Tag Archive | žalovanje

ČLANEK 3: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA FORMIRANJE ROMANTIČNEGA ODNOSA V ODRASLOSTI

V zadnjem članku bom pisala o formiranju romantičnih odnosov ljudi, ki so izgubili starša v času odraščanja. Ko otrok izgubi svojega starša se prvič naredi povezava med ljubeznijo in izgubo. “Globoko v sebi verjamem, da me bodo vsi moški na koncu zapustili.” V primerjavi z vrstniki, ki niso izgubili starša, v odraslosti mnogi odlašajo s formiranjem romantičnega odnosa, vendar ga na koncu večina ustvari, kljub tveganju, da lahko partnerja izgubi. Nekateri načini formacije so funkcionalni, spet drugi nefunkcionalni. V nadaljevanju bo opisala le nefunkcionalno formaijo romantičnega odnosa, ki se lahko pojavi:

Iščem samoroga
Nekateri so odločeni, da si bodo poiskali ljubezen, ki so jo nekoč poznali. Odločno iščejo brezpogojno ljubezen, ki bo pozdravila njihovega ranjenega notranjega otroka. “Pri nekaterih se iskanje vsemogočne ljubezni čuti kot obup. Posameznik verjame, da njihova sreča in obstoj zavisita od tega, da si najdejo partnerja. “(Harris, 1995, p.155). Iskanje partnerja je intenzivno in se nikoli ne konča. “Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 5. let, moj brat pa 9. On je imel zelo malo romantičnih odnosov, medtem ko sem jaz skakala iz odnosa v odnos. Ostajala sem v odnosih, ki so bili zame slabi ter iskala, moško zaščito in pozornost, ki jo nikoli nisem dobila, saj sem očeta izgubila zgodaj.” piše članica foruma.

Ne smem te izgubiti
Mnogi, ki so izgubili starša v otroštvu formirajo romantični odnos, vendar jih strah, da bodo partnerja izgubili neprestano spremlja. “Po 25. letih zakona sem še vedno pozoren, če me bo moja žena zapustila zaradi drugega moškega ali pa bo umrla v prometni nesreči.” Ljudje, ki so prezgodaj izgubili starša, težje prenašajo zavrnitev in so bolj občutljivi glede potencialne izgube, v primerjavi z drugimi. Strah pred izgubo jih lahko vodi tudi v strah pred zaključevanjem nekega romantičnega odnosa, ki se izkaže za nefunkcionalnega.

Ljubezen ni zame
Po drugi strain, pa lahko strah pred ponovno izgubo preprečuje posamezniku, da sploh vstopi v odnos. Ni nujno, da se tega strahu zaveda. Spomnimo se, da smo v drugem članku pisali, da lahko svoje boleče spomine in občutke odrežemo in niso del naše vsakodnevne zavesti. Strah se lahko izraža na različne načine. Na primer preko pogoste menjave partnerjev ali pa partnerja zapustimo, preden on zapusti nas. Poleg tega, tudi če formiramo romantični odnos, si ne pustimo biti zares intimni. Partnerja ne spustimo blizu. Distanco ustvarjamo na različne načine: deloholizem, varanje, prepovedane substance itd.To nam omogoča, da med partnerja in sebe postavimo zid in se zaščitimo pred potencialno izgubo.
Nekateri se popolnoma odrečejo romantičnim odnosom. Čeprav čutijo potrebo po intimni povezavi, je občutek groze, da bi spustili nekoga blizu toliko večji. Prav tako pogosto sploh ne čutijo ali pa zanikajo potrebo, da bi se s kom romantično povezali. “Ne potrebujem nikogar. Bolje mi je, če sem samski/a. Srečen/na sem.”

ČLANEK 1: IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU

V sklopu 3. člankov se bom dotaknila zelo globoke izgube-izgube starša v obdobju odraščanja. Zamisli si, da se podaš na svoj prvi resnejši podvig v gore. Zraven imaš izkušenega spremljevalca, na katerega se popolnoma zaneseš, da te bo pripeljal do vrha. Pokazal ti bo pot, prepričal se bo, da je varna, poskrbel bo, da ne boš dehidriral. Sredi podviga tvoj spremljevalec umre. Kaos! Strah! Podobna tej izkušnji je izkušnja izgube starša v otroštvu. Izguba je velika in ima močne posledice. Če stars lahko zavedno izgine, potem nič na svetu ni varno in zagotovljeno. Izguba starša lahko razdre družino kot skupnost. Družina neha funkcionirati kot celota, ampak se razbije na posameznike v družini. Pri čemer se vsak sam sooča z izgubo.

Večina ljudi doživlja dan, ko so izgubili starša kot dan, ko se je njihovo otroštvo končalo in so bili primorani hitro odrasti. Na ta dan se je njihovo življenje drastično spremenilo. Kakšna je tvoja izgušnja?

Žalovanje
Žalovanje ni univerzalno, saj ljudje ne žalujemo na isti način. Otrok opazuje odziv preživelega starša in se nauči kako naj bi žaloval. “Ali je v redu jokati ali moram biti močen?” Način žalovanja pa je tudi odvisen od naše starosti.

Na primer, otrok pred 2. letom lahko preneha govoriti, otrok pred 5. letom ima lahko težave z uriniranjem, prehranjevanjem in spanjem. Šolajoči otroci lahko začnejo doživljati fobije in strah, da je z njihovim telesom prav tako nekaj narobe (hipohondrija). Prav tako se lahko umaknejo vase ali pa začnejo pretirano pomagati. Še posebej pri fantih žalost lahko zamenja jeza in agresija. Adolscenti se na izgubo lahko odzovejo bolj podobno odraslemu, hkrati pa se zaradi strahu pred drugačnostjo, lahko odpovejo izražanju svojih občutkov.

Otroci, ki so izgubili starša, ko so bili dojenčki lahko čutijo odsotnost in ne izgube. “Ne vem kaj pomeni oče. Ko sem začel šolo sem se počutil drugače od ostalih otrok, ki so imeli očeta in mamo. /…/ Nisem imel predstave očeta, samo mene, brata in mamo. “(Harris, 1995, p.18). “Moj starejši brat je bil 13, ko je (mama) umrla.  In pogosto govori o tem, kakšno bi bilo lahko življenje, če bi mama še živela. Ampak on ve, kakšno je bilo življenje, ko je mama še živela. On jo lahko resnično pogreša. Jaz je nikoli nisem imela, zato ne čutim izgube. “(Harris, 1995, p.18).

Kako ste žalovali v vaši družini?

Kaj lahko preživeli stars naredi za svoje otroke?
Včasih otrok ne izgubi samo enega starša, ampak tudi preživelega. Slednji je sam v taki bolečini zaradi izgube partnerja, da ne zmore držati družine skupaj. Preživeli stars se lahko odzove na izgubo z zlorabo, zanemarjanjem ali jezo nad svojimi otroki. Prav tako lahko na otroka začnejo gledati kot na odraslo osebo ali pa padejo v globoko depresijo in se popolnoma umaknejo iz otrokovega življenja. Pomembno je, da tudi starš poskrbi zase in se obrne na strokovno, družunsko in prijateljsko pomoč. Svojim otrokom pa lahko pomaga pri žalovanju tudi preko sledečih predlogov:

  • Pomembno je, da skuša obdržati otrokovo rutino čim bolj redno. To bo zmanjšalo otrokovo anksioznost in s časoma prineslo nazaj občutek stabilnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da ima otrok zadostne informacije glede smrti, ki so primerne za njegovo starost. Pogosto jih skrbi, da bo umrl tudi drugi stars. Pomembno je, da se z njimi pogovarjamo o njihovem strahu in jim zagotovimo (tudi večkrat), da niso odgovorni za smrt starša.
  • V tem obdobju se je najbolje izogniti dodatnim spremembam kot so selitev, sprememba šole. Velike spremembe doprinesejo k težavnosti žalovanja za izgubljenim staršem.

Kako je bilo v tvoji družini? Kako je preživeli starš držal družino skupaj dolgoročno? Kje, če sploh, je preživeli starš iskal pomoč?

O tem se ne govori
V nekaterih družinah se o izgubi sploh ne govori. Otrok pa lahko tudi namerno skrije svoje občutke, saj s tem želi zavarovati preživelega starša pred dodatno bolečino. Marsikateri moj klient v primarni družini ni govoril o izgubi starša. Takoj po smrti je bilo nekaj prostora za čustva in občutke, kmalu za tem pa se je moral vsak član družine soočat z občutki sam v svoji zasebnosti. Ne, da je bilo prepovedano govoriti o dogodku in občutkih, ampka so želeli prihraniti družini nadaljne bolečine.
Pomembno je, da se predela boleče občutke izgube. Preživeli starš naj spodbuja in se pogovarja s svojimi otroci o njihovih občutkih. Prostor za občutke se lahko ustvari tudi preko rednih ritualov. Na primer: skupen letni obisk groba in pogovor, praznovanje rojstnega dne umrlega starša ipd.

Ste v tvoji družini govorili o občutkih? Ali je O.K. o njih govoriti tudi sedaj, ko si odrasel?

-4% otrok v zahodnjem svetu je izgubilo starša med odraščanjem

-1 od 9 odraslih je izgubilo starša preden so dopolnili 20 let

-40% se jih je pretvarjalo, da so v redu, ker niso želeli vznemirjati preživelega starša

-63% se jih je balo, da bo preživeli starš tudi zbolel in umrl

Vir: Poll by Greenwald & Associates for New York Life Foundation and Comfort Zone Camps.

KDAJ POISKATI PSIHOTERAPEVTSKO POMOČ?

Psihoterapevtska pomoč

Danes nas hitri svet, stres in okoliščine silijo na rob naših psiholoških zmožnosti. Kljub temu, da smo borci, se nas okoliščine in dogodki dostikrat dotaknejo in zaznamujejo tudi na načine, ki nam ne ustrezajo, vendar si ne znamo pomagati. Čeprav v družbi (pre)pogosto velja, da si »nor« če obiskuješ terapevta, se ta tabu vztrajno rahlja in vse več ljudi se ob duševni stiski obrne po pomoč.

Komu?
V duševni stiski lahko poiščeš pomoč pri različnih strokovnjakih, vsak izmed njih pa uporablja malo drugačen pristop. Psihiater, ki ima medicinsko izobrazbo in se je specializiral v psihiatriji,postavi diagnozo, njegovo zdravljenje pa večinoma (ne vedno) temelji na predpisovanju zdravil oziroma t.i. medikamentozni terapiji. Psihiatrična pomoč se izvaja tako na koncesijo kot v privatni praksi. Psiholog je zaključil študij psihologije. V zdravstvu delajo psihologi, ki so se specializirali v klinični psihologiji. Na podlagi testov vam bo postavil diagnozo in vam preko svetovalnega pogovora skušal pomagati. Prav tako je psihološko pomoč moč obiskovati na koncesijo ali v privatni praksi. Psihoterapevt je strokovnjak, ki se je na tem področju izobraževal 5 let in po večini šel sam skozi lastno terapijo. V psihoterapiji obstaja več kot 11 smeri, zato je postopek izobraževanja in obiskovanje lastne terapija pri vsaki smeri malo drugačen. Psihoterapevt skuša pomagati preko pogovora in ne svetovanja. V psihoterapiji gre za gradnjo zaupnega in varnega odnosa med klientom in terapevtom, oseba pridobi pozitivno izkušnjo odnosa, bolj se zaveda lastnega počutja in vedenja, kar vse vpliva na boljše počutje posameznika. Večina psihoterapevtov dela v privatni praksi.
Včasih je zaželeno kombinirati različne oblike pomoči, prav tako pa ločnica med temi poklici ni nujno tako ostra.

Kdaj poiskati pomoč?
Od spodaj so naštete nekatere situacije, ki vam bodo pomagale opredeliti ali bi v vašem primeru bilo vredno razmisliti o obisku strokovnjaka.

Dolgotrajna žalost, ki ne mine. Žalovanje je normalen proces ob izgubi, v grobem žalovanje traja približno pol leta, vendar je proces iz meseca v mesec lažji. Nekateri si tudi v tem procesu poiščejo podporo. Če občutek žalosti ostaja enako intenziven, se je dobro obrniti po pomoč.

Težave s spanjem. Vsi včasih ne moremo zaspati, še posebej če smo pod stresom ali smo v velikem pričakovanju glede kakšnega potovanja. Nespečnost, ki se pojavlja pogosto in se vleče več let pa slabo vpliva na posameznika.

Problemi v odnosu ali/in ločitev. Odnos je prostor kjer občutimo zelo prijetna čustva, vendar nam lahko zadaja tudi dodatne rane. Pogosto se zgodi, da se s partnerjem vrtimo v začaranem krogu bolečine iz katere, kljub poskusom, ne znamo ven.

Odvisnosti. Pomoč je dobro obiskati tudi pri različnih odvisnostih (alkohol, droge, spolna odvisnost, odvisnost od hrane). Prav tako se lahko obrnete na skupine za samopomoč, ki jih izvajajo različna društva.

Želja po nenehnem spancu, brezvoljnost, spremembe v apetitu, težava narediti vsakdanje stvari, samomorilne misli kažejo na depresivno razpoloženje za katerega je potrebno poiskati pomoč.

Pogosti občutki strahu. Strahovi vas lahko začnejo ovirati v vsakdanjem življenju, na primer »ne želite več oditi iz hiše«. Prav tako so strahovi povezani s paničnimi napadi, ki se pojavljajo brez vidnega razloga.

Čustva. Pretirano, neprimerno izražanje čustev ali njihovo potlačevanje lahko vodi v težave z okoljem in samim seboj. Čustva, ki jih ne izrazimo (na funkcionalen način) se lahko pokažejo tudi kot problemi našega telesa (psihosomatika).

Poleg tega se je na pomoč priporočljivo obrniti, če imate pretirane občutke krivde, če imate nenavadne misli ali obnašanje, agresivno vedenje do soljudi ali sebe (samopoškodovanje), ekstremno menjavo razpoloženja ali pa ste pretirano zaskrbljeni.