Archives

PRVI DEL: MOJ STARŠ IMA BORDERLINE OSEBNOSTNO MOTNJO

Jan10

“V tej seriji člankov ne bom pisala o Borderline osebnostni motnji (BDP), ampak o otrocih, ki so živeli s staršem, ki jo ima. Do sedaj je veljalo, da več žensk trpi za BDP kot moških. Zato v tem članku pišem o Borderline mamah, vendar so novejše raziskave pokazale, da je mnogo moških bilo napačno diagnosticiranih. Sedaj verjamejo, da je procent med moškimi in ženskami z BDP približno enak. Torej, čeprav pišem o mamah, očetje niso izvzeti.
Večina ljudi sploh ne bi mogla verjeti, kaj vse se dogaja v Borderline družinah. Dinamika v njih je napeta, destruktivna in zunanjemu opazovalcu nevidna. BDP je slabo strukturirana in nepredvidljiva osebnostna motnja. Lahko so zelo uspešni, vendar imajo velike težave v intimnih odnosih. Pogosto imajo agresivne izpade, se samopoškodujejo in se zatekajo k drogam in alkoholu. Zdijo se kot otroci v odraslem telesu. Oseba z BDP je lahko izredno nezrela in deluje kot da je ostala v zgodnji fazi psihološkega in čustvenega razvoja. Posledično Borderline starši postaršijo svoje otroke, torej jih naredijo odgovorne za njihovo dobro počutje, kar je ena izmed oblik otroške zlorabe.
Medtem ko oseba, ki trpi za depresijo ali bipolarno motnjo, ohranja svoje razpoloženje več tednov, ga oseba z BDP hitro spreminja. Njegovi izbruhi besa, depresije in anksioznosti se končajo v nekaj urah, največ enem dnevu. Borderline staršu pogosto manjka empatije, ne sprejema odgovornosti za svoje vedenje, se poslužuje ustrahovanja in manipulacije, je neiskren, njegovi odnosi so kaotični in močno nefunkcionalni, nima občutka pravičnosti in je zelo okupiran sam s sabo. Borderline staršu manjka vplogled v samega sebe. Prepričan je, da je dober starš nehvaležnemu otroku. Gre celo tako daleč, da se navzven neprestano dokazuje, kako dober starš je. Ampak kako je biti na drugi strani? Na strani otroka?

Dinamika Borderline družin
Zate ni prostora
Otroci v teh družinah žrtvujejo svoj pravi jaz, zato da lahko preživijo svoje otroštvo. Če čutijo drugače kot njihov Borderline starš, jih ta čustveno ali fizično zlorabi. Če zavrnejo, kar jim starš ponuja (nasvet, predlog, čustvo), jih ta obravnava kot nehvaležne, nelojalne, slabe otroke.
Zaradi strahu pred zapuščenostjo, mame svoje otroke dušijo in jih obravnavajo kot podaljšek sebe. Otrok se hitro nauči, da je bolje iti s tem, kar zahteva od njega mama, drugače bo prišlo do konflikta in do čustvene izolacije. Za otroka, ki je odvisen od svoje mame, ni druge poti kot žrtvovanje svoje identitete in strinjanje z njo. Otrok se odziva na svojo mamo zato, ker je obvezan, ne zaradi iskrene želje po kontaktu. Avtonomija in svoboda izražanja v tem odnosu nimata prostora. Sledeči primeri prikazujejo, kako mama pozornost obrne nase in s tem odvzame prostor otroku:

  •          Najstnik pove svoji mami, da se že dlje časa počuti depresivnega. Njen odziv: ”Zakaj se pa ti
    počutiš depresivnega? Veš kaj sem mogla jaz vse dati čez, ko sem bila tvojih let? Občutek in potencialno resna situacija najstnika je spregledana in zanikana.
  •          “Mami, danes ne morem priti na večerjo, ne počutim se v redu.” Mama: Ti se ne počutiš v redu? Jaz še vedno trpim od carskega reza, ki sem ga imela, da si ti lahko prišla na svet.”
  •          “Vsakič, ko jo skušam soočiti s problemom, katerim koli problemom, ga obrne tako, da se pozornost preusmeri nanjo.“

Razcep
Razcep je zelo značilni obrambni mehanizem Borderline osebnostne motnje. Kar pomeni, da oseba razcepi dobre in slabe dele svoje osebnosti ter slab del projecira na zunanjo osebo. To bi lahko tudi bil razlog, zakaj tvoja mama zanika vse slabo in vidi samo dober del sebe.
V družinski dinamiki se razcep pogosto kaže pri delitvi otrok na slabega in dobrega. Mama združi moči z dobrim otrokom, ki je prisiljen, da se vede kot ona in ponekod tudi izvršuje njene zahteve. Dobri otrok s seboj pogosto nosi občutek krivde, da se je izognil zlorabi. Ta dinamika pogosto privede do odtujenih in disfunkcionalnih odnosov med brati in sestrami. Posledično je v Borderline družinah vsak član družine sam in nepovezan z drugim.
Razcep se lahko kaže tudi drugače. Mama te vidi kot popoldnega (idealizacija) v enem trenutku ter kot popolnoma slabega v naslednjem.

  •          “Brat je bil zlati otrok v naši družini. Mama mu je vse dopuščala. Vse kar je bilo narobe je bila moja ali sestrina krivda. Midve sva bili tarča mamine čustvene zlorabe. Ampak, če pomislim na njegov odnos z mamo, je on moral biti tam zanjo v vsakem trenutku, jo braniti, poslušati in spati v isti postelji vse do zgodnjih najstniških let.”
  •          “Mama me je vedno občudovala, ko sem domov prinesla dobro oceno. Kar ni nehala s komplimenti. “Kako si pametna in kako občudujem tvojo predanost in motivacijo za šolo.” V trenutku, ko sem domov prinesla slabo oceno, no ni bila zares slaba, samo ne najboljša, sem morala poslušati kako sem lena in kako nikoli ne bo nič iz mene.”
  •          “Včasih se sprašujem, ali bo moja mama kdaj sposobna imeti pogovor z mano, ne da bi vmes rekla nekaj podobnega kot: “Ti me sovražili že od otroštva.” In nato me pokliče naslednji dan kot da včeraj ni grozila, da bo zaključila z najinim odnosom. Navadno me začne spet oboževati, ko potrebuje nekaj, za kar ve, da ji lahko pomagam. Potem sem v njenih očeh spet dobra oseba.”

Rada pomaga
Tri načini “pomoči” se pogosto pojavljajo pri Borderline dinamiki:
1. Pogosto naredijo veliko za skupnost v kateri živijo. Včasih dajo v imenu pomoči tudi tvoje stvari, brez da bi te vprašali.
2. Pomoč tebi pogosto pride z neizrečenim pričakovanjem. Pomoč ni altruistična, ampak podpira mamin željeni videz dobre mame. V primeru, da zavrneš njeno pomoč, je užaljena. Enkrat, ko sprejmeš njeno pomoč, te s tem lahko kontrolira še leta po tem. Na primer, ko želi kaj doseči, ti njeno pomoč vrže pod nos ali pa ti zbuja občutek slabe vesti. Otrok se hitro nauči, da je bolje, da za pomoč ne prosi. Prav tako se začne izogibati ponujeni pomoči.
3. Pričakuje, da ji pomagaš ali bolje rečeno, rešiš iz vsakega čustvenega ali dejanskega problema, ki ga ima. Pogosto igrajo na karto ” “Ne želiš narediti tega zame? Ampak jaz sem tvoja mama. Če bi bil dober otrok, bi poskrbel za svoje starše.”

  •          „Njena metoda, da me prosi za pomoč, je „da mi drži pištolo na glavi“. Takšno izsiljevanje mi vzame vsak dober občutek, ki bi ga lahko imela ob tem, ko ji pomagam.“

Zanemarjanje
Fizično in čustveno zanemarjenje je zelo pogosto v Borderline družinah. Ljudje z BDP so lahko preokupirani z lastno bolečino in niso sposobni skrbeti za svoje otroke. Prav tako je zloraba drog in alkohola pogost pojav pri tej osebnostni motnji. Kar pusti otroke prepuščene sami sebi.

  •         “Moja mama se je za več dni skupaj zaprla v svojo sobo. Zelo sem se bala, da si bo kaj naredila. Bila sem prisiljena, da skrbim zase in za mlajše brate. Prav tako sem izgubljala energijo s tem, ko sem jo poizkusila prepričati, da naj pride ven iz sobe.“
  •          „Redko je pokazala naklonjenost. Prav tako je zbadala mene in brata, če sva ji rekla „Rad te imam“. Rekla je, da to lahko rečeš samo, če misliš resno. Nikoli ne bo prišla k nama in nama izkazala naklonjenost. Midva sva morala iti k njej po objem in poljub. Spomnim se, kako sem jo v kinu želela držati za roko. Svojo roko je potegnila stran in me čudno pogledala.”

Bes
Izbruhi besa so zelo značilni za BDP.

  •         „Ko se je moj oče izselil iz hiše in sem jaz postala najstnica se je v najnem odnosu z mamo nekaj spremenilo. Začeli sva se prepirati. To sva počeli na isti način kot sta se pred tem kregala moja starša-brutalni, burni prepiri, ki so trajali ure. Nisem vedela ali je to normalno.”
  •          „Mojo mamo popade bes in mi ure in ure govori kako sem grozna. Nato me vpraša, kaj želim za večerjo, kot da se sploh več ne spomni, da me je par trenutkov nazaj zmerjala. Obnašala se je kot da sem nora jaz, tako da sem imela občutek, da je res problem v meni. Peljala me je celo k otroški psihologinji, da ona določi, kaj je z mano narobe in zakaj se tako pogosto prepiram z njo Nato nisem več smela na terapijo, ker se je močno skregala z receptorko v psihološki ordinaciji.“
  •          „Moja mama je lahko vklopila in ugasnila svojo sadistično vedenje v trenutku. Takoj je postala normalna, ko je nekdo drug vstopil v prostor. Do mene in brata se je vedla kot kača, v trenutku, ko se je pojavila druga oseba na vratih ali po telefonu, je postala vsa sladka. Že takrat mi je šlo na bruhanje zaradi njenega dvoličnega vedenja.“

Kritičnost
Borderline starši pogosto ponižujejo, zmerjajo in kritizirajo svoje otroke.

  •          „To je ženska, ki je kritizirala vse na meni. Od mojega dolgočasnega izgleda (ni bil dolgočasen, samo ne dovolj podoben njenemu), moje zoperne, moteče diete, do moje potrebe po duhovnem življenju (religija je za šibke, neumne ljudi, ki potrebujejo oporo, da pridejo skozi življenje). Čeprav sem nadarjena umetnica, z prestižnimi nagradami, noben moj nastop ne uide njeni kritični pripombi.“
  •          „Naučila sem se biti vedno na preži, nikoli nisem oporekala njeni avtoriteti, trudila sem se biti najboljša v vsem, kajti karkoli manj je bilo veliko razočaranje v njenih očeh.“

Po drugi strani je BDP nezmožen sprejeti kritiko. Tako močno ne želijo priznati svoje zmote, da skušajo spremeniti tudi zakone narave, če je to potrebno.

  •         „Ni niti pomislila, da bi spremenila način sestavljanja mize, tudi če je ta več kot očitno šel nasproti z zakonom fizike.“
  •          „Na faksu sem se končno opogumila in ji povedala, da ima težave z alkoholom. Po treh intervencijah je bil moj trud za brez veze. Njena resnica je bila edino kar je lahko videla, ne glede na to, da se sama dejstva niso ujemala.“

Obsojanje in krivda
Borderline starš svojim otrokom vzbuja občutek krivde, da doseže, kar želi. Pogosto vzbujanje krivde uporabljajo zaradi strahu pred separacijo. Vsakič, ko želi otrok oditi po svoje ali narediti nekaj sam, mu začnejo vzbujati krivdo. Seveda pri tem ne pozabijo omeniti “kako so osamljeni in kako slab otrok si, da ne preživiš več časa z njimi.” Čeprav se večino časa, ki ga preživita skupaj, prepirata. Posledično se kriviš za vse- za slabo razpoloženje svoje mame, za neuspeli partnerski odnos, v katerem si, za to, da imaš željo, da preživiš čas sam s sabo, za to, da preveč ješ, za to, da premalo ješ, za to, da nisi dovolj uspešen, za to da…

  •        “Vprašala sem jo, zakaj vsakič obrne stvari tako, da se slabo počutim. In mi je rekla, da me je lahko sram kako se obnašam do nje in me obtožila, da se zaradi mene slabo počuti. Najn zmenek se je končal tako, da je vrgla božično darilo, ček za poroko (za katero ni želela prispevati ničesar in je želela, da povabim 5 njenih prijateljev) in nekatere druge moje stvari, skozi okno mojega avta in mi povedala, da je najinega odnosa konec.“
  •          „Nenadoma me moja mama vpraša kaj si mislim o svoji tašči. Odgovorim ji, da sem zelo zadovoljna z njo, da je prijazna, nežna ženska, ki me posluša, mi da dober nasvet in vedno navija zame. Moja mama je odreagirala manipulativno in užaljeno: „O super, torej imaš končno mamo, kateri je mar zate.“

Zapustitev
Strah pred zapustitvijo je jedro problemov BDP osebnosti. Ločitev doživljajo kot izdajo. Uporabljajo različne načine manipulacije, da bi se izognili zapustitvi. Najbolj običajne oblike manipulacije so igranje žrtve, zbujanje krivde, grožnja s samomorom in izbruhi besa. Zapustitev ne potrebuje biti resnična, lahko je samo odraščanje in osamosvajanje otroka, kot na primer, da želi otrok prespati pri prijateljici.
Prav tako se BDP poleg manipulacije poslužuje tudi drugih načinov, s katerimi želi preprečiti separacijo. Pri prvem načinu iz svojega otroka naredi najboljšega prijatelja. Z otrokom razvije odnos, ki mu onemogoča, da bi postal individum. Ona bo iskala pri otroku tolažbo in potrditev. V teh primerih je zelo težko ugotoviti, kje se mama konča in otrok začne. Oba se oprijemata eden drugega v strahu, da bo eden od njuju odšel.
Drugi način je, da svojega otroka infantilizirajo. Ne prenesejo normalnega razvoja in odraščanja svojega otroka. Težko jim je prilagoditi svoj način starševstva na naslednjo fazo v razvoju. Pogosto ti otroci razvijejo anksioznost, depresijo in zaostanejo v razvoju. Nekateri izmed njih so celo diagnosticirani z avtizmom. V najhujši obliki lahko pride do „Munchausen sindroma by proxi“, kar pomeni, da mama svojega otroka preko različnih načinov ohranja bolnega. Pred drugimi je na moč pretresena zanj. Tako dobi pozornost in sočutje iz okolice.

  •       “Moja mama je imela vedno problem, ko je moj oče odšel (na poslovno potovanje, na obisk k svoji družini, na različne aktivnosti). Prav tako ima problem sedaj, ko moj očim nekam odide. Ona je vedno doma in nima ostalih prijateljev.“
  •           ”  “Navadno mi bo pustila sporočilo, ki mi ne da druge možnosti kot da jo pokličem. Tako napihne stvar, da postanem panična. Ali pa mi jasno sporoči, da sem grozen otrok, če se takoj ne odzovem.“

Odtujitev drugega starša
Mama z BDP mogoče ne bo sposobna tolerirati odnosa med otrokom in njegovim očetom. Ni nenavadno, da govori slabo o njihovem očetu, z namenom, da poslabša njihov odnos. Otroka tudi uporablja kot sredstvo v preigravanju z njihovim očetom.

  •         “Celo življenje je gledala na znake, ki bi ji dokazali, da jo izdajam s svojim očetom. Vedno je spraševala, kaj mislim narediti v zvezi z nečim, ki se je dotikalo najinega odnosa z očetom, in me s tem testirala, kje stojim.”
  •          “Ko mi je oče dal pozornost ali denar, me je moja mama vedno kaznovala z ignoriranjem ali pa mi ni dala denarja za kosilo, češ saj si ga dobila že od očeta.”

Ljubosumje
Borderline starš je pogosto ljubosumen na svoje otroke in jih vidi kot konkurenco za pozornost, ljubezen, občudovanje in denar. Možnost, da je njihov otrok lahko bolj uspešen, pametnejši in bolj privlačen, jih ogroža.

  •         “Domov nisem nikoli povabila prijateljev, saj je moja mama vedno igrala popolno mamo. Najbolj bolano je bilo to, da so moji prijatelji mislili, da je popolna, verna mama, ki bi jo z veseljem zamenjali s svojo. Ti ljudje so ji zaupali in ji povedali vse njihove skrivnosti, ki jih je potem delila z mano. S tem me je želela prizadeti in mi pokazati, kako jo imajo vsi radi.“
  •          „Še predobro razumem mamino ljubosumje. Moja mama je celo spala z mojim prvim fantom, z namenom, da se razideva. Prav tako je odgovorna za razpad mojega zakona.“

Kontrola
Borderline starši kontrolirajo svoje otroke. Verjamejo, da jim popolna kontrola nad otroci pripada. Pogosto vidijo svoje otroke kot njihovo lastnino. Verjamejo, da more vse, kar se dogaja v njihovi družini, iti preko njih. Borderline starši nihajo med pretirano vključenostjo v življenje otrok (gredo čez meje) in popolnim umikom iz otrokovega življenja. Preko tega se tudi kaže njihova črno-bela dinamika. Borderline starši skušajo kontrolirati obnašanje otroka, njihova čustva in dejanja do te mere, da negativno vpliva na njihov osebni razvoj.

  •         “Vedno sem mislila, da imam ljubečo mamo, ki želi najbolje zame, dokler nisem odšla na univerzo. Takrat sem opazila, da je moja mama praktično živela skozi mene. Ugotovila sem, da je šlo bolj za kontroliranje mojega življenja kot pa za dejansko pomoč.“
  •          „Ne znam narediti svojih lastnih odločitev, ker jih je ona vedno naredila zame.“
  •          „Vedno mi je povedala kaj narediti in kako naj to naredim. Kako naj se oblečem, koga naj obiščem, s kom naj bom prijateljica in kako naj pripravim hrano. Vedno me je popravljala na vsakem koraku.”

Distrakcija
Za BDP je značilno, da najdejo način, kako se zamotiti in pobegniti realnosti njihove situacije in odnosov. V ta namen se pogosto poslužujejo drog in alkohola, prekomernega zapravljanja in deloholizma. Načeloma lahko naredijo vsako stvar njihovo trenutno obsesijo. Tako se zamotijo pred tem, da so sami s sabo in svojimi mislimi. Zelo pogosto jim je najtežje ponoči, ko se vse umiri in se ne morejo z ničemer dovolj zamotiti.

  •        „Moja mama je zapravljivka in kupuje nenormalno velike količine nepotrebnih stvari. Kupila je 100 klobukov, vendar jih ne nosi. Kupila je 100 čevljev, ampak le redko gre ven iz hiše.“
  •          „Osredotoča se na stvari, ki jo zamotijo. Ko je delala, je bila obsedena s svojim delom in ni imela nobenega socialnega življenja. Zdaj, ko je v pokoju, je našla nove načine, s katerimi se zamoti.“

Center pozornosti
BDP osebnosti neprestano zahtevajo pozornost. Pogosto ustvarijo dramo, zato da dobijo in obdržijo pozornost.

  •         “Na moj poročni dan se je vrtelo vse okoli moje mame. Kako ji je hudo, ker jo njena hči zapušča. Jokala je tako glasno, da smo mogli prekiniti poročni obred in jo pomiriti.”

V prvem delu članka o Borderline starševstvu sem pisala o dinamiki v Borderline družini. V drugem delu članka pa si lahko preberete kakšne psihološke posledice lahko odraščanje v takšni družini prinese za otroka.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

NOSEČNOST IN POPORODNO OBDOBJE LAHKO VZBUDI POZABLJENO TRAVMO

Dec28

Nosečnost je čas, ko gremo skozi velike spremembe. Večino teh sprememb je izven naše kontrole. Raste nam nosečniški trebušček in prsi, raven hormonov se spreminja. Tako se naše telo pripravlja na rojstvo. Vse te spremembe v nosečnosti lahko v nas zbudijo telesni spomin. Preko telesa se lahko prebudijo naši spomini iz preteklosti, s katerimi se še nismo soočili ali pa se sploh nismo zavedali, da jih imamo. Zgodnji spomini so pogosto zamegljeni in radi pridejo k nam preko telesnega spomina in čustev.

Naša vzgoja
V času nosečnost in starševstva ni nenavadno, da se v nas zbudijo dobri in slabi spomini glede naše lastne vzgoje. V tem članku se bom osredotočila na traumatične spomine, vendar želim poudariti, da se v nas prav tako lahko zbudijo pozitivni spomini, ki nas še bolj povežejo z našimi starši.
Za začetek je pomembno, da ločim zavedni spomin od nezavednega. Prvi spomin ni neprestano v naših mislih, vendar priplava na površje, ko postanemo starš. “Ko gledam svojega moža, kako se ukvarja z otroki, pomislim, da takšnega pozitivnega odnosa s svojim očetom nikoli nisem imela.” Z opazovanjem odnosa med možem in hčerko je Nives prišla v stik s svojo bolečino in praznino, ki jo je čutila kot otrok v odnosu z očetom.
Nezavedni spomin ni na dosegu naše roke, ampak je potlačen v naše globine. Na površje lahko pride preko našega telesa kot napetost, razdražen želodec ali kakršna koli druga psihosomatska oblika.
“Nenadoma sem v nosečnosti občutila globok strah, da bom ljubosumna na svojo prihajajočo hčer. Potihoma sem si želela fantka, ker sem se tako bala tega občutka. Kar se je v resnici dogajalo je, da sem občutila ljubosumje svoje mame name. Spomin je prišel do mene skozi moje telo. Jasno sem začutila mamino ljubosumje in breme, ki ga je čutila pri moji vzgoji. Čeprav je bil strah, da bom nadaljevala vzorec močan, sem bila hkrati tudi olajšana, da sem dobila jasno potrditev, kaj se je dogajalo v mojem otroštvu.“
Ko postaneš starš, se v tebi lahko zbudijo občutki in spomini, povezani s tvojim otroštvom. Prav tako lahko obudi potlačene spomine katerakoli razvojna faza pri tvojem otroku. Res je, da naš spomin ni 100% objektiven pokazatelj dogajanja v naši primarni družini, vendar verjamem, da je veliko na njem. Lahko zgrabiš priložnosti, ki se ti je ponudila in se poglobiš ter predelaš spomin, ki se je zbudil v tebi. Ko je moja klientka prišla do spoznanja, zakaj se ji zbuja ogromni strah pred ljubosumjem na svojo hčer, ji je to prineslo veliko olajšanje. Meni, da je s tem dobila potrditev, ki jo je vedno podzavestno čutila-njena mama je bila nanjo ljubosumna. Mogoče nikoli ne bi dobila te potrditve od svoje mame.  Verjetno se tudi njena mama ni čisto zavedala svojega vedenja do nje.
Včasih je meja med zavednim in nezavednim spominom tanka. Ko je nezavedni (telesni) spomin zbujen, nam je občutek ob tem spominu zelo znan. Občutimo, kot da bi bil občutek stalno nekje v ozadju. Po drugi strani pa se lahko v času nosečnosti in starševstva, zbudijo nezavedni spomini, za katere nismo niti malo slutili, da so tam.

Travmatični spomin spolne zlorabe
Nosečnost preusmeri pozornost na žensko telo, natančneje na privatne dele ženskega telesa-prsi, vagino, trebuh. Nosečnica je primorana opravljati redne ginekološke preglede. S tem na nekem nivoju izgubi telesno zasebnost. Nanjo je usmerjena velika pozornosti (moškega) zdravniškega osebja. Ženski, ki je bila v preteklosti spolno zlorabljena, se lahko v takšni situaciji sproži spomin na spolno zlorabo.
Zelo pomembno je, da spomin vzamemo resno, saj obuditev travmatičnega spomina lahko prinese mnoge komplikacije v nosečniškem obdobju. Raziskave so namreč pokazale, da ima med nosečnostjo spolno zlorabljena ženska:
-več zdravstvenih težav
-je pogosteje v konfliktu s svojim partnerjem
-ima visoko anksioznost
-ima pogostejše težave pri zaupanju zdravstvenemu osebju
-ima večjo verjetnost, da bo rodila s carskim rezom
-statistično ima občutno večjo možnost komplikacij med porodom
-ima večjo možnost depresije med nosečnostjo in po njej

Prav tako lahko občuti in podoživlja sledeče občutke:
-občutek, da jo je telo izdalo
-občutek, da so njene telesne meje prestopljene
-spomine (flashback) na spolno zlorabo
-depresijo, anksioznost, panične napade
-nezavedni spomin na spolno zlorabo prvič stopi v zavest
-sovražne občutke do zarodka
-projekcija občutkov, ki jih čuti do tistega, ki jo se zlorabil, na zarodek
-občutek krivde, zaradi vseh the občutkov
-občutke sramu povezane s telesnimi spremembami
-žrtev spolne zlorabe, ki trpi za posttraumatsko stresno motnjo, se lahko boji intenzitete občutkov (npr. med porodom)
-strah, da se bo njen otrok rodil prizadet, tako kot je ona
-strah, da bo kaznovana in se bo otrok rodil mrtev
-strah, da bo nesposobni starš
-strah, da bo tudi sama zlorabljala svojega otroka.

V primeru, da se bodoča mamica zaveda svoje spolne zlorabe ali pa začenja dobivati flashbacke na zlorabo, je zelo pomembno, da si poišče pomoč. Poleg tega je priporočljivo informirati ginekologa in ključno zdravstveno osebje o spolni zlorabi. Naj omenim še to, da se spomin na spolno zlorabo zbudi tudi pri bodočih očetih. Zelo malo raziskav je bilo narejenih glede spolne zlorabe in percepcije moškega na očetovstvo. Vendar to ne pomeni, da moški ne gre čez podobne čustvene težave kot ženska v tem obdobju.

V tem članku sem pisala o spominu, ki se nam zgodi, ko postanemo starš. Nekateri spomini so prijetni, spet drugi travmatični. Nekateri spomini so boleči, tako zelo boleči, da bi se jim raje izognili in jih ponovno potlačili. Tako boleči spomini niso enostavni za predelavo, vendar imamo hkrati priložnost, da se preko dela na njih osvobodimo potlačenih občutkov in groze. Dajejo nam priložnost, da gremo čez bolečino, ki osvobaja.

Triger je dražljaj iz okolja, ki prebudi naš travmatični spomin. Kaj nas vzdraži je pri vsakem posamezniku različno. Triger lahko prihaja iz zunanjega okolja preko vseh petih čutov-vid, zvok, dotik, vonj in okus. Na primer neka pesem trigne star spomin. Prav tako pa nas lahko trigne notranji dražljaj kot je na primer stres.
Flashback je živ, najpogosteje negativen spomin, ki se pojavi brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila. Navadno je zelo močan, včasih tako močan, da se ne zavedamo kaj se dogaja v naši okolici, medtem ko podoživljamo spomin.
Telesni spomin je teorija, da je tudi telo in ne samo možgani, sposobno shraniti spomin. Telesni spomin je neprostovoljen. Spomin na incest ali spolno zlorabo je mogoče obnoviti preko telesnega spomina. Telesni spomin ni vedno zavesten, saj smo lahko bili premladi, da bi se zavestno spomnili iz kje izvira ali pa smo ga potlačili.

 

Želite dodatno podporo za prihajajoči porod? Pripravila sem SPLETNO DELAVNICO za nosečnice, ki se želijo čustveno pripraviti na prihajajoči porod v varnem zavetju svojega doma.

Ko sem bila noseča, sem uporabila svoje psihoterapevtsko znanje, da sem se čustveno pripravila na porod. Pomanjkanje virov, ki bi me tudi čustveno pripravili na porod, me je spodbudilo, da sem ustvarila pričujočo delavnico.

KAKO ZAUPATI V SVOJE TELO PO (PSIHIČNI) BOLEZNI?

Dec27

V tem članku želim pisati o izkušnji, ki sem jo pridobila preko svoje osebne zgodbe in zgodbe svojih klientov. Pisala bom o izgubi zaupanja v svoje telo. Opazila sem, da se to lahko zgodi v dveh primerih. Prvi primer je izguba zaupanja zaradi psihološke motje. V mislih imam panični napad, katerega prvi simptom se pokaže preko našega telesa. Nenadoma mislimo, da bomo umrli. Vsak posameznik, ki trpi za anksioznostjo, je bil na neki točki prepričan, da je nekaj zelo narobe z njegovim telesom. Čez čas spoznajo, da nimajo fizične bolezni, ampak trpijo za anksioznostjo. Prav tako ti dolgotrajna psihološka bolezen, kot je na primer depresija, daje občutek, da so tvoji možgani in telo pokvarjeni. Drugi primer je izguba zaupanja zaradi fizične bolezni kot je rak ali kronična bolezen.
Prav tako sem opazila, da ljudje z anksioznostjo navadno niso bili v stiku s svojim telesom pred anksioznostjo. Preko terapije se naučijo, kako se s svojim telesom ponovno povezati. Pri osebah, ki so zbolele za fizično boleznijo, nepovezanost s telesom ni vedno prisotna. Ne glede na to, v obeh primerih oseba čuti ogromno izdajo s strain svojega telesa.

Koliko kontrole imamo?
V današnji družbi pogosto slišim, da si je človek sam kriv za to, da je zbolel za fizično ali psihično boleznijo. “Zbolel je za rakom na pljučih, ker je veliko kadil”, je že mogoče res. Vendar trditve kot so „Zato ker si preveč delal, si zbolel za rakom“ in „Ker nisi vegetarijanec, te je doletel srčni napad“, so pretirane. Res je, da lahko verjetno vsi na določenih področjih izboljšamo način svojega življenja. V mislih nimam samo prehranjevalnih navad in športa, ampak tudi povezavo z nam samim in našim telesom. Zagotovo toksini v okolju, stres in nezdrav življenski stil povzročajo velik pritisk na našo telo, vendar niso edini razlog za pojav bolezni.
„Vedela sem, česa je moje telo sposobno. Moj življenjski stil je bil zdrav. Najhujša bolezen, ki me je doletela, je bila gripa. Nikoli si nisem zlomila kosti ali bila šivana. Na to sem bila ponosna. Nato se je 27. decembra 2004 vse spremenilo. Bila sem stara 24 let in zdravnik mi je povedal, da imam v debelem črevesu predrakovo celico, ki jo mora odstraniti. Kaj? Operacija? Polip? Bila sem popolnoma zmedena. Zakaj? Saj sem živela po pravilih zdravega življenja in imam samo 24 let. Ali za to boleznijo ne zbolijo samo starejši? Novica me ne bi smela tako presenetiti, saj je bil moj brat diagnosticiran za istim rakom pri 26. letih. Pa vendar, sedaj se je to dogajalo meni in bila sem v šoku.”
Kot rečeno, za svoje zdravje lahko naredimo marsikaj. Seveda lahko zbolimo zaradi nezdravega načina življenja. To je pozitivna stvar, ker je ta del v naših rokah in ga lahko kontroliramo. Prepričanje, da imamo vse pod kontrolo z „pravilnim“ načinom življenja pa je pretirano. Verjetno bi si želeli takšne kontrole, vendar je žal nimamo. In verjetno prav to spoznanje, da nimamo sto procentne kontrole, ojača naše nezaupanje v telo, ko nas doleti bolezen.

Kam je šlo moje staro življenje?
Težko se je navaditi na naš novi izgled ali spremembo, ki nas je doletela po bolezni. Včasih želimo svoje telo prisiliti nazaj v stare tirnice. “Postala sem stroga, zlobna in agresivna do svojega telesa. Želela sem 100% zagotoviti, da do bolezni ne bo več prišlo. Kritizirala sem svoje telo in ga skušala prisiliti, da funkcionira drugače. Želela sem doseči, da se vrne v stanje pred boleznijo.”
Normalno je, da pogrešate svoje staro telo in njegove sposobnosti. Normalno je tudi, da zavidate drugim ljudem, ki imajo zdravo telo. Bolezen spremeni našo perspektivo in med drugim prinese tudi veliko strahu-strah pred smrtjo, strah pred ponovitvijo, strah, da ne boš sposoben nikoli več normalno živeti, strah, da se ne boš nikoli več dobro počutil, strah pred tem kako boš zdržal vse to, strah pred samomorilnimi mislimi. Na lastni koži lahko prvič začutiš kaj pomeni biti nezdrav. Kakšna ogromna sprememba je to. Veliko ljudi mora spremeniti svoj način življenja in mišljenja in to ni lahka sprememba. In vsi ne bomo nikoli bili pomirjeni s svojim novim načinom življenja. To je realnost dane situacije. Včasih je izguba tako velika, da je ne moremo nikoli zares sprejeti.

Zaupanje je izgubljeno
Ko nas bolezen ali psihološka motnja preseneti, se zaupanje v telo izgubi. Še posebej, če smo pred boleznijo zdravo živeli. Zakaj jaz? Saj živim zdravo. “Raka so ti najverjetneje odkrili, ko si mislil, da si zdrav. Strašno je pomisliti, da imaš življenjsko nevarno bolezen, medtem pa se počutiš zdravo in niti ne zaznaš, da je nekaj narobe. Normalno je, da sedaj opaziš vsako spremembo in bolečino v telesu in si obsesivno pozoren na telesne znake, ki bi lahko kazali na to, da se je rak ponovil. Prav tako je zdravljenje spremenilo tvoje telo. Posledično čutiš nepoznane senzacije v telesu, ki jih prej ni bilo, kar te še dodatno prestraši.“
“Sem trener v fitnesu, telovadba je bila del mojega vsakdana-ne pijem, ne kadim in se prehranjujem zdravo. Počutil sem se, kot da me je telo izdalo. Mislil sem si, kako si drzneš, tako lepo sem skrbel zate, sedaj pa se je bolezen ponovila. Ob prvi diagnozi sem se obrnil na psihoterapijo, sedaj mi je lažje, ker vem, kako naj poskrbim zase v tem času.”
“Po raku ne zaupam več svojemu telesu. Ni šans. Najprej me je telo izdalo z rakom na prsih, nato pa še z melanomom na drugi strani telesa. Skrbi me, da bo rak prišel nazaj in čakam na rešitev-raje prej kot kasneje. Želim se razumeti s svojim telesom, če ne drugega, imeti z njim vsaj premirje.”
Gornje primere sem izbrala, ker so dober pokazatelj, kako globoko zareže nezaupanje po tem, ko izvemo, da smo (ponovno) zboleli za fizično ali psihično boleznijo.

Naučimo se ponovno zaupati
K ponovni vzpostavitvi zaupljivega odnosa do svojega telesa, je potrebno ponovno zgraditi zaupanje. Za mnoge se je zaupanje izgubilo veliko preden je bila bolezen odkrita. Povezava je bila prekinjena preko dobronamernih staršev, zdravstvenega osebja, toksične kulture, traume in različnih diet, ki šibijo zaupanje v naše telo. Obrnemo se stran od svojega telesa. Sledeči predlogi nam lahko pomagajo pri vzpostavitvi ponovne povezave. Seveda se gradnje odnosa lotimo počasi, pri tem vztrajamo in ne počnemo vsega naenkrat.

  • Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno se je zavedati, da boste potrebovali veliko časa, da se navadite na novo telo. Resnično potrebujete čas, da se pozdravite in navadite na spremembo. Zelo pogosto prehitro začnemo od svojega telesa preveč pričakovati. “Počasi se mi je vrnila moč. Takoj sem se vpisala v fitnes, vendar sem na koncu pristala nazaj v bolnici s hernijo.” Pogosto se prehitro vrnemo k našim starim navadam. Po drugi strain je tudi zelo težko sprejeti, če se nikoli več ne bomo mogli vrniti nazaj k našemu prejšnjemu življenjskemu stilu. Tu čas ne igra velike vloge. “Fitnes je moje življenje. Odprl sem telovadnico, kjer sem poučeval ljudi in telovadil. Nato so mi odkrili težavo na srcu. Na začetku je kazalo, da se bom po operaciji na srcu vrnil nazaj v svoje življenje. Nažalost se to ni izšlo. Težko mi je, ker ne vem, kaj naj s svojim življenjem sedaj. Jezen sem, da me je telo tako izdalo.”
  • Navadno se osredotočimo na to, česar ne zmoremo več narediti. Kolikokrat slišim od svojih klientov: “Pred paničnimi napadi sem se vozila brez problema” ali pa “Bila sem aktivna in sem “skakala okoli” celi dan. Sedaj pa se bojim iti v trgovino.” Če se stvari ne vrnejo nazaj na prejšnje tire dovolj hitro, čutimo frustracijo. Strinjam se. Svoje prejšnje življenje je potrebno odžalovati, hkrati pa se osredotočiti na to, česar smo sposobni sedaj, kljub težavam, s katerimi se soočamo. Nekaj tako “majhnega” kot je sprehod ali pa obiskovanje terapije, kljub paničnim napadom, šteje.
  • Čeprav ne verjamem, da je čisto vse moč preprečiti z zdravim načinom življenja, je moč mnoge bolezni in psihološke motnje oblažiti z zdravim, organiskim prehranjevanjem, zmerno in redno telovadbo in skrbjo zase (npr. kopanje, savna, branje dobre knjige). “Mnogi izmed nas, ki smo preživeli raka, se zavežemo, da bomo bolje poskrbeli zase. Podatki potrjujejo, da je s tem moč zmanjšati ponovitev raka. “Skušala sem izboljšati svoje prehranjevalne navade in se več gibati. Strah je bil zelo učinkovit kratkoročni motivator in mene je bilo zelo strah. Ko se je aktivno zdravljenje za raka končalo, strah ni bil več dober motivator. Enostavno spreminjanje sebe zaradi strahu, na dolgi rok izgubi svoj učinek. To mi je povedala tudi moja psihoterapevtka.“ Strah naj ne bi bil naš edini motivator za vzdrževanje zdravega načina življenja. Potrebno se je zavedati, da so padci in izguba motivacije na dolgi rok pričakovani.
  • Naše telo nam neprestano pošilja signale. Večino teh signalov ignoriramo, ker “sedaj ni čas za počitek”, “sedaj ni čas za hrano”, “sedaj nimamo časa dihati”, zato ker je še toliko stvari, ki čaka na nas. Na terapiji svojim klientom pogosto predlagam nalogo, ki nas uči, kako začeti poslušati svoje telo: Pred obrokom se vprašaj kako močna je tvoja lakota od 0-10. Nato se po obroku ponovno vprašaj, kako močno čutiš lakoto od 0-10. To je en primer, kako lahko začnemo s poslušanjem našega telesa. Vprašajmo ga „Živjo, kako si? Kaj mi sporočaš danes“? Predlagam, da redno vprašaš svoje telo, kaj ti sporoča, prepoznaš kaj potrebuje in mu to tudi omogočiš. “Še vedno nisem bila povezana s svojim telesom. Ja, moji obroki so bili redni, vendar niso bili v skladu z mojim apetitom. Imela sem predpisan urnik prehranjevanja. Prav tako sem vsak dan jedla podobne stvari, saj sem vedela, kako se bom po obroku počutila. Menila sem, da je to pravi način, kako vzdrževati telesno težo. Zelo je bilo težko, ko sem si požežela neko hrano, ki je bila izven mojega prehranjevalnega režima.“ Telo nam pošilja signale o njegovem počutju. „ Vso nelagodje in simptome, ki sem jih čutila med svojo depresijo in anksioznostjo, niso bili moja krivda, vendar mi je telo sporočalo kaj potrebuje, da ostane zdravo.“ Telo ne nosi istega sporočila vsaki dan. Našega telesa ne moremo stlačiti v predpisan urnik. To je le ena izmed oblik neposlušanja našega telesa. Naše telo nam bo povedalo, kaj in koliko nečesa potrebuje.
  • Menim, da ni nič narobe, če obiščes zdravnika, ko tvoj strah, da je s tvojim telesom nekaj narobe, postane premočan. V redu je, če greš na kontrolo in si s tem umiriš svoje misli. To je del okrevanja. Zaupaj mi, da bodo neplanirane zdravniške kontrole z delom na sebi postale stvar preteklosti . „Ko se bojim svojega telesa, se skušam z njim bolj povezati. Objamem se in si rečem, v redu bo. Ko me nekaj skrbi, si dovolim, da obiščem zdravnika, še posebej zato, ker sem preživela raka. Nima smisla, da se razžrem od skrbi. So dnevi, kjer ne sprejemam svojega telesa in takrat skušam pozornost preusmeriti drugam ali pa se soočim s svojimi občutki in brazgotine, ki jih imam od operacije, zmasiram z losjonom. S svojim telesom želim doseči mir. Zame je to proces.”
  • Za povezavo s svojim telesom je dotik drugih in lasten dotik zelo pomemben. “Poskrbim, da redno hodim na masaže. Prav tako se poslužujem manikure in obrazne nege.”
  • Deljenje svoje izkušnje ima veliko moč pri okrevanju. O svoji izkušnji lahko govoriš na terapiji, s prijatelji ali družino. Če želiš, lahko svojo izkušnjo deliš javno in pomagaš drugim, ki doživljajo podobno kot si ti.
  • Zaupanje s svojim telesom lahko gradiš tudi preko namišljenega pogovora z njim. Udobno se namesti in zapri oči. V mislih si predstavljaj, kako izgleda tvoje telo v danem položaju. V mislih se začni pogovarjati s svojim telesom. Predstavljaj si, da ti odgovarja in tako med seboj ustvarjata dialog. Povej mu, kako se počutiš in kako te je prizadelo. Povej mu tudi, kaj imaš rad na njem. Tovrstni pogovori med vama naj bodo redni, ne gre za nič drugega kot vzdrževanje prijateljstva med vama.
  • Okrevanje, še posebej tisto pri kroničnih boleznih, nas lahko okupira. Pomembno si je vzeti čas, kjer okrevanje ni prioriteta. Brez prijetnih trenutkov je težko ostati motiviran in vzdržati težave, s katerimi se srečujemo pri dolgotrajnem okrevanju. Skušaj narediti nekaj za dušo in si vzeti čas zase. Ne predlagam, da v tem času ne slediš svojemu zdravstvenemu planu. Predlagam pa, da si vzameš nekaj ur ali dni, kjer si nabereš moči in v aktivnosti samo uživaš. Na primer, pojdi na izlet, v savno, ustvarjaj, pomagaj v zavetišču, srečaj se s prijateljem itd.
  • Do sebe bodi empatičen. Kar pomeni, da si prijazen do sebe in da se v težkih trenutkih spodbujaš. Eden izmed načinov kako to doseči je, da s sabo ravnaš na isti način, kot bi ravnal s svojim prijateljem.
  • Odkrij v kakšnih trenutkih se tvoje telo dobro počuti in mu omogoči čim več takšnih izkušenj. To nanj in nate deluje pozitivno. Tvoje telo se preko prijetnih dražljajev iz okolja ponovno nauči ugodja. Takšnim situacijam se je potrebno namerno izpostaviti. “Pogosto sem se srečala s svojo dobro prijateljico, ko sem predelovala svoje težave. Šli sva na zeliščni čaj v bližnji lokal. Poznan ambient, zdravilni čaj in družba moje prijateljice, je name delovala pomirjajoče. Počutila sem se varno, kljub temu, da sem bila zunaj med ljudmi.”

Ozdravitev?
Okrevanje je proces, ne dogodek. Gradnja ponovnega zaupanja v naše telo zahteva delo in čas in ni dosti drugačna od gradnje zaupanja v osebnih odnosih.
Pomembno se je zavedati, da sta tesnoba in strah normalna, ko ne moremo zagotovo vedeti, ali se bo rak, panični napad, bolezen, ponovila. To je strah pred neznanim. Večini izmed nas je nelagodno, ko ne vemo kaj pričakovati. Strah pred neznanim lahko zmanjšate, če se informirate in pripravite na tisto, česar se bojite. Tukaj nimam v mislih obsesivnega pripravljanja, ampak zbiranja pomembnih informacij o bolezni ter zapis v dnevnik kaj boste storili, če se bolezen ponovno vrne. Prav tako si strah lahko oblažite, če si predstavljate svoje telo v neznanih okoliščinah, nad katerimi nimate kontrole. V mislih dihajte v ta nelagodni občutek in si predstavljajte, kako se vaše telo počasi sprošča.
Strah bo prisoten v tem procesu. Ja, lahko se premaknete naprej in dokončno okrevate od vase izkušnje, vendar to ne pomeni, da se ni zgodila. Še posebej v prvih letih po bolezni, vas bodo novice, podobne zgodbe in telesni občutki, popeljali nazaj v obdobje, kjer niste bili zdravi. “Prihajajoči zdravniški pregled, novice o smrti ali diagnozi znanca, prebudi v meni vse stare občutke. Imam daljša časovna obdobja, kjer ne mislim na svojo bolezen, vendar so zgoraj omenjeni trenutki  zame še vedno težki.” “Bližalo se je moje 5.leto brez raka, ko sem na telesu našla bulo. Takoj me je popeljalo nazaj v grozljive občutke. Hvala bogu je bilo vse v redu, vendar sem se zavedala, kako ranljivo se v resnici počutim.”
Pri svojem delu sem opazila, da se začenjajo dogajati pozitivni premiki, ko se v nas pojavita dva dela. Prvi del je naš „stari del“-anksiozen, z vsiljivimi mislimi, v sebi ima veliko strahu, nezaupanja in dvomov v boljši jutri. Nato imamo „novi del“-ta je spodbujajoč, optimističen, vidi spremembo in ima upanje za prihodnost. S terapijo, vztrajanjem ali redno delu na telesu, naš stari del postane šibkejši. Ko se v nas pojavi strah pred ponovitvijo izkušnje, nas novi del potegne iz črne luknje veliko hitreje kot v preteklosti. To poveča našo samozavest, da smo se sposobni konstruktivneje soočiti s strahovi. „Skozi leta sem s pomočjo terapije naredil veliko na sebi. Spoznal sem, da sta dvom vase in nesigurnost, globoko zakoreninjena v meni in ju ni lahko izruvati. Ne vem, kaj se zgodi, da spet padem v oprijem dvomov, vendar se mi to zgodi na vsake toliko časa. V tem času se počutim nevarno in ponovno zgubim zaupanje.“
Ko govorimo o okrevanju po bolezni, imamo navadno v mislih popolno okrevanje. Včasih to žal ni mogoče. Nekateri se soočajo z zdravstvenimi problemi, ki jih ni moč pozdraviti. Pri okrevanju ne gre za vse ali nič. Ali sem popolnoma zdrav ali pa nepopisno bolan. Ti si tisti, ki se odloči, kaj v danih okoliščinah, okrevanje pomeni zate. Prepričana sem, da bo delo in gradnja na zaupanju v svoje telo, stvari olajšala, tudi če popolno okrevanje zate ni mogoče.

KAKO OTROK VPLIVA NA PARTNERSKI ODNOS in KAKO PARTNERSKI ODNOS VPLIVA NA OTROKA

Dec24
Kako prihod otroka vpliva na partnerski odnos
Prihod otroka v družino močno spremeni odnos med partnerjema, seveda pa sama kvaliteta odnosa med partnerjema prav tako vpliva na otrokov razvoj.
Raziskave kažejo, da je sreča med zakoncema v povprečju manjša v obdobju, ko otroci živijo doma. Mnenja raziskovalcev se razlikujejo v tem, kaj se zgodi, ko otroci odidejo od doma. Nekateri menijo, da se sreča povrne na stopnjo pred prihodom otroka, drugi, da se ta nivo sreče ne doseže nikoli več. Neka britanska študija je merila zadovoljstvo zakoncev leto dni po rojstvu otroka. Izkazalo se je, da je zakonska sreča v povprečju pri obeh starših upadla. Toda upad ni bil pri vseh parih enak. Procent upada sreče bi verjetno bil še večji, če bi bilo v študijo zajetih več rizičnih skupin, kot so mladi pari, nižji razred, ki se sooča z revščino, stanovanjsko stisko itd. Obstajajo tudi raziskave, ki kažejo, da zakonska sreča z odraščanjem otrok upada. Potrebno pa je vzeti v obzir, da rojstvo otroka ne bo poslabšalo dobrih temeljev med zakoncema in obratno, otrok ne bo izboljšal zakona, ki temelji na slabših odnosih med partnerjema (Tysoe 1997).
Otroci imajo na zakon paradoksalen učinek, čeprav lahko vplivajo na zmanjšanje sreče med zakoncema, pa hkrati znižajo nevarnost za ločitev, saj učinkujejo kot močna ovira pred razpadom zakona oziroma odločitvijo staršev o odhodu iz odnosa. Raziskave so pokazale, da so v nesrečnih zakonih otroci njihov edini vir zadovoljstva, medtem ko imajo bolj srečni pari več virov zadovoljstva. S prihodom otroka se morata oba starša prilagoditi povečanim zahtevam v družini. Za moške, ki navadno še vedno hodijo v službo, pomeni otrok na začetku neprespane noči, spremembo v vsakodnevni rutini, manj družabnega življenja, spremembo ženine pozornosti ter seveda radost. Če opazujemo mlade starše doma, je opaziti, da se manj ukvarjajo drug z drugim ter si izkazujejo manj naklonjenosti. Za žensko pa so spremembe nekoliko drugačne, navadno se vsaj na začetku odpove karieri. Če je v njej uživala, je izguba velika, če ne, pa to še vedno pomeni (delno) izgubo odrasle družbe, neodvisnosti in življenja izven doma itd. Raziskave kažejo, da se mnogi starši ne zavedajo velike spremembe, ki jo prinese otrok. Zlasti ženske s prihodom otroka začnejo opravljati več gospodinjskih opravil in prevzemajo nase večjo odgovornost za nego otroka (tudi če hodijo v službo), čeprav so bile prej vloge enakopravno razdeljene. Po rojstvu pride potem pogosto do premika k ‘tradicionalni’ delitvi dela doma (Tysoe 1997).
Kako partnerski odnos vpliva na otroka
Podoba sveta se v otroka vtisne preko vzdušja, ki vlada med starši. Iskren, odprt, odgovoren, dorasli zakonski odnos, pristna intimna povezanost v njem (tudi ko gre za ločene starše ali smrt enega izmed njih) je edini način, ki omogoča razvoj zdrave samopodobe ter dojemanja sveta (Kompan Erzar 2003). Medtem ko prevladujoči konfliktni odnos med partnerjema močno škoduje otrokovemu nadaljnjemu razvoju ter pogledu na svet in nase.
Continue reading →

POSTAVLJANJE CILJEV

Dec17

V svoji praksi pogosto opažam, da oseba želi doseči preveč prehitro. Od sebe pričakuje, da bo že v naslednjih dneh osvojila nove vzorce, o katerih se pogovarjava na terapiji. Zato želim v naslednjem članku, preko praktičnega primera, predstaviti kaj pomeni realistično postavljanje ciljev.
Postavljanje ciljev je enostavna metoda, ki se jo lahko posluži vsak posameznik za dosego svojih življenjskih ciljev. Čeprav se na začetku zdi, da imaš več dela s samo postavitvijo kot s samim doseganjem cilja, videz vara. Vsi vemo, da so dobri temelji hiše pomembni za nadaljnjo gradnjo.

Kako si postavimo cilj?

  1. Najprej zapišite kaj želite doseči. Pomembno je, da si izberete en, jasen cilj. Želim izgubiti 10 kilogramov. Ljudje imamo več ciljev, vendar je potrebno to vajo narediti za vsak cilj posebej. Jasnost in natančnost je pri tem pomembna. Ni dovolj jasno, če napišete želim izgubiti težo, pomembno je da zapišete bolj natančno-koliko kilogramov?
  2. Zapisan cilj je vaš dolgoročni cilj. Ti trajajo daljše obdobje, lahko tudi do več let. V povprečju človek izgubi 2-3 kilograme mesečno, torej želim svoj cilj doseči v roku 5.mesecev.
  3. Napišite zakaj želite doseči ta cilj. Razlog je vaša glavna motivacija. Na vsaki poti do cilja so ovire, ti “motivacijski stavki” naj vam pomagajo, ko postane težko. Vaša motivacija je lahko najrazličnejša, na primer: Ker bom tako bolj zdrav, ker bom bolj zadovoljen sam s sabo, ponosen bom nase, počutil se bom odlično, s ponosom bom pokazal svojo postavo ipd.
    Pri tem je zelo pomembno, da stavek zapišete v pozitivni obliki. Torej ne “ker ne bom bolan”, ampak “ker bom bolj zdrav.”
  4. Sedaj, ko ste opredelili svoj motiv, je potrebno dolgoročni cilj razbiti na konkretne kratkoročne cilje. Pri tem je pomembno, da si postavite realistični cilj. Ta del je za mnoge najtežji. Vse prevečkrat želimo stvar doseči prehitro. Deset kilogramov želimo izgibiti v 2 mesecih. Ta cilj je previsok in spodbija njegovo dosego. Ne moremo pričakovat, da bo oseba zdravo izgubila težo v 2. mesecih in jo tudi vzdrževala.
    Pri “drobljenju” dolgoročnega cilja v kratkoročne si narišite časovnico, ki jo razdelite po mesecih (lahko tudi tednih, to je odvisno od vas). Zapišite si korake, ki jih boste naredili za dosego tega cilja in kdaj (datum in ura) jih boste naredili. Ti koraki so vaši kratkoročni cilji:
    -podučil se bom o zdravem načinu življenja in si izbral dieto (17.12.2018 med 12.00-18.00)
    -na internetu bom pogledal katera telovadba je v moji bližini (18.12.2018 med 12.00-13.00)
    -shrambo bom založil z zdravo prehrano in se znebil nezdravih stvari (20.12.2018 med 12.00-16.00)
    -začel bom z dieto (22.12.2018 naprej)
    -vpisal se bom na telovadbo 2x tedensko itd. (3.1.2019 ob 12.00)
    Cilje je priporočljivo čim bolj natančno opredelit. Nekateri cilji zahtevajo več kratkoročnih ciljev, spet za druge boste potrebovali manj natančno opredeliti vaše početje.

Kaj se zgodi, če cilja ne dosežem?
Mnogokrat sem slišala, da nekdo ne želi postaviti ciljev, ker mu mogoče ne bo uspelo doseči kratkoročnega cilja do datuma, ki si ga je zadal. Ob tem čuti tesnobo in nelagodje. Normalno je, da ni mogoče predvideti natančno kaj vse se bo zgodilo v nekem časovnem obdobju. Zato je to pričakovanje nerealno in postavitev ciljev ni namenjena temu, da kratkoročnim korakom sledite na vse ali nič. Pomembno je, da si dovolite pasti, še več da pričakujete padec. Nato se vprašajte, kaj je botrovalo padcu, razrešite razlog in določite nov dan za dosego (kratkoročnega) cilja. Mogoče se bo časovnima malo zamaknila, pa nič za to, to je realnost življenja. Lahko se zgodi tudi obratno, da boste dosegli več kratkoročnih ciljev hkrati in boste prav tako primorani prilagodili časovnico za dosego dolgoročnega cilja.

Tovrstni način za postavljanje ciljev, lahko uporabimo na različnih področjih našega življenja. Pri tem je pomembno omeniti, da si je za začetek priporočljivo izbrati le eno ali dve področji. Verjamem, da si vsak želi marsikaj doseči na različnih področjih kot so telo, zdravje, psiha, socialni stiki, izobrazba itd. Tako se preko tega, da določimo kaj je v tem trenutku bolj pomembno za nas, naučimo postaviti prioritete. Prav tako ne gre za to, da vse cilje uresničujete hkrati. “Kamen na kamen palača”, naj bo vaše vodilo.
Ni izključeno, da se bodo cilji med seboj izključevali. To v človeku ustvari konflikt in frustracijo, ki ga ne nazadnje motivira k razrešitvi. Kaj se zgodi če spoznate, da si dosego določenega cilja ne želite več? Ljudje se spreminjamo in pomembno si je dati dovoljenje, da si lahko premislimo. Če so spremembe manjše si cilj prilagodimo, v nasprotnem primeru si postavimo nov cilj. In tako se spet vrnemo na začetek članka, kjer piše kako to naredimo.

KONFLIKT V PARTNERSKEM ODNOSU

Dec5
Navadno se v prijateljskih odnosih trudimo obvladovati svoja čustva in občutja, medtem ko večkrat ta nepremišljeno izražamo do zakonca ali družinskih članov. Kljub temu da je konflikt med partnerjema včasih ventil za sproščanje napetosti, je pomembno, da se naučimo obvladovati in bolj primerno izražati svoje občutke, če želimo blagodejno vplivati na odnos s partnerjem. Drobne navade, ki pri prijateljih nepovzročajo nesporazumov, lahko med zakoncema postanejo povod konfliktov (Čerin indr. 1983).
Pari se različno soočajo s konfliktom (Levinger 1980), obstajajo tri strategije parov, soočanja s konfliktom, in sicer izogibanje konfliktu, napad partnerja, kompromis. Samo zadnji pozitivno korelira z zadovoljstvom v zakonu, medtem ko je korelacija preostalih dveh negativna (Forgas 1985).

Continue reading →

STILI NAVEZANOSTI V ODRASLOSTI

Dec2
Navezanost ni proces, značilen samo za otroštvo, vendar poteka vse življenje, ne glede na starost. Nekateri raziskovalci so kategorije navezanosti v otroštvu prevedli v identične kategorije navezanosti v odraslosti na temelju romantič ne ljubezni med partnerjema. Značilnosti stila navezanosti se lahko spremenijo ob večjih življenjskih dogodkih družine, partnerskih ali terapevtskih odnosih. Drugače pa se z razvojem sicer spreminjajo, toda temelji ostajajo enaki (Žvelc in Žvelc 2006). ”Kot najboljša napovedovalca stila navezanosti v odraslosti sta se pokazala posameznikova zaznava kvalitete odnosa med njim in staršem ter odnos staršev med seboj.” (Žvelc in Žvelc 2006, 54)
Bowlby meni, da je narava zgodnjega odnosa velik napovedovalec prihodnjih odnosov z drugimi. Hazan in Shaver sta uporabila teorijo navezanosti za razumevanje odraslih ljubezenskih odnosov. Ne samo, da predlagata vpliv zgodnjih odnosov s starši na nadaljnje odnose, ampak tudi to, da je romantično razmerje samo po sebi navezanost (Collins in Read 1990).

Continue reading →

NARCIZEM

Nov30

    Doživljanje sebe kot centra sveta v katerem je nemogoče, da dojenčkove potrebe ne bi bile zadovoljene, je zanj normalno in potrebno. Postopoma začne dojenček pridobivati izkušnje, da ne more biti vse po njegovo, da so v svetu tudi omejitve, ki prinesejo majhna razočaranja. Po Kohutu tako človeški razvoj poteka od arhaičnega do zdravega narcisizma, ki zreli osebi omogoča, da sprejme izzive in lastno kreativnost. (Praper 1996)
    Kadar so razočaranja v otroštvu prevelika ni prostora za postopno ponotranjenje in sprejemanje. Manjka tudi zunanje podpore, da bi otrok gradil občutek zaupanja vase kljub frustracijam (Praper 1996). Narcisistična mama je grandiozna, kronično hladna in preveč zaščitniška. Vdira v otrokovo avtonomijo in z njim manipulira tako, da otrok ugodi njenim željam. Pri otroku zavrača vse kar je zanjo nesprejemljivo in s tem zbudi v otroku strah, da bo izgubil njeno naklonjenost. Na otrokovo jezo se odzove z anksioznostjo, jezo ali umikom. Otrok se tako ne zna soočati z neprijetnimi občutki, ki grozijo, da bodo pretrgali vez med njim in mamo, ki jo potrebuje za preživetje. (Golomb 1992: 20-21)
    Razvoj se ustavi in otrok se ne more odpovedat potrebi, da se vse vrti okoli njega. Ob najmanjšem znaku, da to ni tako se počuti praznega in neustreznega. Sram ga je in se želi izolirati, pri čemer svojo ranljivost skrije pod plašč grandioznosti. Le to krmi z iskanjem ljudi, ki pomenijo veličino, pri tem pa razvrednoti ostale ljudi. Ne peha se za ljubeznijo in se ne zaljublja, ampak išče položaj občudovanja na daljavo. (Praper 1996: 178)

    Tipi narcisizma
    Manfield in Lasch ločujeta narcisizem na dva tipa. Menita, da obstaja primarni in sekundarni narcisizem. O primarnem narcizmu govorimo takrat, ko novorojenček še ne zaznava svoje mame kot eksistencialno ločene od sebe, zato je odvisen od nje, da zadovoljuje njegove potrebe takoj ko se pojavijo. Sekundarni narcizem pa po drugi  strani »poizkuša  uničiti  bolečino  razočarane  ljubezni«  in  odpraviti otrokov  bes  proti  tistim,  za katere ima občutek, da so ga zapustili. (Lasch 1979: 79).
    Lasch opisuje primarni narcizem kot normalni del človekovega razvoja, medtem ko je sekundarni narcizem patologija. Manfield v sklopu slednjega ločuje dva tipa otrokovega razvoja v družini. Prvi tip je ekshibionistični tip. Otrok v otroštvu dobiva veliko podpore v svoji grandioznosti, hkrati pa ni prostora za razvoj njegove individualnosti in razumevanja njegovih občutji, še posebej separacijskega strahu. Takšen tip je pogost za družine z enim otrokom, saj investicija v edinega otroka vzbuja veličinska pričakovanja. Otrok naj bi se že rodil genialen in ob vsaki priložnosti od njega zahtevamo, da to dokazuje pred drugimi. Kadar ne ravna po pričakovanjih, zna biti grobo zavrnjen. Zavrnitvi se izogne tako, da si še naprej prizadeva biti genialen, perfekten, prikupen. Zahteva tudi, da z njim tako ravnajo. (Praper 1996: 178)
    Drugi tip je prikriti tip. Otrok ima izkušnjo iz otroštva, da so veličinske ideje nesprejemljive. Nauči se prikriti vsak takšen občutek in/ali vedenje. Vseeno razvije poteze perfekcionizma in preobčutljivosti za kritiko. Potrebo po superiornosti potlačuje in hkrati trpi za občutki manjvrednosti, čeprav v resnici ne verjame, da je manjvreden (Praper 1996: 179). Prikriti narcis je videti ponižen in skromen, tako prepričljivo šibak, da je težko spregledati prikrito grandiozni self. (Praper 1996: 223)

    Nastanek Narcisistične osebnostne motnje (NPD)
    Narcisistična osebnostna motnja se je pokazala kot patologija selfa (Praper 1996: 175). Po Ottu Kernbergu narcisistično patologijo razumemo kot ego popačenost. Ego funkcija namreč omogoča opazovanje sebe in okolja. Pri narcisizmu pa ego ni zmožen teh opažanj oblikovati v kohezivno predstavo o sebi (Praper 1996: 176). Narcizem je Kernberg videl kot obrambo posameznika pred občutki  jeze  in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom. (Žižek 1987: 118–119). Ena  izmed  potez narcisa  je  po Kernbergu  ‘patološko  razmerje  do  objekta’,  saj obravnava druge kot »lutke« in v njih ni zmožen videti osebe. Spolni akt razume kot nasilno dejanje. Ženska  je  v  njem  ponižana,  obvladana,  izkoriščana ali pa je ona tista, ki bo moškemu odvzela identiteto in avtonomijo (Žižek 1987: 109–111). Po Kernbergu patološki narcisizem tako izhaja iz hudih frustracij v razvojni podfazi približevanja, kar povzroča regresijo v podfazo prakticiranja. (Praper 1996)
    Heinz Kohut meni, da izguba objekta, ki bi omogočil zlivanje in idealizirano zrcaljenje, človeka prisili, da te fantazije usmeri vase-zgolj v self. Zato človek z NPD išče osebo, ki bi ga idealiziral in si s tem v zlivanju z njim povrnil kohezivnost selfa. Želi, da ga drugi občudujejo kot da še vedno išče sijaj v materinih očeh (zrcalni transfer) (Praper 1996, 177). Kohut  meni,  da  je  narcizem  normalen  vidik  infantilnega  razvoja. Otrokovo  grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja  in  idealiziranja med otroci in starši. Če  tem potrebam ni zadoščeno,  se  lahko  pojavijo  slabo  prilagojene  odrasle  oblike  narcizma.  Narcistični posameznik se  trudi zadostiti zrcalne  in  idealizacijske potrebe v kontekstu odraslih odnosov. Šlo naj bi za prekinjen in moten proces od infantilnega arhaičnega do zdravega odraslega narcisizma. Medtem  ko  je  pri  Kohutu  patološki  »veliki  Jaz«  izraz  preproste  regresije  v prvobitni otroški narcizem, Kernberg poudarja, da  je podobnost zgolj površinska. Narcizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost  do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Ta neustreznost staršev se kaže v narcističnih odraslih, ki  iščejo prenapihnjeno samopodobo, da bi se zaščitili (Otway in Vignoles 2006).
    Po Winnicottu se s pomanjkanjem empatičnega razumevanja in uglašenosti z otrokom ali prevsiljivim vedenjem starša v otroku razvije lažni self, ki ščiti pravi self pred vdori in poškodbami. Zato narcist vedno ponuja brezhibni lažni self in se s tem zaščiti pred občutji manjvrednosti. (Praper 1996:177)
    Po Mastersonu motnja nastane že v podfazi prakticiranja, gre za razvojni zastoj, ne regresijo. (Praper 1996)
    Po Praperju motnja nastane v ovirani podfazi prakticiranja, vendar ob specifičnih ovirah, ki potlačijo razvoj. S tem, ko starš sprejme otroka le takrat, ko dosega izjemne dosežke, ga postavi v položaj, kjer se mora nenhno boriti za pohvalo, s svojim odličnim funkcioniranjem v predpisanih dejavnostih, namesto da bi se potrjeval v lastnih interesih.  Tako ostaja odvisen od zunanjih dejavnikov, ki krmijo njegov arhaičen narcisizem. (Praper 1996)
    Millonova teorija nasprotuje zgornjim, ki kot razlog za nastanek narcizma navajajo negativen odnos staršev do otrok. Namesto tega Millon pravi, da je razlog v preveliki pozornosti staršev, v prevelikem razvajanju, dopuščanju in občudovanju.  Starši kažejo nerealne ocene otrokovega dela, s tem pa ustvarjajo zviševanje otrokove samopodobe, ki je okolica ne podpira nujno.  Kljub razlikam v teorijah v vseh veje prepričanje, da  je narcizem posledica disfunkcionalnih izkušenj iz otroštva ter, da se kaže v tem, da so odnosi odraslega narcisa polni nezaupanja in sovražnosti. (Otway in  Vignoles 2006)

    Karakteristike narcizma po DSM IV.
    Imeti je potrebno pet ali več spodaj naštetih karakteristik, da posamezniku lahko postavimo diagnozo Narcisistična osebnostna motnja (NPD), in sicer:

    1. Občutja grandioznosti in samopomebnosti; pretiravanje v doseženih rezultatih, nadarjenosti, sposobnostih, socialnih stikih do te mere, da se že lažeš ter zahtevaš potrditev in priznanje, ki ni v sorazmerju z dejansko doseženim ciljem.
    2. Obsedenost s fantazijami neomejene slave, uspeha, neizmerne moči, brilijantnosti, telesne lepote ali seksualnosti.
    3. Prepričan o svoji edinosti in posebnosti, ki jo lahko razumejo samo posebni, prav tako edinstveni ljudje kot je on ali ljudje z visokim socialnim statusom.
    4. Zahteva neprestano občudovanje, prilizovanje, pozornost in potrditev.
    5. Pri zahtevanju svojih (nerazumnih) želja, pričakuje posebno in prednostno ravnanje z njim.
    6. Izkorišča druge za dosego svojih ciljev.
    7. Nesposobnost empatije.
    8. Neprestano zavidanje drugim in želja po uničenju objekta, ki mu povzroča tovrstne frustracije. Preganjajo ga paranoidne misli, da drugi čuti isto glede njega in želi ravnati isto kot on.
    9. Značilno je arogantno in ošabno obnašanje. Počuti se suprioren, vsemogočen, vseveden, nepremagljiv, nad zakonom itd. (glej http://personalitydisorders.suite101.com/article.cfm/narcissisticpd)

    Obrambni mehanizmi narcisov
    Grandioznost in distanciranje sta tipični obrambi. Narcisist ustvari odnose s tistim, ki ga on občuduje in se z njim zliva ali s tistim, ki občuduje njega. V prvem primeru je na preži, kdaj ga bo drugi razočaral, v drugem pa kdaj bo pričel zahtevati pozornost zase. Ko se to zgodi se hitro distancira in zapušča. Pravtako se vse to dogaja tudi v terapevtskem odnosu (Praper 1996: 180). Pri distanciranju in izoliranju se narcis niti ne zaveda občutkov, da je ranjen. Vsak drugačen pogled na svet ali komentar doživlja kot kritiko. Že občutek, da ni perfekten, sprejema kot da ga imamo za omejenega. Tudi njega muči takšna slutnja in ga navdaja s sramoto. (Praper 1996:181)
    Narcistični klient se zaradi bolečine ob izolaciji ščiti s pozicijo samozadostnosti in nikogar ne spusti tako blizu, da bi se ga emocionalno dotaknil. Narcisističnega klienta terapevt prepozna po kontratransfernih občutjih dolgočasja in emocionalne puščave. Lahko postane zaspan, odsoten, doživlja sram, lahko prične reagirati kot vsevedni poznavalec življenja, tekmuje z vsemi prejšnimi terapevti, ki jih je klient zapustil, ko ga klent razvrednoti pa utegne doživljati občutek neustreznosti in nemoči. (Praper 1996:223)
    Njihov ego ni zmožen fuzije dobrih in slabih predstav o objektu in sebi, realitetne kontrole in obvladovanja bojazni. To se praviloma dogaja otrokom staršev, ki niso uglašeni za otrokove potrebe, ampak ravnajo iz svojih (Praper 1996: 183). Vzdržuje se otrokova odvisnost od objekta, ki hkrati zahteva in občuduje otrokovo navidezno samostojnost. (Praper 1996: 184)

    Značilnosti patološkega narcisa (PN) 

    • Za PN je razpoložljivost ljudi nekaj samoumevnega, z ljudmi ravna brez kakršne koli obzirnosti. Zato imamo pri PN pogosto občutek preračunljivosti, ki se skriva za bleščečo masko. Z svojo masko nas skuša očarati in zapeljati. Dokler pričakuje od nas nekaj koristnega za svoj narcizem, je ves zavzet, ko pa zanj postanemo nezanimivi, njegov odnos do nas postane ravnodušen.
    • PN se ni zmožen navezanosti na drugega. Odvisen je le od uspeha pri vrstnikih in njihovega priznanja. Do ljudi ohranja neko temeljno nezaupanje, saj ga je patološko strah prevelike odvisnosti od drugega. Tako na primer v spolnem življenju daje prednost kratkotrajnih, za čustva ne preveč pretresljivim zvezam, ki ga ne obremenjujejo in mu dopuščajo svobodo.
    • PN se ima za nekakšno izjemo, nekakšnega izzobčenca. Na zunaj deluje prilagojen socialnim normam, vendar te igre ne jemlje resno, na videz jo le igra, da se s tem izogne kazni in socialno uspe. Prepričan je, da isto veja za vse druge (vsi nosijo maske, družbeno življenje je le igra).
    • PN ima strah pred kakršno koli obliko neuspeha (osamljenost, starost), zato skrbi za svoje telo, skuša ostati večno mlad in neprestano biti v središču pozornosti, da se ne bi zgubil v množiči povprečnežev, je pripravljen narediti vse.
    • PN je nežmožen uživanja, saj je pri njem le to pozunanjeno. Uživanje se prične s tem, da mu drugi priznajo njegovo uživanje. PN je popolnoma povnanjen, kar se pri nejmu samem prikazuje kot notranji občutek praznine in izgube lastne identitete.
    • PN je nezmožen žalovanja, saj ni zmožen besa zaradi izgubljene osebe spreobrniti v žalovanje, on je sposoben le pozabiti na izgubljeni objekt ali ugotoviti, da mu v resnici ni šlo zanj, in svojo libidinalno energijo usmeri v nov objekt.
    • PN tako skozi identifikacijo z drugimi oblikuje svojo samostojno osebnost. Dejstvo je, da PN vedo izgubi, saj za njim pridejo boljši, lepši, mlajši . Tako je vojna na osebni ravni vedno izgubljena. Preprosto povedano idealna podoba, v kateri bi lahko človek ugajal vedno in vsakomur, ne obstaja. Zato jo je PN prisiljen iskati v nedogled. (Žižek, 1987)

    Primer iz sodobne psihoterapevtske prakse
    Kernberg je leta 1984 pisal o primeru, ko se je nanj obrnil pacient s težavami z javnim nastopanjem, ki je bil obenem vse bolj nezadovoljen z lastno promiskuiteto. Po nekaj spolnih stikih je izgubil vse zanimanje za žensko in začel iskati drugo. Kolegi z univerze so ga spoštovali zaradi intelektualne in poklicne uspešnosti, združene s poslovno in finančno odličnostjo. Sprva se je ponosno hvalil s svojimi uspehi pri ženskah. V zadnjih letih je med spolnim občevanjem z eno razmišljal o drugi, še neosvojeni ženski. Naposled se je začel zavedati intenzivnosti svoje zavisti do žensk; ta je izvirala iz zavisti in jeze na mater, ki je hladno zavračala njegove izraze ljubezni, a tudi njegove jezne zahteve.
    S promiskuitetnim ravnanjem je bežal pred zanj grozljivo navezanostjo na določeno žensko. Začel se je zavedati, da nezavedno kvari in uničuje tisto, po čemer najbolj hrepeni, tj. razumevanje, kakršno je našel pri terapevtu, ter ljubezen ženske, ki ga bo spolno zadovoljila. Avtor kot dokaz o izboljšanju stanja navaja, da se je pacient vse bolj zavedal ljubezni in predanosti svoje žene. Začel se je zanimati za notranje življenje drugega.
    Na koncu je spoznal, kako grozljivo je ženi zavidal njene samostojne interesne dejavnosti. Ugotovil je, da jo je s tem, ko jo je nenehno omalovaževal, duševno izpraznil, zaradi česar je postala zanj dolgočasna. (Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Naslednji primer govori o petindvajsetletniku, ki je končal v bolnišnici zaradi samomorilnega vedenja pod vplivom alkohola in mamil. V službi so ga imeli nadrejeni za izvrstnega pisca oglasnih sporočil, znan pa je bil tudi po nevarnem in lahkomiselnem početju. Nekoč je za nekaj tednov izginil ter v tem obdobju predvsem pil, se prenajedal in se predajal drugim čutnim užitkom. Imel je pornografske fantazije o spolnosti s prostituti. Potoval je iz mesta v mesto in iskal idealen kraj za samomor. Vzorec se je večkrat ponovil, tako glede hospitalizacije kot tudi izostajanja z dela.
    Nazadnje se je vse skupaj ponovilo, ko je končal delo za serijo oglasov nadvse pomembnega naročnika in ustvaril zelo zadovoljiv odnos z žensko, o kateri je trdil, da je čudovita. V bolnišnici je veljal za zanimivega družabnika, obenem pa je pacientom pomagal nabavljati in prodajati mamila.
    Odraščal je v družini, v kateri je dominirala stara mama, ki je bila goreča katoličanka. Starega očeta je opisal kot sijajnega, bogatega in umetniškega človeka, ki pa ob stari mami ni prišel do izraza. Pacient je mamo izigraval proti stari mami in tako dobival, kar je hotel.
    Ko je bil v puberteti, so mamo prisilili, da je zapustila družino, ker ni prenašal njenega ljubimca, o katerem je trdil, da je bil nasilen. Stara mama mu je nenehno dopovedovala, da je svoboden duh, nekaj posebnega. Če ga je kaj polomil, ga je stara mama nagnala v sobo in mu rekla, naj si sam izmisli kazen. Ker se je to dogajalo pogosto, si je izmišljal vse hujše kazni, po katerih se je počutil krivega, poraženega, gnusnega. Tako je bil na eni strani nekaj posebnega, svoboden duh, na drugi pa najslabši med najslabšimi.
    Na vprašanje, kaj bi si stara mama mislila o njegovih dekadentnih obdobjih, je rekel, da bi verjetno izdavila kaj o »svobodomiselnem mladeniču«. V teh obdobjih je poskušal živeti v fantazijskem svetu in je bil besen, ker se to ni obneslo.(Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Družba skozi oči narcisa
    Narcis deli družbo v dve skupini: na bogate, pomembne  in  slavne na eni strani  in običajno čredo na drugi. Narcistični pacienti se po Kernbergu »bojijo, da ne bi pripadali družbi pomembnih, bogatih in močnih«. Po Kernbergu narcisi vidijo občudovano osebo kot »podaljšek  sebe«. Če jih ta oseba  zavrne, »izkusijo takojšnjo sovraštvo in strah ter reagirajo z razvrednotenjem prejšnjega idola« (Lasch 1979: 155–156). Narcisti se izogibajo intimnosti in se družijo z ljudmi, ki jim prav tako kot sebi lahko pripišejo perfektnost (Praper 1996: 180). Žižek v svoji knjigi omenja tri tipe soljudi, ki jih ločuje narcis, in sicer:

    • Idealni-drugi: od njih pričakuje potrditev in priznanje in mu predstavljajo podalšek njegovega lastnega ”Velikega Jaza”. Z njimi se identificira.
    • Svražnike,  ki  onemogočajo  njegovo  narcistično  afirmacijo,  zato  jih  je  potrebno uničiti.
    • Vsi ostali, masa ljudi, ”suckers’‘: sivo povprečje, ki je tu le zato, da ga izkoristi in nato zavrže (Žižek 1987: 111).

    Reference

    • Lasch, C. (1979): The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations. New York: Warner books.
    • Otway, Lorna J. in Vivian L. Vignoles (2006) Narcissism and Childhood Recollections: A Quantitive Test of Psychoanalytic Predistions. Dostopno na http://psp.sagepub.com, pregledano (05. februar. 2010)
    • Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo
    • Glomb, E. (1992): Trapt in the mirror. New York: Harper.
    • Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.
    • Žižek, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

    LJUBOSUMJE

    Nov30

    “Kje si bila, rekla si, da prideš pred pol ure. Zakaj si se pa tako lepo oblekla, če si šla samo do trgovine? Kaj mi prekrivaš?” Ali te ima res rajši, če je ljubosumen?

    Kaj je ljubosumje?
    Ljubosumje je čustvo, ki se odraža v negativnih mislih in občutkih. Ti temeljijo na nesigurnosti in strahu pred izgubo ljubezni osebe, ki nam je pomembna. Ljubosumje je sestavljeno čustvo in pogosto sestoji iz jeze, žalosti in gnusa.
    Čustvi ljubosumja in zavisti pogosto zamenjujemo. Zavist se pojavi, ko ocenimo, da ima druga oseba nekaj kar želimo sami. Slovensko stereotipno rečeno, zavidamo sosedu, ker ima bolj zeleno travo. Za zavist sta potreba dva, medtem ko je ljubosumje trikotnik, ki temelji na strahu, da bomo zaradi vmešavanja nekoga tretjega, izgubili ljubljeno osebo. Zavist spremljajo občutki neustreznosti. Ob enem pa nam daje motivacijo, da tudi sami pridobimo stvari, ki jih ima oseba, kateri zavidamo. Ko v posamezniku vznikne zavist, se pogosto zraven rodi občutek krivde ob takem čustvu. Medtem ko ljubosumje spremlja nizka samozavest in žalost ob izgubi, dvom ter jeza ob občutku izdaje. Torej, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo zakaj je partner z njim, saj vendar niso tako lepi, dobri, popolni. 

    Od kje izvira?
    Vzrok ljubosumja je lahko resničen ali pa popolnoma izmišljen. Najpogostejši vzrok so izkušnje iz preteklih partnerskih zvez, nizko samospoštovanje in strah pred ponižanjem, ki ga izdaja partnerja prinese s sabo. Ljubosumje je čustvo, ki so ga opazili pri dojenčku v petem mesecu starosti. Nekateri trdijo, da je ljubosumje univerzalno čustvo in ni kulturno pogojeno, medtem ko drugi raziskovalci vidijo vzrok ljubosumja v kulturi.
    T    eorija temelji na predpostavki, da  ljubosumje ni le naravni odziv, ampak tudi časovno in kulturno pogojeno.
    Zanimivo je, da je bila med leti 1956 in 1960 ideja monogamije nesprejemljiva. Z individualizacijo in spolno revolucijo, pa je postala dogovor med partnerjema. Spremenila se je sama dinamika odnosa med partnerjema kot sam zakon na področju zakonske zveze. S tem je prej negativno poimenovanje ljubosumja zamenjalo razločevanje med zdravim in bolestnim ljubosumjem, ki velja še danes. Zoran Milivojević govori o ustreznem ljubosumju takrat, ko zares obstaja možnost, da nekdo tretji pridobi intimno naklonjenost ljubljene osebe in ko se ljubosumje izraža na družbeno sprejemljiv način.

    Štirje obrazi ljubosumja
    Ljubosumje se kaže v štirih vzorcih vedenja, in sicer jeza-napad. Cilj je prestrašiti, pregnati ali ponižati nasprotnika. To vedenje je največkrat naslovljen na partnerja, ki ga zaznamo kot krivega za nastalo situacijo. Pri sovraštvo-uničenje je vedenje destruktivno in usmerjena proti ljubljeni osebi ali tretjemu. Prvemu, ker nas je prevaral, drugemu zato, ker je zavestno in namerno uničil naš partnerski odnos. Vedenje je lahko tudi žalost-umik, kjer se oseba umakne iz situacije ali strah-ugajanje, kjer je osebo strah, da bo zapuščena in zato skuša ustrezati partnerju. Najverjetneje nekaj v smislu ”da se bo zavedal kaj lahko izgubi” ali ”da bo videl, da sem boljša od nje.”
    Telesno se lahko ljubosumje odraža kot tresenje, vroči vali in potenje. Ljubosumna oseba se pogosto primerja s svojim tekmecem, zaslišuje partnerja, v njegovih dejanjih išče potrdila, kar lahko vodi tudi do nasilnega vedenja.

    Dve zgodbi
    Pri pisanju članka sem se spraševala o obeh stvari, kako se počuti pretirano ljubosumna oseba in kako ljubosumje doživlja oseba na katero je le to neupravičeno usmerjeno. Za vas sem izbrskala dve zgodbi študentk:

    ”Do ljubosumja prihaja, če mi nekdo, kakšne za mene pomembne stvari, ne pove in potem to zvem, ko se pogovarjam z drugimi. Verjetno ženske povemo skorja za vsak svoj korak in to potem pričakujemo od drugih. Pomembno je tudi kakšen odnos imata tvoja starša ali je ljubosumje že v družini. Ljubosumje občutim kot nekakšno notranjo vročino in tresavico, tak kot da boš lahko vsak hip počil kot bomba. Ne razmišljaš trezno, ampak kar besede in izmišljene zgodbe letijo ven iz tebe. Sploh dobro ne veš kaj govoriš, ponavadi prepoveduješ in groziš, na koncu pa se narediš kot žrtev.” opisuje Tanja. 

    ”Začelo se je neopazno. Na začetku se mi to ni zdelo nič takega. Sploh nisem dojela kaj se dogaja, dokler mi ni neki pogovor odprl oči. Na začetku mi je še ugajalo. Dobila sem občutek kot da mu je mar zame. Saj veš kaj pravijo, ljubosumje je izraz ljubezni. V resnici mi je vedno očital, kako ga omejujem, tako da sem se vedno spraševala, če ga res, medtem ko nisem opazila kako se v najinem odnosu počasi dušim. Spomnim se, ko sva šla ven z večjo družbo in sem se pogovarjala tudi s kolegi. Na poti domov me je obtožil, da me je en hotel poljubiti. Spraševala sem se kdo, nisem pa pomisla, da je to absurdno. Sploh ne razumem. Pa tudi, če se me drugi tip želi, kaj nisem jaz tista, ki odloča s kom bo?
    Drug večji prepir je nastal, ko smo s kolegi in kolegicami šli na nočno kopanje. Ko sem mu to povedala, ker nisem imela občutka, da je s tem kaj narobe, je v njegovi glavi zgodba, da sem se šla naga kopat s tremi tipi. Tudi ko sem dve uri jokala po telefonu in se zagovarjala, da nisem nič naredila narobe, nisem dojela, da je to pretirano ljubosumje. Jezna sem, ker sem dejansko dopustila, da sva se sploh pogovarjala o tem, da to ni res.
    Zanimivo mi je to, da sploh nisem občutila pretiranega ljubosumja. Vem samo, da sem se vedno slabše počutla v odnosu. Moja živahtnost je izginila. Bala sem se dobit s svojimi moškimi kolegi, ker sem se bala kako bo odreagiral. Bila sem razdvojena med tem ali mu začet lagat ali vztrajat pri resnici. Ko mi je pomemben pogovor odprl oči, da nisem jaz tista ki omejuje, ampak tista, ki jo on omejuje, sem odnos z njim prekinila.” pripoveduje Anja.

    Pomoč
    Zgoraj opisani zgodbi zagotovo nista osamljen primer. Če ste pretirano ljubosumni je pomembno raziskati zakaj se je ljubosumje sploh pojavilo. Zakaj smo tako negotovi vase? Vzrokov je lahko več, na primer kot otrok si gledal ljubosumna starša, kako se obtožujeta in zaslišujeta ali pa so te v osnovni šoli zbadali in imaš zelo nizko samozavest. Po tem, ko se zavedaš iz kje izvira ljubosumje je potrebno delati na vzroku. Torej v zgornjih primerih, predelati odnose v primarni družini ali delati na boljši samopodobi. To so začetni koraki pri premagovanju ljubosumja, ki zagotovo niso lahki. Če vam postane pretežko, si lahko poiščete strokovno pomoč in se v raziskovanje ljubosumja podate s podporo.

    Zanimivosti

    • 30% parov zahteva ločitev zaradi ljubosumja.
    • Ljubosumje je tretji najpogostejši vzrok za umor.

    LJUBEZEN NI ZALJUBLJENOST

    Nov30

    LJUBEZEN: igra, zanke, slast in strup,
    Omama, sreča, vera in obup,
    Zdaj noč, zdaj sonca luč, zdaj led, zdaj kres-
    si trnek pekla ali dar nebes? (Aljoz Gradnik)

    Izbira partnerja
    Vse se začne, ko se zaljubimo v nekoga, ki nam je všeč. V trebuhu začutimo metuljčke in šibijo se nam kolena. Vendar izbira partnerja ni tako naključna kot se to zdi na prvi pogled. Pomembno vlogo igra privlačnost. Povedano drugače, če želimo z nekom vstopiti v odnos, mora biti odnos s to izbrano osebo za nas privlačen, kar je pomembno tudi za nadaljevanje, ohranjanje in razvoj odnosa.
    Pri izbiri partnerja igrata pomembno vlogo tako zavedni kot nezavedni del nas. Pri tem pa so nezanemarljivi naši pretekli odnosi. Navadno si izberemo nekoga, ki od nas ne bo zahteval, da se spremenimo. Na primer nismo vajeni bližine in čiste intimnosti, zato si izberemo nekoga, ki je zaradi dela veliko odsoten. Tako nismo prisiljeni, da bi se soočili s svojimi izogibajočimi se vzorci. Zanimivo je, da nas partnerji, s katerimi bi lahko vzpostavili trden odnos, prej odbijejo kot privlačijo, saj njihovih lastnosti ne znamo prepoznati. Poleg tega na izbiro vplivajo tudi naše notranje potrebe po dopolnjevanju naše osebnosti. Sama privlačnost med dvema pa ne pove nič o nadaljevanju odnosa. Pri slednjem je pomembnejša podobnost med partnerjema. 

    Tudi metuljčki odletijo
    Marjeta se je zaljubila v Mateja. Vsakič je komaj čakala, da ga vidi. Pred zmenkom je čutila prijetno draženje v trebuhu, ves dan je razmišljala o njem, počutila se je zadovoljno, srečno, izpopolnjeno. To je to. On je moj princ, ki sem ga tako dolgo iskala.” si je mislila.
    Zaljubljenost je spontan odnos, ki nastane in ga ni potrebno razvijati. Na telesnem nivoju se nam v stanju zaljubljenosti poviša dopamin ali hormon sreče. Počutimo se izpopolnjene in srečne. Zaljubljena partnerja imata idealizirajočo predstavo eden o drugem, meje med njima so zabrisane, čutita da se dopolnjujeta in gojita iluzijo, da bo njun odnos trajal večno.
    V zaljubljenosti skušamo ugajati partnerju, tako da v tem obdobju ni prostora za razvoj prave intimnosti v kateri je partner lahko tak kot v resnici je. Zaljubljena partnerja navadno ne vidita neujemanja, medtem ko to postane povod za kasnejše konflikte v odnosu.

    Razvoj odnosa
    Da bi se odnos ohranil, se mora zaljubljenost razviti v ljubezen. Večkrat slišim, da začetna zaljubljenost traja 6. mesecev, nato pa se začnejo pojavljati prva razhajanja v odnosu. Tu nastane prostor, kjer se lahko začne graditi na ljubezenskem odnosu. V njem mora priti do prehoda iz monologa (”sva eno”) k dialogu (”sva individuuma”). Marjeta je ob koncu zaljubljenosti čutila razočaranje. Začela je opažati, da si z Matejem vendarle nista tako podobna. Čez čas je začela sprejemati njuno različnost, običajni konflikti v odnosu, pa so jo prav tako nehali strašiti.

    Poglejmo si še kako se odnos razvija (povzeto po Lavingeru):

    • Prva faza v odnosu je privlačnost.
    • Faza gradnje odnosa: na tej stopnji se partnerja vzajemno angažirata. Pri slednjem so na začetku pri navezovanju stikov in zmenkih aktivnejši moški, vendar to vlogo vedno bolj prevzemajo tudi ženske.
    • Tretja faza je nadaljevanje odnosa, ki ima lahko tri zaključke:
      a) Odnos napreduje in je obojestransko zadovoljiv, angažiranost ni več tako intenzivna, odnos se navadno konča s smrtjo enega izmed partnerjev.
      b)Postopno poslabšanje v odnosu, ki povzroči prekinitev odnosa.
      c)Mmirno, labilno, konfliktno nadaljevanje odnosa, ki se prevesi v poslabšanje in prekinitev.

    Raziskave kažejo, da imajo pari, ki pojmujejo čas svoje zaljubljenosti za zelo srečen, kasneje veliko večje težave kot pari z bolj realističnimi predstavami. Ni neobičajno, da se ljudje nikoli v življenju ne zaljubijo, ampak razvijejo ljubezenske odnose. Zaljubljenost ni nujna začetna faza odnosa. Nekateri viri menijo, da bolj kot je človek zrel, manjkat se zaljublja. 

    Ljubezen
    Ljubezni je več vrst (ljubezen do otrok, prijateljev itd.) najbolj znana oblika pa je ljubezen med partnerjema. Partnerska ljubezen je univerzalni pojav, vendar njena vloga nima v vseh kulturah enakega pomena. V naši zahodni kulturi ljubezen predstavlja temelj partnerskega odnosa in gradnje družine. Včasih so se ljudje med seboj poročali zaradi denarnih koristi, danes pa se poročamo zaradi ljubezni oziroma ”glasa našega srca.” Vendar pa različne predstave o ljubezni niso samo kulturno določene. Vsak posameznik ima neko svojo predstavo kaj naj bi ljubezen bila. Zaradi tega lahko kasneje tudi prihaja do konfliktov v ljubezenskem odnosu. Marjeti ljubezen pomeni to, da ji partner enkrat tedensko prinese rože. Mateju pa je izkazovanje ljubezni preko darovanja tuje, on ji raje ljubezen izkazuje z besedami in telesnimi dotiki.

    V razvoju ljubezenskega odnosa igra prijateljstvo pomembno vlogo. To ne pomeni, da morata partnerja imeti rada iste stvari, vendar je pomembno, da imata čim več skupnih dejavnosti.
    Po Sternbergu obstajajo tri dimenzije ljubezni:
    1. Intimnost: pretežno čustvena komponenta, kjer človek teži po bližini, povezanosti, toplini, odkritosti s partnerjem, išče stik in komunikacijo, vzajemno čustveno podporo in razumevanje, skrb in visoko vrednotenje partnerja.
    2. Strast: prevladuje motivacijska komponenta, ki se izraža kot zanosna čustvena usmerjenost k partnerju ter telesna privlačnost.
    3. Zavezanost (odločenost): vsebuje kognitivno komponento ljubezni, ki pomeni našo odločitev, da ostajamo v odnosu. Kaže se v vztrajanju v odnosu kljub težavam.
    Kombinacije med različnimi dimenzijami ljubezni tvorijo različne vrste ljubezni, kot so romantična ljubezen, tovariška ljubezen, prazna ljubezen, nora ljubezen, strastna ljubezen, polna ljubezen ter ugajanje.
    Najbrž je napačno mnenje, da se mora odnos med dvema partnerjema nujno izčrpati in postati manj zadovoljujoč, vsekakor pa se to tudi dogaja.

    Kvalitetni odnos
    Za gradnjo resnične povezanosti med partnerjema ni odločilna samo spolna skladnost, ampak tudi vrsto drugih dejavnikov. Pomembno je koliko zaupamo drug drugemu in smo pripravljeni deliti svoje radosti in razočaranja.
    Pomembno je priznati, da je vsak izmed partnerjev samostojni posameznik. Nezrelo je, da partnerja z različnimi sredstvi vežemo nase. Potreben pa je tudi prostor za dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’ (npr.: uporaba otroških besed), kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških.
    Pomembno je zavedanje, da konflikt ni rušilec harmonije v odnosu, ampak da lahko s konstruktivnim reševanjem problemov doprinesemo k večji intimnosti v odnosu. To pot sta izbrala tudi Marjeta in Matej, ko sta imela konflikt zaradi različnih predstav o tem, ”kaj naj bi ljubezen bila”. Oba sta se bila pripravljena odkrito pogovorit in poslušati en drugega. Nesoglasje sta uskladila in njun odnos se je poglobil. Komunikacija je tako še en pomembni aspekt zrelega odnosa in ohranja odnos živ. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.

    In še za na konec: v zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti. Zrelost odnosa se poveča, bolj kot uspemo razrešiti naše pretekle odnose in vzorce ter se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih.