KAKO ZAUPATI V SVOJE TELO PO (PSIHIČNI) BOLEZNI?

V tem članku želim pisati o izkušnji, ki sem jo pridobila preko svoje osebne zgodbe in zgodbe svojih klientov. Pisala bom o izgubi zaupanja v svoje telo. Opazila sem, da se to lahko zgodi v dveh primerih. Prvi primer je izguba zaupanja zaradi psihološke motje. V mislih imam panični napad, katerega prvi simptom se pokaže preko našega telesa. Nenadoma mislimo, da bomo umrli. Vsak posameznik, ki trpi za anksioznostjo, je bil na neki točki prepričan, da je nekaj zelo narobe z njegovim telesom. Čez čas spoznajo, da nimajo fizične bolezni, ampak trpijo za anksioznostjo. Prav tako ti dolgotrajna psihološka bolezen, kot je na primer depresija, daje občutek, da so tvoji možgani in telo pokvarjeni. Drugi primer je izguba zaupanja zaradi fizične bolezni kot je rak ali kronična bolezen.
Prav tako sem opazila, da ljudje z anksioznostjo navadno niso bili v stiku s svojim telesom pred anksioznostjo. Preko terapije se naučijo, kako se s svojim telesom ponovno povezati. Pri osebah, ki so zbolele za fizično boleznijo, nepovezanost s telesom ni vedno prisotna. Ne glede na to, v obeh primerih oseba čuti ogromno izdajo s strain svojega telesa.

Koliko kontrole imamo?
V današnji družbi pogosto slišim, da si je človek sam kriv za to, da je zbolel za fizično ali psihično boleznijo. “Zbolel je za rakom na pljučih, ker je veliko kadil”, je že mogoče res. Vendar trditve kot so „Zato ker si preveč delal, si zbolel za rakom“ in „Ker nisi vegetarijanec, te je doletel srčni napad“, so pretirane. Res je, da lahko verjetno vsi na določenih področjih izboljšamo način svojega življenja. V mislih nimam samo prehranjevalnih navad in športa, ampak tudi povezavo z nam samim in našim telesom. Zagotovo toksini v okolju, stres in nezdrav življenski stil povzročajo velik pritisk na našo telo, vendar niso edini razlog za pojav bolezni.
„Vedela sem, česa je moje telo sposobno. Moj življenjski stil je bil zdrav. Najhujša bolezen, ki me je doletela, je bila gripa. Nikoli si nisem zlomila kosti ali bila šivana. Na to sem bila ponosna. Nato se je 27. decembra 2004 vse spremenilo. Bila sem stara 24 let in zdravnik mi je povedal, da imam v debelem črevesu predrakovo celico, ki jo mora odstraniti. Kaj? Operacija? Polip? Bila sem popolnoma zmedena. Zakaj? Saj sem živela po pravilih zdravega življenja in imam samo 24 let. Ali za to boleznijo ne zbolijo samo starejši? Novica me ne bi smela tako presenetiti, saj je bil moj brat diagnosticiran za istim rakom pri 26. letih. Pa vendar, sedaj se je to dogajalo meni in bila sem v šoku.”
Kot rečeno, za svoje zdravje lahko naredimo marsikaj. Seveda lahko zbolimo zaradi nezdravega načina življenja. To je pozitivna stvar, ker je ta del v naših rokah in ga lahko kontroliramo. Prepričanje, da imamo vse pod kontrolo z „pravilnim“ načinom življenja pa je pretirano. Verjetno bi si želeli takšne kontrole, vendar je žal nimamo. In verjetno prav to spoznanje, da nimamo sto procentne kontrole, ojača naše nezaupanje v telo, ko nas doleti bolezen.

Kam je šlo moje staro življenje?
Težko se je navaditi na naš novi izgled ali spremembo, ki nas je doletela po bolezni. Včasih želimo svoje telo prisiliti nazaj v stare tirnice. “Postala sem stroga, zlobna in agresivna do svojega telesa. Želela sem 100% zagotoviti, da do bolezni ne bo več prišlo. Kritizirala sem svoje telo in ga skušala prisiliti, da funkcionira drugače. Želela sem doseči, da se vrne v stanje pred boleznijo.”
Normalno je, da pogrešate svoje staro telo in njegove sposobnosti. Normalno je tudi, da zavidate drugim ljudem, ki imajo zdravo telo. Bolezen spremeni našo perspektivo in med drugim prinese tudi veliko strahu-strah pred smrtjo, strah pred ponovitvijo, strah, da ne boš sposoben nikoli več normalno živeti, strah, da se ne boš nikoli več dobro počutil, strah pred tem kako boš zdržal vse to, strah pred samomorilnimi mislimi. Na lastni koži lahko prvič začutiš kaj pomeni biti nezdrav. Kakšna ogromna sprememba je to. Veliko ljudi mora spremeniti svoj način življenja in mišljenja in to ni lahka sprememba. In vsi ne bomo nikoli bili pomirjeni s svojim novim načinom življenja. To je realnost dane situacije. Včasih je izguba tako velika, da je ne moremo nikoli zares sprejeti.

Zaupanje je izgubljeno
Ko nas bolezen ali psihološka motnja preseneti, se zaupanje v telo izgubi. Še posebej, če smo pred boleznijo zdravo živeli. Zakaj jaz? Saj živim zdravo. “Raka so ti najverjetneje odkrili, ko si mislil, da si zdrav. Strašno je pomisliti, da imaš življenjsko nevarno bolezen, medtem pa se počutiš zdravo in niti ne zaznaš, da je nekaj narobe. Normalno je, da sedaj opaziš vsako spremembo in bolečino v telesu in si obsesivno pozoren na telesne znake, ki bi lahko kazali na to, da se je rak ponovil. Prav tako je zdravljenje spremenilo tvoje telo. Posledično čutiš nepoznane senzacije v telesu, ki jih prej ni bilo, kar te še dodatno prestraši.“
“Sem trener v fitnesu, telovadba je bila del mojega vsakdana-ne pijem, ne kadim in se prehranjujem zdravo. Počutil sem se, kot da me je telo izdalo. Mislil sem si, kako si drzneš, tako lepo sem skrbel zate, sedaj pa se je bolezen ponovila. Ob prvi diagnozi sem se obrnil na psihoterapijo, sedaj mi je lažje, ker vem, kako naj poskrbim zase v tem času.”
“Po raku ne zaupam več svojemu telesu. Ni šans. Najprej me je telo izdalo z rakom na prsih, nato pa še z melanomom na drugi strani telesa. Skrbi me, da bo rak prišel nazaj in čakam na rešitev-raje prej kot kasneje. Želim se razumeti s svojim telesom, če ne drugega, imeti z njim vsaj premirje.”
Gornje primere sem izbrala, ker so dober pokazatelj, kako globoko zareže nezaupanje po tem, ko izvemo, da smo (ponovno) zboleli za fizično ali psihično boleznijo.

Naučimo se ponovno zaupati
K ponovni vzpostavitvi zaupljivega odnosa do svojega telesa, je potrebno ponovno zgraditi zaupanje. Za mnoge se je zaupanje izgubilo veliko preden je bila bolezen odkrita. Povezava je bila prekinjena preko dobronamernih staršev, zdravstvenega osebja, toksične kulture, traume in različnih diet, ki šibijo zaupanje v naše telo. Obrnemo se stran od svojega telesa. Sledeči predlogi nam lahko pomagajo pri vzpostavitvi ponovne povezave. Seveda se gradnje odnosa lotimo počasi, pri tem vztrajamo in ne počnemo vsega naenkrat.

  • Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno se je zavedati, da boste potrebovali veliko časa, da se navadite na novo telo. Resnično potrebujete čas, da se pozdravite in navadite na spremembo. Zelo pogosto prehitro začnemo od svojega telesa preveč pričakovati. “Počasi se mi je vrnila moč. Takoj sem se vpisala v fitnes, vendar sem na koncu pristala nazaj v bolnici s hernijo.” Pogosto se prehitro vrnemo k našim starim navadam. Po drugi strain je tudi zelo težko sprejeti, če se nikoli več ne bomo mogli vrniti nazaj k našemu prejšnjemu življenjskemu stilu. Tu čas ne igra velike vloge. “Fitnes je moje življenje. Odprl sem telovadnico, kjer sem poučeval ljudi in telovadil. Nato so mi odkrili težavo na srcu. Na začetku je kazalo, da se bom po operaciji na srcu vrnil nazaj v svoje življenje. Nažalost se to ni izšlo. Težko mi je, ker ne vem, kaj naj s svojim življenjem sedaj. Jezen sem, da me je telo tako izdalo.”
  • Navadno se osredotočimo na to, česar ne zmoremo več narediti. Kolikokrat slišim od svojih klientov: “Pred paničnimi napadi sem se vozila brez problema” ali pa “Bila sem aktivna in sem “skakala okoli” celi dan. Sedaj pa se bojim iti v trgovino.” Če se stvari ne vrnejo nazaj na prejšnje tire dovolj hitro, čutimo frustracijo. Strinjam se. Svoje prejšnje življenje je potrebno odžalovati, hkrati pa se osredotočiti na to, česar smo sposobni sedaj, kljub težavam, s katerimi se soočamo. Nekaj tako “majhnega” kot je sprehod ali pa obiskovanje terapije, kljub paničnim napadom, šteje.
  • Čeprav ne verjamem, da je čisto vse moč preprečiti z zdravim načinom življenja, je moč mnoge bolezni in psihološke motnje oblažiti z zdravim, organiskim prehranjevanjem, zmerno in redno telovadbo in skrbjo zase (npr. kopanje, savna, branje dobre knjige). “Mnogi izmed nas, ki smo preživeli raka, se zavežemo, da bomo bolje poskrbeli zase. Podatki potrjujejo, da je s tem moč zmanjšati ponovitev raka. “Skušala sem izboljšati svoje prehranjevalne navade in se več gibati. Strah je bil zelo učinkovit kratkoročni motivator in mene je bilo zelo strah. Ko se je aktivno zdravljenje za raka končalo, strah ni bil več dober motivator. Enostavno spreminjanje sebe zaradi strahu, na dolgi rok izgubi svoj učinek. To mi je povedala tudi moja psihoterapevtka.“ Strah naj ne bi bil naš edini motivator za vzdrževanje zdravega načina življenja. Potrebno se je zavedati, da so padci in izguba motivacije na dolgi rok pričakovani.
  • Naše telo nam neprestano pošilja signale. Večino teh signalov ignoriramo, ker “sedaj ni čas za počitek”, “sedaj ni čas za hrano”, “sedaj nimamo časa dihati”, zato ker je še toliko stvari, ki čaka na nas. Na terapiji svojim klientom pogosto predlagam nalogo, ki nas uči, kako začeti poslušati svoje telo: Pred obrokom se vprašaj kako močna je tvoja lakota od 0-10. Nato se po obroku ponovno vprašaj, kako močno čutiš lakoto od 0-10. To je en primer, kako lahko začnemo s poslušanjem našega telesa. Vprašajmo ga „Živjo, kako si? Kaj mi sporočaš danes“? Predlagam, da redno vprašaš svoje telo, kaj ti sporoča, prepoznaš kaj potrebuje in mu to tudi omogočiš. “Še vedno nisem bila povezana s svojim telesom. Ja, moji obroki so bili redni, vendar niso bili v skladu z mojim apetitom. Imela sem predpisan urnik prehranjevanja. Prav tako sem vsak dan jedla podobne stvari, saj sem vedela, kako se bom po obroku počutila. Menila sem, da je to pravi način, kako vzdrževati telesno težo. Zelo je bilo težko, ko sem si požežela neko hrano, ki je bila izven mojega prehranjevalnega režima.“ Telo nam pošilja signale o njegovem počutju. „ Vso nelagodje in simptome, ki sem jih čutila med svojo depresijo in anksioznostjo, niso bili moja krivda, vendar mi je telo sporočalo kaj potrebuje, da ostane zdravo.“ Telo ne nosi istega sporočila vsaki dan. Našega telesa ne moremo stlačiti v predpisan urnik. To je le ena izmed oblik neposlušanja našega telesa. Naše telo nam bo povedalo, kaj in koliko nečesa potrebuje.
  • Menim, da ni nič narobe, če obiščes zdravnika, ko tvoj strah, da je s tvojim telesom nekaj narobe, postane premočan. V redu je, če greš na kontrolo in si s tem umiriš svoje misli. To je del okrevanja. Zaupaj mi, da bodo neplanirane zdravniške kontrole z delom na sebi postale stvar preteklosti . „Ko se bojim svojega telesa, se skušam z njim bolj povezati. Objamem se in si rečem, v redu bo. Ko me nekaj skrbi, si dovolim, da obiščem zdravnika, še posebej zato, ker sem preživela raka. Nima smisla, da se razžrem od skrbi. So dnevi, kjer ne sprejemam svojega telesa in takrat skušam pozornost preusmeriti drugam ali pa se soočim s svojimi občutki in brazgotine, ki jih imam od operacije, zmasiram z losjonom. S svojim telesom želim doseči mir. Zame je to proces.”
  • Za povezavo s svojim telesom je dotik drugih in lasten dotik zelo pomemben. “Poskrbim, da redno hodim na masaže. Prav tako se poslužujem manikure in obrazne nege.”
  • Deljenje svoje izkušnje ima veliko moč pri okrevanju. O svoji izkušnji lahko govoriš na terapiji, s prijatelji ali družino. Če želiš, lahko svojo izkušnjo deliš javno in pomagaš drugim, ki doživljajo podobno kot si ti.
  • Zaupanje s svojim telesom lahko gradiš tudi preko namišljenega pogovora z njim. Udobno se namesti in zapri oči. V mislih si predstavljaj, kako izgleda tvoje telo v danem položaju. V mislih se začni pogovarjati s svojim telesom. Predstavljaj si, da ti odgovarja in tako med seboj ustvarjata dialog. Povej mu, kako se počutiš in kako te je prizadelo. Povej mu tudi, kaj imaš rad na njem. Tovrstni pogovori med vama naj bodo redni, ne gre za nič drugega kot vzdrževanje prijateljstva med vama.
  • Okrevanje, še posebej tisto pri kroničnih boleznih, nas lahko okupira. Pomembno si je vzeti čas, kjer okrevanje ni prioriteta. Brez prijetnih trenutkov je težko ostati motiviran in vzdržati težave, s katerimi se srečujemo pri dolgotrajnem okrevanju. Skušaj narediti nekaj za dušo in si vzeti čas zase. Ne predlagam, da v tem času ne slediš svojemu zdravstvenemu planu. Predlagam pa, da si vzameš nekaj ur ali dni, kjer si nabereš moči in v aktivnosti samo uživaš. Na primer, pojdi na izlet, v savno, ustvarjaj, pomagaj v zavetišču, srečaj se s prijateljem itd.
  • Do sebe bodi empatičen. Kar pomeni, da si prijazen do sebe in da se v težkih trenutkih spodbujaš. Eden izmed načinov kako to doseči je, da s sabo ravnaš na isti način, kot bi ravnal s svojim prijateljem.
  • Odkrij v kakšnih trenutkih se tvoje telo dobro počuti in mu omogoči čim več takšnih izkušenj. To nanj in nate deluje pozitivno. Tvoje telo se preko prijetnih dražljajev iz okolja ponovno nauči ugodja. Takšnim situacijam se je potrebno namerno izpostaviti. “Pogosto sem se srečala s svojo dobro prijateljico, ko sem predelovala svoje težave. Šli sva na zeliščni čaj v bližnji lokal. Poznan ambient, zdravilni čaj in družba moje prijateljice, je name delovala pomirjajoče. Počutila sem se varno, kljub temu, da sem bila zunaj med ljudmi.”

Ozdravitev?
Okrevanje je proces, ne dogodek. Gradnja ponovnega zaupanja v naše telo zahteva delo in čas in ni dosti drugačna od gradnje zaupanja v osebnih odnosih.
Pomembno se je zavedati, da sta tesnoba in strah normalna, ko ne moremo zagotovo vedeti, ali se bo rak, panični napad, bolezen, ponovila. To je strah pred neznanim. Večini izmed nas je nelagodno, ko ne vemo kaj pričakovati. Strah pred neznanim lahko zmanjšate, če se informirate in pripravite na tisto, česar se bojite. Tukaj nimam v mislih obsesivnega pripravljanja, ampak zbiranja pomembnih informacij o bolezni ter zapis v dnevnik kaj boste storili, če se bolezen ponovno vrne. Prav tako si strah lahko oblažite, če si predstavljate svoje telo v neznanih okoliščinah, nad katerimi nimate kontrole. V mislih dihajte v ta nelagodni občutek in si predstavljajte, kako se vaše telo počasi sprošča.
Strah bo prisoten v tem procesu. Ja, lahko se premaknete naprej in dokončno okrevate od vase izkušnje, vendar to ne pomeni, da se ni zgodila. Še posebej v prvih letih po bolezni, vas bodo novice, podobne zgodbe in telesni občutki, popeljali nazaj v obdobje, kjer niste bili zdravi. “Prihajajoči zdravniški pregled, novice o smrti ali diagnozi znanca, prebudi v meni vse stare občutke. Imam daljša časovna obdobja, kjer ne mislim na svojo bolezen, vendar so zgoraj omenjeni trenutki  zame še vedno težki.” “Bližalo se je moje 5.leto brez raka, ko sem na telesu našla bulo. Takoj me je popeljalo nazaj v grozljive občutke. Hvala bogu je bilo vse v redu, vendar sem se zavedala, kako ranljivo se v resnici počutim.”
Pri svojem delu sem opazila, da se začenjajo dogajati pozitivni premiki, ko se v nas pojavita dva dela. Prvi del je naš „stari del“-anksiozen, z vsiljivimi mislimi, v sebi ima veliko strahu, nezaupanja in dvomov v boljši jutri. Nato imamo „novi del“-ta je spodbujajoč, optimističen, vidi spremembo in ima upanje za prihodnost. S terapijo, vztrajanjem ali redno delu na telesu, naš stari del postane šibkejši. Ko se v nas pojavi strah pred ponovitvijo izkušnje, nas novi del potegne iz črne luknje veliko hitreje kot v preteklosti. To poveča našo samozavest, da smo se sposobni konstruktivneje soočiti s strahovi. „Skozi leta sem s pomočjo terapije naredil veliko na sebi. Spoznal sem, da sta dvom vase in nesigurnost, globoko zakoreninjena v meni in ju ni lahko izruvati. Ne vem, kaj se zgodi, da spet padem v oprijem dvomov, vendar se mi to zgodi na vsake toliko časa. V tem času se počutim nevarno in ponovno zgubim zaupanje.“
Ko govorimo o okrevanju po bolezni, imamo navadno v mislih popolno okrevanje. Včasih to žal ni mogoče. Nekateri se soočajo z zdravstvenimi problemi, ki jih ni moč pozdraviti. Pri okrevanju ne gre za vse ali nič. Ali sem popolnoma zdrav ali pa nepopisno bolan. Ti si tisti, ki se odloči, kaj v danih okoliščinah, okrevanje pomeni zate. Prepričana sem, da bo delo in gradnja na zaupanju v svoje telo, stvari olajšala, tudi če popolno okrevanje zate ni mogoče.

Comments are closed.