Tag Archive | zdravljenje paničnega napada

ZAPRT MED ŠTIRIMI STENAMI

Skype terapije je primerna za ljudi, ki zaradi začasnih ali stalnih ovir, ne morejo obiskovati psihoterapije v živo.

Začasne ovire
Pri začasnih ovirah imam v mislih ljudji, ki zaradi različnih razlogov začasno ne morejo zapustiti doma. Če smo dolge mesece, zaradi bolezni, poškodbe, rizične nosečnosti, poporodne depresije, poporodne anksioznosti, poporodne obsesivno kompulzivne motnje itd., zaprti med štirimi stenami, to samo še pripomore k našemu slabšemu počutju.
Prav tako nove mamice težko najdejo čas zase, kaj šele za obiskovanje terapije, razen če stanje ni tako hudo, da je to neizogibno. Da se izognemo slednjemu, si je priporočljivo poiskati pomoč čim prej.

Stalne ovire
Pri stalnih ovirah imam v mislih stalno telesno oviranost in stanja, ki nas lahko zelo omejijo, če si ne poiščemo pomoči. Sem spada socialna fobija, agorofobija, anksioznost, depresija, obsesivno kompulzivna motjnaj. Čeprav pri slednjih stanjih lahko zapustimo dom, največkrat nimamo motivacije ali pa si ga ne upamo. Pri teh stanjih, je pomembno, da si pomoč najdemo čim prej, saj se s časom slabšajo. Izolacija, občutek osamljenosti in izguba občutka za svet okoli sebe, so velik problem pri ljudeh, ki se zadržujejo samo v svojem varnem okolju.

 

POPORODNA ANKSIOZNOST

Ko povijemo otroka, je določena stopnja zaskrbljenosti glede njega in našega starševstva pričakovana, še posebej če je to naš prvorojenček. Vendar se kar 11% novim mamam zgodi, da so prekomerno zaskrbljene. „Ali otroku škodujem, če ga podojim 20 minut kasneje?“, „Ali bo zbolel, ker je bil zunaj nekaj časa brez pokrivala?“ Ko naša zaskrbljenost preseže realno grožnjo govorimo o poporodni anksioznosti.

Verjetno je večina že slišala za poporodno depresijo, medtem ko je anksioznost (in tudi obsesivna kompulzivna motnja) po porodu manj znania. Presenteljivo je, da v primerjavi s poporodno depresijo kar 5% več mam razvije poporodno anksioznost (11% mam), vendar se o njej redko govori. V nekaterih primerih lahko mame doživljajo obe hkrati, več o slednjem lahko preberete TUKAJ.

Simptomi, ki jih ne smemo spregledati
O poporodni anksioznosti govorimo, če se pojavljajo sledeči simptomov znotraj 12. mesecev od rojstva otroka in trajajo 2 tedna ali več. Znaki se lahko začneko pojavljati že med nosečnostjo.

  • Neprestana zaskrbljenost, da se bo zgodilo nekaj gorznega. Skrbi se navadno sučejo okoli otroka, starševstva in novega načina življenja.
  • Nemogoče se je sprostiti, neprestana napetost in občutek, da je potrebno ves čas nekaj početi.
  • Vsiljive misli, katere lahko varjirajo od „sem slaba mama“ do „želim škodovati svojemu otroku.“
  • Telesni simptomi vključujejo stiskanje v trebuhu, glavobol, tresenje, slabost, panične napade.
  • Težave z apetitom in spanjem.
  • Občutek, da je nekaj narobe z nami.

Pomoč je potrebna
V kulturi, kjer je materinstvo predstavljeno kot največje zadovoljstvo ženske, je težko spregovoriti in poiskati pomoč, če doživljaš poporodno anksioznost (ali depresijo ali obsesivno kompulzivno motnjo). Žal ne morem trditi, da nekdo odzunaj ne bo sodil našega starševstva, medtem ko se mi borimo s poporodno anksioznostjo. Pozitivna stran je, da nismo sami. Bolj ko govorimo o tegobah starševstva, bolj realno sliko družba dobijo o njem.

Pomembno je, da se pomoč poišče čim prej, tudi pri blagih simptomih. Nezdravljena poporodna anksioznost lahko vplivajo na željo po povezovanju z otrokom. Veliko mamam je v pomoč pogovor s strokovnjakom, kjer lahko brez obsojanja govorijo o svojih občutkih ter dobijo predloge, kako ravnati z anksioznostjo in vsiljivimi mislimi. V skrajnih primerih, je kljub dojenju, možna tudi uporaba zdravil. Zdravila se določijo na podlagi vsakega posameznega primera. V slednjem primeru se je najbolje obrniti na psihiatra.

Lahko preprečim anksioznost?
Informiranost o poporodni anksioznosti, lahko prepreči globoko obliko te motnje, saj se lahko obrne na pomoč v začetnih fazah poporodne anksioznosti. Rizična faktorja za razvoj poporodne anksioznosti sta (poporodna) anksioznost v družini in zgodovina anksiozne motnje pri posamezniku. Kljub rizičnim faktorjem, lahko doleti vsakogar, neglede na pretekle izkušnje z anksioznostjo.
Prav tako je vzrok za razvoj motenj razpoloženj moč iskati v drastičnih hormonskih spremembah, ki se dogajajo v našem telesu med nosečnostjo in po njej. To je ranljivi čas za razvoj motenj kot sta depresija in anksioznost.

Preberi si osebni zgodbi TUKAJ in TUKAJ.

Nisi sama! Čustven video mam s poporodno anksioznostjo: 

VRSTE ANKSIOZNE MOTNJE

V članku na kratko predstavim različne vrste anksiozne motnje. Lahko se najdemo v več kot eni izmed njih. Zdravljenje anksioznosti je pomembno in učinkovito. Odlašanje z obiskom strokovnjaka stanje poglobi in poslabša.

Vrste anksioznosti Opis
Panična motnja (VEČ) Panični napad je kot preplavajoč občutek groze. Normalno doseže svoj vrh v 10 minutah in nato počasi pojenja. Nekateri simptomi napada nas lahko spremljajo še dolgo po njem. Pojavi se v stresnih trenutkih ali pa se ne navezuje na nobeno določeno situacijo. Ljudje imajo lahko samo en panični napad. V tem primeru ne govorimo o panični motnji.
Simptomi: hitro bitje srca, potenje, šibkost, omedlevica, vrtoglavica, vročina, mrzlina, tresenje, krči, slabost, bolečine v prsih, dušenje, izventelesnost, strah pred ponovnim napadom, strah, da umiramo, strah, da se nam bo zmešalo.
Tovrsti napadi nas lahko zelo omejijo, če jih ne zdravimo se lahko razivjejo v agorofobijo.
Agorofobija Eden izmed treh ljudi s panično motnjo razvije agorofobijo. Ta nastane zaradi ponavljajočih se paničnih napadov. Posameznik se zaradi straha pred ponovitvijo paničnega napada začne izogibati določenih krajev in situacij.
Agorofobijo interpretirajo na dva načina, in sicer kot strah pred neznanimi kraji in odhodom iz hiše ter kot izogibanje situacijam, kjer ni takojšne možnosti za pobeg.
Generalizirana anksiozna motnja (GAM) Ko se posameznik več kot 6 mesecev pretirano obremenjuje z vsakdanjimi problemi (zdravje, denar, družina, služba) govorimo o GAM. Pri zaskrbljenosti s samo enim področjem, še ne moremo govoriti o GAM.
Spremljevalni fizični simptomi: utrujenost, glavobol, napetost in bolečine v mišicah, težave pri požiranju, tresenje, trzanje, razdražljivost, potenje, slabost, vrtoglavica, pogosto uriniranje, zadihanost, vročica, težave s koncentracijo, nespečnost.
Specifična fobija Močen strah pred nečem, kar predstavlja zelo malo ali nobene nevarnosti (zaprti prostori, višina, dvigalo, letalo, tunel, avtocesta, psi, kri itd.). Čeprav se ljudje zavedajo, da je njihov strah pretiran, jim misel ali izpostavljanje tej situaciji povzroči panični napad ali anksiopznost.
Separacijska anksioznost (SA) SA je normal faza odraščanja, ki se pojavi pri 7 mesecih, doseže vrh med 10-18 meseci in počasi pojenja do otrokovega 3. leta. V tem obdobju se srečamo s težavami pri spanju otroka in ob separaciji (jokanje, anksioznost, oklepanje). Če starši v tem obdobju na strah odreagirajo pozitivno in otroka naučijo, kako se z njim soočiti, anksioznost preraste. V nasprotnem primeru vztraja v odraslosti. Kar 7% odraslih ima SA. V primerjavi z zdravili se je psihoterapija izkazala za boljšo metodo zdravljenja.
Za diagnozo SA potrebujemo vsaj 3 sledeče simptome: močan stres ob ločitvi od doma ali pomembne osebe; strah pred izgubo pomembne osebe (zaradi bolezni, nesreče); nezapuščanje doma zaradi straha pred ločitvijo; ne želite biti sami ali brez pomembne osebe; nočne more z vsebinami separacije; težave s spanjem, če pomembna oseba ni prisotna.
Socialna anksioznost=socialna fobija (SF) SF je močen strah v eni ali več socialnih situacij. Zaskrbljenost kako bo/je bilo v tej situaciji lahko traja dneve, tudi tedne, pred in po dogodku. Pojavlja se strah pred osramotitvijo in/ali ocenjevanjem drugih. Posledično, se umaknejo iz socialnih situacij. Pogosto si pomagajo s samozdravljenjem (droge, alkohol, hrana). 66% ima poleg socialne fobije tudi drugo mentalno motnjo, najpogosteje anksioznost ali depresijo.
Spremeljevalni fizični simptomi: zardevanje, potenje, tresenje, hitro bitje srca, slabost, driska, panični napad, jeclanje.

SPREGLEDANI SIMPTOMI ANKSIOZNOSTI

V tem članku bom naštela simptome, ki jih navadno ne zasledim med simptomi panike, vendar pri svojem delu opažam, da so pogosti pri ljudeh z anksioznostjo.
Marsikateri izmed spodaj naštetih simptomov, lahko dajo človeku občutek, da se mu je popolnoma zmešalo, vendar so v resnici pogost spremljevalec panične motnje.
Kot običajno, nimamo vsi ljudje vseh simptomov, prav tako so nekateri prehodne narave in se pojavljajo le občasno.

 

  • „Umrl bom, zmešalo se mi bo, kap me bo.“: gre za obsesivno misel, torej, po domače, misel, ki se nam zalepi v možgane, če jo želimo pregnati se nam vrača v zavest, nad njo nimamo kontrole. 
  • Bolečina: ob nenavadni ali dolgo vztrajajoči bolečini, se pojavljajo misli/predstave, da je nekaj hudo narobe. 
  • Nepoznana hrana/zdravilo: lahko se pojavijo predstave, da se nam bo pri zaužiti nepoznani hrani »nekaj zgodilo«. Čez čas, ko ugotovimo, da temu ni tako, se umirimo. 
  • Športanje: dvignjen srčni utrip nekatere asociira na panični napad, zato se izogibajo športu.
  • Požiranje: opazam, da ima 1/4 oseb z anksioznostjo občasen strah pred požiranjem. Navadno so imeli/imajo težave z dihali ali pa se jim ob tesnobi stisne in izsuši grlo, kar povzroči težko požiranje. 
  • Občutek ujetosti: strah, da ne moreš ven (iz prostora, situacije, občutka). Ujetost povzroči stisko in nemir. 
  • Občutljivost na zvok/svetlobo/vonj: pri paničnemu napadu nas lahko zmoti hrup, svetlost prostora ali vpadljiv vonj. Pri nekaterih ljudeh senzorji med tesnobo postanejo še bolj občutljivi na zunanje dražljaje. 
  • „Ponorela“ domišljija: nekontrolirane negativne misli ali predstave, ki so lahko povezane z nami ali drugo osebo. Npr.: peljemo se s kolesom proti železniškim tirom, v glavi se nam pojavi prestava, kako bo iz nekje prišel vlak in nas povozil. V glavi si živo predstavljamo naše poškodovano telo.
    Opažam, da ljudje s »ponorelo« domišljijo pogosto poročajo tudi o strahu pred temo.

Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.

DVA NIVOJA ANKSIOZNOSTI: moja opažanja iz psihoterapevtske prakse

Tema, ki mi je blizu in s katero se posledično veliko ukvarjam v moji zasebni psihoterapevtski praksi je anksioznost (na splošno o paničnih napadih, si lahko preberete TUKAJ). V tem članku bi rada pisala o mojih opažanjih, kako ljudje pristopijo k zdravljenju anksioznosti in kaj osebno menim, da je pri tem potrebno vzeti na znanje.

Na kratko, verjamem, da je k anksioznosti potrebno pristopit na dveh nivojih:

Prvi nivo je pristop k simptomom. V dobi interneta, se ljudje sami izobrazijo o paničnih napadih, posledično je ta nivo najbolj dostopen za samopomoč. Veliko ljudi pride v psihoterapijo opremljenih z znanjem in repertuarjem vaj kako si pomagati pri paničnem napadu.  Kognitivno vedenjska psihoterapija se posveča predvsem temu nivoju. Opažam, da delo na samo tem nivoju ni dovolj. V moji psihoterapevtski praksi 80% časa namenim predvsem drugemu nivoju, ki mu pravim

globlji pristop: psihoterapevtski odnos nudi varen, razumevajoč, zaupljiv prostor. Občutek, da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš, pri anksioznosti igra veliko vlogo. V tem primeru je to prostor, kjer lahko poveš stvari, ki jih redko deliš z drugimi. Opazila sem, da ljudje z anksioznostjo, dostikrat sami v sebi meljejo svoja čustva, medtem ko po drugi strani preko svojih meja pomagajo drugemu, dokler vse skupaj ne eksplodira v paniko.
Ta nivo najlažje primerjam z metaforo adrenalinskega parka, kjer oseba stoji na visokem ozkem deblu. Na vrhu je komaj dovolj prostora za obe stopali. Deblo se maje, oseba v strahu lovi ravnotežje. Terapevtski odnos drži to deblo, da se neha majati in oseba lahko zadiha in pogleda okoli sebe.
Tako kot vsak odnos, se tudi terapevtski gradi s časom.

Pogoste zmotne predstave, ki jih opažam
Večina ljudi pričakuje, da se paniko zdravi po nekem postopku (receptu), ki ga sami niso znali ugotoviti, zato to pričakujejo od psihoterapevta. Žal recept ne obstaja, obstajajo pa pripomočki, ki lajšajo paniko in terapevtski odnos, kjer imamo priložnost predelati svoje stiske.

Ne verjamem, da je 100% izboljšava pri anksioznosti mogoča, torej da po terapiji ne bomo nikoli več doživeli paničnega napada. Prva stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vse potlačene, neizgovorjene, nepredelane vsebine, ki dobijo prostor v terapevtskem odnosu. Druga stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vsi zunanji stresni dogodki. V tem primeru, menim, da se nam telo odzove z anksioznostjo tako, kot se nekomu drugemu z depresijo, agresijo itd.
Razlika, po delu na sebi, je v tem, da nas veliko manj stvari spravi v tak stres, da se odzovemo z anksioznostjo. Imamo neko varno mrežo ljudi in orodji ter znamo kvalitetno odreagirati in pomagati telesu, da gre čez paniko. Vedeli bomo, da gre za odziv na nekaj globjega in se bomo vprašali, kaj je tisto, kar nas res skrbi in kar vrjetno prinese največje olajšanje, vedli bomo, da gre samo za nekaj prehodnega in se ne bomo bali, da se bo panični napad še enkrat ponovil.

Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.