ČLANEK 1: IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU

V sklopu 3. člankov se bom dotaknila zelo globoke izgube-izgube starša v obdobju odraščanja. Zamisli si, da se podaš na svoj prvi resnejši podvig v gore. Zraven imaš izkušenega spremljevalca, na katerega se popolnoma zaneseš, da te bo pripeljal do vrha. Pokazal ti bo pot, prepričal se bo, da je varna, poskrbel bo, da ne boš dehidriral. Sredi podviga tvoj spremljevalec umre. Kaos! Strah! Podobna tej izkušnji je izkušnja izgube starša v otroštvu. Izguba je velika in ima močne posledice. Če stars lahko zavedno izgine, potem nič na svetu ni varno in zagotovljeno. Izguba starša lahko razdre družino kot skupnost. Družina neha funkcionirati kot celota, ampak se razbije na posameznike v družini. Pri čemer se vsak sam sooča z izgubo.

Večina ljudi doživlja dan, ko so izgubili starša kot dan, ko se je njihovo otroštvo končalo in so bili primorani hitro odrasti. Na ta dan se je njihovo življenje drastično spremenilo. Kakšna je tvoja izgušnja?

Žalovanje
Žalovanje ni univerzalno, saj ljudje ne žalujemo na isti način. Otrok opazuje odziv preživelega starša in se nauči kako naj bi žaloval. “Ali je v redu jokati ali moram biti močen?” Način žalovanja pa je tudi odvisen od naše starosti.

Na primer, otrok pred 2. letom lahko preneha govoriti, otrok pred 5. letom ima lahko težave z uriniranjem, prehranjevanjem in spanjem. Šolajoči otroci lahko začnejo doživljati fobije in strah, da je z njihovim telesom prav tako nekaj narobe (hipohondrija). Prav tako se lahko umaknejo vase ali pa začnejo pretirano pomagati. Še posebej pri fantih žalost lahko zamenja jeza in agresija. Adolscenti se na izgubo lahko odzovejo bolj podobno odraslemu, hkrati pa se zaradi strahu pred drugačnostjo, lahko odpovejo izražanju svojih občutkov.

Otroci, ki so izgubili starša, ko so bili dojenčki lahko čutijo odsotnost in ne izgube. “Ne vem kaj pomeni oče. Ko sem začel šolo sem se počutil drugače od ostalih otrok, ki so imeli očeta in mamo. /…/ Nisem imel predstave očeta, samo mene, brata in mamo. “(Harris, 1995, p.18). “Moj starejši brat je bil 13, ko je (mama) umrla.  In pogosto govori o tem, kakšno bi bilo lahko življenje, če bi mama še živela. Ampak on ve, kakšno je bilo življenje, ko je mama še živela. On jo lahko resnično pogreša. Jaz je nikoli nisem imela, zato ne čutim izgube. “(Harris, 1995, p.18).

Kako ste žalovali v vaši družini?

Kaj lahko preživeli stars naredi za svoje otroke?
Včasih otrok ne izgubi samo enega starša, ampak tudi preživelega. Slednji je sam v taki bolečini zaradi izgube partnerja, da ne zmore držati družine skupaj. Preživeli stars se lahko odzove na izgubo z zlorabo, zanemarjanjem ali jezo nad svojimi otroki. Prav tako lahko na otroka začnejo gledati kot na odraslo osebo ali pa padejo v globoko depresijo in se popolnoma umaknejo iz otrokovega življenja. Pomembno je, da tudi starš poskrbi zase in se obrne na strokovno, družunsko in prijateljsko pomoč. Svojim otrokom pa lahko pomaga pri žalovanju tudi preko sledečih predlogov:

  • Pomembno je, da skuša obdržati otrokovo rutino čim bolj redno. To bo zmanjšalo otrokovo anksioznost in s časoma prineslo nazaj občutek stabilnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da ima otrok zadostne informacije glede smrti, ki so primerne za njegovo starost. Pogosto jih skrbi, da bo umrl tudi drugi stars. Pomembno je, da se z njimi pogovarjamo o njihovem strahu in jim zagotovimo (tudi večkrat), da niso odgovorni za smrt starša.
  • V tem obdobju se je najbolje izogniti dodatnim spremembam kot so selitev, sprememba šole. Velike spremembe doprinesejo k težavnosti žalovanja za izgubljenim staršem.

Kako je bilo v tvoji družini? Kako je preživeli starš držal družino skupaj dolgoročno? Kje, če sploh, je preživeli starš iskal pomoč?

O tem se ne govori
V nekaterih družinah se o izgubi sploh ne govori. Otrok pa lahko tudi namerno skrije svoje občutke, saj s tem želi zavarovati preživelega starša pred dodatno bolečino. Marsikateri moj klient v primarni družini ni govoril o izgubi starša. Takoj po smrti je bilo nekaj prostora za čustva in občutke, kmalu za tem pa se je moral vsak član družine soočat z občutki sam v svoji zasebnosti. Ne, da je bilo prepovedano govoriti o dogodku in občutkih, ampka so želeli prihraniti družini nadaljne bolečine.
Pomembno je, da se predela boleče občutke izgube. Preživeli starš naj spodbuja in se pogovarja s svojimi otroci o njihovih občutkih. Prostor za občutke se lahko ustvari tudi preko rednih ritualov. Na primer: skupen letni obisk groba in pogovor, praznovanje rojstnega dne umrlega starša ipd.

Ste v tvoji družini govorili o občutkih? Ali je O.K. o njih govoriti tudi sedaj, ko si odrasel?

-4% otrok v zahodnjem svetu je izgubilo starša med odraščanjem

-1 od 9 odraslih je izgubilo starša preden so dopolnili 20 let

-40% se jih je pretvarjalo, da so v redu, ker niso želeli vznemirjati preživelega starša

-63% se jih je balo, da bo preživeli starš tudi zbolel in umrl

Vir: Poll by Greenwald & Associates for New York Life Foundation and Comfort Zone Camps.

Comments are closed.