HIPOHONDRIJA, 2. del

V prvem delu smo pisali o hipohondriji na splošno, tokrat pa si jo bomo pogledali bolj podrobno. Kakšne oblike poznamo, kako se lotiti zdravljenja in zmotnega prepričanja, ki ga imamo ljudje o njej.

Na trdnih tleh?
Pri hipohondriji igra vlogo tudi kompetenca realnosti, kar pomeni, koliko smo v stiku z realnostjo ali po domače: ali stojimo na trdnih tleh.
Pri hipohondriji lahko pride do pojava, ko človek nima občutka za realnost. Tako prihaja k zdravniku s pritožbami, da so njegovi organi popolnoma spremenili obliko ali da mu manjka kateri od organov, lahko govori o nenavadnih bolečinah. V tem primeru govorimo o psihozi.
Drugo stanje je, ko je posameznik v stiku z realnostjo, hipohondrija pa se kaže v obliki fobije, obsesije ali vsiljive ideje. Obsede ga misel, da je na smrt bolan. Ko se njegovo stanje umiri, se zave, da so bili njegovi strahovi nesmiselni.
Hipohondrija se povezuje tudi z določenimi motnjami. Nekateri raziskovalci ločujejo različen pojav hipohondrije glede na motnjo, pri kateri se pojavi:

  • Obsesivno-anksiozni tipi ves čas skrbijo za svoje zdravje in potrebujejo nenehno potrditev, da je z njimi vse v redu. Dvomijo o zdravniku in se ne morejo znebiti občutka, da je zdravnik pri pregledu spregledal nekaj pomembnega.
  • Depresivni tipi stopijo v zdravstveno ambulanto v solzah in vztrajajo pri tem, da bodo umrli. Verjamejo, da so pregledi nepotrebni, ker je njihova usoda zapečatena. Pogosto se izogibajo obisku zdravnika in soočenju s svojimi strahovi. O počutju in prepričanju, da so smrtno bolni, ne bodo govorili z drugimi. Včasih se izogibajo zdravnika do te mere, da resno bolezensko stanje ostane neodkrito.
  • Somatoformni tipi imajo mnogo telesnih simptomov, za katere menijo, da imajo neki razlog, vendar ni nujno, da bodo sklepali na najhujše. Želijo, da zdravnik odkrije vzrok bolečine in ga pozdravi. Kljub mirnemu prvemu vtisu jih preveva strah, da se za tem skriva hujša bolezen.

Zaznava
Telesne občutke lahko človek s hipohondrijo zazna na dva načina. In sicer tako, da neke telesne znake potencira, na primer bolečino v mehurju zaradi vnetja. To pomeni, da bolečine ne pripiše vnetju, ampak neki hujši bolezni. Drugi način je, da nepravilno zazna telesne občutke. Pri telovadbi, na primer, se poveča srčni utrip, vendar se človek ustraši, da ima hudo srčno bolezen.
Spremenjeni telesni znaki se lahko pojavijo tudi zaradi stresa in staranja. Telesni občutki, ki jih nismo zaznali še nikoli v življenju in so nam tuji, so pogosto odprti za samosvojo razlago. Večina ljudi bo neznane telesne znake pripisala staranju, utrujenosti in preobremenjenosti, medtem ko bo človek s hipohondrijo v njih videl veliko več.
Pomembno je, da takšnega človeka seznanimo z njegovo motnjo in mu jo razložimo. Zavedanje, da ga muči hipohondrija in ne resna smrtna bolezen, bo pripomoglo k njegovemu zdravljenju. Pri tem si je treba prizadevati, da zdravimo predvsem hipohondrijo in ne telesnih simptomov, ki se pojavljajo ob njej. Seveda se je treba pred tem  prepričati, ali resnično ne gre za kakšno telesno motnjo ter ali ni hipohondrija le stranski pojav kakšne druge primarne bolezni. Glavno orodje za zdravljenje je zdravnik, natančneje, njegov odnos do človeka s hipohondrijo.
Danes smo vajeni površinskih odnosov z zdravniki, medtem ko človek s hipohondrijo potrebuje stalni odnos, kjer zdravnik pokaže svoje zanimanje zanj in ne (samo) za njegovo bolezen. Da bi se izognili podvajanju pregledov, je priporočljivo, da imajo ti ljudje enega primarnega zdravnika, ki skrbno spremlja njihovo zdravljenje. Takšni ljudje, ki niso zadovoljni z zdravnikovo diagnozo, namreč pogosto obiskujejo različne zdravnike, tako da večkrat hodijo na iste preglede za enako stvar. Pomembno je, da takšnemu človeku omogočimo redne obiske, tudi ko nima telesnih simptomov, in s tem preprečimo, da bi bili simptomi razlog, zaradi katerih prihaja na pregled. Zdravila pri hipohondriji ne učinkujejo preveč. Če pa se hipohondrija pojavlja kot stranski učinek neke druge motnje, na primer depresije, je treba zdraviti primarno motnjo.

Miti o hipohondriji

  • Hipohondrija ni resnična bolezen. Hipohondrijo je treba jemati resno. Gre za resnično motnjo, pri kateri  si človek narobe razlaga simptome in zares verjame, da je hudo bolan. To lahko vodi v anksioznost, zaskrbljenost zaradi zdravja in k pretiranemu posvečanju telesnim spremembam. Anksioznost viša srčni utrip, potenje in povzroča vrtoglavico. Posameznik resnično meni, da je z njim nekaj telesno narobe, ne nazadnje bolečino čuti v telesu.
  • Osebe s hipohondrijo iščejo pozornost in v bolezni uživajo. Osebe ne iščejo pozornosti, ampak resnično verjamejo, da so bolni. Hipohondrija resno ovira njihovo življenje. Prezaposlenost z boleznijo in nenehna skrb jim otežujeta normalno življenjsko delovanje.
  • Hipohondrija ni realna, zato je ni treba zdraviti. Telesni simptomi niso resnični, toda motnja je resna in si zasluži zdravniško obravnavo. Nekateri menijo, da zdravniki lahko pomagajo, če človeka poslušajo empatično in razumejo njegovo potrebo po ljubečem odnosu.
  • Hipohondrija je najpogostejša oblika fobije. Najpogostejša oblika fobije je agorofobija, to je strah pred odprtimi prostori, sledijo ji strah pred kačami in pajki.

Hipohondrija ni namišljena bolezen, je motnja, vendar ne telesna, kot si jo zmotno interpretirajo ljudje s hipohondrijo. Pri njih ne gre za iskanje pozornosti, temveč je hipohondrija bolj podobna obsesivno kompulzivni motnji in fobijam ter si zasluži skrbno zdravniško obravnavo in podporo najbližjih. Čeprav glede hipohondrije nimamo še vseh odgovorov, nam pojav, ki se pojavi pri teh ljudeh, nekaj govori o njihovem psihičnem počutju – morda o nezaupanju, občutkih nevrednosti ali o jezi, ki jo obračajo proti sebi. Pomembno je, da jim prisluhnemo.

**Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Comments are closed.