Archives

ŽIVLJENJE V TUJINI

Dec4

Pojem »življenje v tujini« je pogosto izrečen z idealiziranim prizvokom. Izkušnja v tujini, pa naj bo to študentska izmenjava, delo ali selitev k partnerju, avtomatsko pomeni pozitivno izkušnjo. Vendar pogosto temu ni tako. Številne spremembe, ki so sprva vznemirljive in dobrodošle, postanejo obremenjajoče. Naš podporni sistem, ki nam je v domačem okolju samoumeven, je daleč stran. Pomanjkanje socialne mreže, še posebej na začetku, lahko poglobli neprijetne občutke. Prilagoditev na novo okolje spremlja kulturni šok.

Faze kulturnega šoka
1. Medeni tedni: idealizacija novega kraja, vse je popolno in super. Življenje je prečudovito, ljudje so boljši kot drugje.
2. Faza pogajanja (navadno od 3-6 mesecev): razlike med staro in novo kulturo postanejo očitne. Navdušenje se lahko sprevrže v nelagodnje, frustracijo in jezo na birokratski sistem, neprijazne ljudi itd.
3. Ponovna prilagoditev (navadno med 6-12 meseci): Privadimo se na novo okolje, ustvarimo si realistična pričakovanja in rutino.
4. Adaptacija: vključitev v okolje, kar ne pomeni, zamenjava ene kulture z drugo, ampak prepletanje obeh (=bikulturna faza).

Čustveno nelagodje
Po mennju nekaterih psihologov lahko stres pri spremembi okolja povzroči ali poglobi psihološke težave. Pomembno je, da si poiščemo ustrezno pomoč. Vendar psihoterapija v tuji državi ne prinaša vedno pozitivne izkušnje. Jezikovne ovire in druga kultura, lahko pričarajo občutek nerazumljenosti in še poglobijo občutek izolacije.

Osebna izkušnja blogerke, slikovito pričara občutek čustvene stiske v kateri se lahko znajdemo:
“Pred nekaj meseci sem se službeno preselila v popolnoma novo kulturo. Na začetku so stvari šle presenetljivo v redu. Spoznala sem veliko novih ljudi in si hitro ustvarila prijateljstva. (*faza medenih tednov). Zadnje tedne pa me je dohitev kulturni šok. Neprestano sem v stanju panike, ki se slabša. Del mene si zelo zbežati iz tega kraja, ampak razumsko vem, da želim zbežati od stvari v sebi. Vem, da bodo te občutki minili, vendar je ta trenutek življenje neznosno.“

Poleg anksioznosti, se lahko pojavi paleta občutkov, od žalosti, obupa, pomanjkanja motivacije, nejevolje, jeze, izgube samozavesti, občutek izolacije, zaskrbljenost itd.

Posebno poglavje si zasluži vpliv menjave okolja na partnerski odnos, vendar naj na tem mestu na kratko povzamem: selitev prinese spremembo tudi v partnerskem odnosu, neglede na to ali partner ostane doma ali odide z nami. Ni malo primerov, še posebej med mladimi, da se skupaj preselijo v tujino in prvič zaživijo pod isto streho, kar lahko prinese dodatne izzive.

Ljudje se drugače odzivamo na kulturni šok, večje nezadovoljstvo enega izmed partnerjev, v odnos prinese napetosti, lahko ustvari nerazumevanje do drugega in občutke krivde na obeh straneh. Ni malo primerov, kjer se je drugi partner preseliv v tujino za drugega. Ostaja doma, saj nima drugih obveznosti kot so šolanje, služba. To povzroči še večji občutek izoliranosti, neprijetne občutke od finančni in socialni odvisnosti od partnerja.

Pripravi se na kulturni šok
S kulturnim šokom se lažje spoprimemo, če se ga zavedamo, si damo dovolj časa zanj in se nanj tudi pripravimo. Prebiranje literature, srečanja z ljudmi, ki so že bili v tem kraju pripomorejo k spoznavanju nove kulture. Ko smo enkrat v novem kraju, se skušajmo udeležit različnih srečanj (telovadba, dogodki), kjer imamo priložnost spoznati ljudi.

V moji praksi ponujam Skype terapijo za Slovence v tujini, prav tako dobrodošli vsi Slovenci, ki živijo v Nemčiji (Berlin), da se vključijo v psihoterapevtsko svetovanje v živo. Več o tem na: SKYPE TERAPIJA.
Sama imam izkušnje kratkoročnega in dolgoročnega bivanja v tujini, tako da lahko tudi na tem področju nudim dobri podporni sistem ljudem v stiski.

SAMOPOŠKODOVANJE

Oct1

Članek je bil objavljen v reviji E-Neo
Članek je na nekaterih mestih posodobljen

V tiskanih medijih se veliko piše o agresiji na splošno, jezi in spopadanju z njo. Tudi sama bom pisala prav o tem, vendar na malo drugačen način. Članek govori in združuje področja, ki se dotikajo agresivnega vedenja do nas samih.

Kaj je avtoagresija?
 Agresija je odrivanje stran, zavračanje nečesa. Avtoagresija je potemtakem odrivanje in zavračanje dela sebe ali samega sebe. Enotne definicije o avtoagresiji še ni. Do sedaj so ta fenomen povezovali s samopoškodovanjem. V zadnjem času pa na pojem gledajo malo širše in vanj vključujejo tudi tvegano in promiskuitetno vedenje, ekstremne športe, pretirane diete in samoobtoževanje. Avtoagresijo lahko razdelimo na direktno, torej fizično vidno, ki se povezuje s samopoškodovanjem in nedirekto. Slednja je neopazna, vanjo spadajo torej kritika, občutki krivde, tudi ekstremni športi, itd. Psihologi opozarjajo na povečevanje nedirektne avtoagresije, predvsem na uživanje alkohola in drog, pa tudi zanemarjanje zdravja in nege telesa.

Samopoškodovanje
Direktna avtoagresija ali samopoškodovanje je način, kako se oseba spopada s silno bolečino v sebi. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa. Poleg tega ji to daje občutek kontrole in dovoljenje, da začuti bolečino. Vedenje kaže na samokaznovanje, sram in sovražnost do samega sebe. ”V najstništvu sem to (samopoškodovanje op.a.) počela zaradi sproščanja notranje napetosti, zaradi neznosne moči mojih notranjih konfliktov, nepremagljive bolečine in pa grozno močne tesnobe, ki jih nisem znala odpraviti na drugačen način. In tako se je vsaj za tisti trenutek, ko sem to izvajala, moja pozornost premaknila od doživljanja moreče tesnobe, na tisto, kar sem počela (npr. se rezala), hkrati sem namesto notranje bolečine zaznavala le telesno bolečino. Kri mi je dala občutek, da sem živa,” je povedala 19-letna Sara.

Včasih je samopoškodovanje povezano s psihično boleznijo. Pojavlja se tudi v povezavi s čustvenimi motnjami, zlasti depresivnostjo in anksioznostjo, motnjami hranjenja. Najpogostejši načini samopoškodovanja so rezanje, žganje, praskanje in zbadanje kože, puljenje las, udarjanje v trde predmete ter pretepanje samega sebe. Skupen jim je občutek izoliranosti in odtujenosti od sveta, kjer jim manjka podpore.

Psihološki profil samopoškodovalca
Oseba, ki se samopoškoduje, ima navadno nizko samopodobo, sovraži samega sebe in je zaprta sama vase, depresivna, tesnobna. Občutljiva je na zavrnitev, meni, da je nezmožna obvladovati težave in da nima nadzora ter moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se take osebe počutijo nerazumljene, bojijo se intimnosti in odgovornosti. Težave imajo pri izražanju svojih čustev, samopoškodovanje je žal disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja prav teh.

Zakaj?
Vzrok je lahko posledica psihičnega obolenja ali okolja, iz katerega take osebe izhajajo. Oseba, ki se samopoškoduje, pogosto izhaja iz družine, za katero je značilno vzbujanje občutka krivde in sramu. Prav tako se to vedenje pojavi v družinah, kjer so otroci prepuščeni samim sebi, ali se ponavljajo izgube in zapustitve s strani pomembne osebe. Pogosto se zgodi, da v družinah ni prave komunikacije, ponekod je izražanje čustev, zlasti negativnih, prepovedano ali pa so čustva otroka spregledana in neupoštevana. Sara pravi, da vzroka še ne pozna: ”Tiči še nekje globoko v moji notranjosti, verjetno v zelo zgodnjih otroških izkušnjah. Vsekakor pa je bilo vedenje povezano s tem, da sem bila včasih zelo čustveno labilna, nesamozavestna, sramežljiva, zelo introvertiran človek, in razen tiste nujne komunikacije s svetom nisem imela nič drugega.”

Kaj pravi statistika?
Kar 75% ljudi, ki se samopoškoduje, je ženskega spola. Vzrok lahko iščemo v vzgoji, saj so ženske naučene, da jezo zadržijo zase in jo obrnejo proti sebi. Med njimi je tudi več depresije, v mladostništvu pa naj bi bile pogostejše žrtve zlorab. Kar 50% ljudi, ki se samopoškoduje, je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih. V mladostništvu (najpogosteje pri 14. letih), se začne kar 90% samopoškodovalnega vedenja, pri nekaterih pa celo prej.

Nedirektna avtoagresija
Zaradi preglednosti je nedirektno avtoagresijo, torej agresijo, kjer ni vidnih fizičnih poškodb, potrebno razdeliti na posamezne sklope. Pri tovrstni agresiji je včasih težje določiti mejo, kjer lahko še govorimo o funkcionalnem vedenju in kje se kazalec premakne na disfunkcionalno stran. Prav zaradi tega, ker posledice niso vidne očem, je tovrstno vedenje lažje zanikati in se pretvarjati, da se nič ne dogaja.

  • Prvi sklop je kritičnost do samega sebe in razvrednotenje svojih dejanj in samega sebe. Navadno se kritika, ki smo jo doživljali v preteklosti, ponotranji v nas samih. Kritični glas (staršev) se je vgnezdil v naši glavi in postal naš lastni glas – naš lastni kritik. Občutek, da si nečesa ne zaslužiš ali ne zmoreš, najpogosteje izvira iz negativnih sporočil, ki si jih prejemal v času odraščanja.
  • Drugi sklop je samokaznovanje, kjer se vsakič, ko narediš napako, kaznuješ, bodisi s kritikom v sebi ali pa si prepoveš početi nekaj, kar imaš rad. Npr. (če malo pretiravamo): ”Ker nisem izpita odpisal z 10, bom cel mesec živel na kruhu in vodi.”
  • Tretji sklop je sabotaža samega sebe. Torej, da si kljub sposobnostim in možnostim nezavedno ne dovoliš uspeti ali doseči nečesa. Tako vedenje se lahko kaže preko zamujanja ali spuščanja pomembnih sestankov, ki bi ti v prihodnosti prinesli uspeh.
  • Četrti, zadnji sklop, so ekstremni športi in ostalo ekstremno vedenje. Neprestano izpostavljanje nevarnosti tudi spada v agresivno vedenje do samega sebe. Primer sta hitra vožnja z avtomobilom ali nezaščiten spolni odnos z velikim številom partnerjev. Prav tako v ta sklop spadajo športi, kot so ekstremno plezanje, dirkanje in ne nazadnje vse, v čemer pretiravamo in se pripeljemo na rob svojih moči ali smo na meji tveganja svojega življenja.

Kaj lahko naredim?
Pri direktni avtoagresiji oz. pri samopoškodovalnem vedenju gre za to, da taki ljudje želijo s tovrstnim vedenjem prenehati, vendar tega sami običajno ne zmorejo. Kar lahko naredijo sami oz. njihovi svojci je, da delajo na preusmerjanju pozornosti in se zavestno odpirajo prijateljem za pogovor. Pri preusmerjanju pozornosti si sestavite seznam, kaj bi lahko počeli namesto samopoškodovanja, npr. šli na sprehod, zapisali dnevnik, poklicali prijatelja itd. Nadomestila so lahko tudi dejanja, ki močno vzdražijo čute, kot so stiskanje kocke ledu v roki, ugriz v limono, ingver ali poper, topotanje z nogami, mrzla kopel. Na splošno za samopoškodovanje in ostala nedirektna avtoagresivna vedenja velja, da je pomembno, da si osebe poiščejo strokovno in terapevtsko pomoč. ”Prenehala sem takrat, ko sem se začela ukvarjati sama s seboj preko strokovne pomoči. To mi je pomagalo, da sem začela razumeti samo sebe in se začela na bolj konstruktiven način soočati z življenjskimi situacijami,” še pove Sara.

KDAJ POISKATI PSIHOTERAPEVTSKO POMOČ?

Apr16

Psihoterapevtska pomoč

Danes nas hitri svet, stres in okoliščine silijo na rob naših psiholoških zmožnosti. Kljub temu, da smo borci, se nas okoliščine in dogodki dostikrat dotaknejo in zaznamujejo tudi na načine, ki nam ne ustrezajo, vendar si ne znamo pomagati. Čeprav v družbi (pre)pogosto velja, da si »nor« če obiskuješ terapevta, se ta tabu vztrajno rahlja in vse več ljudi se ob duševni stiski obrne po pomoč.

Komu?
V duševni stiski lahko poiščeš pomoč pri različnih strokovnjakih, vsak izmed njih pa uporablja malo drugačen pristop. Psihiater, ki ima medicinsko izobrazbo in se je specializiral v psihiatriji,postavi diagnozo, njegovo zdravljenje pa večinoma (ne vedno) temelji na predpisovanju zdravil oziroma t.i. medikamentozni terapiji. Psihiatrična pomoč se izvaja tako na koncesijo kot v privatni praksi. Psiholog je zaključil študij psihologije. V zdravstvu delajo psihologi, ki so se specializirali v klinični psihologiji. Na podlagi testov vam bo postavil diagnozo in vam preko svetovalnega pogovora skušal pomagati. Prav tako je psihološko pomoč moč obiskovati na koncesijo ali v privatni praksi. Psihoterapevt je strokovnjak, ki se je na tem področju izobraževal 5 let in po večini šel sam skozi lastno terapijo. V psihoterapiji obstaja več kot 11 smeri, zato je postopek izobraževanja in obiskovanje lastne terapija pri vsaki smeri malo drugačen. Psihoterapevt skuša pomagati preko pogovora in ne svetovanja. V psihoterapiji gre za gradnjo zaupnega in varnega odnosa med klientom in terapevtom, oseba pridobi pozitivno izkušnjo odnosa, bolj se zaveda lastnega počutja in vedenja, kar vse vpliva na boljše počutje posameznika. Večina psihoterapevtov dela v privatni praksi.
Včasih je zaželeno kombinirati različne oblike pomoči, prav tako pa ločnica med temi poklici ni nujno tako ostra.

Kdaj poiskati pomoč?
Od spodaj so naštete nekatere situacije, ki vam bodo pomagale opredeliti ali bi v vašem primeru bilo vredno razmisliti o obisku strokovnjaka.

Dolgotrajna žalost, ki ne mine. Žalovanje je normalen proces ob izgubi, v grobem žalovanje traja približno pol leta, vendar je proces iz meseca v mesec lažji. Nekateri si tudi v tem procesu poiščejo podporo. Če občutek žalosti ostaja enako intenziven, se je dobro obrniti po pomoč.

Težave s spanjem. Vsi včasih ne moremo zaspati, še posebej če smo pod stresom ali smo v velikem pričakovanju glede kakšnega potovanja. Nespečnost, ki se pojavlja pogosto in se vleče več let pa slabo vpliva na posameznika.

Problemi v odnosu ali/in ločitev. Odnos je prostor kjer občutimo zelo prijetna čustva, vendar nam lahko zadaja tudi dodatne rane. Pogosto se zgodi, da se s partnerjem vrtimo v začaranem krogu bolečine iz katere, kljub poskusom, ne znamo ven.

Odvisnosti. Pomoč je dobro obiskati tudi pri različnih odvisnostih (alkohol, droge, spolna odvisnost, odvisnost od hrane). Prav tako se lahko obrnete na skupine za samopomoč, ki jih izvajajo različna društva.

Želja po nenehnem spancu, brezvoljnost, spremembe v apetitu, težava narediti vsakdanje stvari, samomorilne misli kažejo na depresivno razpoloženje za katerega je potrebno poiskati pomoč.

Pogosti občutki strahu. Strahovi vas lahko začnejo ovirati v vsakdanjem življenju, na primer »ne želite več oditi iz hiše«. Prav tako so strahovi povezani s paničnimi napadi, ki se pojavljajo brez vidnega razloga.

Čustva. Pretirano, neprimerno izražanje čustev ali njihovo potlačevanje lahko vodi v težave z okoljem in samim seboj. Čustva, ki jih ne izrazimo (na funkcionalen način) se lahko pokažejo tudi kot problemi našega telesa (psihosomatika).

Poleg tega se je na pomoč priporočljivo obrniti, če imate pretirane občutke krivde, če imate nenavadne misli ali obnašanje, agresivno vedenje do soljudi ali sebe (samopoškodovanje), ekstremno menjavo razpoloženja ali pa ste pretirano zaskrbljeni.

DISLEKSIJO JE POTREBNO JEMATI RESNO

Mar25

O disleksiji je veliko napisanega. Vseeno pa s strani nekaterih ljudi dobim občutek, da te motnje ne jemljejo dovolj resno. »Danes ima že vsak disleksijo«, »Vsak meša levo in desno«, so odzivi, ki jih pogosto slišim. Resnične borbe, odpor, sram, ki se porajajo v človeku z disleksijo, pa ostanejo neopaženi oziroma ne prepoznani. S člankom želim sporočiti, da je prepoznavanje disleksije pomembno in čeprav se otrok nauči pravilno črkovati materin jezik, je disleksija vidna na drugih področjih vse življenje, saj motnja z leti ne izgine. Le-ta bodo morda zahtevala od ljudi manjša prilagajanja in kar je pomembnejše razumevanje.

Na kratko o disleksiji
Disleksija je motnja pisanja, branja in računanja. Opazimo jo, ko posameznik med seboj zamenjuje črke, ne loči smeri levo – desno, ima težavo s pozornostjo, njegovo branje ni tekoče, ima težave pri pomnjenju dejstev, orientaciji, težave pri sledenju vrstnemu redu pravil, razumevanju časa itd. Odstotek te motnje narašča, in sicer ima disleksijo okoli 5 do 10 procentov otrok. Pri osebi z disleksijo ne gre zato, da bi imeli manjšo umsko sposobnost, ampak razmišljajo na drugačen način, ki zahteva tudi drugačen način učenja, kot smo ga vajeni v našem šolskem sistemu.
Osebe z disleksijo razmišljajo z desno polovico možganov, ki je »odgovorna« za  šport, umetnost, ustvarjalnost in posluh. Zato je pogosto moč opaziti drugačno, kreativno razmišljanje. Ločimo med prirojeno disleksijo in pridobljeno, ki se pojavi pri nekaterih ljudeh, ki so utrpeli možgansko poškodbo.

Prepoznavanje disleksije
Prepoznavanje disleksije je izrednega pomena, tako za razumevanje staršev in učiteljev glede otrokove težave z učenjem kot tudi za otroka. Ne prepoznavanje ali nepriznavanje (blažjih) oblik disleksije ima lahko neprijetne posledice na otrokovo dojemanje samega sebe kot tudi na odnos do učenja in šole.

Gavin Reid je opisal nekaj značilnih lastnosti, na katere je potrebno biti pozoren pri prepoznavanju disleksije:
-Otrok  začne pozno govoriti, pozneje kot večina drugih otrok začne izgovarjati glasove, poimenovati predmete in stvari ter oblikovati povedi;
-nekatere glasove (najpogosteje sičnike in šumnike) dlje časa izgovarja popačeno, zamenjuje samoglasnike a in e ter o in a;
-v nekem obdobju lahko začne otrok močno jecljati, kar mine samo po sebi ali pa se ponovi;
-poslušanje zgodb ga ne zanima, lahko pa ga za dlje časa pritegne gledanje televizije ali druga lastna dejavnost;
-je pozabljiv;
-počasi se odziva na določene naloge;
-knjige ga ne zanimajo;
-ne zanima se za črke, ne sprašuje, kako se kakšna črka imenuje ali kaj kje piše;
-ne preizkuša se v prerisovanju črk;
-nespretno uporablja pisalo;
-dolgo časa dela se ne ve, ali je otrok desničen ali levičen;
-težave ima pri nalogah, ki zahtevajo finomotorične spretnosti (zavezovanje vezalk);
-hitro se naveliča dejavnosti, ki zahtevajo vztrajnost, usmerjeno pozornost; lahko pa dolgo vztraja pri kakšni gibalni dejavnosti;
-pri dejavnosti, ki ga pritegne, se ne utrudi, pri drugih pa zelo hitro obnemore.

Vživite se v kožo osebe z disleksijo
Predvsem blažje oblike je težje prepoznati, in otrok se brez prepoznavanja s težavo znajde sam. Ko gleda sošolce kako nimajo težav z branjem, kako brez problema preberejo podnapise, bo najverjetneje začel kriviti sebe, da je z njim nekaj narobe, »da je neumen«, »drugačen« ipd. Posledično lahko dobi odpor do branja oz. učenja, kajti ključni dejavnik uspešnega učenja je pozitiven občutek lastne vrednosti.
Prav tako sošolci osebe z disleksijo, opazijo, da ima težave z branjem, zato ni izključeno, da bo kljub diagnozi in pripravljenosti staršev in učiteljev, otrok zbadan s strani vrstnikov. Menim, da je pomembno, da starši na splošno učijo otroke o disleksiji in razumevanju do človeka, ki le-to ima.

Za konec
Ko enkrat prepoznate disleksijo, je pomembno, da se z njo soočite, ne skušajte samo prilagoditi programa za otroka, ampak se o tem z njim tudi pogovarjajte. Vredno je razmisliti tudi o učnih pripomočkih, ki otroku pojasnjujejo kaj je disleksija. Tako sem naletela na knjigico, ki govori o deklici z disleksijo, Kamaroni z parabajzovo omako. Menim da tovrstna literatura lahko pomaga otroku bolje razumeti njegovo »bitko« z disleksijo, ki je predvsem v mladih letih, ko se še učimo brati in pisati težka in včasih prav travmatična. Vem, da je otroka ne mogoče zaščititi pred vsem, vendar verjamem, da prepoznavanje in pogovarjanje tudi o neprijetnih občutkih, daje otroku občutek, da v tem ni sam.

POMEMBNO: V primeru disleksije se je potrebno obrniti na osebnega zdravnika, ki vas bo napotil k specialistu (klinični psihilog). Sama delam z odraslimi na čustvenih posledicah disleksije in se ne ukvarjam s samo diagnostiko in konkretnimi vajami za disleksijo.

O OBČUTKU KRIVDE

Jan30

Poljudni članek, objavljen v reviji Vzajemna

Občutek krivde, o katerem pišem v tem članku, je še eno izmed neprijetnih čustev, ki bi ga marsikdo najraje zradiral s »seznama« čustev,  vendar mnogi strokovnjaki menijo, da ima svoj namen in vlogo v posameznikovem čustvenem sistemu.

O občutku krivde
Občutek krivde so pojavi, ko se posameznik zave, da je s svojim obnašanjem prekoračil svoje ali družbene moralne vrednote. Kljub temu, da imamo ljudje vzpostavljen sistem naših vrednost, se rado zgodi, da jih v čustvenem navalu prekoračimo. Pri tem občutimo krivdo. Pričakovanje, da je posameznik v vseh situacijah sposoben dosledno slediti svojim vrednotam, je pretirano, kajti ljudje nismo popolni in delanje napak bi lahko bila »naša pravica«. Občutek krivde pa nas pri tem opozarja, da smo skrenili s svojega vrednostnega sistema.
Če se osredotočimo na Eriksonovo razvojno teorijo, se čustvo krivde začne razvijati v predšolski dobi, in sicer med tretjim in petim letom. Pri tej starosti otroci postajajo samoiniciativni in želijo vplivati na okolico. Začnejo sodelovati pri načrtovanju aktivnosti, rešujejo zahtevnejše naloge itd. Pomembno je, da starši otroka pri njegovi samoiniciativnosti spodbujajo in so mu v oporo. Preveč zaščitniška pozicija lahko v otroku zbudi občutek nesposobnosti in odvisnost od pomoči drugega. Uspešni razvoj v tej fazi vodi do občutka osmišljenosti, medtem ko neuspešno prehodena razvojna faza,  vodi do občutkov krivde.

Primeren občutek krivde
Glavni pomen krivde je v tem, da neprijetnost, ki jo občutimo ob krivdi, sili človeka, da spremeni svoje vedenje. Evolucijske teorije vidijo namen krivde v tem, da ko človek naredi slabo dejanje in se ob tem počuti krivega, zmanjšuje možnost, da bi se mu njegovo pleme maščevalo in s tem ohrani sebe in posredno ostale člane skupine pri življenju. Krivda nam tako pomaga k zrelejšemu vedenju. Če se počutimo krive, ker delamo 80 ur na teden in pri tem zanemarjamo socialne odnose, nas krivda opozarja in sili v spremembe našega vedenja. Seveda je možno, da svojega vedenja ne spremenimo, vendar to za seboj potegne določene posledice, na primer da zaradi pretiranega delavnika osiromašimo naše socialne stike.

Neprimeren občutek krivde
Vsa krivda, pa tudi ni upravičena krivda. Nič kolikokrat sem se že pogovarjala z ljudmi, ki se počutijo krive za stvari za kateri niso odgovorni. Tako se počutijo krive, ker njihov partner ni bil sprejet na delovno mesto, počutijo se krive ker zaradi pomanjkanja časa, ta teden niso utegnili iti na kavo s prijateljem itd. Problem se torej pojavi, ko naše vedenje ni nekaj kar je potrebno spremeniti, vendar se mi zanj, vseeno počutimo krive. V tem primeru doživljamo pretirane občutke krivde, kateri nas preplavljajo in ne konstruktivno vplivajo na naše življenje.

So vsi ljudje zmožni čutiti krivdo?
Pretiran občutek krivde ima svoj nasprotni pol in sicer, posameznike, ki ne čutijo krivde v situacijah, kjer bi bilo krivdo zdravo čutiti. Tu ne govorimo o otrocih, ki  do določenega leta starosti nimajo razvitega občutka krivde, ampak o odraslih osebah. To se nanaša predvsem na osebe z asocialno osebnostno motnjo in na psihopatologijo. Te osebe pogosto racionalizirajo svoje vedenje, krivijo koga drugega ali pa na sploh zanikajo svoja dejanja. Osebe s psihopatologijo se ne morejo upreti svojim impulzom in ne obžalujejo svojih dejanj.

Obrambe, ki nam preprečujejo, da bi čutili krivdo
Ob občutku krivde se sprožijo različni obrambni mehanizmi, ki jih lahko v grobem razdelimo v dva sklopa, in sicer mehanizem, ki nam preprečuje, da bi krivdo zavestno občutili in mehanizem, ki nam lajšajo občutek krivde na neprimeren način.
V slednje spada samokaznovanje. Ljudje, ki občutijo krivdo in/ali so naredili neko neprimerno dejanje, se pogosto samokaznujejo ali samopoškodujejo. Na primer, se porežejo po rokah, se po hrbtu tepejo z bičem ipd. Pri tem se jim občutek krivde zmanjša, počutijo se, da so odslužili kazen za svojo dejanje.
Obrambna mehanizma, ki nam preprečujeta, da se soočimo z občutkom krivde pa sta potlačitev in projekcija. Torej, ko zaznamo krivdo jo potlačimo in o njej ne razmišljamo več, čeprav vemo, da smo jo skrili nekam globoko v sebe. Zato ni nenavadno, da se nekomu povrne vsebina potlačenega in začne čutiti krivdo mnogo let po tem, ko je storil določeno dejanje.
Projekcija, je obrambni mehanizem, kjer naša čustva in občutke pripišemo nekomu drugemu. V našem primeru krivde, bi tako za naše dejanje krivili nekoga drugega ali situacijo. Na primer, da zamujamo na sestanek, ker smo poklopili budilko in se prepozno zbudili. Čeprav vemo, da smo za to odgovorni mi sami, krivimo promet na poti v službo.

Torej, krivda ni samo ena sama. Zdrava krivda, nas opozarja in »čuva«, da ne skrenemo s poti moralnih vrednot, medtem ko nas pretirana krivda ovira v našem življenju. V slednjem primeru se je vedno najbolje vprašati ali je določeno dejanje/situacija res moja odgovornost? Ne prevzemajte krivde za druge, saj jih s tem posredno oropate njihove še kako pomembne lekcije.

PANIČNA MOTNJA

Jan2

Poljudni članek, objavljen v reviji Vzajemna

Vozim se na avtobusu, sredi januarskega jutra. Ko se skozi gnečo ljudi komaj prebijem do praznega stojišča in avtobus pelje naprej. Začne se. Postane mi vroče, odpnem si plašč, snamem kapo in rokavice. Ni boljše. Začnem čutiti rahlo špikanje po rokah in hrbtu. Ni boljše. Zgrabi me strah in začnem se potiti. Čutim suho grlo, nimam vode, da bi se osvežila. Ljudje mi postajajo nadležni, začne se mi vrteti, težko diham, komaj spremljam kaj se dogaja. Srce mi močno bije, začne me boleti v prsnem košu. Imam srčni napad? Hočem ven, hočem ven, hočem ven!

Diagnoza: panična motnja
Zgoraj opisani primer je opis stanja v paničnem napadu. Znaki, ki jih naštevam v primeru, niso edini spremljevalci paničnega napada. Poleg tega lahko ob napadu doživljaš še sledeče simptome: vroče ali mrzle vale, povišan srčni utrip, drhtenje, slabost, odrevenelost, slabo orientacijo, strah pred smrtjo, občutek izgube kontrole, občutek, da se ti bo zmešalo ter želodčne težave in rdečico. Za samo diagnozo moraš imeti vsaj štiri od naštetih simptomov.
Zgoraj omenjeni simptomi so normalni znaki stresa, tesnobe ali strahu. Predstavljajmo si, da z družino jemo v restavraciji in v restavracijo kar naenkrat pride medved. Postalo nas bi strah. Naše telo bi doživelo podobne simptome kot pri paničnem napadu. Toda, ko doživljamo paniko, nismo v resnični nevarnosti, kot bi bili v situaciji z medvedom.

Torej kje tiči medved?
Točno določen vzrok za napad ni znan. Pojavi se iznenada in traja približno deset minut. Po napadu oseba lahko doživlja strah in je živčna še več ur.
Panični napad povezujejo s pretiranim stresom ali negativnimi okoliščinami v življenju. Leoni je zazvonil telefon. Po telefonu je izvedela za smrt njej drage osebe. Ob novici se ji je začelo vrteti, težko je dihala, ni dojemala realnosti, doživljala je panični napad. Panični napad lahko doživimo samo enkrat v življenju in se nikoli ne ponovi več ali pa ga doživimo večkrat.
Poleg tega je panični napad lahko posledica travme, strokovnjaki pa opažajo, da se prenaša iz generacije v generacijo, torej je genetsko pogojen. Biološko gledano vzrok iščejo v avtonomnem živčnem sistemu. Splošna (pre)občutljivost živčnega sistema lahko povzroči nenadno kemijsko neravnovesje, ki vodi v napad.
Prav tako je uživanje kave, alkohola, drog lahko povod za napad. Sam napad pa pogosto zamenjujejo s kapjo, srčno boleznijo in težavami z dihanjem.

Najpogostejši občutki
Marjan je na poti v službo doživel panični napad. To stanje je okusil že večkrat in vsakič se je zbal, da ga bo zadela kap. Pri napadu se srčni utrip poviša, imamo občutek kot da nam bo srce skočilo iz prsnega koša. Pogosto čutimo bolečino ali zbadanje v prsnem košu. Te občutke navadno povežemo s srčnim napadom.
Drugi pogost občutek ob paničnemu napadu je občutek, da boš znorel. Pospešen ritem srca, hitro dihanje, ki lahko privede do hiperventilacije, potenje, slabo zavedanje svoje okolice, ti lahko da občutek, da se ti meša in da nisi več v stiku z realnostjo.
Spet tretji se ob napadu počutijo, da bodo izgubili nadzor nad samim seboj. Bojijo se da bodo napravili nekaj ponižujočega pred ostalimi ljudmi. Na primer, da bodo sredi tržnice padli skupaj in se ne bodo več zavedali kaj se dogaja.
Janez si je ob jutranji kavi prižgal cigareto in kar naenkrat doživi panični napad. Simptomi napada ga privedejo do jasne misli-umiram. Veliko ljudi ob paničnem napadu misli, da umira. Vse naštete napačne razlage strah in tesnobo okrepijo. Kar vodi do še hujših paničnih napadov ter vse močnejših simptomov, ki krepijo prepričanje o smrti, kapi, izgubi kontrole, blaznosti (itd.).

Po izkušnji paničnega napada
Marjan, v zgornjem primeru, je doživel panični napad v avtu. Začel se je izogibati vožnji z avtomobilom. Strah ga je postalo, da bo vsakič, ko se bo vozil z avtom, doživel to neprijetno stanje. In res, vsakič, ko je prišel v avto se je panika ponovila. Ni se več vozil z avtom, tako se je omejil na hojo in javni prevoz. S tem pa se je posledično omejil tudi njegov konjiček-sprehodi v naravi. Izkušnja paničnega napada povzroči, da se začnemo izogibati določenim sprožilnim situacijam. Strah pred ponovnim napadom, pa navadno sproži sam napad. S časoma tako ne gre več za panični napad sam po sebi, ampak si človek s svojim strahom sam sproži napad.
Marija je svoj prvi panični napad doživela v dvigalu. Živi v trinajstem nadstropju, zato je uporaba dvigala nujna. Ker si sama ne upa v dvigalo, more z njo vedno iti njen mož. Ljudje z izkušnjo paničnega napada si upajo iti samo še tja, kjer se počutijo dovolj varne ali pa želijo spremstvo druge osebe kateri zaupajo.
V nekaterih primerih privede strah pred paniko, tako daleč, da si oseba ne upa več zapustiti hiše. Pogosto se panična motnja razvoje v agorafobijo, torej strah pred odprtimi prostori.
Od kar ima Mojca panične napade, so se ji socialni stiki zelo skrčili, ven si ne upa. Posledično večino časa preživi doma, zaprta v svoji lastni hiši.  Začelo se jo je lotevati depresivno razpoloženje. Panično motnjo velikokrat spremlja depresija, počutijo se nemočni, življenje postane bedno. Poleg tega nekatere osebe iščejo rešitev v alkoholu.
Ljudje s panično motnjo pa pogosto postanejo preveč pozorni in preobčutljivi za najmanjše spremembe v telesu. Sabina je šla v trgovino. Do trgovine je hodila hitro, zato se ji je rahlo povečal srčni utrip. Sama si je to napačno razložila, da ponovno doživlja panični napad, kar jo je privedlo do resničnega napada.
Živeti s strahom pred ponovnim paničnim napadom, izogibanje situacijam in ljudem, odvisnost od spremstva drugega, naredi življenje za ljudi s panično motnjo težko.

Kaj pravi statistika
Statistično gledano se napad najpogosteje pojavlja v zgodnjih dvajsetih letih. Ni pa nenavadno, če se pojavi pri otrocih ali ostarelih. Raziskava je pokazala, da ima 4,9 procentov žensk in 1,8 procentov moških panično motnjo. Fobije so na splošno bolj prisotne pri ženski populaciji. Tako je panična motnja dvakrat bolj pogosta pri nežnejšem spolu. Vendar pa vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje, namreč veliko ljudi doživi samo en napad brez ponovitev.
Kako zdraviti panično motnjo in kako si lahko pomagate sami, ko doživljate panični napad ter predloge za svojce boste lahko prebrali v naslednji številki.

Ozdravljivost?
Na žalost veliko ljudi ne poišče pomoči pri pojavu paničnega napada. Kar je še posebej žalostno, saj v večini primerov je panična motnja ozdravljiva.  Spada celo med najbolj ozdravljive psihološke težave.
Pomembno je vedeti, da se med zdravljenjem fizični simptomi paničnega napada lahko spremenijo. Tako je Tatjani pred zdravljenjem ob paničnem napadu začelo srce  močno biti, sedaj se je ta simptom prelevil v močno potenje rok in celega telesa. Menjava simptomov naj bi bil dober znak ozdravitve.

Psihoterapija
Če panike ne zdravimo, je ta motnja lahko uničujoča. Po pomoč se lahko obrnemo na psihoterapijo. S panično motnjo se ukvarjajo različne veje psihoterapije, učinek psihoterapije pa  je primerljiv z učinkom pri zdravljenju z zdravili.

Jemanje zdravil?
Tatjana zelo nerada vzame tableto, zato jo je prestrašil podatek, da so pri panični motnji zdravila nujna. Odšla je do svojega zdravnika in podatek preverila. Zdravila za panično motnjo niso nujna, veliko ljudi se lahko zdravi brez njih. Za zdravljenje se redko jemlje samo zdravilo brez kombinacije s psihoterapijo. Najbolj učinkovita pri zdravljenju panične motnje sta antidepresiv in benzodiazepin (lajšajo tesnobo in strah). S samimi pomirjevali je potrebno previdno, saj po nekaj tednih lahko vodijo v odvisnost. Brez strogega nadzora psihiatra ali osebnega zdravnika jih raje ne jemljimo.

Kako si lahko pomagam sam?
Samopomoč je dostikrat potisnjena na stranski tir. Vendar posamezniku lahko da občutek kontrole nad svojim stanjem in voljo, da obstajajo načini, kako si v trenutku napada pomagati sam.
Ena izmed možnosti so dihalne in sprostitvene tehnike. Tatjana je ob paničnemu napadu začela spremljati svoje dihanje. Ko je ugotovila, da diha zelo hitro, je globoko vdihnila in dolgo izdihnila. To je ponavljala toliko časa, dokler se ni umirila. Nekateri si pri dihanju pomagajo z navadno papirnato vrečko in dihajo vanjo. Čeprav bo mogoče prvi občutek, da vam primanjkuje zraka, se vseeno potrudite in umirite dihanje.
Za sproščanje obstaja veliko zgoščenk, ki vas vodijo skozi sprostitev. Če ne morete dolgo zdržati, se ne obremenjujte, začnite s 5 minutami in potem podaljšujte. Ne ustrašite se, če telo postane mlahavo in težko, če vam mogoče trzne kakšna mišica. To je normalno pri sproščanju. Če vas začnejo grabiti panične misli, se osredotočite nazaj na glasbo ali govor na cd-ju. Lahko si prišepnete, vse je v redu.
Druga stvar s katero si lahko pomagate je prigovarjanje pozitivnih misli. Tatjana je začutila mravljice po nogah, sedela je na avtobusu in prepričana je bila, da ne more vstati. ”Padla bom skupaj, padla bom skupaj, ljudje me bodo čudno gledali.” Se ji je začelo poditi po glavi. Nato se je spomnila, da je potrebno te misli utišati. Rekla si je: ”Noge me držijo, imam trde in čvrste noge, vedno sem bila športno aktivna, nemogoče je, da me noge ne bi držale. Ko so se ji ponovno vrinile negativne misli, jih je spet zamenjala s pozitivnimi. S tem si lahko zelo pomagate, vendar je potrebno vztrajati. Ni lahko ob občutku, da boš padel skupaj, imeti pozitivno misel.
Tretja stvar je matematika. Vam ni všeč? Nič zato, pomagala pa lahko. Ko začutite paniko, si izberite eno število in zapišite njegove večkratnike. Tatjana si je izbrala število 7 in začela 7, 14, 21, 28 itd. Če vam misli uhajajo, nič hudega, ko se tega zaveste, se vrnite k številom. Lahko jih na glas govorite. Če vam je enomestno število prelahko, si lahko izberete dvomestno. Bolj ko bodo misli zaposlene s seštevanjem, boljše bo.
Lahko se dogovorite s prijateljem, da je on vaš klic v sili. Ko vas zgrabi panika, ga lahko pokličete. Vendar previdno, če si prijatelj, ne smeš ”paničariti” in se zgražati nad telesnimi simptomi, kajti to bo povečalo le-te in panika bo hujša. Lepo poslušaj kaj ti ima za povedati, lahko ga vpraša kaj je delal pred paniko, kaj je delal čez dan, lahko ga spomnite na dihanje, seštevanje, pozitivne misli, opomnite, da je varen, da ni sam, da ste z njim itd.
In kar je pri vsem tem najpomembnejše: vztrajajte!

Miti o paničnem napadu
#Mit 1: Ljudje s panično motnjo morejo jesti zdravila in jih bodo jemali do konca življenja.
Zdravila niso nujni del zdravljenja.

#Mit 2: Med paničnim napadom izgubiš popolni nadzor.
Panični napad se lahko začuti kot izguba nadzora, vendar v resnici ne gre za to.

#Mit 3: Panični napadi so smrtonosni.
Ni res, lahko se tako občutijo, vendar gre za odgovor telesa na (navidezno) nevarnost.

#Mit4: Med paničnim napadom mi primanjkuje zraka.
Občutek je, da nas duši, zato začnemo hlastati za zrakom. Vendar med hiperventilacijo vdihnemo preveč kisika.

#Mit 5: Drugi vidijo, da imam panični napad.
Pogosteje ljudje sploh ne opazijo, saj so bolj zaskrbljeni, kako bodo oni izgledali v javnosti.

#Mit 6: Panične napade bom imel celo življenje.
Z zdravljenjem je moč panične napade za vedno ustaviti.