DVA NIVOJA ANKSIOZNOSTI: moja opažanja iz psihoterapevtske prakse

Tema, ki mi je blizu in s katero se posledično veliko ukvarjam v moji zasebni psihoterapevtski praksi je anksioznost (na splošno o paničnih napadih, si lahko preberete TUKAJ). V tem članku bi rada pisala o mojih opažanjih, kako ljudje pristopijo k zdravljenju anksioznosti in kaj osebno menim, da je pri tem potrebno vzeti na znanje.

Na kratko, verjamem, da je k anksioznosti potrebno pristopit na dveh nivojih:

Prvi nivo je pristop k simptomom. V dobi interneta, se ljudje sami izobrazijo o paničnih napadih, posledično je ta nivo najbolj dostopen za samopomoč. Veliko ljudi pride v psihoterapijo opremljenih z znanjem in repertuarjem vaj kako si pomagati pri paničnem napadu.  Kognitivno vedenjska psihoterapija se posveča predvsem temu nivoju. Opažam, da delo na samo tem nivoju ni dovolj. V moji psihoterapevtski praksi 80% časa namenim predvsem drugemu nivoju, ki mu pravim

globlji pristop: psihoterapevtski odnos nudi varen, razumevajoč, zaupljiv prostor. Občutek, da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš, pri anksioznosti igra veliko vlogo. V tem primeru je to prostor, kjer lahko poveš stvari, ki jih redko deliš z drugimi. Opazila sem, da ljudje z anksioznostjo, dostikrat sami v sebi meljejo svoja čustva, medtem ko po drugi strani preko svojih meja pomagajo drugemu, dokler vse skupaj ne eksplodira v paniko.
Ta nivo najlažje primerjam z metaforo adrenalinskega parka, kjer oseba stoji na visokem ozkem deblu. Na vrhu je komaj dovolj prostora za obe stopali. Deblo se maje, oseba v strahu lovi ravnotežje. Terapevtski odnos drži to deblo, da se neha majati in oseba lahko zadiha in pogleda okoli sebe.
Tako kot vsak odnos, se tudi terapevtski gradi s časom.

Pogoste zmotne predstave, ki jih opažam
Večina ljudi pričakuje, da se paniko zdravi po nekem postopku (receptu), ki ga sami niso znali ugotoviti, zato to pričakujejo od psihoterapevta. Žal recept ne obstaja, obstajajo pa pripomočki, ki lajšajo paniko in terapevtski odnos, kjer imamo priložnost predelati svoje stiske.

Ne verjamem, da je 100% izboljšava pri anksioznosti mogoča, torej da po terapiji ne bomo nikoli več doživeli paničnega napada. Prva stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vse potlačene, neizgovorjene, nepredelane vsebine, ki dobijo prostor v terapevtskem odnosu. Druga stvar, ki nam povzroča anksioznost, so vsi zunanji stresni dogodki. V tem primeru, menim, da se nam telo odzove z anksioznostjo tako, kot se nekomu drugemu z depresijo, agresijo itd.
Razlika, po delu na sebi, je v tem, da nas veliko manj stvari spravi v tak stres, da se odzovemo z anksioznostjo. Imamo neko varno mrežo ljudi in orodji ter znamo kvalitetno odreagirati in pomagati telesu, da gre čez paniko. Vedeli bomo, da gre za odziv na nekaj globjega in se bomo vprašali, kaj je tisto, kar nas res skrbi in kar vrjetno prinese največje olajšanje, vedli bomo, da gre samo za nekaj prehodnega in se ne bomo bali, da se bo panični napad še enkrat ponovil.

Kopiranje članka ni dovoljeno. Opažanja so moja in posledično je ob navajanju le teh v drugih člankih potrebno ustrezno navesti vir.

Comments are closed.