi bile le-te videti večje, saj to moške na njih privlači. Spolna privlačnost je povezana s povišanim izločanjem dopamina – hormona sreče, ki ga povezujejo z občutenjem zaljubljenosti. Pomemben element tovrstne privlačnosti so tudi feromoni. To so snovi, ki po kemijski poti pri živalih opozarjajo na nevarnost, kažejo pot do hrane in signalizirajo spolno privlačnost. Feromone najdemo v znojnih žlezah pod pazduho, okoli prsnih bradavic, popka in genitalij. Dozorijo v puberteti, kar bi lahko povezali z dejstvom, da ljudje začnemo čutiti spolno privlačnost do drugega prav v tem obdobju. Zanimivo je spoznanje, da ženske, ki so v najplodnejšem obdobju menstrualnega ciklusa, razlikujejo med vonjem moških s simetričnim in moških z nesimetričnim obrazom. Simetrični obraz je namreč zdrav in privlačen. Prav tako pa so tudi moškim ženske v tem obdobju najbolj privlačne. Telesna privlačnost Telesna privlačnost v večini primerov prevladuje pri odločanju o tem, koga bomo izbrali za (spolnega) partnerja. Čeprav gre ta vrsta privlačnosti pogosto z roko v roki s spolno privlačnostjo, se od nje tudi razlikuje. Lahko nam ima nekdo lepo in privlačno postavo, vendar v nas ne vzbuja spolne želje. Čustvena privlačnost Prijatelj nam predstavi novo osebo. Že ob prvem stiku z njo začutimo, da nam je všeč, ne da bi to lahko utemeljeno razložili zakaj. Gre za privlačnost, ki se dogaja na nezavedni ravni, gre za povezavo enega srca z drugim. Kasneje, ko se osebi že poznata, se čustvena privlačnost lahko izraža v občutku močne povezanosti. Na primer našega partnerja opazujemo, kako se spretno sooča s težavnim vedenjem v odnosu z nekom drugim. Njegovo vedenje nas tako prevzeme, da bi v tistem trenutku najraje stekli k njemu in ga objeli. Intelektualna privlačnost O njej govorimo, ko nas navduši znanje druge osebe. Čutimo jo, ko se z nekom lahko pogovarjamo cele ure, ne da bi vedeli kam je šel čas. Prav tako nas navdušuje oseba, ki nam širi pogled na svet. Tovrstni privlačnosti je podobna duhovna privlačnost, ki jo začutimo s človekom, ki ima podobne poglede na svet. Iste ptice skupaj letajo Tisto, česar nimamo, je vedno mamljivo, zato nas večkrat privlačijo lastnosti osebe, ki si jih tudi mi želimo. Zadržano dekle bo tako privlačil družaben moški. Ta njegova lastnost jo bo očarala in jo tudi dopolnjevala. Privlačijo nas tudi osebe, ki so nam podobne. Raziskave so pokazale, da si tako z našimi partnerji kot tudi prijatelji, delimo podobne interese, stališča, osebnostne lastnosti, prostočasnih dejavnosti itd. Zanimivo je, da naj nam bi bile te osebe podobne tudi glede videza. Podobnost iščemo, ker se v nas oglaša želja po samopotrditvi. Všeč nam je, ko se nekdo strinja z našimi načeli. Poleg zgoraj omenjenih teorij, torej teorij podobnosti in komplementarnosti, pa je zanimivo tudi spoznanje raziskovalcev, da nas privlačijo tudi osebe, od katerih imamo neko korist. Lahko, da nas bo premamil dober telesni videz, premoženje, morda nas bo očarala mladost ali stopnja izobrazbe. Vendar je potrebno ločiti med koristjo v tem kontekstu in izkoriščanjem. Privlačna nam je lahko oseba, ki nas spominja na nekoga, ob katerem smo se dobro počutili. Posledično se tudi v družbi te nove osebe dobro počutimo. Kaj je naša korist? Dobro počutje. Le kaj je tisto, kar nas privlači Če izhajamo iz sebe, lahko ugotovimo, da nas osebe privlačijo zaradi različnih lastnosti, ki jih posedujejo. Oseba nas lahko prepriča s svojo telesno lepoto, poštenostjo, dobroto, zanimivostjo, izobraženostjo, statusom itd. Poleg tega je tisto, kar se nam bo zdelo pri drugem privlačno, odvisno tudi od našega počutja. Če se dobro počutimo, se nam drugi ljudje zdijo bolj privlačni. Prav tako ocenjujemo osebe nasprotnega spola kot bolj privlačne takrat, ko smo že fiziološko vzburjeni. To sta v svojem eksperimentu dokazala tudi Donald Dutton in Arthur Aron. Moški udeleženci raziskave so se sprehodili po dveh ločenih mostovih. Prva skupina je prečkala »manj varen« most, ki je v njih prebujal strah, druga skupina pa je prečkala varnejši most. Na koncu mostu je vse udeležence pričakala privlačna ženska in vsakemu dala svojo telefonsko številko. Izkazalo se je, da je privlačno žensko poklicalo več udeležencev, ki so se sprehodili po nevarnejšem mostu. Zaradi prečkanja nevarnega mostu so v sebi čutili fiziološko vzburjenje (strah), katerega so ob srečanju s privlačno žensko napačno interpretirali kot vznemirjenje ob njej. Kaj privlači ženske in kaj moške? Izkazalo se je, da ženske na moških najbolj privlačijo moč, status ter spolna zmožnost. Moč izraža moško sposobnost varovati in poskrbeti za svojo žensko in njune otroke. Ženske jo prepoznajo po idealnem razmerju med njegovimi rameni in pasom. Verjetno se vsaka ženska lahko spomni trenutka, ko je bila očarana nad mišicami (svojega) moškega. Status, ki ga ima moški, izraža, da ima […]

UŽITEK

Vsi težimo k užitku. Marsikatero dejanje je v našem življenju pogojeno z njim. Kupimo si nove kopalke, ker nas vleče predstava kako bomo pritegnili pogled in občudovanje, v katerem bomo uživali. Zgradimo si vikend, kamor se bomo umaknili iz vsakdanjega direndaja in bomo z družino ter prijatelji na njem uživali. K čemu sploh težimo, kaj sploh je to užitek? O užitku Užitek tako ljudje kot živali doživljamo kot nekaj prijetnega, pozitivnega, nekaj k čemur je vredno vedno znova težiti. Užitek povezujemo s prijetnimi čustvi kot so sreča, veselje, ekstaza, evforija. Vsak posameznik v isti situaciji doživi užitek drugače ter različno intenzivno. Mirno sončenje na plaži ob knjigi, je lahko za nekoga blazni užitek, medtem ko je drugemu všeč, vendar bolj uživa ob deskanju na valovih.  Če pogledamo enostavno je občutek užitka vedno enak, samo povzročijo ga različne stvari kot so sladkarije, glasba, umetnost, knjige, smeh, tek ipd. V grobem lahko užitek povezujemo z dvema faktorjema, in sicer biološkim nagonom kot je iskanje užitka v spolnosti ali prehranjevanju. Kar pomislite na gurmane, ki uživajo v raznobarvnih okusih hrane. Drugo področje iz katerega črpamo užitek so socialne izkušnje, kot so uspeh in prepoznavnost v našem socialnem okolju. Berridge je bil mnenja, da užitka ne povzroči en dejavnik, ampak sestoji iz več hkratnih procesov v naših možganih, ki vključujejo, da ti je nekaj všeč in da si nekaj želiš.   Še užitka! Užitek je za nas pozitivna izkušnja, ki jo želimo vedno znova doživeti. To nam daje motivacijo, da ponovno ustvarimo okoliščine, v katerih smo uživali. Recimo, da nas po stresnem dnevu sprosti vroča kopel, dobra knjiga in kozarec vina. Čez čas se sprostimo in v početju resnično uživamo. Le-ta nam da motivacijo, da ko začutimo potrebo po sprostitvi in uživanju, početje ponovimo. Seveda pa neprestana težnja po občutku užitka lahko povzroči odvisnost od stvari, ki nam užitek nudijo. Če pogledamo skrajno, je užitek, ki ga doživimo ob uživanju droge izbruh čistega zadovoljstva, ki pa hitro mine. Užitek, ki ga doživimo ob jemanju prepovedanih substanc, je veliko bolj intenziven, kot v realnem življenju, ko je potrebno za dosego užitka vložiti nek trud. Zanka odvisnosti od drog naj bi tičala ravno v tem grmu, da imaš močna doživetja zadovoljstva, brez da bi se za to potreboval pretirano potruditi.   Zgodovina Kljub temu, da danes povsod slišimo o užitku, je kaj malo napisano o tem občutku. Z njim so se ukvarjali že znani filozofi kot je Aristotel in Epikur. Slednji je užitek opredelil kot odsotnost telesne bolečine in odsotnost tegob duše, torej po domače povedano, »da nam nič ne leži na duši«. V 12. stoletju je Razi analiziral različne vrste užitka (intelektualnega, čustvenega) in  zaključil, da iskanje užitka ni nikoli končano. Zadovoljiti težnjo po občutku užitka je po njegovem mnenju nemogoče. Kar gre z roko v roki z današnjo potrošniško družbo, ki nas spodbuja, da je potrebno kupovati vedno nove stvari, ki nam bodo prinesle zadovoljstvo. Z užitkom pa se niso ukvarjali samo posamezniki, ampak so okoli njega zgrajena tudi verovanja in filozofska prepričanja. Tako sta se utilitarizem in hendonizem v svojem jedru ukvarjala s tem, da bi posameznik povečal užitek in zmanjšali trpljenje v svojem življenju.  Hormoni Določene kemikalije spodbudijo centre za užitek v naših možganih, zgoraj smo že omenili droge, pomembno vlogo pa igrata še dva hormona, ki jih lahko spodbudimo tudi z nekatero prehrano. Kot ste najbrž že uganili-čokolada, ki poviša raven dopamina. Dopamin velja za hormon sreče. Pri občutku užitka pa pomembno vlogo igrajo tudi endrofini. Na višjo raven le-teh vplivajo nekatere začimbe, dobro znan je čili. Se še sprašujete zakaj nekateri ljudje lahko zaužijejo toliko čilija in se ob tem smejijo?  Užitek in zdravje Užitek naj bi bil ena izmed sestavin, ki jo potrebujemo za ohranjanje našega splošnega zdravja. Neka raziskava je pokazala, da občutek krivde lahko na posameznika deluje, do te mere, da se odreče užitku, kar se pozna na njegovem zdravju. To študijo podpre druga raziskava (ARISE), ki je pokazala, da kar 41% Angležev, zaradi občutka krivde, ni zmožna uživati v malih vsakodnevnih stvareh kot so sprehod, tablica čokolade, kozarec vina. Prav tako kronične bolezni povzročijo, da postanemo preveč okupirani z našim zdravjem in pozabimo na majhne užitke. Če posvečamo preveč časa ukvarjanju z našo boleznijo je to lahko uničujoče. Uživanje ob majhnih užitkih nam ne vzbudi le prijetnih občutkov, ampak nam daje tudi moč, ki jo ob bolezni, še kako potrebujemo.   Užitek lahko najdemo že v majhnih stvareh, kot so nasmeh, lepa gesta, darilo. Če odštejemo enostavno doseganje užitka, s pomočjo drog, užitek zahteva trud in prakso. V današnji družbi, kjer je mnogo ljudi pod stresom, ki ubija užitek, veselje in radost, si le malo ljudi vzame čas za užitek. Kot ste lahko prebrali so majhni vsakodnevni užitki pomembni za naše zdravje. Torej, kaj boste danes naredili za vas užitek? Ali naj rečem, za vaše zdravje? *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna  

STRAH PRED NEUSPEHOM

S strahom pred neuspehom se sooča mnogo ljudi. Strah nas ohromi in s tem preprečuje, da bi življenje in potenciale, ki jih imamo, vzeli v svoje roke in uspeli. Povezuje se s strahom pred kritiziranjem in/ali zavrnitvijo. Kritično mišljenje ponotranjimo in vprašanje, le kdo sem jaz, da bi se lotil nečesa tako pomembnega, odmeva v nas. Odgovor je vse prevečkrat: »Nihče!« Problem se pojavi, ko strah pred neuspehom prevladuje. Ker si zaradi strahu ne dovolimo pasti, se zatečemo v perfekcionizem ali pa ohranimo obstoječe stanje oziroma status quo. Torej, če ne naredim ničesar, ne morem neuspeti. Želja po uspehu vedno vključuje tudi tveganje. Bolj ko si ustvarjalen, več napak boš naredil. Izogibanje napakam pa uniči ustvarjalnost. Ljudje, ki se soočajo s strahom pred neuspehom, se zavedajo, da je rezultat nekega dela lahko tudi neuspeh. Vendar to ničesar ne pove o njih kot osebi. Medtem pa ljudje, ki dovolijo, da jih neuspeh ohromi, to  jemljejo osebno. Če je neki projekt neuspešen, pomeni, da so oni »nesposobni, neumni«. Strah pred neuspehom pa ne povzroča le psihične obremenitve, temveč vpliva tudi na naše telesno počutje, saj zvišuje stres. Ne uspem, torej sem Vsi uspešni ljudje so v življenju izkusili tudi neuspeh in naleteli na kritiko okolice. Moramo se zavedati, da uspeh ni delo, opravljeno brez napak, temveč se uspeh skriva v načinu, kako se soočiš z napako. Napaka je po navadi ključ za rešitev problema. Kljub temu se veliko ljudi boji uspeti, ker se bojijo, da bodo naredili napako. Verjamejo, da so vse napake škodljive, v resnici pa je večina napak človeku v pomoč in potrebna. Napaka nas spodbuja, da naredimo nekaj drugačnega in najdemo optimalno in ustvarjalno rešitev. Ko v življenju doživimo večji ali manjši neuspeh, je pomembno, da napako prepoznamo in jo osvetlimo iz več zornih kotov. Pri tem se lahko tudi obrnemo po pomoč k drugim ljudem, ki imajo pogosto drugačne rešitve, ustvarjalne predloge in spodbudno besedo za človeka v stiski. Soočanje z napakami ni lahko, vendar je koristno za rast in krepitev  samozavesti.  Perfekcionizem Danes tudi nekatere institucije v družbi prilivajo olje na ogenj strahu pred neuspehom. Mnoge institucije si namreč jemljejo za vodilo  perfekcionizem, pri čemer je neuspeh nesprejemljiv. Samo takojšen uspeh zadovolji njihova pričakovanja. Po eni strani družba spodbuja inovativne rešitve, hkrati pa kaznuje neuspeh. Torej, če tvegaš, da nekaj dosežeš po neustaljenem vzorcu, se hkrati izpostaviš kritiki. Neka raziskava je pokazala, da nagrajevanje delavcev, ki so delali pri inovativni rešitvi in doživeli neuspeh, vodi, dolgoročno gledano, do uspešnejšega dela. Minuli uspeh Nekateri ljudje, ki so v preteklosti že dosegli uspeh, se vedno znova vračajo k temu uspehu in ne naredijo ničesar več za korak naprej v prihodnost. Tudi v tem se lahko skriva strah pred neuspehom. Bojijo se, da ne bodo dosegli ali obdržali minulega uspeha ali pa se bo pokazalo, da njihov uspeh le ni tako briljanten, kot se je zdelo sprva. Ko uspeh postane stalnica v življenju nekoga, lahko postane to zanj  ovira, če se posledično boji pasti, saj zaradi uspešnosti postopoma postane neuspeh nepredstavljiv. Kako se soočiti Akcija – strah nas ohromi, premagamo ga lahko, če stopimo v akcijo in se premaknemo iz okoliščine, v kateri smo obstali. Vztrajaj – ne vdaj se ob prvem neuspehu. Skušaj najti drugo rešitev, preveri, ali si si zastavil realen cilj, prilagodi in spremeni taktiko za dosego cilja. Včasih pa je treba spremeniti cilj, saj nas omejujejo naše zmožnosti. To, da se zavedamo svojih omejitev in jih sprejemamo,  je že uspeh. Tako nekdo, ki je želel postati profesionalni baletnik, a zaradi postave tega ne bo mogel doseči, postane učitelj baleta. Tako ostane v stiku s svojo strastjo, vendar sprejme drugačno vlogo. Sprejmi neuspeh kot del uspeha – pričakuj, da boš kdaj tudi padel. Neuspeh ni oseben, saj ga doživljamo vsi ljudje. Raziskave so pokazale, da ljudje z nizko samozavestjo lahko neuspeh posplošijo in sklepajo, da so na splošno nekompetentni. Ko ločimo neuspeh od sebe, ga je tudi laže sprejeti. Gradimo na sposobnosti Veliko ljudi se ukvarja s svojimi napakami in se obremenjuje z njimi, redki pa se osredotočijo na svoje potenciale, nadarjenost in ustvarjalnost. Ali je egoistično, če gradimo na svoji moči? Nikakor! Nekateri menijo, da bi morali biti v prvi vrsti ponosni na svoje sposobnosti. Marsikdo omejuje samega sebe in posledično žal ne doseže niti delčka tistega, česar je sposoben, ker se boji tvegati, saj ga je strah, da bo naredil napako. Tudi če se le bežno spomnimo ali pa smo to popolnoma pozabili, smo že v zgodnjih letih doživeli številne  neuspehe, s katerimi smo se soočili in jih premagali. Nikar ne pozabite na svoje neuspele poskuse hoje, ko smo se učili hoditi – navsezadnje   zdaj hodimo. Torej, hodite pokončno, bodite ponosni na svoj uspeh in bodite hvaležni za neuspeh, kajti to je priložnost, da se urite v svoji ustvarjalnosti, da prosite za pomoč, se soočite s svojimi omejitvami in nelagodnimi občutki, da se soočite s sabo in s tem postanete močnejši. *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRVA STVAR PO PORODU JE SKRB ZASE

Po porodu se pozornost iz mame preusmeri na otroka. Tudi večina mam se 100% posveti samo otroku in pozabi nase. Kdo pa skrbi zate? Zelo je pomembno, da si še dolgo po porodu sama sebi številka ena in poskrbiš za svoje dobro počutje. Med drugim, skrbna poporodna nega pomaga pri preprečevanje poporodne depresije, anksioznosti in obsesivne motnje. Pomaga tudi, da se telo opomore od nosečnosti. Kolikokrat sem slišala od svojega podpornega sistema, da po nosečnosti ni dovoljeno darovati krvi leto dni, kar je enako kot po zahtevni operaciji. Nekatere mame se zelo hitro počutijo v redu. Vendar ne škodi, če se vse zavedamo, da gre naše telo skozi velike spremembe med nosečnostjo in še dolgo po njej. Menim, da si mnoge mame ne dovolijo vzeti vsaj 3.mesecev po porodu, da resnično poskrbijo zase in se v tem času ne prenaprezajo. Jaz sem si vzela čas zase celo leto. Prvih par mesecev je bila zame edina skrb jaz in moj otrok. Kar pomeni, dojenje, poležavanje in stiskanje. Za vse ostalo je poskrbel moj podporni sistem. Po parih mesecih sem spontano in po občutku dodajala dodatne stvari, ki sem jih po potrebi tudi vrnila nazaj svojemu podpornemu sistemu. Kako poskrbeti zase? Spanec, počitek, hranilna prehrana. Poskrbi, da preko nje pridobiš dovolj vitaminov, mineralov in amino kislin. Z dojenjem otrok dobi velike količine hranil, ostati jih mora še dovolj za tvoje telo. Če je potrebno se posvetuj s svojim zdravnikom ali svetovalcem za prehrano o prehrani in morebitnih prehrambenih dodatkih po nosečnosti. Koncept poporodne skrbi, ki me je prepričal izvira iz vzhodnega sveta. Kitajci mu pravijo zuo yuezi, kar pomeni “sedeti en mesec”. Med raziskovanjem sem ugotovila, da veliko vzhodnih kultur sledi podobni ideji. Koncept je star, tako da nekatera pravila ne veljajo za današnje mame, vendar naj naštejem nekaj smernic teh konceptov: Čas po porodu je namenjen temu, da se mama opomore. Njene aktivnosti so omejene, medtem ko (ženske) sorodnice poskrbijo zanjo in ostala hišna opravila. Kako dolgo po porodu traja to obdobje je odvisno od kulture, vendar v povprečju traja nekje od 3. do 6. tednov, v Koreji pa celo do 100 dni. Čas je namenjen počitku in povezovanju z otrokom. V tem času so obiski prepovedani. Mami in otroku se prav tako odsvetujejo izhodi od doma, razen če je to nujno potrebno. Razlog je zaščita pred možno okužbo. Kot omenjeno mame, ki se odločijo za zuo yuezi niso same, kar znižuje anksioznost in stres. V teh kulturah sorodniki in prijatelji poskrbijo za obroke in starejše otroke. Hladno/vroč koncept: pogosto pravilo v tem obdobju je vzdrževanje vročega/hladnega ravnotežja v telesu in okolju po porodu. Mraz in veter sta v kitajski medicini patogena dejavnika, ki lahko povzročita bolezen. V mnogih vzhodnih kulturah je kri po svojem karakterju topla, ker jo med porodom mama veliko izgubi, verjamejo da je ženska po porodu v hladnem stanju. Posledično je cilj, da se mamo preko prehrane, toplih oblek, kopeli in tople temperature okolja, drži v toplem stanju. Po starih pravilih zuo yuezi se v tem obdobju ni dovoljeno tuširati. To pravilo danes ne velja več. Namreč v preteklosti so na Kitajskem imeli tuše zunaj hiše, prav tako niso imeli sušilcev za lase, zato je bila nevarnost, da se mama prehladi, realna. Po porodnem obdobju je hrana preprosta in bogata z vitamin ter minerali. Predlagajo, da se uživa kuhana in topa hrana. Hladno/topla hrana v kitajskem konceptu ne pomeni hrane, ki je fizično mrzla ali topla. Ampak je hladno/topla po svojem karakterju. Prav tako se v tem času uživajo zeliščni pripravki, ki pripomorejo k okrevanju, odpornosti in ustvarjanju mleka za dojenje. Nega, predvsem v Indiji, se izvaja tudi preko dnevnih masaž s toplimi olji. Če ti je koncept blizu, ga skušaj vpeljati v svoje poporodno obdobje kolikor ga le lahko. Dodatno pomoč lahko iščeš v partnerju, sorodnikih in prijateljih. Prav tako ti pripada 6 obiskov patronažne sestre, ki je tam zato, da ti pomaga pri morebitnih vprašanjih in stiski. Če si lahko privoščiš plačano pomoč, razmišli o čistilki, poporodni douli ali psihoterapiji. Skupno vzhodnim konceptom je to, da se mamo in otroka zaščiti pred možnostjo okužbe in dodatnega stresa. To zmanjša čas fizičnega okrevanja po porodu, poveča zaloge mleka in zvišuje odpornost ter doprispeva k manjši možnosti psiholoških težav po porodu. _____ Na ljubljanskem kliničnem centru nudijo brezplačno pomoč v primeru poporodne stiske:

TEŽKA NOSEČNOST

Članek je namenjen bodočim mamam, ki preživljajo težavno nosečniško obdobje. Želim pisati o temi, ki mi je blizu. Ne poznam tvoje izkušnje nosečnosti, vendar lahko delim svojo. V mojem primeru je večina ljudi v okolici dovoljevala samo eno: Nosečnost je najsrečnejše obdobje v tvojem življenju, sprosti se in uživaj. Vsakič, ko sem “zašla” iz utečenega streotipa o nosečnosti, sem lahko videla zaskrbljenost na njihovem obrazu. Veliko ljudem postane neprijetno, če opišeš svojo nosečnost kot neprijetno in izražaš dvome ter neprijetne občutke. Moja nosečnost ni bila načrtovala. Doživela sem šok in pojavilo se je veliko neprijetnih občutkov in dvomov, ki so se obdržali globoko v peti mesec nosečnosti. Mogoče je moje zelo slabo fizično stanje do 19. tedna nosečnosti pripomoglo k mojim občutkom, vendar zagotovo to ni bil edini razlog. Z življenjskimi težavami se soočam enako kot svetujem svojim klientom-govorim o svojih občutkih. Posledično sem iz okolice prejemala različne odzive na svoje občutke in le redki, so zares poslušali kako se počutim. Vse prevečkrat sem dobila odziv: „Ja, ampak a si srečna?“,  „Ah, saj bo minilo“ ali pa so preusmerili temo. Tudi, če si nosečnost planirala, še ne pomeni, da bodo tvoja čustva (samo) pozitivna. Med nosečnostjo se lahko pojavi mnogo občutkov, tukaj bom naštela le nekatere: -dvom, da boš zmogla, -dvom, da boš imela rada svojega otroka, -občutki, da si ne želiš tega otroka, -občutek nepovezanosti z otrokom, -globoko razočaranje zaradi spola otroka, -nesprejemanje nosečnosti, -nesprejemanje telesnih sprememb med nosečnostjo, -zaskrbljenost, da se bo tvoje življenje/svoboda končala, -prav tako se lahko med nosečnostjo in/ali poporodnem obdobju zbudijo potlačeni (traumatični) spomini. Ni nenavadno, da se spomnimo/podoživimo svoje otroštvo. Vsi občutki, ki jih doživljaš med nosečnostjo niso indikator tega, kako se boš počutila, ko boš postala mama. Na primer: Tudi, če si se veselila otroka, lahko po rojstvu čutiš nepovezanost in odpor do njega. Lahko se ti pojavijo tudi vsiljive misli kot so misli o poškodovanju samega sebe ali otroka. Več o težavah predporodnega in poporodnega obdobja lahko prebereš tukaj. Zdravstvo lahko prehitro zamahne z roko nad čustvi mame ali pa jih ne vzame v obzir. V nosečnosti sem bila pogosto v stiku z različnimi zdravniki, vednar me nihče ni vprašal ali je bila nosečnost planirana in kako se počutim z dejstvom, da bom postala mama. Najverjetneje so sklepali, da je z mano vse O.K. zaradi mojih let. Ne samo to, veliko zdravnikov, ki sem jih srečala v tem obdobju mi je reklo, da je to zelo vesel čas v mojem življenju. Dobro skrbimo za fizično zdravje mame in otroka, psihološko počutje med nosečnostjo pa je zaenkrat na stranskem tiru. Verjemem, da bi morali ljudje, ki delamo v zdravstvenem poklicu biti bolj previdni kako pristopimo k človeku. Bolj varno ga je vprašat kako se počuti kot pa sklepati v naprej ali iz lastnih izkušenj. O svojih občutkih med nosešnostjo je pomembno govoriti z ljudmi, ki nas poslušajo ali pa si najti varni terapevtski prostor, kjer lahko govorimo o svojih občutkih ne glede na to kako „negativna“ so. Sama nimam za terapevtski cilj, da se bo po koncu terapije nosečnica počutila srečno v tem življenjskem obdobju. Pomembno mi je, da sem tu za to, da poslušam in držim vse občutke, ki se pojavijo na trapiji. Želite dodatno podporo za prihajajoči porod? Pripravila sem SPLETNO DELAVNICO za nosečnice, ki se želijo čustveno pripraviti na prihajajoči porod v varnem zavetju svojega doma.Ko sem bila noseča, sem uporabila svoje psihoterapevtsko znanje, da sem se čustveno pripravila na porod. Pomanjkanje virov, ki bi me tudi čustveno pripravili na porod, me je spodbudilo, da sem ustvarila pričujočo delavnico.

HIPOHONDRIJA, 2. del

V prvem delu smo pisali o hipohondriji na splošno, tokrat pa si jo bomo pogledali bolj podrobno. Kakšne oblike poznamo, kako se lotiti zdravljenja in zmotnega prepričanja, ki ga imamo ljudje o njej. Na trdnih tleh? Pri hipohondriji igra vlogo tudi kompetenca realnosti, kar pomeni, koliko smo v stiku z realnostjo ali po domače: ali stojimo na trdnih tleh. Pri hipohondriji lahko pride do pojava, ko človek nima občutka za realnost. Tako prihaja k zdravniku s pritožbami, da so njegovi organi popolnoma spremenili obliko ali da mu manjka kateri od organov, lahko govori o nenavadnih bolečinah. V tem primeru govorimo o psihozi. Drugo stanje je, ko je posameznik v stiku z realnostjo, hipohondrija pa se kaže v obliki fobije, obsesije ali vsiljive ideje. Obsede ga misel, da je na smrt bolan. Ko se njegovo stanje umiri, se zave, da so bili njegovi strahovi nesmiselni. Hipohondrija se povezuje tudi z določenimi motnjami. Nekateri raziskovalci ločujejo različen pojav hipohondrije glede na motnjo, pri kateri se pojavi: Obsesivno-anksiozni tipi ves čas skrbijo za svoje zdravje in potrebujejo nenehno potrditev, da je z njimi vse v redu. Dvomijo o zdravniku in se ne morejo znebiti občutka, da je zdravnik pri pregledu spregledal nekaj pomembnega. Depresivni tipi stopijo v zdravstveno ambulanto v solzah in vztrajajo pri tem, da bodo umrli. Verjamejo, da so pregledi nepotrebni, ker je njihova usoda zapečatena. Pogosto se izogibajo obisku zdravnika in soočenju s svojimi strahovi. O počutju in prepričanju, da so smrtno bolni, ne bodo govorili z drugimi. Včasih se izogibajo zdravnika do te mere, da resno bolezensko stanje ostane neodkrito. Somatoformni tipi imajo mnogo telesnih simptomov, za katere menijo, da imajo neki razlog, vendar ni nujno, da bodo sklepali na najhujše. Želijo, da zdravnik odkrije vzrok bolečine in ga pozdravi. Kljub mirnemu prvemu vtisu jih preveva strah, da se za tem skriva hujša bolezen. Zaznava Telesne občutke lahko človek s hipohondrijo zazna na dva načina. In sicer tako, da neke telesne znake potencira, na primer bolečino v mehurju zaradi vnetja. To pomeni, da bolečine ne pripiše vnetju, ampak neki hujši bolezni. Drugi način je, da nepravilno zazna telesne občutke. Pri telovadbi, na primer, se poveča srčni utrip, vendar se človek ustraši, da ima hudo srčno bolezen. Spremenjeni telesni znaki se lahko pojavijo tudi zaradi stresa in staranja. Telesni občutki, ki jih nismo zaznali še nikoli v življenju in so nam tuji, so pogosto odprti za samosvojo razlago. Večina ljudi bo neznane telesne znake pripisala staranju, utrujenosti in preobremenjenosti, medtem ko bo človek s hipohondrijo v njih videl veliko več. Pomembno je, da takšnega človeka seznanimo z njegovo motnjo in mu jo razložimo. Zavedanje, da ga muči hipohondrija in ne resna smrtna bolezen, bo pripomoglo k njegovemu zdravljenju. Pri tem si je treba prizadevati, da zdravimo predvsem hipohondrijo in ne telesnih simptomov, ki se pojavljajo ob njej. Seveda se je treba pred tem  prepričati, ali resnično ne gre za kakšno telesno motnjo ter ali ni hipohondrija le stranski pojav kakšne druge primarne bolezni. Glavno orodje za zdravljenje je zdravnik, natančneje, njegov odnos do človeka s hipohondrijo. Danes smo vajeni površinskih odnosov z zdravniki, medtem ko človek s hipohondrijo potrebuje stalni odnos, kjer zdravnik pokaže svoje zanimanje zanj in ne (samo) za njegovo bolezen. Da bi se izognili podvajanju pregledov, je priporočljivo, da imajo ti ljudje enega primarnega zdravnika, ki skrbno spremlja njihovo zdravljenje. Takšni ljudje, ki niso zadovoljni z zdravnikovo diagnozo, namreč pogosto obiskujejo različne zdravnike, tako da večkrat hodijo na iste preglede za enako stvar. Pomembno je, da takšnemu človeku omogočimo redne obiske, tudi ko nima telesnih simptomov, in s tem preprečimo, da bi bili simptomi razlog, zaradi katerih prihaja na pregled. Zdravila pri hipohondriji ne učinkujejo preveč. Če pa se hipohondrija pojavlja kot stranski učinek neke druge motnje, na primer depresije, je treba zdraviti primarno motnjo. Miti o hipohondriji Hipohondrija ni resnična bolezen. Hipohondrijo je treba jemati resno. Gre za resnično motnjo, pri kateri  si človek narobe razlaga simptome in zares verjame, da je hudo bolan. To lahko vodi v anksioznost, zaskrbljenost zaradi zdravja in k pretiranemu posvečanju telesnim spremembam. Anksioznost viša srčni utrip, potenje in povzroča vrtoglavico. Posameznik resnično meni, da je z njim nekaj telesno narobe, ne nazadnje bolečino čuti v telesu. Osebe s hipohondrijo iščejo pozornost in v bolezni uživajo. Osebe ne iščejo pozornosti, ampak resnično verjamejo, da so bolni. Hipohondrija resno ovira njihovo življenje. Prezaposlenost z boleznijo in nenehna skrb jim otežujeta normalno življenjsko delovanje. Hipohondrija ni realna, zato je ni treba zdraviti. Telesni simptomi niso resnični, toda motnja je resna in si zasluži zdravniško obravnavo. Nekateri menijo, da zdravniki lahko pomagajo, če človeka poslušajo empatično in razumejo njegovo potrebo po ljubečem odnosu. Hipohondrija je najpogostejša oblika fobije. Najpogostejša oblika fobije je agorofobija, to je strah pred odprtimi prostori, sledijo ji strah pred kačami in pajki. Hipohondrija ni namišljena bolezen, je motnja, vendar ne telesna, kot si jo zmotno interpretirajo ljudje s hipohondrijo. Pri njih ne gre za iskanje pozornosti, temveč je hipohondrija bolj podobna obsesivno kompulzivni motnji in fobijam ter si zasluži skrbno zdravniško obravnavo in podporo najbližjih. Čeprav glede hipohondrije nimamo še vseh odgovorov, nam pojav, ki se pojavi pri teh ljudeh, nekaj govori o njihovem psihičnem počutju – morda o nezaupanju, občutkih nevrednosti ali o jezi, ki jo obračajo proti sebi. Pomembno je, da jim prisluhnemo. **Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

HIPOHONDRIJA, 1.del

Mollierjeva komedija Namišljeni bolnik nas nasmeji do solz. Vendar za nekatere ljudi namišljena bolezen, le ni tako namišljena in njihovo počutje je vse prej kot zabavno. Hipohondrija je stanje, kjer posameznik resnično verjame, da je smrtno bolan, čeprav mu zdravnikova diagnoza zatrjuje drugače. Hipohonder? Hipohondrija je motnja, kjer se posameznik boji, da minimalne telesne spremembe pomenijo resno, smrtno bolezen. Ljudje, ki trpijo za hipohondrijo si pogosto postavljajo samo diagnozo, ki jih prestraši do kosti. Naletela sem na zgodbo osebe s hipohondrijo, ki se me je dotaknila: »Ko mojo diagnozo zdravnik ovrže, grem obvezno na splet in pogledam, zakaj je zdravnikova diagnoza napačna. Kaj? Nimam raka na debelem črevesu? Potem moram imeti…«, in brska naprej po spletu za »bolj primerno« diagnozo. Vsi smo že kdaj doživeli, da smo se slabo počutili in smo na spletu pobrskali, kaj bi lahko imeli. Ob tem smo dobili nekatere simptome, o katerih smo prebirali, vendar se je stanje čez nekaj časa umirilo in nismo trkali na zdravnikova vrata. Takšno vedenje ne spada pod hipohondrijo, saj je pri slednji posameznik pretirano okupiran s svojim telesom. Motnja poteka epizodično, kar pomeni, da imamo težave nekaj mesecev, let, potem pride do zatišja in čez nekaj časa se stanje lahko ponovi. Soglasja, ali je hipohondrija neodvisna psihična motnja ali le spremljevalka drugih primarnih motenj, še ni. Značilnosti Hipohondrijo spremljajo določene značilnosti, preko katerih jo lahko prepoznate, in sicer: telesni simptomi bolezni so prehodni, kar pomeni, da trajajo nekaj časa, nato pa izginejo. Simptomi se ponavadi spreminjajo in so splošni. Najpogosteje posameznik pride s pritožbo glede problema s srce ali prebavil. Najpogostejši telesni predeli so glava, vrat, trebuh in prsi. nenavadno velik strah pred boleznijo. Opazijo vsako telesno spremembo, ki je lahko vzrok stresa, staranja, utrujenosti, in si jo pretirano razlagajo. navadno se z ljudmi pogovarjajo o zdravstvenih temah. Slednjo je težko zamenjati, saj se hitro vrnejo na njihovo prvotno okupacijo-zdravje. Vse je v redu Pri obisku zdravnika, ki jim zagotovi, da je z njimi vse v redu, pogosto reagirajo s poslabšanjem telesnih znakov ali z novimi simptomi. Osebo s hipohondrijo zdravniško zagotovilo, da je z njimi vse v redu, ne prepriča ali pa jih pomiri le za kratek čas. Nenehno potrebujejo zagotovilo zdravnika in bližnjih, da z njimi ni nič narobe. Neprestana potreba po potrditvi, nezaupanje v zdravniško diagnozo in obiskovanje zdravnika z vedno novimi telesnimi simptomi,  krha odnos z zdravnikov, ki je včasih lahko, prav zaradi tega, konflikten. Kdaj se pojavi? Kot že omenjeno, skupnega mnenja strokovnjakov, o hipohondriji ni. Potrebno je ločiti med hipohondrijo kot motnjo in občasnimi bojaznimi, ki jih imamo številni ljudje. Takšne bojazni navadno nastopajo v stresnih situacijah, življenjskih krizah, ob smrti bližnjih ter po tem, ko smo preboleli hudo bolezen. Na primer, če izgubimo bližnjega zaradi hude bolezni, se rado zgodi, da smo obremenjen z mislimi, ali nas čaka ista usoda? Prehodna hipohondrija se pojavi tudi ob študiju, ki se dotika zdravstvenega področja. S hipohondrijo ima težave približno 3% študentov v prvih 2.letih študija. Raziskovalci so odkrili pomembno povezavo med pojavom hipohondrije in mediji. Predvajanje nadaljevank, z zdravstveno vsebino, vpliva na povečano število obiskov pri zdravniku. Prav tako so s spletom postali dostopni različni podatki in popisi bolezni, ki jih lahko prebiramo. Pojav hipohondrije ob gledanju medijev naj bi povzročilo pretirano vživljanje v medijske like oz. opise. Nekateri strokovnjaki menijo, da se vzrok skriva v genih, spet drugi, da so za hipohondrijo odgovorni preveč zaščitniški starši. Za te starše je značilno, da svojega otroka zavijajo v vato. Ko otrok pokaže željo po raziskovanju okolice, kaj hitro najdejo razlog za nevarnost. Odraščajočemu otroku, neprestano dajajo občutek, da je nevarnost povsod. Tak otrok bo v odraslosti zaskrbljen zase in bo nevarnost zaznaval v stvareh, kjer je v resnici ni. Psihodinamska smer razlaga hipohondrijo kot obrambo pred nizkim samospoštovanjem, občutkom brezvernosti, neustreznosti in praznine. Pri hipohondriji pa lahko gre tudi za obrambo pred krivdo, kjer oseba kaznuje sama sebe s telesnim trpljenjem.   Kako pogosta je hipohondrija? Hipohondrija prizadene 1% do 5% povprečne človeške populacije. Če pogledamo zgolj populacijo, ki obiskuje splošnega zdravnika, pa je med njimi posameznikov s hipohondrijo tudi do 7%. Hipohondrija se lahko pojavi pri vseh starosti, najpogosteje nastopi v obdobju zgodnje odraslosti, torej med 20. in 30. letom. Razširjenost med moško in žensko populacijo je enaka. Psihiatrična diagnostika opozarja tudi na ljudi iz določenih kultur, ki ustrezajo diagnozi hipohondrija, vendar na njih vplivajo njihova prepričanja in vrednote, ki so povezana s kulturo iz katere prihajajo.   V drugem delu članka si lahko preberete o različnih vrstah hipohondrije, o njenem zdravljenju in napačnih prepričanjih, ki jih imamo o tej motnji. **Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRISTNOST

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna Ljudje čez dan doživljamo različne občutke, ki le za hip preplavijo našo zavest, ali pa jih nosimo s sabo dlje časa. O teh občutkih pogosto niti ne govorimo. Ko imamo priložnost za pogovor o tem, kaj nosimo s sabo, pa občutke pogosto prikrijemo ali malce priredimo. Lahko nam je nelagodno ob misli, kako se bo okolica odzvala na naše pristne občutke. Pogosto pa pri svojem delu tudi zaznam strah, da če govorimo o svojih občutkih, postanejo resnični. Tukaj gre v resnici za strah, da nas bodo občutki preplavili in jih ne bomo sposobni prenesti. Zakaj nismo pristni Marija je odšla s svojo prijateljico Angelo po nakupih. Med nakupovanjem ji je Angela zaupala, da se bo z možem preselila v večjo hišo v mirnejši soseski. Tudi Marija si je to vedno želela, vendar pa ni imela možnosti za nakup hiše in selitev. Prijateljici je zavidala, v sebi pa začutila rezko bolečino. Na površini je ob novici Angeli odgovorila, da je »vesela zanjo«, nato pa se na hitro opravičila, da gre v garderobo pomerit obleko. Razpoloženje med prijateljicama se je spremenilo, a nobena ni natančno vedela, zakaj. Zakaj Marija ni povedala Angeli, kako se v resnici počuti? Razlogov, zakaj ne povemo, kaj čutimo, je lahko več. Eden izmed njih lahko tiči v tem, da se svojih občutkov niti ne zavedamo. Posameznik se lahko počuti slabo, vendar ne zna opredeliti, zakaj. Prav tako lahko doživlja stres, toda ko ga vprašaš, kaj bi lahko bil vzrok, ne najde odgovora. Drugi vzrok je ta, da nismo navajeni iskreno govoriti o tem, kar čutimo. To je lahko posledica okolja, v katerem smo bili vzgojeni. Na Japonskem, na primer, ni primerno izražati čustva jeze, medtem ko se pri nas za moške bolj kot ne spodobi, da jezo izrazijo, strah pa potlačijo. V določeni družbi tako določeni občutki in čustva niso najbolje sprejeti, zato ima posameznik težave z njihovim izražanjem.  Strah pred zavrnitvijo ali, drugače rečeno, strah pred tem, da nas drugi ne bo sprejel, nas hromi pri iskrenem izražanju. Zavedati se občutkov Prvi korak k zavedanju se skriva v nas samih. Ljudje se pogosto ne ustavimo in si ne damo priložnosti, da bi občutili, kaj se v danem trenutku pojavi. Podnevi hitimo in na koncu se nam nabere mešanica občutkov, ki jih ne znamo definirati. Ko opazimo, da se počutimo nenavadno ali da ne znamo iskreno odgovoriti na preprosto vprašanje, kot je, »kako si«, si vzemimo nekaj minut zase in se vprašajmo, kaj se dogaja z menoj, kako se počutim? Kaj se je zgodilo v tem trenutku, da mi je postalo neprijetno? Če imamo priložnost in voljo, lahko občutke in čustva tudi zapišemo. Sprva bomo morda imeli s tem težave, saj ne bomo našli pravih besed, da bi opredelili občutek, vendar se s časom naše zavedno polje in besedišče razširita. Ta vaja pa je izziv tudi za nas same, kajti včasih smo ljudje neiskreni tudi do sebe. Lažemo sami sebi in se prepričujemo v nasprotno, kot v resnici čutimo. Čutim, na primer, da partner ni primeren zame, ampak sam pred sabo opravičujem njegova dejanja, čeprav »v resnici« vem, da tisto, kar počne, ne ustreza mojim vrednotam in vedenju, ki ga iščem pri partnerju. Strah pred zavrnitvijo Če že pišemo o iskrenosti in pristnosti, moramo povedati, da se včasih strah pred zavrnitvijo tudi uresniči. Zgodilo se je že, da je človek  iskreno povedal, kako se počuti, a ga je drugi zavrnil in ga ni slišal. Opažamo, da včasih v določenih, predvsem službenih okoliščinah, iskrenost ni najbolje sprejeta. Najverjetneje je ljudje niso vajeni. Na nas je, da se odločimo, ali bomo nosili posledice svoje iskrenosti in imeli »mirno vest« ali bomo pogovor priredili danim okoliščinam, da bo »volk sit in koza cela«, vendar pa z zavestjo, da koza ni bila čisto iskrena. Obstaja pa tudi druga stran medalje, in sicer, da je strah pred zavrnitvijo pogosto pretiran. Domišljija ponori in predstavljamo si skoraj nemogoče stvari: kako nas bo človek »nazijal«, kako bomo zavrnjeni in samski do konca življenja, kako bomo za vedno izgubili nam dragega človeka in podobno. Treba je poudariti, da bo človek pogosto hvaležen, da smo z njim  iskreni in ni izključeno, da bo tudi sam postal iskrenejši v pogovoru z nami. Pristnost ima neverjetno moč privlačnosti. Kako komuniciramo? Pomembno pa je tudi, kako izkomuniciramo svoja čustva. Komuniciranje v afektu, čeprav iskreno, pogosto prizadene sočloveka. Tudi vse kar nam pade v trenutnu na pamet, ni nujno tisto kar zares čutimo. Če je le mogoče, si vzamimo čas, premislimo kako in kaj želimo povedati, še posebej če gre za pomembni pogovor. Pomen varnosti Seveda ob vsem tem ne smemo zanemariti elementa varnosti. Ljudje, ki so iskreni, lahko v človeku, ki tega ni vajen, zbudijo odpor, agresijo in druga podobna čustva. Dokler nismo prepričani o »moči« pristnosti in o tem, da se občutek varnosti vendarle skriva v nas, lahko vadimo iskrenost v odnosu, v katerem se počutimo dovolj varno. Varnost nam nekako blaži strah pred zavrnitvijo. Pristnost prinaša nagrado in zadovoljujoč občutek. V zgornjem primeru Marije in Angele bi se lahko zgodilo, da bi prijateljica razumela njeno zavist, saj je bila tudi sama včasih zavistna v podobnih okoliščinah in bi delila to izkušnjo z njo. Marija bi se počutila bolje,  ker bi bila njena zavist sprejeta in je Angela ne bi obsojala. Angela bi cenila njeno iskrenost. Napetost med prijateljicama bi popustila in skupaj bi uživali v nakupovanju še naprej. Njun odnos bi postal intimnejši, počutili bi se bliže druga drugi in, kar je zelo pomembno, tudi bolj varni. S tem bi nastal prostor za iskrenejši pogovor med njima tudi v drugih okoliščinah. Tri smernice Pri pristnosti so pomembne tri stvari, najprej prepoznavanje svojih čustev in pogum, da si iskren v danih okoliščinah. Pomembno pa je poudariti še to, da iskrenost v čustvovanju ne pomeni grobosti in robustnosti pri komuniciranju o svojih občutkih in mislih. Pri iskrenosti je treba izhajati iz sebe, torej »jaz čutim da…«. Tako kot si zdaj mi iskreno želimo, da bi vam napisane vrstice dale misliti in […]

STRAH PRED USPEHOM

Članek je bil objavljen v reviji Vzjamena. Za vsakega posameznika uspeh pomeni nekaj drugega. Za nekoga je  uspeh, da si kupi svojo hišo, spet drugi se bo imel za uspešnega, če bo direktor podjetja, tretji pa bo zadovoljen, če bo duhovno zrasel. Verjetno ima vsak človek postavljene svoje osebne cilje in sliši se nenavadno, da nekdo dela vse, da jih ne doseže – zaradi strahu pred uspehom. Strah pred uspehom ni tako redek pojav, kot se zdi na prvi pogled. Gre za poskus sabotaže samega sebe in se lahko kaže na več različnih področjih. Če se najdete v eni izmed opisanih področji, še ne pomeni, da vas je strah uspeha. Najbolj verjetni kazalec strahu ste prav vi sami. Kajti če ste odkriti do sebe, sami najbolje veste, ali se izogibate uspehu. Poglejmo si nekaj najbolj običajnih okoliščin, kjer se strah pogosto izrazi. Strah pred spremembo Uspeh prinese spremembo. Na splošno je za človeka sprememba na bolje ali slabše stresna in delno neprijetna. Sprememba na poti k uspešnosti lahko poleg neprijetnega občutka prinese tudi več stresa in odgovornosti. Pri tem človek zapusti svoje območje udobja in se poda v nekaj neznanega. Veliko ljudi se boji uspeha prav zato, ker so v novi okoliščini, ki je ne poznajo, veliko bolj ranljivi in izpostavljeni temu, da pokažejo svoje slabosti. Sabotaža sebe Govorimo o dejanjih, preko katerih si preprečujemo biti uspešni. Takšna dejanja se lahko kažejo na zelo prefinjen način. Na primer ponočevanje dan pred pomembno prezentacijo. Sem spadajo tudi vsa dejanja, s katerimi si kratimo dober spanec pred pomembnim dnevom. V sabotažo prav tako spada  prelaganje pomembnih odločitev in ukvarjanje z nepomembnimi podrobnostmi ali drugimi manjšimi stvarmi. Tako na primer namesto, da bi poklicali podjetje in se dogovoril za sestanek, likamo kup perila. Mnogi ljudje govorijo o svojih sanjah in želji po uspehu, vendar ne naredijo ničesar, da bi to dosegli. To se kaže s pomanjkanjem truda za cilje. Strah pred uspehom pa lahko spremlja tudi skrajno negativno mišljenje. »Zakaj bi se uredil za razgovor, če tako ali tako ne bom dobil dela.« Prevelika pričakovanja Če smo uspešni, s tem pride več izzivov in odgovornosti, česar se človek lahko ustraši. Poleg tega ne gre samo za dosežek, ampak tudi za vzdrževanje uspeha in za trdo delo, česar se mnogi bojijo. Zakaj? Najverjetneje je v ozadju človekov strah, da ni sposoben, ni dovolj pameten in dovolj dober, da bi vzdrževal svoj uspeh. Verjame, da obstajajo ljudje, ki so boljši od njega in ga bodo nadomestili, če ne bo vedno najboljši. »Zakaj uspeti, če pa uspeha nisem sposoben ohraniti?« Biti vedno najboljši ni indikator uspeha. Tovrstna težnja lahko privede do ogromnih notranjih pritiskov.  Uspeha si ne zaslužim Marsikateri človek se boji biti uspešen, ker ima občutek, da si uspeha ne zasluži. Takšen občutek lahko izhaja iz otroštva. Na primer, da so nam starši ne/posredno sporočali, da z nami ne bo nič. Sedaj živimo skladno s to starševsko zapovedjo. Drug razlog se lahko skriva v tem, da nezavedno ne želimo preseči svojih staršev in biti uspešnejši od njih. Ob uspehu čutimo občutek krivde, strahu in zmedenosti, ki nam prepreči, da bi uživali v našem trenutku slave. Druga plat je pripisovanje uspeha okoliščinam in ne sebi: »Ne, nisem tako pameten, da sem na izpitu dobil 10, izpit je bil lahek.« Izguba ljubezni Lahko pa gre tudi za strah pred izgubo ljubezni družine ali prijateljev. »Če bom uspešen, me bodo drugi zapustili. Mislili bodo, da sem se spremenil, da jih gledam z viška in se bodo v moji družbi počutili nelagodno.« Poleg tega neuspeh lahko prinaša pozornost drugega, človek pa se boji, da bo to pozornost izgubil, če je uspešen. Ničkolikokrat slišimo zgodbo mame, ki sina že pet let priganja k končanju študija. Sin dobiva sicer mamino negativno pozornost, ki bi jo izgubil, če bi študij končal. Soočanje s strahom Kaj se bo zgodilo, ko človek doseže sanje? Mnogi imajo strah pred tem, da po tem, ko dosežejo cilj, za njem ni ničesar več. Potem ne preostane nič več. Takšni občutki nas ovirajo na poti do uspeha. Nevidnega sovražnika je mogoče premagati, zato je prvi korak prav prepoznavanje in razumevanje dinamike strahu pred uspehom. Vprašajte se, zakaj se trudite ohraniti neuspeh. Čeprav se sliši nenavadno, da se nekdo trudi biti neuspešen, mu ta vloga še vedno nekaj prinese. Kot smo že omenili, mu lahko prinese na primer pozornost ali ljubezen. Vprašajte se, česa se izogibate. Koga kaznujete ali ljubite? Kaj se bojite, da boste izgubili? Strah pred uspehom mnogim ljudem prepreči, da bi sledili svojim sanjam in dosegli svoj polni potencial. Pomembno je, da se tega strahu zavedamo. S tem ko prepoznamo zakaj in kako se oviramo na poti k uspehu imamo v rokah orodije, ki bo delalo za naš uspeh.

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo. Občutki povezani z manjvrednostjo Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden. Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega? Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna. Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.   Manjvrednost in romantični odnos Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna. Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti. Delo na sebi Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit. Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.” Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih. Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi. “Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti! 1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna. Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja. Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti. Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.                                                                   Vzroki za razvoj občutka Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom. Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh. Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno. Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti. Dva tipa manjvrednosti Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju. Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti. Kako prepoznati občutek pri sebi? Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti. Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost. Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti. 2. del članka Občutek manjvrednosti

OSAMLJENOST, 2.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna. V prvem delu članka smo si pogledali splošne stvari o osamljenosti. Vendar se zgodba z osamljenostjo ne zaključi tu. Zanimivo je vedeti, kako osamljenost doživljajo ženske in kaj se dogaja pri moških? Kako je z osamljenostjo pri starejših ljudeh? Osamljenost in spol Če si pogledamo razlike in skupne točke pri ženskah in moških, slednji težje prenašajo osamljenost. Pri navezovanju stikov, imajo moški manj prijateljstev kot ženske. Veliko študij je zaključilo, da imajo ženske večje komunikacijske sposobnosti, kar je najverjetneje posledica drugačne vzgoje. Poleg tega so ženski komunikacijski centri v možganih večji kot pri moških. Kakorkoli že, ženske so v navezovanju stikov in vzdrževanju prijateljstev spretnejše. Moški pa so bolj izolirani in imajo manj ali pa nobenega prijatelja. Prav tako se med seboj redkeje pogovarjajo o čustvih. Vendar pa po drugi strani moški redkeje občutijo pomanjkanje družbe. Ženske, ki so le-te bolj navajene, seveda občutijo večjo razliko. Po 80. letu se te razlike zmanjšajo ali izginejo. Čeprav moški težje prenašajo osamljenost, ženske pogosteje poročajo o njej. Verjetno zaradi že zgoraj omenjene drugačne vzgoje, ki ženskam omogoča, da lažje govorijo o svojih čustvih. Poglejmo si še partnerski odnos in družbeni trend samskih moških in žensk. Ali je to njihova izbira ali splet okoliščin je odvisno od vsakega primera posebej. V prejšnjem delu članka, smo se naučili, da pomanjkanje čustvene vezi s sočlovekom vodi do osamljenosti. Zato nisi nujno osamljen, če nimaš partnerja. Če pa pogledamo samsko žensko in samskega moškega v 40. letih, ki si želi partnerskega odnosa, je slednjemu lažje vzpostaviti partnerski odnos. Ameriška raziskava je pokazala, da posamezniki v partnerskih odnosih lažje prenašajo stres. Tudi če se v odnosu pogosto srečujejo s težavami, še vedno lažje prenašajo stresne situacije. Dolgotrajno razmerje naj bi pri moških tudi spremenilo njihove hormonske odzive na stres. Osamljenost se odraža pri moških in ženskah drugače. Osamljen moški naj bi bolj trpeli za nespečnostjo, pretirano profesionalno kompenzacijo in deloholizmom. Medtem ko osamljena ženska trpi za prenajedanjem, ravnodušnostjo, pretiranim spanjem, iskanjem socialne tolažbe in samopomiljevanjem. Osamljenost pri 50+ Socialna izolacija in osamljenost se pogosto povezujeta s starostjo. S staranjem mnogi preživijo svoje sorodnike in prijatelje, zato jim primanjkuje družabnega stika. Prav tako zdravstvene težave in otežkočeno gibanje onemogočata vzdrževanje rednejših stikov. Osamljenost postane posledica slabega zdravja in tega, da starejši ljudje vse pogosteje živijo sami. Raziskave so pokazale, da so ljudje, starejši od 80. let, najbolj ranljiva skupina, ki čuti pomanjkanje družbe. Zanimiv je rezultat, da so ljudje pri petdesetih letih za malenkost bolj ranljivi kot ljudje stari med 60. in 80. let. S staranjem ljudje izgubijo stik s socialnim okoljem, rezultati kažejo, da po 70. letu začnejo čutiti pomanjkanje družbe, po 75. letu se počutijo izolirane od drugih, pri 80. pa imajo občutek, da so izpuščeni in odrinjeni stran. Vpliv let na osamljenost se pojavi pri obeh spolih enako. V drugi raziskavi so iskali povezavo med osamljenostjo starejših, zdravjem, socialno mrežo ter navezovanjem stikov preko spleta. Raziskavo so delali na 3012 starejših ljudeh. Odkrili so, da se preko 35% vprašanih počuti osamljene. Starejši poročajo o manjšem občutku osamljenosti (25% nad 70. let) kot mlajši ”starejši” od 45.-49. leta (43% osamljenost). Nikoli poročeni so bolj osamljeni (51%) kot poročeni (29%). Prav tako pa višji prihodek zmanjšuje občutke osamljenosti. Najverjetneje zaradi večjih zmožnosti uresničevanja plačljivih aktivnosti. Bolj osamljeni so se redkeje udeleževali socialnih aktivnosti, verskih obredov, prostovoljstva ali konjičkov. Približno polovica, ki je živela v domu za ostarele več kot eno leto, je pričala o občutkih osamljenosti. Osamljenost odločilno vpliva tudi na zdravje. Tisti, k so imeli slabše zdravje so bili v povprečju bolj osamljeni. Pri obeh skupinah (bolj in manj osamljeni) internet ni vplival na občutek večje povezanosti. Zasledila sem zanimiv podatek, ki kaže na to, da naj bi upokojenci tik po upokojitvi čutili manjšo osamljenost kot tisti, ki delajo. Njihov ”delavnik” prežemajo aktivnosti in konjički, ki so jih želeli početi in prej niso zanje našli časa. Kako preprečiti občutke osamljenosti? Vzdržujte svoje odnose, kajti ohranitev prijateljstev ni samoumevna. Prav tako s starostjo iščite tudi mlajša prijateljstva. Delajte dlje. Lahko ostanete v službi ali pa najdete nov način dela, mogoče honorarnega. Delo nam viša občutek koristnosti in nas sili v socialne stike. Izobražujte se v različnih ustanovah. S tem si večate socialno mrežo in delite isti interes s svojimi sošolci. Skrbite za svoje telo in zdravje. Osamljenost je čustvo, ki ga ni lahko prenašati. Ne pozabite pa, da ima tudi ta občutek svojo funkcijo. Sili nas, da navežemo socialne stike in se povežemo z ljudmi. Vsi si delimo izkušnjo osamljenosti, zato lahko pogovarjanje o tej tudi povezuje.

OSAMLJENOST, 1.DEL

*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna. Osamljenost je subjektivni občutek, ki posamezniku sporoča, da mu v življenju manjka določen tipa odnosa. Je eden izmed najmanj znosnih občutkov, ki nas motivira, da ponovno navežemo stik. Sili nas k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni in nas opozarja na to, kdaj potrebujemo druge. Če se osamljenosti prepuščamo, ima to lahko velike posledice na naše psihično in telesno zdravje. Ljudje se pogosto počutijo osamljene, tudi če so v družbi. Prav zaradi tega, ker tisti trenutek potrebujejo drugačen stik, ki jim takrat ni na voljo. Če se motivirajo in uspešno najdejo stik, ki jim v tistem trenutku ustreza, občutek osamljenosti izgine. Ne smemo pa mešati osamljenosti in samote. Slednjo si izberemo sami in nam ustreza. Kdaj se počutimo osamljene? Osamljenost se pojavi ob različnih priložnostih. Glede na to, da je to subjektiven občutek, je odvisen od posameznika. Najpogosteje se osamljenost pojavi ob prekinitvi partnerskega ali za nas pomembnega odnosa. Izguba pomembne osebe, nas privede do žalovanja. Osamljenost pa lahko čutimo tudi v partnerskem odnosu, ki nam ne ustreza, imamo konstanten občutek, da nam nekaj manjka. Osamljenost se lahko pojavi tudi po rojstvu otroka (poporodna depresija), po poroki, selitvi v drugo mesto, kjer še nismo navezali prijateljskih stikov itd. Skratka po večjih življenjskih spremembah. Osamljeni se lahko počutimo, če z nekom nismo ”na isti valovni dolžini”, prav tako je osamljenost pogostejša v krajih z malo prebivalstva. Zanimiva je informacija, da zapornike v zaporih kaznujejo prav z osamljenostjo. V samici so izolirani od socialnega stika. Če bi bil človek dolgo izoliran od drugih, bi se mu lahko zmešalo ali pa bi od osamljenosti celo umrl. Najtežje je prenašati občutek osamljenosti med prazniki. Prav zaradi velikega nasprotja med nami in ostalimi. Med prazniki vidimo filme o srečnih družinah, reklame o veselju in dobroti med ljudmi, v mestu vlada praznično vzdušje, medtem ko v nas veje občutek osamljenosti in praznine. Prazniki nas spomnijo na to, česar nimamo in si le to želimo. Tipi osamljenosti Govorimo lahko o več vrst osamljenosti. Najbolj poznana je razčlenitev Robert S. Weiss, ki  loči med čustveno in socialno osamljenost. Čustveno osamljenost povzroča pomanjkanje partnerskega odnosa. Socialna osamljenost priča o pomanjkanju širše socialne mreže. Posameznik se ne počuti kot del nečesa, na primer soseske ali razreda. Počutijo se nemočne in prezrte. Ameriški znanstveniki trdijo, da je pri ljudeh brez družabnega življenja verjetnost, da bodo umrli prej, 50 odstotkov višja kot pri ljudeh, ki imajo široko mrežo poznanstev. Poleg tega pa lahko ljudje, ki so dolgo časa osamljeni, izgubijo čut za realnost. Poleg zgornje delitve, pa lahko osamljenost pogledamo tudi glede na čas trajanja. Situacijsko osamljenost povzroči nekaj v okolju, vendar se hitro konča. Pri začasni osamljenosti posledic ni moč iskati v okolici. Te osamljenosti se je tudi težje otresti. O njej govorimo, ko oseba zboli in se zaradi bolezni dlje časa ne more družiti s prijatelji. Oseba, ki se počuti osamljeno, ne glede na to ali je v družbi prijateljev in družine, doživlja kronično osamljenost. Ni pomembno kaj se dogaja v okolju. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav.  Kaj vse vpliva na občutek osamljenosti? Osamljenost je pogost pojav v večjih mestih, kjer se ljudje počutijo nepovezane z ljudmi iz okolice. Tudi drastične družbene spremembe so doprinesle k povečani osamljenosti. Živeti pod skupno streho s širšo družino in sorodniki, je bilo na začetku 20. stoletja nekaj samoumevnega, medtem, ko ima danes to negativni prizvok. Veliko ljudi dela za to, da se bodo izselili od svoje primarne družine. Tudi vse pogostejše ločitve vplivajo na občutek nepovezanosti. Statistično je vsaki peti človek večino svojega življenja osamljen. Zanimiv je podatek, da če imaš otroke in si z njimi nepovezan, to prinaša večji občutek osamljenosti v primerjavi z ljudmi brez otrok. Osamljeni naj bi imeli isto število prijateljev kot tisti, ki se ne počutijo osamljene, vendar med njimi ni močne čustvene vezi. Posledično že samo nekaj močnih čustvenih povezav odpravlja občutek osamljenosti. Torej, ne gre za kvantiteto, ampak kvaliteto. Ali se osamljenost razlikuje po spolu? Kako je z osamljenostjo v starejšem obdobju? O vsem tem, pa v drugem delu članka o osamljenosti.

ČLANEK 3: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA FORMIRANJE ROMANTIČNEGA ODNOSA V ODRASLOSTI

V zadnjem članku bom pisala o formiranju romantičnih odnosov ljudi, ki so izgubili starša v času odraščanja. Ko otrok izgubi svojega starša se prvič naredi povezava med ljubeznijo in izgubo. “Globoko v sebi verjamem, da me bodo vsi moški na koncu zapustili.” V primerjavi z vrstniki, ki niso izgubili starša, v odraslosti mnogi odlašajo s formiranjem romantičnega odnosa, vendar ga na koncu večina ustvari, kljub tveganju, da lahko partnerja izgubi. Nekateri načini formacije so funkcionalni, spet drugi nefunkcionalni. V nadaljevanju bo opisala le nefunkcionalno formaijo romantičnega odnosa, ki se lahko pojavi: Iščem samoroga Nekateri so odločeni, da si bodo poiskali ljubezen, ki so jo nekoč poznali. Odločno iščejo brezpogojno ljubezen, ki bo pozdravila njihovega ranjenega notranjega otroka. “Pri nekaterih se iskanje vsemogočne ljubezni čuti kot obup. Posameznik verjame, da njihova sreča in obstoj zavisita od tega, da si najdejo partnerja. “(Harris, 1995, p.155). Iskanje partnerja je intenzivno in se nikoli ne konča. “Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 5. let, moj brat pa 9. On je imel zelo malo romantičnih odnosov, medtem ko sem jaz skakala iz odnosa v odnos. Ostajala sem v odnosih, ki so bili zame slabi ter iskala, moško zaščito in pozornost, ki jo nikoli nisem dobila, saj sem očeta izgubila zgodaj.” piše članica foruma. Ne smem te izgubiti Mnogi, ki so izgubili starša v otroštvu formirajo romantični odnos, vendar jih strah, da bodo partnerja izgubili neprestano spremlja. “Po 25. letih zakona sem še vedno pozoren, če me bo moja žena zapustila zaradi drugega moškega ali pa bo umrla v prometni nesreči.” Ljudje, ki so prezgodaj izgubili starša, težje prenašajo zavrnitev in so bolj občutljivi glede potencialne izgube, v primerjavi z drugimi. Strah pred izgubo jih lahko vodi tudi v strah pred zaključevanjem nekega romantičnega odnosa, ki se izkaže za nefunkcionalnega. Ljubezen ni zame Po drugi strain, pa lahko strah pred ponovno izgubo preprečuje posamezniku, da sploh vstopi v odnos. Ni nujno, da se tega strahu zaveda. Spomnimo se, da smo v drugem članku pisali, da lahko svoje boleče spomine in občutke odrežemo in niso del naše vsakodnevne zavesti. Strah se lahko izraža na različne načine. Na primer preko pogoste menjave partnerjev ali pa partnerja zapustimo, preden on zapusti nas. Poleg tega, tudi če formiramo romantični odnos, si ne pustimo biti zares intimni. Partnerja ne spustimo blizu. Distanco ustvarjamo na različne načine: deloholizem, varanje, prepovedane substance itd.To nam omogoča, da med partnerja in sebe postavimo zid in se zaščitimo pred potencialno izgubo. Nekateri se popolnoma odrečejo romantičnim odnosom. Čeprav čutijo potrebo po intimni povezavi, je občutek groze, da bi spustili nekoga blizu toliko večji. Prav tako pogosto sploh ne čutijo ali pa zanikajo potrebo, da bi se s kom romantično povezali. “Ne potrebujem nikogar. Bolje mi je, če sem samski/a. Srečen/na sem.”

ČLANEK 2: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA NAŠE PSIHOLOŠKO POČUTJE?

V drugem članku, o izgubi starša v otroštvu, bom pisala kako se nas smrt lahko dotakne na psihološkem področju in mentalnem zdravju. Posledice se lahko pojavijo takoj po smrti starša ali kasneje v življenju. Pomembno je, da se zavedamo morebitnih dolgoročnih posledic, kljub temu, da smo smrt odžalovali in se na ven prilagodili novemu življenju. Smrt starša ni vzrok vsake naše težave, hkrati pa ne moremo zanikati rezultatov raziskav, ki kažejo na to, da imajo otroci, ki so izgubili starša v otroštvu, večjo verjtnost, da bodo razvili psihološko motnjo kasneje v življenju. Težave na čustvenem področju Čustva, ki se pojavijo ob smrti zavisijo od narave le te. Nenadna smrt, počasna smrt ali samomor v nas zbudijo drugačne občutke. Nerazrešena čustva lahko trajajo celo žviljenje, če jih ne naslovimo. Mnogi jih niti več ne povežejo s smrtjo starša v otroštvu, saj so se tako močno navadili, da jih ti občutki spremljajo v njihovem življenju. Sram se pogosto pojavi, če je naš starš naredil samomor. Prav tako pa nas lahko spremlja, ker se počutimo drugačne od otrok z obema staršema. Krivda je pogost občutek pri smrti. Otrok največkrat krivi sebe. Počuti se krivega za situacijo, kljub temu, da nad njo ni imel kontrole. Čutvo, o katerem je pogosto prepovedano govoriti v tem kontekstu, je čustvo olajšanja. Čustvo se lahko pojavi, če je naš starš šel čez mučno umiranje ali pa zato, ker je bil starš neljubeč, nasilen. Njegova smrt prinese mir v družini. Nekateri se odcepijo od velike bolečine, ki jo čutijo ob smrti. Zablokirajo vsa svoja čustva. Svojo pozornost maksimalno posvetijo drugam in odrežejo bolečo izkušnjo. Nekateri se ohromijo s pomočjo drog in/ali alkohola. Pojavljajo se lahko občutki globoke praznine, ki jo začutimo v valovih ali pa je konstantno prisotna. Nekateri poiskušajo praznino zapolniti, spet drugi jo sprejmejo kot del njih. “Svojo praznino zapolnjujem z obsesivnim branjem, moja sestra pa se prekomerno druži. Nič slabega, samo vse je ekstremno. Ampak bi lahko bilo veliko huje, če bi našle uteho v drogah in alkoholu.”piše članica foruma. Občutek nestabilnosti, ne zakoreninjenosti, brez trdnih tal pod nogami, se pogosto pojavi v odraslosti. Nagnjenje k kontroli/nadvladi v odnosih. Kontrola se lahko pojavi zaradi strahu, da bi ponovno izgubili nekoga. Po drugi strani, pa se iz istega razloga, lahko popolnoma izolirajo od intimnih odnosov. Idealizacija izgubljenega starša: otroci si pogosto predstavljajo umrlega starša kot popolnega. Nekoga, ki bi zadosti vsaki njihovi potrebi in želji. Pogosto ne pričakujejo, da bodo živeli dlje kot pokojni starš, še posebej če je starš istega spola. Nekateri nehajo živeti, ko dosežejo starost pokojnega starša in živijo samo še na pol. S tem nezavedno ustvarijo povezavo s pokojnim staršem. Višja ranljivost V uvodu članka omenjene raziskave so pokazale večjo ranljivost na psihološkem področju, če smo izgubili starša v obdobju odraščanja. Spodaj naštevam za kaj so takšni otroci bolj dovzetni: Večja možnost zlorabe drog in alkohola. Večja možnost kriminalnega vedena. Starši niso samo naši učitelji, ampak nas tudi varujejo. Postavljajo nam meje, ko odraščamo. Pri odsotnosti starša, nekateri otroci podivjajo. Ne vedo kako naj kontrolirajo svoje impulze in obnašanje. Sprva čutijo odsotnost starša kot svobodo, ki kaj kmalu postane obremenjajoča. Uporniško obnašanje vključuje jezo, nasilje, kriminalno vedenje in spolno promiskuiteto. Podpovprečni uspeh v šoli in nižja zaposljivost. Skoraj vsi otroci bodo imeli težave v šoli takoj po smrti starša. Za tiste, ki so imeli težave v šoli že pred smrtjo, je to toliko večji udarec. Po drugi strani pa ima smrt tudi obraten učinek. Otrok postene obseden z uspehom, saj poskuša ostati neprestano zaposlen, da se izogne bolečim občutkom. Povečana možnost anksioznosti in depresije. Sledeči dejavniki še posebej vplivajo na razvoj depresivne ali anksiozne motnje: -smrt starša se pojavi pred 5. letom ali v zgodnji adolescenci; -izguba mame za dekleta pred 11. letom in izguba očeta za najstniške sinove; -konfliktni odnos z umrlim staršem; -preživeli starš se po smrti partnerja psihološko znaša nad svojim otrokom; -pomanjkanje primerne podpore s strain družine in okolice; -nestabilno okolje, kar vključuje pogosto menjavo otrokovih skrbnikov in izgubo družinske rutine; -če se preživeli starš ponovno poroči in se otrok in nov partner ne razumeta; -nepričakovana smrt; -pomanjkanje predhodnega znanja o smrti. (Source: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK217849/)

ČLANEK 1: IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU

V sklopu 3. člankov se bom dotaknila zelo globoke izgube-izgube starša v obdobju odraščanja. Zamisli si, da se podaš na svoj prvi resnejši podvig v gore. Zraven imaš izkušenega spremljevalca, na katerega se popolnoma zaneseš, da te bo pripeljal do vrha. Pokazal ti bo pot, prepričal se bo, da je varna, poskrbel bo, da ne boš dehidriral. Sredi podviga tvoj spremljevalec umre. Kaos! Strah! Podobna tej izkušnji je izkušnja izgube starša v otroštvu. Izguba je velika in ima močne posledice. Če stars lahko zavedno izgine, potem nič na svetu ni varno in zagotovljeno. Izguba starša lahko razdre družino kot skupnost. Družina neha funkcionirati kot celota, ampak se razbije na posameznike v družini. Pri čemer se vsak sam sooča z izgubo. Večina ljudi doživlja dan, ko so izgubili starša kot dan, ko se je njihovo otroštvo končalo in so bili primorani hitro odrasti. Na ta dan se je njihovo življenje drastično spremenilo. Kakšna je tvoja izgušnja? Žalovanje Žalovanje ni univerzalno, saj ljudje ne žalujemo na isti način. Otrok opazuje odziv preživelega starša in se nauči kako naj bi žaloval. “Ali je v redu jokati ali moram biti močen?” Način žalovanja pa je tudi odvisen od naše starosti. Na primer, otrok pred 2. letom lahko preneha govoriti, otrok pred 5. letom ima lahko težave z uriniranjem, prehranjevanjem in spanjem. Šolajoči otroci lahko začnejo doživljati fobije in strah, da je z njihovim telesom prav tako nekaj narobe (hipohondrija). Prav tako se lahko umaknejo vase ali pa začnejo pretirano pomagati. Še posebej pri fantih žalost lahko zamenja jeza in agresija. Adolscenti se na izgubo lahko odzovejo bolj podobno odraslemu, hkrati pa se zaradi strahu pred drugačnostjo, lahko odpovejo izražanju svojih občutkov. Otroci, ki so izgubili starša, ko so bili dojenčki lahko čutijo odsotnost in ne izgube. “Ne vem kaj pomeni oče. Ko sem začel šolo sem se počutil drugače od ostalih otrok, ki so imeli očeta in mamo. /…/ Nisem imel predstave očeta, samo mene, brata in mamo. “(Harris, 1995, p.18). “Moj starejši brat je bil 13, ko je (mama) umrla.  In pogosto govori o tem, kakšno bi bilo lahko življenje, če bi mama še živela. Ampak on ve, kakšno je bilo življenje, ko je mama še živela. On jo lahko resnično pogreša. Jaz je nikoli nisem imela, zato ne čutim izgube. “(Harris, 1995, p.18). Kako ste žalovali v vaši družini? Kaj lahko preživeli stars naredi za svoje otroke? Včasih otrok ne izgubi samo enega starša, ampak tudi preživelega. Slednji je sam v taki bolečini zaradi izgube partnerja, da ne zmore držati družine skupaj. Preživeli stars se lahko odzove na izgubo z zlorabo, zanemarjanjem ali jezo nad svojimi otroki. Prav tako lahko na otroka začnejo gledati kot na odraslo osebo ali pa padejo v globoko depresijo in se popolnoma umaknejo iz otrokovega življenja. Pomembno je, da tudi starš poskrbi zase in se obrne na strokovno, družunsko in prijateljsko pomoč. Svojim otrokom pa lahko pomaga pri žalovanju tudi preko sledečih predlogov: Pomembno je, da skuša obdržati otrokovo rutino čim bolj redno. To bo zmanjšalo otrokovo anksioznost in s časoma prineslo nazaj občutek stabilnosti in varnosti. Pomembno je, da ima otrok zadostne informacije glede smrti, ki so primerne za njegovo starost. Pogosto jih skrbi, da bo umrl tudi drugi stars. Pomembno je, da se z njimi pogovarjamo o njihovem strahu in jim zagotovimo (tudi večkrat), da niso odgovorni za smrt starša. V tem obdobju se je najbolje izogniti dodatnim spremembam kot so selitev, sprememba šole. Velike spremembe doprinesejo k težavnosti žalovanja za izgubljenim staršem. Kako je bilo v tvoji družini? Kako je preživeli starš držal družino skupaj dolgoročno? Kje, če sploh, je preživeli starš iskal pomoč? O tem se ne govori V nekaterih družinah se o izgubi sploh ne govori. Otrok pa lahko tudi namerno skrije svoje občutke, saj s tem želi zavarovati preživelega starša pred dodatno bolečino. Marsikateri moj klient v primarni družini ni govoril o izgubi starša. Takoj po smrti je bilo nekaj prostora za čustva in občutke, kmalu za tem pa se je moral vsak član družine soočat z občutki sam v svoji zasebnosti. Ne, da je bilo prepovedano govoriti o dogodku in občutkih, ampka so želeli prihraniti družini nadaljne bolečine. Pomembno je, da se predela boleče občutke izgube. Preživeli starš naj spodbuja in se pogovarja s svojimi otroci o njihovih občutkih. Prostor za občutke se lahko ustvari tudi preko rednih ritualov. Na primer: skupen letni obisk groba in pogovor, praznovanje rojstnega dne umrlega starša ipd. Ste v tvoji družini govorili o občutkih? Ali je O.K. o njih govoriti tudi sedaj, ko si odrasel? -4% otrok v zahodnjem svetu je izgubilo starša med odraščanjem -1 od 9 odraslih je izgubilo starša preden so dopolnili 20 let -40% se jih je pretvarjalo, da so v redu, ker niso želeli vznemirjati preživelega starša -63% se jih je balo, da bo preživeli starš tudi zbolel in umrl Vir: Poll by Greenwald & Associates for New York Life Foundation and Comfort Zone Camps.

DOLGČAS

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna (avtor: Eva Štajner). Ko nam je dolgčas, se sekunde spremenijo v ure. Že sama beseda dolgčas pove, da čas mineva zelo počasi. Pogosto slišimo stavek: »Meni je dolgčas.« Toda ali vemo, kaj dolgčas sploh je? Kaj pomeni dolgčas? Pojem dolgčas so skovali v 18. stoletju. Takrat je veljal za nov pojem, ni bil pa nujno nov občutek. Zakaj so se ljudje začeli dolgočasiti šele takrat? Dolgčas naj bi se pojavil z nastankom odmora in počitka v svetu dela. Med počitkom so se ljudje začeli dolgočasiti. Dolgčas so pripisovali tudi pomanjkanju vere, ki naj bi ohranjala zanimanje in zaposlenost meščanov. Dolgčas je občutek, ki mine, tako kot vsak občutek. Če ga doživljamo dlje časa, nam postane neprijeten. Razlogov za nastanek dolgčasa je več. Izhodišče naj bi bilo, da neke svoje želje ne moremo uresničiti. Verjetno smo se že vsi znašli v položaju, ko je nekaj postalo za nas  nezanimivo. Sprva zanimiv voden ogled po muzeju se je Marku spremenil v dolgočasno izkušnjo, ko je vodič na dolgo in široko začel razlagati o zgodovini dinozavrov. Dinozavri Marka ne zanimajo. Zato je izgubil koncentracijo, stvar ga ni zanimala in začel se je dolgočasiti. Dolgčas nastane tudi, ko nekaj obvladamo ali znanje hitro osvojimo. Družabna igra je lahko zanimiva za razgibavanje možganov. Ko pa  ugotovimo, kakšen je sistem igranja, nam postane dolgočasna in bi raje počeli nekaj drugega. Lahko se zgodi, da se doma v naslonjaču na smrt dolgočasimo. Vendar v sebi ne najdemo motivacije, da bi poiskali drugo aktivnost in izstopili iz dolgčasa. Tipi dolgočasja Dolgčas ne nastane vedno pod istim pogojem, ampak širi svoje lovke na različna področja. Dolgočasimo se lahko v določenih okoliščinah. Temu pravimo situacijski dolgčas. Ko se odvrnemo od teh okoliščin, nam neha biti dolgčas. Na primer: čakanje v banki se zavleče do dve uri in med stanjem v vrsti nam postane dolgčas. Poznamo tudi dolgčas, ki nastane zaradi prenasičenosti. Ta dolgčas nam je vrjetno najbolj poznan v današnji zahodnji družbi, kjer imamo vsega preveč. Ob gledanju nadaljevanke nam postane dolgčas, saj gledamo za povrstjo že 10. del. Po 3. delu ji nehamo zbrano slediti in zraven brskamo po telefonu, kuhamo in pospravljamo. Eksistencialni dolgčas pomeni, da se ne dolgočasimo v določenih okoliščinah, ampak v življenju. Vse se nam zdi  brezvezno, ne vemo, kaj si želimo. Skačemo z enega področja na drugega. Zaželimo si obiskovati šahovski krožek, sprva nas zanima, toda ko spoznamo nove ljudi in delno osvojimo igro, nam postane dolgčas. Mislimo, da si nismo dobro izbrali, zato si izberemo nov krožek. Ko tega osvojimo, si poiščemo novega in tako naprej. Verjamemo, da nam, ko bomo našli pravega, ne bo dolgčas. Preganjanje dolgčasa Ko se znajdemo v okoliščinah, iz katerih ne moremo izstopiti, človeška ustvarjalnost za preganjanje dolgčasa ne pozna meja. Kolikokrat smo v šolskih dneh pri pouku na prelep sončen dan razmišljali, kako bi se šli ven potepati. Okoliščine (šolo) smo zapustili v mislih. Dolgčas lahko ublažimo tudi z gibanjem, in sicer tapkamo s pisalom ob mizo, si grizemo nohte ali pa migamo s stopalom. Včasih zraven, ko naj bi poslušali, rišemo, se igramo štiri v vrsto, na skrivaj prebiramo knjigo. Takrat je naša pozornost deljena. Vse to je funkcionalno preganjanje dolgčasa. Poznamo pa tudi destruktivnejše poti preganjanja dolgčasa, kot so iskanje konflikta, hrana, različne odvisnosti ali vandalizem. Filozofski pristop k dolgčasu je, da raje pogledamo, kaj doživljamo, kot pa, da bi navzven poskušali prestreči dolgčas. Na vzhodu porabijo veliko časa za meditacijo. Tako kaže, da za vzhodnjake dolgčas ni problem, kljub mirovanju in pomanjkanju spodbude iz okolja. Že sama misel na dolgčas nas včasih motivira, da se spomnimo, kaj bi lahko počeli. Ko pa se znajdemo sredi dolgčasa, ga želimo pregnati. Dolgčas lahko preženemo tako, da se umaknemo v spanec ali sanjarjenje – to je pasivno preganjanje dolgčasa. Seveda pa lahko poiščemo kako spodbudno dejanje, na primer gremo s prijateljem na sprehod in prijeten klepet, se vpišemo v nov krožek – to je aktivno preganjanje dolgčasa. V zahodni kulturi dolgčas prepoznamo, ko nimamo ničesar početi. Danes naj dolgčas ne bi bil povezan s tem, da ne bi imeli ničesar početi, temveč s pomanjkanjem občutka povezanosti z določeno aktivnostjo. Dolgčas ni znamenje, da smo na napačni poti. Dolgčas je del življenja in se ga je treba naučiti prenašati. Samo trem odstotkom ljudi naj ne bi bilo nikoli dolgčas. Večina ljudi išče razlog za to občutje v okolici, vendar danes psihologi menijo, da je občutek dolgčasa subjektiven in ga vsak posameznik doživlja drugače. Raziskave so pokazale, da je dolgčas tudi pogost spremljevalec depresije, brezupa, osamljenosti in pomanjkanja notranje motivacije. Dolgčas je postal simptom moderne družbe, saj nam napredek tehnologije omogoča vedno bolj lahkotno življenje.    

KAKO ČUSTVA VPLIVAJO NA NAŠE TELO?

Povezava med tem kar čutimo in našim telesom je neizogibna. Ko na ulici srečamo osebo, ki nam je všeč, zardimo. Takšnem odziv je začasen in v našem telesu hitro mine. Nasprotno, stresne situacije, ki dlje časa vplivajo na nas, za sabo puščajo tudi telesne posledice. Nada je že več let jezna na svojo nekdanjo prijateljico. Jeze ni nikoli izrazila, temveč je dogodek potlačila globoko vase. Kljub temu je jeza našla način, da se izrazi, in sicer na njenem telesu. Kadar človek ignorira neprijetne dogodke v svojem življenju, se to lahko pokaže na telesu. Če povemo bolj po domače – če ne najdemo nekega ventila za sproščanje, se čustva nabirajo v nas in našem telesu. Če jih dalj časa zadržujemo v sebi, lahko to privede do sprememb v metabolizmu in hormonskih procesih, prav tako se spremenita napetost mišic in struktura tkiva. Zanikanje, potlačevanje, premlevanje negativnih misli in občutkov ni funkcionalno. To seveda ne pomeni, da naj bi v življenju težili k temu, da neprijetnih občutkov sploh ne bi čutili. Prav izogibanje in nesoočanje z njimi lahko vodi v psihično in telesno bolezen. Razum lahko za nas postane orodje, ki ga uporabimo, ko se prepričujemo, da nas neka okoliščina ni prizadela, da nismo jezni in je vse v redu. Toda telo, ki sprejema dražljaje tako od zunanjega okolja kot od naše notranjosti (želje, fantazije, misli), teži k iskrenosti. Če smo neiskreni do sebe, so bo telo uprlo in nam začelo sporočati, da nekaj ni v redu. Znaki Čustveno stanje lahko vpliva na različne dele telesa. Najpogosteje sta znak kroničnega stresa povišan krvni tlak in želodčna kislina, potem alergije na koži in spremembe v apetitu. Stres lahko vodi tudi do rane na želodcu ali do srčnih bolezni. Na čustveno neravnovesje v življenju posameznika lahko kažejo še bolečine v križu ali prsih, driska, suha usta, utrujenost, splošne bolečine, glavoboli, nespečnost, vrtoglavost, hitro bitje srca, težave v spolnosti, zadihanost, trd vrat in potenje. Vse to oslabi imunski sistem, kar povzroči, da smo bolj dovzetni za bolezni. Vpliv čustev na telo pa ni samo neprijeten. Ne smemo pozabiti na vpliv zaljubljenosti in moč ljubezni. Harvardski psiholog David C. McClelland je skupini predvajal film o materi Tereziji, ki je prikazoval njeno ljubezen do zapuščenih otrok. Poskus je pokazal, da se je skupini za nekaj ur povišalo izločanje žleze, ki skrbi za odpornost imunskega sistema.   Psihosomatika Če čustveno stanje vodi do kroničnih telesnih obolenj, govorimo o psihosomatskih boleznih. Soma pomeni telo. Psihosomatska bolezen je torej bolezen, ki izvira iz misli in čustev ter se kaže na našem telesu. Poleg tega so za razvoj psihosomatskih bolezni potrebni številni prepletajoči se dejavniki. Vendar telesni simptomi pri teh boleznih niso simulacija, temveč se razvijejo resnične bolečine. Psihosomatsko bolezen pa je treba ločevati od psihosomatskih reakcij, ki so naravni odziv telesa. Naj ponazorim s primerom. Ko se je Nada razšla z dolgoletnim partnerjem, je sprememba povzročila stres v njenem življenju, ki se je kazal predvsem s pomanjkanjem apetita. Telo je zavračalo hrano. Med prebolevanjem izgube se ji je apetit počasi vračal in se nazadnje popolnoma povrnil. Kaj pa nasprotno? Ne smemo pozabiti na nasprotni proces. Ne samo, da čustva in misli vplivajo na naše telo, ampak tudi telesna bolezen vpliva na naše počutje. Le spomnite se kako se počutite, če ste en teden zaradi bolezni zaprti med štiri stene. Ste nejevoljni, nič se vam ne da, radi bi že ozdraveli. Podoben je primer ljudi, ki so zboleli za hudo boleznijo in so s pozitivnim mišljenjem, vedrino in motivacijo za zdravljenje izboljšali stanje bolezni ali celo ozdraveli. Primerjajmo med seboj dva bolnika s podobno telesno boleznijo. Pri čemer je eden pozitivno naravnan do svojega zdravljenja in komaj čaka, da se postavi nazaj na noge, drugi pa je črnogled ter brez življenjske energije. Pozitivno naravnani bolnik bo prej vstal iz postelje in tudi osebju, razumljivo, je z njim lažje in bolj prijetno delati. Za konec Odraščali smo v najrazličnejših okoljih, ne glede na to ali je bilo otroštvo prijetno ali neprijetno, smo se na nekem nivoju na okolje navadili in nismo pozorni oziroma sploh ne prepoznamo, da nam določene okoliščine v katerih se nahajamo, lahko povzročajo neprijetne telesne občutke. Tako vztrajamo v službi, kjer se dogaja ponižanje, ker smo ponižujočega okolja vajeni. Vendar naše telo se ne da pretentati. Sporoča nam, da nekaj ni v redu. Vsak delovni dan, se namreč zbujamo nerazpoloženi, razdraženi, lahko celo depresivni. Poskušajte se ustaviti in poslušati kaj vam pravi telo.

SOODVISNOST V PARTNERSKEM ODNOSU

Pri svojem delu spoznam veliko zanimivih ljudi. Mnogi pridejo na terapijo, ker so v destruktivnem odnosu katerega ne zmorejo zaključiti. Skupaj z njihovim partnerjem ustvarijo toksični, soodvisen odnos. Soodvisnost se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak tudi v družinskih, službenih, prijateljskih odnosih ter na ravni skupnosti. Čeprav v članku predstavim soodvisno dinamiko iz ženskega vidika, moški iz tega niso izvzeti. Zakaj “pristanemo” v soodvisnem odnosu? Destruktivni vzorci so naučleni. Poberemo jih v naši primarni disfunkcionalni družini, kjer naša potreba po ljubezni ni bila zadovoljena. Ljudje, ki so vzgojeni v takem okolju so navajeni na kaos, nepredvidljivost, napetost, ustrahovanje in dramo. Sami si v odraslosti poiščejo podoben romantični odnos, saj jim je tak odnos poznan in domač. Nezavedno preigravajo isto dramo ter upajo, da jim bo tokrat uspelo spremeniti izid in končno dobiti ljubezen, ki si jo zaslužijo. Ob prvem srečanju navadno začutimo močno energijo in občutek, da se poznamo že zelo dolgo. Noro se zaljubimo v partnerja in vse se začenja odvijati zelo hitro. “Na prvem zmenku, sem začutila, da sem spoznala mojo sorodno dušo. Vse sem naredila, da bi ostala z njim. Šla sem tako daleč, da sem na koncu izgubila sebe.” piše članica foruma. V soodvisnem odnosu so zadovoljni z drobtinicami. Pripravljeni so čakati, prositi, pomagati, se spremeniti, samo da bi dobili tisto malo “ljubezni” od svojega partnerja. Še več, bolj ko jih ta odriva, bolj silijo k njemu. Rado se zgodi, da se zavedamo, da tak odnos ni zdrav, vendar iščemo izgovore za partnerjevo vedenje v njegovi težki preteklosti. Odločeni smo, da ga bomo rešili z našo ljubeznijo. Dokazati mu želimo, da ga ne bomo zapustili kot so to storili ljudje pred nami. Zaljubljeni smo v njegov potencial, “kaj bi lahko bilo” in zanikamo realno situacijo. Odvisni smo od čustvene bolečine, ki je del soodvisnega odnosa. Zato se nam zdrav partnerski odnos ponavadi zdi dolgočasen. Dinamika soodvisnega odnosa V soodvisnem odnosu obstajajo različne dinamike, skozi katere se disfunkcionalni odnos preigrava. Ena izmed njih je pasivnost-kontrola, kjer je ena oseba podložna, ne zmore narediti odločitev in poskuša ugoditi partnerju. Partner želi imeti kontrolo, naredi vse odločitve v odnosu in skuša spremeniti drugega. Druga dinamika se kaže v vlogi rešitelja, ki še posebej pride do izraza v odnosu z odvisnikom. Rešitelj naredi vse namesto partnerja, zato le ta lahko ostane odvisen in neodgovoren. Istočasno se rešitelj osredotoča na drugega in ne prevzema odgovornosti zase. Izogiba se svoji bolečini, praznini, strahu in jezi tako, da pozornost obsesivno osredotoča na svoj partnerski odnos. Prav tako se lahko znajdemo v odnosu, kjer oba partnerja želita ugajati. Od zunaj deluje tovrsten odnos harmoničen in brez prepirov. Vendar, v tem odnosu ni prostora za prepir in individualnost. En brez drugega ne zmoreta funkcionirati, zato so neskladja v odnosu preveč tvegana. Osredotočimo se nase S tem, ko preusmerimo pozornost nazaj k sebi, začenjamo prekinjati disfunkcionalni krog, ki se je začel v našem otroštvu. Potrebno je veliko časa, da nam nov, bolj zdrav način, postene domač. Kljub vsem kaosu, ki ga prinese soodvisen odnos, je le-tega zelo težko prekiniti. Potrebno je resno delo na samemu sebi. Nekatera področja, so pogosto problematična, pri ljudjeh v soodvisniških odnosih, zato je zelo pomembno, da se na psihoterapiji osredotočimo tudi na njih: Strah biti sam: Strah je tako močen, da raje ostajamo v nefunkcionalnem odnosu. Težavo imamo z zaključevanjem odnosov. Pogosto si najdemo novega partnerja, še predenj se stari odnos zaključi. Nekateri ob koncu odnosa čutijo podobne simptome kot pri odvajanju od droge. ”Ko je odnosa konec, ne morem spati, tresem se, mrazi me po celem telesu. Postanem depresivna in začnem zanemarjati svoje otroke. Tako me je strah teh simptomov, da raje vztrajam v odnosu, ki vem da ni zame.” Piše članica foruma. Zakaj so simptomi isti kot pri odvajanu od droge? Ker je tovrsten odnos odvisniški odnos. Brez njega ne moremo in smo odvisni od čustvene bolečine, ki nam jo prinaša. Globoki občutki praznine: Vztrajamo v odnosu, samo da bi se izognili občutku praznine, ki je v nas. Verjamemo, da ko bomo spoznali pravega moškega, bo naše življenje spet dobilo pomen in občutki praznine bodo izginili. Na žalost večina ljudi v soodvisniških odnosih večino časa čuti praznino in osamljenost. Nizka samozavest: Verjamemo, da nismo vredni ljubezni, uspeha in sreče same po sebi, ampak si jih moremo prislužiti. Perfekcionizen pogosto spremlja nizko samozavest. Če je vse popolno, potem se glede samega sebe ne moremo počutiti slabo. Čim nekaj ne gre po (perfektnem) planu, se v nas zbudijo občutki krivde in strahu, da bomo izgubili ljudezen drugih. Šibke meje: Nimamo občutka za svoje meje, ne za meje drugega. S težavo rečejo ne, prav tako pa dostikrat preslišimo “ne” druge osebe. Postavitev meje, bi prinesla tveganje, da se odnos konča, kar pa čutimo kot grožnjo. Kontrola nam pomaga, da se počutimo varne. Ker nismo imeli veliko kontrole v otroštvu, sedaj z njo preprečujemo, da bi se še kdaj znašli v podobni situaciji. S tem se izogibamo svoji lastni bolečini. Nekateri se znajdejo na drugi strani spektra in so v odnosu, kjer jih partner kontrolira. Na začetku jim to daje oblutek varnosti, vendar se kaj kmalu obrne v kaotični odnos. Zanimiva oblika kontrole je prevzemanje krivde nase. Če najdemo krivdo v sebi, pomeni da je potrebno samo ugotoviti, kaj počnemo v odnosu narobe in to popraviti. Verjamemo, da se bo s tem disfunkcionalna dinamika v našem odnosu prekinila. Skrb za drugega: Potrebe drugega postavljamo pred lastne. Možen vir tega vedenja smo se lahko naučili v otroštvu, ko smo fizično in/ali čustveno skrbeli za našega starša. Želimo ugoditi vsem ljudem, hkrati pa se lahko čutimo užaljene, če drugi ne sprejema naše pomoči. Skrb je edini način kako znamo pokazati ljubezen in upamo, da nam bodo le to vrnili. Obsesivnost: Vzrok za obsesijo je strah. Strah, da nismo vredni ljudezni, da bomo ostali sami, neopaženi ali celo uničeni v odnosu. Potihem upamo, da nas bo partner osvobodil teh strahov. Okupiramo se z mislijo o njemu in/ali naših napakah v odnosu in se s tem ne osredotočimo na resnični problem. Obsesivnost se lahko kaže […]

ALI SKYPE TERAPIJA SPLOH DELUJE?

Med študijom, so mi povedali, da Skype terapije ni primerjati s psihoterapijo v živo. Kljub temu, da sem kasneje ugotovila, da to ni preverjena trditev, ima večino psihoterapevtov mnenje “iz šolskih dni”. Naključno je do mene prišla informacija, da bi bila tovrstna oblika psihoterapije zelo dobrodošla. Kljub začetnem dvomu, sem se po premisleku odločila, da se prepričam sama, preden si ustvarim dokončno mnenje. Po mojih izkušnjah je Skypa terapija enako učinkovita kot psihoterapija v živo. S svojimi klienti lahko ustvarim globoko povezavo, ki zdravi. Razlik ne vidim pri sami učinkovitosti, ampak v načinu dela. Glede na to, da sem se izobrazila kot “psihološko globinska telesno oreintirana psihoterapievtka”, pogrešam delo s telesom. To mi predstavlja predvsem iziv in začela sem razivjati vaje, ki so primerne za online psihoterapijo. Tako z nekaterimi klienti poleg pogovora, delamo še preko fimov, pisanja, risanja ter vaj za sporščanje. Preko skype terapije “pridem” v klientov dom, kar odpira nove teme terapevtskega pogovora, ki dosedaj v terapiji v živo niso prišle na dan. Poznamo več kot 20 pristopov v psihoterapiji. In vsi ne bodo ustrezali vsakemu. Podobno je pri online psihoterapiji. Sama posledično izvedem uvodno srečanje, nato imamo 5 terapevtskih srečanj v katerih se bolje spoznamo. V tem času vidite, ali vam tovrsten način dela ustreza. Ljudje smo si različni, neglede na to ali obiskujemo terapijo v živo ali preko Skypa. Posledično je tudi način kako vstopimo in tvorimo odnos z drugim posameznikom različen. Imam kliente, ki so sprva pri meni več let obiskovali psihoterapijo v živo, nato pa smo preklopili na skype terapijo. Delo z njimi se nadaljuje enako učinkovito kot prej. Na tem mestu bi želela deliti nekatere raziskave v zvezi z online psihoterapijo. Sledeča raziskava se osredotoča na terapevtski odnos preko Skype terapije. Hipoteza, ki so si jo zastavili je: “Ali terapevtski odnos preko online psihoterapije vpliva na izid zdravljenja podobno kot vpliva pri terapiji v živo?” Več TUKAJ. “Kljub omejitvam (raziskave), je delavna aliansa pokazala, da udeleženci čutijo medsebojno sodelovanje in povezavo s psihoterapevtom. Prav tako večino udeležencev meni, da je bila online psihoterapije pozitivna izkušnja z unikatno prednostjo v primerjavi s pshoterapijo v živo.” (Doyle and Cook, p. 102, year 2002. Več TUKAJ. Sistematičnemu pregled online psihoterapije TUKAJ.

POPORODNA ANKSIOZNOST

Ko povijemo otroka, je določena stopnja zaskrbljenosti glede njega in našega starševstva pričakovana, še posebej če je to naš prvorojenček. Vendar se kar 11% novim mamam zgodi, da so prekomerno zaskrbljene. „Ali otroku škodujem, če ga podojim 20 minut kasneje?“, „Ali bo zbolel, ker je bil zunaj nekaj časa brez pokrivala?“ Ko naša zaskrbljenost preseže realno grožnjo govorimo o poporodni anksioznosti. Verjetno je večina že slišala za poporodno depresijo, medtem ko je anksioznost (in tudi obsesivna kompulzivna motnja) po porodu manj znania. Presenteljivo je, da v primerjavi s poporodno depresijo kar 5% več mam razvije poporodno anksioznost (11% mam), vendar se o njej redko govori. V nekaterih primerih lahko mame doživljajo obe hkrati, več o slednjem lahko preberete TUKAJ. Simptomi, ki jih ne smemo spregledati O poporodni anksioznosti govorimo, če se pojavljajo sledeči simptomov znotraj 12. mesecev od rojstva otroka in trajajo 2 tedna ali več. Znaki se lahko začneko pojavljati že med nosečnostjo. Neprestana zaskrbljenost, da se bo zgodilo nekaj gorznega. Skrbi se navadno sučejo okoli otroka, starševstva in novega načina življenja. Nemogoče se je sprostiti, neprestana napetost in občutek, da je potrebno ves čas nekaj početi. Vsiljive misli, katere lahko varjirajo od „sem slaba mama“ do „želim škodovati svojemu otroku.“ Telesni simptomi vključujejo stiskanje v trebuhu, glavobol, tresenje, slabost, panične napade. Težave z apetitom in spanjem. Občutek, da je nekaj narobe z nami. Pomoč je potrebna V kulturi, kjer je materinstvo predstavljeno kot največje zadovoljstvo ženske, je težko spregovoriti in poiskati pomoč, če doživljaš poporodno anksioznost (ali depresijo ali obsesivno kompulzivno motnjo). Žal ne morem trditi, da nekdo odzunaj ne bo sodil našega starševstva, medtem ko se mi borimo s poporodno anksioznostjo. Pozitivna stran je, da nismo sami. Bolj ko govorimo o tegobah starševstva, bolj realno sliko družba dobijo o njem. Pomembno je, da se pomoč poišče čim prej, tudi pri blagih simptomih. Nezdravljena poporodna anksioznost lahko vplivajo na željo po povezovanju z otrokom. Veliko mamam je v pomoč pogovor s strokovnjakom, kjer lahko brez obsojanja govorijo o svojih občutkih ter dobijo predloge, kako ravnati z anksioznostjo in vsiljivimi mislimi. V skrajnih primerih, je kljub dojenju, možna tudi uporaba zdravil. Zdravila se določijo na podlagi vsakega posameznega primera. V slednjem primeru se je najbolje obrniti na psihiatra. Lahko preprečim anksioznost? Informiranost o poporodni anksioznosti, lahko prepreči globoko obliko te motnje, saj se lahko obrne na pomoč v začetnih fazah poporodne anksioznosti. Rizična faktorja za razvoj poporodne anksioznosti sta (poporodna) anksioznost v družini in zgodovina anksiozne motnje pri posamezniku. Kljub rizičnim faktorjem, lahko doleti vsakogar, neglede na pretekle izkušnje z anksioznostjo. Prav tako je vzrok za razvoj motenj razpoloženj moč iskati v drastičnih hormonskih spremembah, ki se dogajajo v našem telesu med nosečnostjo in po njej. To je ranljivi čas za razvoj motenj kot sta depresija in anksioznost. Preberi si osebni zgodbi TUKAJ in TUKAJ. Nisi sama! Čustven video mam s poporodno anksioznostjo:  _____ Na ljubljanskem kliničnem centru nudijo brezplačno pomoč v primeru poporodne stiske:

VRSTE ANKSIOZNE MOTNJE

V članku na kratko predstavim različne vrste anksiozne motnje. Lahko se najdemo v več kot eni izmed njih. Zdravljenje anksioznosti je pomembno in učinkovito. Odlašanje z obiskom strokovnjaka stanje poglobi in poslabša. Vrste anksioznosti Opis Panična motnja (VEČ) Panični napad je kot preplavajoč občutek groze. Normalno doseže svoj vrh v 10 minutah in nato počasi pojenja. Nekateri simptomi napada nas lahko spremljajo še dolgo po njem. Pojavi se v stresnih trenutkih ali pa se ne navezuje na nobeno določeno situacijo. Ljudje imajo lahko samo en panični napad. V tem primeru ne govorimo o panični motnji. Simptomi: hitro bitje srca, potenje, šibkost, omedlevica, vrtoglavica, vročina, mrzlina, tresenje, krči, slabost, bolečine v prsih, dušenje, izventelesnost, strah pred ponovnim napadom, strah, da umiramo, strah, da se nam bo zmešalo. Tovrsti napadi nas lahko zelo omejijo, če jih ne zdravimo se lahko razivjejo v agorofobijo. Agorofobija Eden izmed treh ljudi s panično motnjo razvije agorofobijo. Ta nastane zaradi ponavljajočih se paničnih napadov. Posameznik se zaradi straha pred ponovitvijo paničnega napada začne izogibati določenih krajev in situacij. Agorofobijo interpretirajo na dva načina, in sicer kot strah pred neznanimi kraji in odhodom iz hiše ter kot izogibanje situacijam, kjer ni takojšne možnosti za pobeg. Generalizirana anksiozna motnja (GAM) Ko se posameznik več kot 6 mesecev pretirano obremenjuje z vsakdanjimi problemi (zdravje, denar, družina, služba) govorimo o GAM. Pri zaskrbljenosti s samo enim področjem, še ne moremo govoriti o GAM. Spremljevalni fizični simptomi: utrujenost, glavobol, napetost in bolečine v mišicah, težave pri požiranju, tresenje, trzanje, razdražljivost, potenje, slabost, vrtoglavica, pogosto uriniranje, zadihanost, vročica, težave s koncentracijo, nespečnost. Specifična fobija Močen strah pred nečem, kar predstavlja zelo malo ali nobene nevarnosti (zaprti prostori, višina, dvigalo, letalo, tunel, avtocesta, psi, kri itd.). Čeprav se ljudje zavedajo, da je njihov strah pretiran, jim misel ali izpostavljanje tej situaciji povzroči panični napad ali anksiopznost. Separacijska anksioznost (SA) SA je normal faza odraščanja, ki se pojavi pri 7 mesecih, doseže vrh med 10-18 meseci in počasi pojenja do otrokovega 3. leta. V tem obdobju se srečamo s težavami pri spanju otroka in ob separaciji (jokanje, anksioznost, oklepanje). Če starši v tem obdobju na strah odreagirajo pozitivno in otroka naučijo, kako se z njim soočiti, anksioznost preraste. V nasprotnem primeru vztraja v odraslosti. Kar 7% odraslih ima SA. V primerjavi z zdravili se je psihoterapija izkazala za boljšo metodo zdravljenja. Za diagnozo SA potrebujemo vsaj 3 sledeče simptome: močan stres ob ločitvi od doma ali pomembne osebe; strah pred izgubo pomembne osebe (zaradi bolezni, nesreče); nezapuščanje doma zaradi straha pred ločitvijo; ne želite biti sami ali brez pomembne osebe; nočne more z vsebinami separacije; težave s spanjem, če pomembna oseba ni prisotna. Socialna anksioznost=socialna fobija (SF) SF je močen strah v eni ali več socialnih situacij. Zaskrbljenost kako bo/je bilo v tej situaciji lahko traja dneve, tudi tedne, pred in po dogodku. Pojavlja se strah pred osramotitvijo in/ali ocenjevanjem drugih. Posledično, se umaknejo iz socialnih situacij. Pogosto si pomagajo s samozdravljenjem (droge, alkohol, hrana). 66% ima poleg socialne fobije tudi drugo mentalno motnjo, najpogosteje anksioznost ali depresijo. Spremeljevalni fizični simptomi: zardevanje, potenje, tresenje, hitro bitje srca, slabost, driska, panični napad, jeclanje.

VISOKO OBČUTLJIVA OSEBNOST

(ang. HIGHLY SENSITIVE PERSON * HSP kot krajšava) V tem članku na kratko povzemam knjigo avtorice Elaine N. Aron, Ph.D., The Highly Sensitive Person. V svoji psihoterapevtski praksi je več desetletji preučevala značilnosti visoko občutljivih ljudi in prišla do zanimivih spoznanj. V povezavi z anksioznostjo: HSP pogosto zamenjaja visoko občutljivost/stimuliranost z anksioznostjo. Ko v našo zavest/telo prispe preveč dražljajov hkrati, postenemo nemirni. Iz okolja so ti ljudje pogosto prejeli informacijo, da je njihova nemirnost v bistvu strah. Primerna skrb za telo in umik v mirnejšo okolje, ko imajo okoli sebe preveč dražljajov, pa naj si bo to pretirana telovadba, stresna služba, neprestano druženje z ljudmi itd., sta ključni. Med nami je 20% HSP oseb, do sedaj niso ugotovili nobene razlike med spoloma. Zdrava logika, bi nam narekovala, da so HSP osebe večinoma vase zaprti ljudje, vendar temu ni tako, kar 30% jih je ekstrovertiranih. Avtorica jih razdeli na dva podtipa, in sicer umirjen, tih tip, ki je zadovoljen z malim in radoveden a previden, predrzen a prestrašen, hitro zdolgočasen, vendar kaj kmalu preveč stimuliran tip. Občutljivejši živčni sistem HSP imajo občurljivejši živčni sistem v primerjavi z drugimi. Ker pomeni, da imajo hitreje »za dosti«. Poleg tega imajo neverjetni radar za signale iz okolja, ki jih ostali navadno spregledajo. Ne samo, da vse občutijo bolj globoko, ampak zaznajo veliko podtonov v njihovi okolici. Nekateri bi to poimenovali dobro razvita intuicija. Na primer, v družbi brez težav zaznajo ali so kakšne napetosti med romantičnima partnerjema. Da ne bo pomote, to ne pomeni, da so HSP neprestano razdraženi. Pomeni le, da prej pridejo do točke razdraženosti v primerjavi z drugimi. Zaradi svojega dobrega občutka za okolico in ljudi, navadno pristanejo v poklicih kot so pisatelji, zgodovinarji, folozofi, sodniki, umetniki, raziskovalci, teologi, terapevrti, učitelji ter zavestni starši in državljani. Glavne karakteristike HSP oseb: Visoko razivta empatija, kreativnost (velika domišljija), visoka introspekcija. V primerjavi z ostalimi imajo več nočnih mor. Sanje so navadno bolj žive in alarmne. Pogosto se bojijo teme, ne glede na to ali so v življenju doživeli travmatično izkušnjo. Posledično imajo pogosteje težave s spanjem. Slabo prenašajo lakoto. Odločitve težje sprejemajo. Preštudirajo vsako malenkost in negativne posledice, vendar se na koncu večinoma pravilno odločijo. Kritiko si ženejo k srcu bolj kot ostali. Posledično se ji mnogi začnejo izogibati, tako da ugajajo ljudem ali se ne izpostavljajo (pri delu, šoli). Na tej točki je vredno omeniti, da so bolj nagnjeni k anksioznosti in depresiji, če so imeli veliko negativnih izkušenj. Njegova občutljivost lahko v okolici prileti na “groba ušesa”. Pogosto so v otroštvu njegove solze utišali (zakaj si histeričen, spet se dereš, fantje ne jokajo), kar v njih pusti občutek, da je z njimi nekaj narobe. Otroci, ki so odrasli v okolju, ki je prepoznalo njihovo občutljivost in z njo ravnala pozitivno, odrastejo v samozavestnega človeka ponosnega na svojo “drugačnost”. Imajo nižjo toleranco za bolečino in bolj občutijo spremembe v telesu (spremenjen srčni utrip, srbečico, zbadanje itd.), zato nelagodje težje odmislijo. Grozni prizori iz filma ali resničnega življenja, se jim vtisnejo v spomin in jih preganjajo tedne ali celo leta. Z lahkoto se prestrašijo. Vas zanima, če ste tudi vi HSP? Rešite test ( v angleščini) Dr. Aron na tej povezavi: http://hsperson.com/

SPREGLEDANI SIMPTOMI ANKSIOZNOSTI

V tem članku bom naštela simptome, ki jih navadno ne zasledim med simptomi panike, vendar pri svojem delu opažam, da so pogosti pri ljudeh z anksioznostjo. Marsikateri izmed spodaj naštetih simptomov, lahko dajo človeku občutek, da se mu je popolnoma zmešalo, vendar so v resnici pogost spremljevalec panične motnje. Kot običajno, nimamo vsi ljudje vseh simptomov, prav tako so nekateri prehodne narave in se pojavljajo le občasno.   „Umrl bom, zmešalo se mi bo, kap me bo.“: gre za obsesivno misel, torej, po domače, misel, ki se nam zalepi v možgane, če jo želimo pregnati se nam vrača v zavest, nad njo nimamo kontrole. Bolečina: ob nenavadni ali dolgo vztrajajoči bolečini, se pojavljajo misli/predstave, da je nekaj hudo narobe. Nepoznana hrana/zdravilo: lahko se pojavijo predstave, da se nam bo pri zaužiti nepoznani hrani »nekaj zgodilo«. Čez čas, ko ugotovimo, da temu ni tako, se umirimo. Športanje: dvignjen srčni utrip nekatere asociira na panični napad, zato se izogibajo športu. Požiranje: opazam, da ima 1/4 oseb z anksioznostjo občasen strah pred požiranjem. Navadno so imeli/imajo težave z dihali ali pa se jim ob tesnobi stisne in izsuši grlo, kar povzroči težko požiranje. Občutek ujetosti: strah, da ne moreš ven (iz prostora, situacije, občutka). Ujetost povzroči stisko in nemir. Občutljivost na zvok/svetlobo/vonj: pri paničnemu napadu nas lahko zmoti hrup, svetlost prostora ali vpadljiv vonj. Pri nekaterih ljudeh senzorji med tesnobo postanejo še bolj občutljivi na zunanje dražljaje. „Ponorela“ domišljija: nekontrolirane negativne misli ali predstave, ki so lahko povezane z nami ali drugo osebo. Npr.: peljemo se s kolesom proti železniškim tirom, v glavi se nam pojavi prestava, kako bo iz nekje prišel vlak in nas povozil. V glavi si živo predstavljamo naše poškodovano telo. Opažam, da ljudje s »ponorelo« domišljijo pogosto poročajo tudi o strahu pred temo. Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.

DVA NIVOJA ANKSIOZNOSTI: moja opažanja iz psihoterapevtske prakse

Tema, ki mi je blizu in s katero se posledično veliko ukvarjam v moji zasebni psihoterapevtski praksi je anksioznost (na splošno o paničnih napadih, si lahko preberete TUKAJ). V tem članku bi rada pisala o mojih opažanjih, kako ljudje pristopijo k zdravljenju anksioznosti in kaj osebno menim, da je pri tem potrebno vzeti na znanje. Na kratko, verjamem, da je k anksioznosti potrebno pristopit na dveh nivojih: Prvi nivo je pristop k simptomom. V dobi interneta, se ljudje sami izobrazijo o paničnih napadih, posledično je ta nivo najbolj dostopen za samopomoč. Veliko ljudi pride v psihoterapijo opremljenih z znanjem in repertuarjem vaj kako si pomagati pri paničnem napadu.  Kognitivno vedenjska psihoterapija se posveča predvsem temu nivoju. Opažam, da delo na samo tem nivoju ni dovolj. V moji psihoterapevtski praksi 80% časa namenim predvsem drugemu nivoju, ki mu pravim globlji pristop: psihoterapevtski odnos nudi varen, razumevajoč, zaupljiv prostor. Občutek, da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš, pri anksioznosti igra veliko vlogo. V tem primeru je to prostor, kjer lahko poveš stvari, ki jih redko deliš z drugimi. Opazila sem, da ljudje z anksioznostjo, dostikrat sami v sebi meljejo svoja čustva, medtem ko po drugi strani preko svojih meja pomagajo drugemu, dokler vse skupaj ne eksplodira v paniko. Ta nivo najlažje primerjam z metaforo adrenalinskega parka, kjer oseba stoji na visokem ozkem deblu. Na vrhu je komaj dovolj prostora za obe stopali. Deblo se maje, oseba v strahu lovi ravnotežje. Terapevtski odnos drži to deblo, da se neha majati in oseba lahko zadiha in pogleda okoli sebe. Tako kot vsak odnos, se tudi terapevtski gradi s časom. Pogoste zmotne predstave, ki jih opažam Večina ljudi pričakuje, da se paniko zdravi po nekem postopku (receptu), ki ga sami niso znali ugotoviti, zato to pričakujejo od psihoterapevta. Žal recept ne obstaja, obstajajo pa pripomočki, ki lajšajo paniko in terapevtski odnos, kjer imamo priložnost predelati svoje stiske. Ne verjamem, da je 100% izboljšava pri anksioznosti mogoča, torej da po terapiji ne bomo nikoli več doživeli paničnega napada. Prva stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vse potlačene, neizgovorjene, nepredelane vsebine, ki dobijo prostor v terapevtskem odnosu. Druga stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vsi zunanji stresni dogodki. V tem primeru, menim, da se nam telo odzove z anksioznostjo tako, kot se nekomu drugemu z depresijo, agresijo itd. Razlika, po delu na sebi, je v tem, da nas veliko manj stvari spravi v tak stres, da se odzovemo z anksioznostjo. Imamo neko varno mrežo ljudi in orodji ter znamo kvalitetno odreagirati in pomagati telesu, da gre čez paniko. Vedeli bomo, da gre za odziv na nekaj globjega in se bomo vprašali, kaj je tisto, kar nas res skrbi in kar vrjetno prinese največje olajšanje, vedli bomo, da gre samo za nekaj prehodnega in se ne bomo bali, da se bo panični napad še enkrat ponovil. Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.

ŽIVLJENJE V TUJINI

Pojem »življenje v tujini« je pogosto izrečen z idealiziranim prizvokom. Izkušnja v tujini, pa naj bo to študentska izmenjava, delo ali selitev k partnerju, avtomatsko pomeni pozitivno izkušnjo. Vendar pogosto temu ni tako. Številne spremembe, ki so sprva vznemirljive in dobrodošle, postanejo obremenjajoče. Naš podporni sistem, ki nam je v domačem okolju samoumeven, je daleč stran. Pomanjkanje socialne mreže, še posebej na začetku, lahko poglobli neprijetne občutke. Prilagoditev na novo okolje spremlja kulturni šok. Faze kulturnega šoka 1. Medeni tedni: idealizacija novega kraja, vse je popolno in super. Življenje je prečudovito, ljudje so boljši kot drugje. 2. Faza pogajanja (navadno od 3-6 mesecev): razlike med staro in novo kulturo postanejo očitne. Navdušenje se lahko sprevrže v nelagodnje, frustracijo in jezo na birokratski sistem, neprijazne ljudi itd. 3. Ponovna prilagoditev (navadno med 6-12 meseci): Privadimo se na novo okolje, ustvarimo si realistična pričakovanja in rutino. 4. Adaptacija: vključitev v okolje, kar ne pomeni, zamenjava ene kulture z drugo, ampak prepletanje obeh (=bikulturna faza). Čustveno nelagodje Po mennju nekaterih psihologov lahko stres pri spremembi okolja povzroči ali poglobi psihološke težave. Pomembno je, da si poiščemo ustrezno pomoč. Vendar psihoterapija v tuji državi ne prinaša vedno pozitivne izkušnje. Jezikovne ovire in druga kultura, lahko pričarajo občutek nerazumljenosti in še poglobijo občutek izolacije. Osebna izkušnja blogerke, slikovito pričara občutek čustvene stiske v kateri se lahko znajdemo: “Pred nekaj meseci sem se službeno preselila v popolnoma novo kulturo. Na začetku so stvari šle presenetljivo v redu. Spoznala sem veliko novih ljudi in si hitro ustvarila prijateljstva. (*faza medenih tednov). Zadnje tedne pa me je dohitev kulturni šok. Neprestano sem v stanju panike, ki se slabša. Del mene si zelo zbežati iz tega kraja, ampak razumsko vem, da želim zbežati od stvari v sebi. Vem, da bodo te občutki minili, vendar je ta trenutek življenje neznosno.“ Poleg anksioznosti, se lahko pojavi paleta občutkov, od žalosti, obupa, pomanjkanja motivacije, nejevolje, jeze, izgube samozavesti, občutek izolacije, zaskrbljenost itd. Posebno poglavje si zasluži vpliv menjave okolja na partnerski odnos, vendar naj na tem mestu na kratko povzamem: selitev prinese spremembo tudi v partnerskem odnosu, neglede na to ali partner ostane doma ali odide z nami. Ni malo primerov, še posebej med mladimi, da se skupaj preselijo v tujino in prvič zaživijo pod isto streho, kar lahko prinese dodatne izzive. Ljudje se drugače odzivamo na kulturni šok, večje nezadovoljstvo enega izmed partnerjev, v odnos prinese napetosti, lahko ustvari nerazumevanje do drugega in občutke krivde na obeh straneh. Ni malo primerov, kjer se je drugi partner preseliv v tujino za drugega. Ostaja doma, saj nima drugih obveznosti kot so šolanje, služba. To povzroči še večji občutek izoliranosti, neprijetne občutke od finančni in socialni odvisnosti od partnerja. Pripravi se na kulturni šok S kulturnim šokom se lažje spoprimemo, če se ga zavedamo, si damo dovolj časa zanj in se nanj tudi pripravimo. Prebiranje literature, srečanja z ljudmi, ki so že bili v tem kraju pripomorejo k spoznavanju nove kulture. Ko smo enkrat v novem kraju, se skušajmo udeležit različnih srečanj (telovadba, dogodki), kjer imamo priložnost spoznati ljudi. V moji praksi ponujam Skype terapijo za Slovence v tujini, prav tako dobrodošli vsi Slovenci, ki živijo v Nemčiji (Berlin), da se vključijo v psihoterapevtsko svetovanje v živo. Več o tem na: SKYPE TERAPIJA. Sama imam izkušnje kratkoročnega in dolgoročnega bivanja v tujini, tako da lahko tudi na tem področju nudim dobri podporni sistem ljudem v stiski.

SAMOPOŠKODOVANJE

Članek je bil objavljen v reviji E-Neo Članek je na nekaterih mestih posodobljen V tiskanih medijih se veliko piše o agresiji na splošno, jezi in spopadanju z njo. Tudi sama bom pisala prav o tem, vendar na malo drugačen način. Članek govori in združuje področja, ki se dotikajo agresivnega vedenja do nas samih. Kaj je avtoagresija? Agresija je odrivanje stran, zavračanje nečesa. Avtoagresija je potemtakem odrivanje in zavračanje dela sebe ali samega sebe. Enotne definicije o avtoagresiji še ni. Do sedaj so ta fenomen povezovali s samopoškodovanjem. V zadnjem času pa na pojem gledajo malo širše in vanj vključujejo tudi tvegano in promiskuitetno vedenje, ekstremne športe, pretirane diete in samoobtoževanje. Avtoagresijo lahko razdelimo na direktno, torej fizično vidno, ki se povezuje s samopoškodovanjem in nedirekto. Slednja je neopazna, vanjo spadajo torej kritika, občutki krivde, tudi ekstremni športi, itd. Psihologi opozarjajo na povečevanje nedirektne avtoagresije, predvsem na uživanje alkohola in drog, pa tudi zanemarjanje zdravja in nege telesa. Samopoškodovanje Direktna avtoagresija ali samopoškodovanje je način, kako se oseba spopada s silno bolečino v sebi. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa. Poleg tega ji to daje občutek kontrole in dovoljenje, da začuti bolečino. Vedenje kaže na samokaznovanje, sram in sovražnost do samega sebe. ”V najstništvu sem to (samopoškodovanje op.a.) počela zaradi sproščanja notranje napetosti, zaradi neznosne moči mojih notranjih konfliktov, nepremagljive bolečine in pa grozno močne tesnobe, ki jih nisem znala odpraviti na drugačen način. In tako se je vsaj za tisti trenutek, ko sem to izvajala, moja pozornost premaknila od doživljanja moreče tesnobe, na tisto, kar sem počela (npr. se rezala), hkrati sem namesto notranje bolečine zaznavala le telesno bolečino. Kri mi je dala občutek, da sem živa,” je povedala 19-letna Sara. Včasih je samopoškodovanje povezano s psihično boleznijo. Pojavlja se tudi v povezavi s čustvenimi motnjami, zlasti depresivnostjo in anksioznostjo, motnjami hranjenja. Najpogostejši načini samopoškodovanja so rezanje, žganje, praskanje in zbadanje kože, puljenje las, udarjanje v trde predmete ter pretepanje samega sebe. Skupen jim je občutek izoliranosti in odtujenosti od sveta, kjer jim manjka podpore. Psihološki profil samopoškodovalca Oseba, ki se samopoškoduje, ima navadno nizko samopodobo, sovraži samega sebe in je zaprta sama vase, depresivna, tesnobna. Občutljiva je na zavrnitev, meni, da je nezmožna obvladovati težave in da nima nadzora ter moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se take osebe počutijo nerazumljene, bojijo se intimnosti in odgovornosti. Težave imajo pri izražanju svojih čustev, samopoškodovanje je žal disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja prav teh. Zakaj? Vzrok je lahko posledica psihičnega obolenja ali okolja, iz katerega take osebe izhajajo. Oseba, ki se samopoškoduje, pogosto izhaja iz družine, za katero je značilno vzbujanje občutka krivde in sramu. Prav tako se to vedenje pojavi v družinah, kjer so otroci prepuščeni samim sebi, ali se ponavljajo izgube in zapustitve s strani pomembne osebe. Pogosto se zgodi, da v družinah ni prave komunikacije, ponekod je izražanje čustev, zlasti negativnih, prepovedano ali pa so čustva otroka spregledana in neupoštevana. Sara pravi, da vzroka še ne pozna: ”Tiči še nekje globoko v moji notranjosti, verjetno v zelo zgodnjih otroških izkušnjah. Vsekakor pa je bilo vedenje povezano s tem, da sem bila včasih zelo čustveno labilna, nesamozavestna, sramežljiva, zelo introvertiran človek, in razen tiste nujne komunikacije s svetom nisem imela nič drugega.” Kaj pravi statistika? Kar 75% ljudi, ki se samopoškoduje, je ženskega spola. Vzrok lahko iščemo v vzgoji, saj so ženske naučene, da jezo zadržijo zase in jo obrnejo proti sebi. Med njimi je tudi več depresije, v mladostništvu pa naj bi bile pogostejše žrtve zlorab. Kar 50% ljudi, ki se samopoškoduje, je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih. V mladostništvu (najpogosteje pri 14. letih), se začne kar 90% samopoškodovalnega vedenja, pri nekaterih pa celo prej. Nedirektna avtoagresija Zaradi preglednosti je nedirektno avtoagresijo, torej agresijo, kjer ni vidnih fizičnih poškodb, potrebno razdeliti na posamezne sklope. Pri tovrstni agresiji je včasih težje določiti mejo, kjer lahko še govorimo o funkcionalnem vedenju in kje se kazalec premakne na disfunkcionalno stran. Prav zaradi tega, ker posledice niso vidne očem, je tovrstno vedenje lažje zanikati in se pretvarjati, da se nič ne dogaja. Prvi sklop je kritičnost do samega sebe in razvrednotenje svojih dejanj in samega sebe. Navadno se kritika, ki smo jo doživljali v preteklosti, ponotranji v nas samih. Kritični glas (staršev) se je vgnezdil v naši glavi in postal naš lastni glas – naš lastni kritik. Občutek, da si nečesa ne zaslužiš ali ne zmoreš, najpogosteje izvira iz negativnih sporočil, ki si jih prejemal v času odraščanja. Drugi sklop je samokaznovanje, kjer se vsakič, ko narediš napako, kaznuješ, bodisi s kritikom v sebi ali pa si prepoveš početi nekaj, kar imaš rad. Npr. (če malo pretiravamo): ”Ker nisem izpita odpisal z 10, bom cel mesec živel na kruhu in vodi.” Tretji sklop je sabotaža samega sebe. Torej, da si kljub sposobnostim in možnostim nezavedno ne dovoliš uspeti ali doseči nečesa. Tako vedenje se lahko kaže preko zamujanja ali spuščanja pomembnih sestankov, ki bi ti v prihodnosti prinesli uspeh. Četrti, zadnji sklop, so ekstremni športi in ostalo ekstremno vedenje. Neprestano izpostavljanje nevarnosti tudi spada v agresivno vedenje do samega sebe. Primer sta hitra vožnja z avtomobilom ali nezaščiten spolni odnos z velikim številom partnerjev. Prav tako v ta sklop spadajo športi, kot so ekstremno plezanje, dirkanje in ne nazadnje vse, v čemer pretiravamo in se pripeljemo na rob svojih moči ali smo na meji tveganja svojega življenja. Kaj lahko naredim? Pri direktni avtoagresiji oz. pri samopoškodovalnem vedenju gre za to, da taki ljudje želijo s tovrstnim vedenjem prenehati, vendar tega sami običajno ne zmorejo. Kar lahko naredijo sami oz. njihovi svojci je, da delajo na preusmerjanju pozornosti in se zavestno odpirajo prijateljem za pogovor. Pri preusmerjanju pozornosti si sestavite seznam, kaj bi lahko počeli namesto samopoškodovanja, npr. šli na sprehod, zapisali dnevnik, poklicali prijatelja itd. Nadomestila so lahko tudi dejanja, ki močno vzdražijo čute, kot so stiskanje kocke ledu v roki, ugriz v limono, ingver ali poper, topotanje z nogami, mrzla kopel. Na splošno […]

KDAJ POISKATI PSIHOTERAPEVTSKO POMOČ?

Psihoterapevtska pomoč Danes nas hitri svet, stres in okoliščine silijo na rob naših psiholoških zmožnosti. Kljub temu, da smo borci, se nas okoliščine in dogodki dostikrat dotaknejo in zaznamujejo tudi na načine, ki nam ne ustrezajo, vendar si ne znamo pomagati. Čeprav v družbi (pre)pogosto velja, da si »nor« če obiskuješ terapevta, se ta tabu vztrajno rahlja in vse več ljudi se ob duševni stiski obrne po pomoč. Komu? V duševni stiski lahko poiščeš pomoč pri različnih strokovnjakih, vsak izmed njih pa uporablja malo drugačen pristop. Psihiater, ki ima medicinsko izobrazbo in se je specializiral v psihiatriji,postavi diagnozo, njegovo zdravljenje pa večinoma (ne vedno) temelji na predpisovanju zdravil oziroma t.i. medikamentozni terapiji. Psihiatrična pomoč se izvaja tako na koncesijo kot v privatni praksi. Psiholog je zaključil študij psihologije. V zdravstvu delajo psihologi, ki so se specializirali v klinični psihologiji. Na podlagi testov vam bo postavil diagnozo in vam preko svetovalnega pogovora skušal pomagati. Prav tako je psihološko pomoč moč obiskovati na koncesijo ali v privatni praksi. Psihoterapevt je strokovnjak, ki se je na tem področju izobraževal 5 let in po večini šel sam skozi lastno terapijo. V psihoterapiji obstaja več kot 11 smeri, zato je postopek izobraževanja in obiskovanje lastne terapija pri vsaki smeri malo drugačen. Psihoterapevt skuša pomagati preko pogovora in ne svetovanja. V psihoterapiji gre za gradnjo zaupnega in varnega odnosa med klientom in terapevtom, oseba pridobi pozitivno izkušnjo odnosa, bolj se zaveda lastnega počutja in vedenja, kar vse vpliva na boljše počutje posameznika. Večina psihoterapevtov dela v privatni praksi. Včasih je zaželeno kombinirati različne oblike pomoči, prav tako pa ločnica med temi poklici ni nujno tako ostra. Kdaj poiskati pomoč? Od spodaj so naštete nekatere situacije, ki vam bodo pomagale opredeliti ali bi v vašem primeru bilo vredno razmisliti o obisku strokovnjaka. Dolgotrajna žalost, ki ne mine. Žalovanje je normalen proces ob izgubi, v grobem žalovanje traja približno pol leta, vendar je proces iz meseca v mesec lažji. Nekateri si tudi v tem procesu poiščejo podporo. Če občutek žalosti ostaja enako intenziven, se je dobro obrniti po pomoč. Težave s spanjem. Vsi včasih ne moremo zaspati, še posebej če smo pod stresom ali smo v velikem pričakovanju glede kakšnega potovanja. Nespečnost, ki se pojavlja pogosto in se vleče več let pa slabo vpliva na posameznika. Problemi v odnosu ali/in ločitev. Odnos je prostor kjer občutimo zelo prijetna čustva, vendar nam lahko zadaja tudi dodatne rane. Pogosto se zgodi, da se s partnerjem vrtimo v začaranem krogu bolečine iz katere, kljub poskusom, ne znamo ven. Odvisnosti. Pomoč je dobro obiskati tudi pri različnih odvisnostih (alkohol, droge, spolna odvisnost, odvisnost od hrane). Prav tako se lahko obrnete na skupine za samopomoč, ki jih izvajajo različna društva. Želja po nenehnem spancu, brezvoljnost, spremembe v apetitu, težava narediti vsakdanje stvari, samomorilne misli kažejo na depresivno razpoloženje za katerega je potrebno poiskati pomoč. Pogosti občutki strahu. Strahovi vas lahko začnejo ovirati v vsakdanjem življenju, na primer »ne želite več oditi iz hiše«. Prav tako so strahovi povezani s paničnimi napadi, ki se pojavljajo brez vidnega razloga. Čustva. Pretirano, neprimerno izražanje čustev ali njihovo potlačevanje lahko vodi v težave z okoljem in samim seboj. Čustva, ki jih ne izrazimo (na funkcionalen način) se lahko pokažejo tudi kot problemi našega telesa (psihosomatika). Poleg tega se je na pomoč priporočljivo obrniti, če imate pretirane občutke krivde, če imate nenavadne misli ali obnašanje, agresivno vedenje do soljudi ali sebe (samopoškodovanje), ekstremno menjavo razpoloženja ali pa ste pretirano zaskrbljeni.

DISLEKSIJO JE POTREBNO JEMATI RESNO

O disleksiji je veliko napisanega. Vseeno pa s strani nekaterih ljudi dobim občutek, da te motnje ne jemljejo dovolj resno. »Danes ima že vsak disleksijo«, »Vsak meša levo in desno«, so odzivi, ki jih pogosto slišim. Resnične borbe, odpor, sram, ki se porajajo v človeku z disleksijo, pa ostanejo neopaženi oziroma ne prepoznani. S člankom želim sporočiti, da je prepoznavanje disleksije pomembno in čeprav se otrok nauči pravilno črkovati materin jezik, je disleksija vidna na drugih področjih vse življenje, saj motnja z leti ne izgine. Le-ta bodo morda zahtevala od ljudi manjša prilagajanja in kar je pomembnejše razumevanje. Na kratko o disleksiji Disleksija je motnja pisanja, branja in računanja. Opazimo jo, ko posameznik med seboj zamenjuje črke, ne loči smeri levo – desno, ima težavo s pozornostjo, njegovo branje ni tekoče, ima težave pri pomnjenju dejstev, orientaciji, težave pri sledenju vrstnemu redu pravil, razumevanju časa itd. Odstotek te motnje narašča, in sicer ima disleksijo okoli 5 do 10 procentov otrok. Pri osebi z disleksijo ne gre zato, da bi imeli manjšo umsko sposobnost, ampak razmišljajo na drugačen način, ki zahteva tudi drugačen način učenja, kot smo ga vajeni v našem šolskem sistemu. Osebe z disleksijo razmišljajo z desno polovico možganov, ki je »odgovorna« za  šport, umetnost, ustvarjalnost in posluh. Zato je pogosto moč opaziti drugačno, kreativno razmišljanje. Ločimo med prirojeno disleksijo in pridobljeno, ki se pojavi pri nekaterih ljudeh, ki so utrpeli možgansko poškodbo. Prepoznavanje disleksije Prepoznavanje disleksije je izrednega pomena, tako za razumevanje staršev in učiteljev glede otrokove težave z učenjem kot tudi za otroka. Ne prepoznavanje ali nepriznavanje (blažjih) oblik disleksije ima lahko neprijetne posledice na otrokovo dojemanje samega sebe kot tudi na odnos do učenja in šole. Gavin Reid je opisal nekaj značilnih lastnosti, na katere je potrebno biti pozoren pri prepoznavanju disleksije: -Otrok  začne pozno govoriti, pozneje kot večina drugih otrok začne izgovarjati glasove, poimenovati predmete in stvari ter oblikovati povedi; -nekatere glasove (najpogosteje sičnike in šumnike) dlje časa izgovarja popačeno, zamenjuje samoglasnike a in e ter o in a; -v nekem obdobju lahko začne otrok močno jecljati, kar mine samo po sebi ali pa se ponovi; -poslušanje zgodb ga ne zanima, lahko pa ga za dlje časa pritegne gledanje televizije ali druga lastna dejavnost; -je pozabljiv; -počasi se odziva na določene naloge; -knjige ga ne zanimajo; -ne zanima se za črke, ne sprašuje, kako se kakšna črka imenuje ali kaj kje piše; -ne preizkuša se v prerisovanju črk; -nespretno uporablja pisalo; -dolgo časa dela se ne ve, ali je otrok desničen ali levičen; -težave ima pri nalogah, ki zahtevajo finomotorične spretnosti (zavezovanje vezalk); -hitro se naveliča dejavnosti, ki zahtevajo vztrajnost, usmerjeno pozornost; lahko pa dolgo vztraja pri kakšni gibalni dejavnosti; -pri dejavnosti, ki ga pritegne, se ne utrudi, pri drugih pa zelo hitro obnemore. Vživite se v kožo osebe z disleksijo Predvsem blažje oblike je težje prepoznati, in otrok se brez prepoznavanja s težavo znajde sam. Ko gleda sošolce kako nimajo težav z branjem, kako brez problema preberejo podnapise, bo najverjetneje začel kriviti sebe, da je z njim nekaj narobe, »da je neumen«, »drugačen« ipd. Posledično lahko dobi odpor do branja oz. učenja, kajti ključni dejavnik uspešnega učenja je pozitiven občutek lastne vrednosti. Prav tako sošolci osebe z disleksijo, opazijo, da ima težave z branjem, zato ni izključeno, da bo kljub diagnozi in pripravljenosti staršev in učiteljev, otrok zbadan s strani vrstnikov. Menim, da je pomembno, da starši na splošno učijo otroke o disleksiji in razumevanju do človeka, ki le-to ima. Za konec Ko enkrat prepoznate disleksijo, je pomembno, da se z njo soočite, ne skušajte samo prilagoditi programa za otroka, ampak se o tem z njim tudi pogovarjajte. Vredno je razmisliti tudi o učnih pripomočkih, ki otroku pojasnjujejo kaj je disleksija. Tako sem naletela na knjigico, ki govori o deklici z disleksijo, Kamaroni z parabajzovo omako. Menim da tovrstna literatura lahko pomaga otroku bolje razumeti njegovo »bitko« z disleksijo, ki je predvsem v mladih letih, ko se še učimo brati in pisati težka in včasih prav travmatična. Vem, da je otroka ne mogoče zaščititi pred vsem, vendar verjamem, da prepoznavanje in pogovarjanje tudi o neprijetnih občutkih, daje otroku občutek, da v tem ni sam. POMEMBNO: V primeru disleksije se je potrebno obrniti na osebnega zdravnika, ki vas bo napotil k specialistu (klinični psihilog). Sama delam z odraslimi na čustvenih posledicah disleksije in se ne ukvarjam s samo diagnostiko in konkretnimi vajami za disleksijo.

O OBČUTKU KRIVDE

Poljudni članek, objavljen v reviji Vzajemna Občutek krivde, o katerem pišem v tem članku, je še eno izmed neprijetnih čustev, ki bi ga marsikdo najraje zradiral s »seznama« čustev,  vendar mnogi strokovnjaki menijo, da ima svoj namen in vlogo v posameznikovem čustvenem sistemu. O občutku krivde Občutek krivde so pojavi, ko se posameznik zave, da je s svojim obnašanjem prekoračil svoje ali družbene moralne vrednote. Kljub temu, da imamo ljudje vzpostavljen sistem naših vrednost, se rado zgodi, da jih v čustvenem navalu prekoračimo. Pri tem občutimo krivdo. Pričakovanje, da je posameznik v vseh situacijah sposoben dosledno slediti svojim vrednotam, je pretirano, kajti ljudje nismo popolni in delanje napak bi lahko bila »naša pravica«. Občutek krivde pa nas pri tem opozarja, da smo skrenili s svojega vrednostnega sistema. Če se osredotočimo na Eriksonovo razvojno teorijo, se čustvo krivde začne razvijati v predšolski dobi, in sicer med tretjim in petim letom. Pri tej starosti otroci postajajo samoiniciativni in želijo vplivati na okolico. Začnejo sodelovati pri načrtovanju aktivnosti, rešujejo zahtevnejše naloge itd. Pomembno je, da starši otroka pri njegovi samoiniciativnosti spodbujajo in so mu v oporo. Preveč zaščitniška pozicija lahko v otroku zbudi občutek nesposobnosti in odvisnost od pomoči drugega. Uspešni razvoj v tej fazi vodi do občutka osmišljenosti, medtem ko neuspešno prehodena razvojna faza,  vodi do občutkov krivde. Primeren občutek krivde Glavni pomen krivde je v tem, da neprijetnost, ki jo občutimo ob krivdi, sili človeka, da spremeni svoje vedenje. Evolucijske teorije vidijo namen krivde v tem, da ko človek naredi slabo dejanje in se ob tem počuti krivega, zmanjšuje možnost, da bi se mu njegovo pleme maščevalo in s tem ohrani sebe in posredno ostale člane skupine pri življenju. Krivda nam tako pomaga k zrelejšemu vedenju. Če se počutimo krive, ker delamo 80 ur na teden in pri tem zanemarjamo socialne odnose, nas krivda opozarja in sili v spremembe našega vedenja. Seveda je možno, da svojega vedenja ne spremenimo, vendar to za seboj potegne določene posledice, na primer da zaradi pretiranega delavnika osiromašimo naše socialne stike. Neprimeren občutek krivde Vsa krivda, pa tudi ni upravičena krivda. Nič kolikokrat sem se že pogovarjala z ljudmi, ki se počutijo krive za stvari za kateri niso odgovorni. Tako se počutijo krive, ker njihov partner ni bil sprejet na delovno mesto, počutijo se krive ker zaradi pomanjkanja časa, ta teden niso utegnili iti na kavo s prijateljem itd. Problem se torej pojavi, ko naše vedenje ni nekaj kar je potrebno spremeniti, vendar se mi zanj, vseeno počutimo krive. V tem primeru doživljamo pretirane občutke krivde, kateri nas preplavljajo in ne konstruktivno vplivajo na naše življenje. So vsi ljudje zmožni čutiti krivdo? Pretiran občutek krivde ima svoj nasprotni pol in sicer, posameznike, ki ne čutijo krivde v situacijah, kjer bi bilo krivdo zdravo čutiti. Tu ne govorimo o otrocih, ki  do določenega leta starosti nimajo razvitega občutka krivde, ampak o odraslih osebah. To se nanaša predvsem na osebe z asocialno osebnostno motnjo in na psihopatologijo. Te osebe pogosto racionalizirajo svoje vedenje, krivijo koga drugega ali pa na sploh zanikajo svoja dejanja. Osebe s psihopatologijo se ne morejo upreti svojim impulzom in ne obžalujejo svojih dejanj. Obrambe, ki nam preprečujejo, da bi čutili krivdo Ob občutku krivde se sprožijo različni obrambni mehanizmi, ki jih lahko v grobem razdelimo v dva sklopa, in sicer mehanizem, ki nam preprečuje, da bi krivdo zavestno občutili in mehanizem, ki nam lajšajo občutek krivde na neprimeren način. V slednje spada samokaznovanje. Ljudje, ki občutijo krivdo in/ali so naredili neko neprimerno dejanje, se pogosto samokaznujejo ali samopoškodujejo. Na primer, se porežejo po rokah, se po hrbtu tepejo z bičem ipd. Pri tem se jim občutek krivde zmanjša, počutijo se, da so odslužili kazen za svojo dejanje. Obrambna mehanizma, ki nam preprečujeta, da se soočimo z občutkom krivde pa sta potlačitev in projekcija. Torej, ko zaznamo krivdo jo potlačimo in o njej ne razmišljamo več, čeprav vemo, da smo jo skrili nekam globoko v sebe. Zato ni nenavadno, da se nekomu povrne vsebina potlačenega in začne čutiti krivdo mnogo let po tem, ko je storil določeno dejanje. Projekcija, je obrambni mehanizem, kjer naša čustva in občutke pripišemo nekomu drugemu. V našem primeru krivde, bi tako za naše dejanje krivili nekoga drugega ali situacijo. Na primer, da zamujamo na sestanek, ker smo poklopili budilko in se prepozno zbudili. Čeprav vemo, da smo za to odgovorni mi sami, krivimo promet na poti v službo. Torej, krivda ni samo ena sama. Zdrava krivda, nas opozarja in »čuva«, da ne skrenemo s poti moralnih vrednot, medtem ko nas pretirana krivda ovira v našem življenju. V slednjem primeru se je vedno najbolje vprašati ali je določeno dejanje/situacija res moja odgovornost? Ne prevzemajte krivde za druge, saj jih s tem posredno oropate njihove še kako pomembne lekcije.

PANIČNA MOTNJA

Poljudni članek, objavljen v reviji Vzajemna Vozim se na avtobusu, sredi januarskega jutra. Ko se skozi gnečo ljudi komaj prebijem do praznega stojišča in avtobus pelje naprej. Začne se. Postane mi vroče, odpnem si plašč, snamem kapo in rokavice. Ni boljše. Začnem čutiti rahlo špikanje po rokah in hrbtu. Ni boljše. Zgrabi me strah in začnem se potiti. Čutim suho grlo, nimam vode, da bi se osvežila. Ljudje mi postajajo nadležni, začne se mi vrteti, težko diham, komaj spremljam kaj se dogaja. Srce mi močno bije, začne me boleti v prsnem košu. Imam srčni napad? Hočem ven, hočem ven, hočem ven! Diagnoza: panična motnja Zgoraj opisani primer je opis stanja v paničnem napadu. Znaki, ki jih naštevam v primeru, niso edini spremljevalci paničnega napada. Poleg tega lahko ob napadu doživljaš še sledeče simptome: vroče ali mrzle vale, povišan srčni utrip, drhtenje, slabost, odrevenelost, slabo orientacijo, strah pred smrtjo, občutek izgube kontrole, občutek, da se ti bo zmešalo ter želodčne težave in rdečico. Za samo diagnozo moraš imeti vsaj štiri od naštetih simptomov. Zgoraj omenjeni simptomi so normalni znaki stresa, tesnobe ali strahu. Predstavljajmo si, da z družino jemo v restavraciji in v restavracijo kar naenkrat pride medved. Postalo nas bi strah. Naše telo bi doživelo podobne simptome kot pri paničnem napadu. Toda, ko doživljamo paniko, nismo v resnični nevarnosti, kot bi bili v situaciji z medvedom. Torej kje tiči medved? Točno določen vzrok za napad ni znan. Pojavi se iznenada in traja približno deset minut. Po napadu oseba lahko doživlja strah in je živčna še več ur. Panični napad povezujejo s pretiranim stresom ali negativnimi okoliščinami v življenju. Leoni je zazvonil telefon. Po telefonu je izvedela za smrt njej drage osebe. Ob novici se ji je začelo vrteti, težko je dihala, ni dojemala realnosti, doživljala je panični napad. Panični napad lahko doživimo samo enkrat v življenju in se nikoli ne ponovi več ali pa ga doživimo večkrat. Poleg tega je panični napad lahko posledica travme, strokovnjaki pa opažajo, da se prenaša iz generacije v generacijo, torej je genetsko pogojen. Biološko gledano vzrok iščejo v avtonomnem živčnem sistemu. Splošna (pre)občutljivost živčnega sistema lahko povzroči nenadno kemijsko neravnovesje, ki vodi v napad. Prav tako je uživanje kave, alkohola, drog lahko povod za napad. Sam napad pa pogosto zamenjujejo s kapjo, srčno boleznijo in težavami z dihanjem. Najpogostejši občutki Marjan je na poti v službo doživel panični napad. To stanje je okusil že večkrat in vsakič se je zbal, da ga bo zadela kap. Pri napadu se srčni utrip poviša, imamo občutek kot da nam bo srce skočilo iz prsnega koša. Pogosto čutimo bolečino ali zbadanje v prsnem košu. Te občutke navadno povežemo s srčnim napadom. Drugi pogost občutek ob paničnemu napadu je občutek, da boš znorel. Pospešen ritem srca, hitro dihanje, ki lahko privede do hiperventilacije, potenje, slabo zavedanje svoje okolice, ti lahko da občutek, da se ti meša in da nisi več v stiku z realnostjo. Spet tretji se ob napadu počutijo, da bodo izgubili nadzor nad samim seboj. Bojijo se da bodo napravili nekaj ponižujočega pred ostalimi ljudmi. Na primer, da bodo sredi tržnice padli skupaj in se ne bodo več zavedali kaj se dogaja. Janez si je ob jutranji kavi prižgal cigareto in kar naenkrat doživi panični napad. Simptomi napada ga privedejo do jasne misli-umiram. Veliko ljudi ob paničnem napadu misli, da umira. Vse naštete napačne razlage strah in tesnobo okrepijo. Kar vodi do še hujših paničnih napadov ter vse močnejših simptomov, ki krepijo prepričanje o smrti, kapi, izgubi kontrole, blaznosti (itd.). Po izkušnji paničnega napada Marjan, v zgornjem primeru, je doživel panični napad v avtu. Začel se je izogibati vožnji z avtomobilom. Strah ga je postalo, da bo vsakič, ko se bo vozil z avtom, doživel to neprijetno stanje. In res, vsakič, ko je prišel v avto se je panika ponovila. Ni se več vozil z avtom, tako se je omejil na hojo in javni prevoz. S tem pa se je posledično omejil tudi njegov konjiček-sprehodi v naravi. Izkušnja paničnega napada povzroči, da se začnemo izogibati določenim sprožilnim situacijam. Strah pred ponovnim napadom, pa navadno sproži sam napad. S časoma tako ne gre več za panični napad sam po sebi, ampak si človek s svojim strahom sam sproži napad. Marija je svoj prvi panični napad doživela v dvigalu. Živi v trinajstem nadstropju, zato je uporaba dvigala nujna. Ker si sama ne upa v dvigalo, more z njo vedno iti njen mož. Ljudje z izkušnjo paničnega napada si upajo iti samo še tja, kjer se počutijo dovolj varne ali pa želijo spremstvo druge osebe kateri zaupajo. V nekaterih primerih privede strah pred paniko, tako daleč, da si oseba ne upa več zapustiti hiše. Pogosto se panična motnja razvoje v agorafobijo, torej strah pred odprtimi prostori. Od kar ima Mojca panične napade, so se ji socialni stiki zelo skrčili, ven si ne upa. Posledično večino časa preživi doma, zaprta v svoji lastni hiši.  Začelo se jo je lotevati depresivno razpoloženje. Panično motnjo velikokrat spremlja depresija, počutijo se nemočni, življenje postane bedno. Poleg tega nekatere osebe iščejo rešitev v alkoholu. Ljudje s panično motnjo pa pogosto postanejo preveč pozorni in preobčutljivi za najmanjše spremembe v telesu. Sabina je šla v trgovino. Do trgovine je hodila hitro, zato se ji je rahlo povečal srčni utrip. Sama si je to napačno razložila, da ponovno doživlja panični napad, kar jo je privedlo do resničnega napada. Živeti s strahom pred ponovnim paničnim napadom, izogibanje situacijam in ljudem, odvisnost od spremstva drugega, naredi življenje za ljudi s panično motnjo težko. Kaj pravi statistika Statistično gledano se napad najpogosteje pojavlja v zgodnjih dvajsetih letih. Ni pa nenavadno, če se pojavi pri otrocih ali ostarelih. Raziskava je pokazala, da ima 4,9 procentov žensk in 1,8 procentov moških panično motnjo. Fobije so na splošno bolj prisotne pri ženski populaciji. Tako je panična motnja dvakrat bolj pogosta pri nežnejšem spolu. Vendar pa vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje, namreč veliko ljudi doživi samo en napad brez ponovitev. Kako zdraviti panično motnjo in kako si lahko […]