Poljudni članek, objavljen v reviji Vzajemna
Občutek krivde, o katerem pišem v tem članku, je še eno izmed neprijetnih čustev, ki bi ga marsikdo najraje zradiral s »seznama« čustev, vendar mnogi strokovnjaki menijo, da ima svoj namen in vlogo v posameznikovem čustvenem sistemu.
O občutku krivde
Občutek krivde so pojavi, ko se posameznik zave, da je s svojim obnašanjem prekoračil svoje ali družbene moralne vrednote. Kljub temu, da imamo ljudje vzpostavljen sistem naših vrednost, se rado zgodi, da jih v čustvenem navalu prekoračimo. Pri tem občutimo krivdo. Pričakovanje, da je posameznik v vseh situacijah sposoben dosledno slediti svojim vrednotam, je pretirano, kajti ljudje nismo popolni in delanje napak bi lahko bila »naša pravica«. Občutek krivde pa nas pri tem opozarja, da smo skrenili s svojega vrednostnega sistema.
Če se osredotočimo na Eriksonovo razvojno teorijo, se čustvo krivde začne razvijati v predšolski dobi, in sicer med tretjim in petim letom. Pri tej starosti otroci postajajo samoiniciativni in želijo vplivati na okolico. Začnejo sodelovati pri načrtovanju aktivnosti, rešujejo zahtevnejše naloge itd. Pomembno je, da starši otroka pri njegovi samoiniciativnosti spodbujajo in so mu v oporo. Preveč zaščitniška pozicija lahko v otroku zbudi občutek nesposobnosti in odvisnost od pomoči drugega. Uspešni razvoj v tej fazi vodi do občutka osmišljenosti, medtem ko neuspešno prehodena razvojna faza, vodi do občutkov krivde.
Primeren občutek krivde
Glavni pomen krivde je v tem, da neprijetnost, ki jo občutimo ob krivdi, sili človeka, da spremeni svoje vedenje. Evolucijske teorije vidijo namen krivde v tem, da ko človek naredi slabo dejanje in se ob tem počuti krivega, zmanjšuje možnost, da bi se mu njegovo pleme maščevalo in s tem ohrani sebe in posredno ostale člane skupine pri življenju. Krivda nam tako pomaga k zrelejšemu vedenju. Če se počutimo krive, ker delamo 80 ur na teden in pri tem zanemarjamo socialne odnose, nas krivda opozarja in sili v spremembe našega vedenja. Seveda je možno, da svojega vedenja ne spremenimo, vendar to za seboj potegne določene posledice, na primer da zaradi pretiranega delavnika osiromašimo naše socialne stike.
Neprimeren občutek krivde
Vsa krivda, pa tudi ni upravičena krivda. Nič kolikokrat sem se že pogovarjala z ljudmi, ki se počutijo krive za stvari za kateri niso odgovorni. Tako se počutijo krive, ker njihov partner ni bil sprejet na delovno mesto, počutijo se krive ker zaradi pomanjkanja časa, ta teden niso utegnili iti na kavo s prijateljem itd. Problem se torej pojavi, ko naše vedenje ni nekaj kar je potrebno spremeniti, vendar se mi zanj, vseeno počutimo krive. V tem primeru doživljamo pretirane občutke krivde, kateri nas preplavljajo in ne konstruktivno vplivajo na naše življenje.
So vsi ljudje zmožni čutiti krivdo?
Pretiran občutek krivde ima svoj nasprotni pol in sicer, posameznike, ki ne čutijo krivde v situacijah, kjer bi bilo krivdo zdravo čutiti. Tu ne govorimo o otrocih, ki do določenega leta starosti nimajo razvitega občutka krivde, ampak o odraslih osebah. To se nanaša predvsem na osebe z asocialno osebnostno motnjo in na psihopatologijo. Te osebe pogosto racionalizirajo svoje vedenje, krivijo koga drugega ali pa na sploh zanikajo svoja dejanja. Osebe s psihopatologijo se ne morejo upreti svojim impulzom in ne obžalujejo svojih dejanj.
Obrambe, ki nam preprečujejo, da bi čutili krivdo
Ob občutku krivde se sprožijo različni obrambni mehanizmi, ki jih lahko v grobem razdelimo v dva sklopa, in sicer mehanizem, ki nam preprečuje, da bi krivdo zavestno občutili in mehanizem, ki nam lajšajo občutek krivde na neprimeren način.
V slednje spada samokaznovanje. Ljudje, ki občutijo krivdo in/ali so naredili neko neprimerno dejanje, se pogosto samokaznujejo ali samopoškodujejo. Na primer, se porežejo po rokah, se po hrbtu tepejo z bičem ipd. Pri tem se jim občutek krivde zmanjša, počutijo se, da so odslužili kazen za svojo dejanje.
Obrambna mehanizma, ki nam preprečujeta, da se soočimo z občutkom krivde pa sta potlačitev in projekcija. Torej, ko zaznamo krivdo jo potlačimo in o njej ne razmišljamo več, čeprav vemo, da smo jo skrili nekam globoko v sebe. Zato ni nenavadno, da se nekomu povrne vsebina potlačenega in začne čutiti krivdo mnogo let po tem, ko je storil določeno dejanje.
Projekcija, je obrambni mehanizem, kjer naša čustva in občutke pripišemo nekomu drugemu. V našem primeru krivde, bi tako za naše dejanje krivili nekoga drugega ali situacijo. Na primer, da zamujamo na sestanek, ker smo poklopili budilko in se prepozno zbudili. Čeprav vemo, da smo za to odgovorni mi sami, krivimo promet na poti v službo.
Torej, krivda ni samo ena sama. Zdrava krivda, nas opozarja in »čuva«, da ne skrenemo s poti moralnih vrednot, medtem ko nas pretirana krivda ovira v našem življenju. V slednjem primeru se je vedno najbolje vprašati ali je določeno dejanje/situacija res moja odgovornost? Ne prevzemajte krivde za druge, saj jih s tem posredno oropate njihove še kako pomembne lekcije.