Tag Archive | bujna domišljija

DOMIŠLJIJA

Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo.
SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov.
Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju.
Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj.

Otroci
Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu.
Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel?
Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah.
Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju.

Domišljija in realnost
Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo.
Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli.

Zakaj nam še služi domišljija?
Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke.
Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema.

Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

SPREGLEDANI SIMPTOMI ANKSIOZNOSTI

V tem članku bom naštela simptome, ki jih navadno ne zasledim med simptomi panike, vendar pri svojem delu opažam, da so pogosti pri ljudeh z anksioznostjo.
Marsikateri izmed spodaj naštetih simptomov, lahko dajo človeku občutek, da se mu je popolnoma zmešalo, vendar so v resnici pogost spremljevalec panične motnje.
Kot običajno, nimamo vsi ljudje vseh simptomov, prav tako so nekateri prehodne narave in se pojavljajo le občasno.

 

  • „Umrl bom, zmešalo se mi bo, kap me bo.“: gre za obsesivno misel, torej, po domače, misel, ki se nam zalepi v možgane, če jo želimo pregnati se nam vrača v zavest, nad njo nimamo kontrole.
  • Bolečina: ob nenavadni ali dolgo vztrajajoči bolečini, se pojavljajo misli/predstave, da je nekaj hudo narobe.
  • Nepoznana hrana/zdravilo: lahko se pojavijo predstave, da se nam bo pri zaužiti nepoznani hrani »nekaj zgodilo«. Čez čas, ko ugotovimo, da temu ni tako, se umirimo.
  • Športanje: dvignjen srčni utrip nekatere asociira na panični napad, zato se izogibajo športu.
  • Požiranje: opazam, da ima 1/4 oseb z anksioznostjo občasen strah pred požiranjem. Navadno so imeli/imajo težave z dihali ali pa se jim ob tesnobi stisne in izsuši grlo, kar povzroči težko požiranje.
  • Občutek ujetosti: strah, da ne moreš ven (iz prostora, situacije, občutka). Ujetost povzroči stisko in nemir.
  • Občutljivost na zvok/svetlobo/vonj: pri paničnemu napadu nas lahko zmoti hrup, svetlost prostora ali vpadljiv vonj. Pri nekaterih ljudeh senzorji med tesnobo postanejo še bolj občutljivi na zunanje dražljaje.
  • „Ponorela“ domišljija: nekontrolirane negativne misli ali predstave, ki so lahko povezane z nami ali drugo osebo. Npr.: peljemo se s kolesom proti železniškim tirom, v glavi se nam pojavi prestava, kako bo iz nekje prišel vlak in nas povozil. V glavi si živo predstavljamo naše poškodovano telo.
    Opažam, da ljudje s »ponorelo« domišljijo pogosto poročajo tudi o strahu pred temo.

Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.