Tag Archive | starševstvo

NOSEČNOST IN POPORODNO OBDOBJE LAHKO VZBUDI POZABLJENO TRAVMO

Dec28

Nosečnost je čas, ko gremo skozi velike spremembe. Večino teh sprememb je izven naše kontrole. Raste nam nosečniški trebušček in prsi, raven hormonov se spreminja. Tako se naše telo pripravlja na rojstvo. Vse te spremembe v nosečnosti lahko v nas zbudijo telesni spomin. Preko telesa se lahko prebudijo naši spomini iz preteklosti, s katerimi se še nismo soočili ali pa se sploh nismo zavedali, da jih imamo. Zgodnji spomini so pogosto zamegljeni in radi pridejo k nam preko telesnega spomina in čustev.

Naša vzgoja
V času nosečnost in starševstva ni nenavadno, da se v nas zbudijo dobri in slabi spomini glede naše lastne vzgoje. V tem članku se bom osredotočila na traumatične spomine, vendar želim poudariti, da se v nas prav tako lahko zbudijo pozitivni spomini, ki nas še bolj povežejo z našimi starši.
Za začetek je pomembno, da ločim zavedni spomin od nezavednega. Prvi spomin ni neprestano v naših mislih, vendar priplava na površje, ko postanemo starš. “Ko gledam svojega moža, kako se ukvarja z otroki, pomislim, da takšnega pozitivnega odnosa s svojim očetom nikoli nisem imela.” Z opazovanjem odnosa med možem in hčerko je Nives prišla v stik s svojo bolečino in praznino, ki jo je čutila kot otrok v odnosu z očetom.
Nezavedni spomin ni na dosegu naše roke, ampak je potlačen v naše globine. Na površje lahko pride preko našega telesa kot napetost, razdražen želodec ali kakršna koli druga psihosomatska oblika.
“Nenadoma sem v nosečnosti občutila globok strah, da bom ljubosumna na svojo prihajajočo hčer. Potihoma sem si želela fantka, ker sem se tako bala tega občutka. Kar se je v resnici dogajalo je, da sem občutila ljubosumje svoje mame name. Spomin je prišel do mene skozi moje telo. Jasno sem začutila mamino ljubosumje in breme, ki ga je čutila pri moji vzgoji. Čeprav je bil strah, da bom nadaljevala vzorec močan, sem bila hkrati tudi olajšana, da sem dobila jasno potrditev, kaj se je dogajalo v mojem otroštvu.“
Ko postaneš starš, se v tebi lahko zbudijo občutki in spomini, povezani s tvojim otroštvom. Prav tako lahko obudi potlačene spomine katerakoli razvojna faza pri tvojem otroku. Res je, da naš spomin ni 100% objektiven pokazatelj dogajanja v naši primarni družini, vendar verjamem, da je veliko na njem. Lahko zgrabiš priložnosti, ki se ti je ponudila in se poglobiš ter predelaš spomin, ki se je zbudil v tebi. Ko je moja klientka prišla do spoznanja, zakaj se ji zbuja ogromni strah pred ljubosumjem na svojo hčer, ji je to prineslo veliko olajšanje. Meni, da je s tem dobila potrditev, ki jo je vedno podzavestno čutila-njena mama je bila nanjo ljubosumna. Mogoče nikoli ne bi dobila te potrditve od svoje mame.  Verjetno se tudi njena mama ni čisto zavedala svojega vedenja do nje.
Včasih je meja med zavednim in nezavednim spominom tanka. Ko je nezavedni (telesni) spomin zbujen, nam je občutek ob tem spominu zelo znan. Občutimo, kot da bi bil občutek stalno nekje v ozadju. Po drugi strani pa se lahko v času nosečnosti in starševstva, zbudijo nezavedni spomini, za katere nismo niti malo slutili, da so tam.

Travmatični spomin spolne zlorabe
Nosečnost preusmeri pozornost na žensko telo, natančneje na privatne dele ženskega telesa-prsi, vagino, trebuh. Nosečnica je primorana opravljati redne ginekološke preglede. S tem na nekem nivoju izgubi telesno zasebnost. Nanjo je usmerjena velika pozornosti (moškega) zdravniškega osebja. Ženski, ki je bila v preteklosti spolno zlorabljena, se lahko v takšni situaciji sproži spomin na spolno zlorabo.
Zelo pomembno je, da spomin vzamemo resno, saj obuditev travmatičnega spomina lahko prinese mnoge komplikacije v nosečniškem obdobju. Raziskave so namreč pokazale, da ima med nosečnostjo spolno zlorabljena ženska:
-več zdravstvenih težav
-je pogosteje v konfliktu s svojim partnerjem
-ima visoko anksioznost
-ima pogostejše težave pri zaupanju zdravstvenemu osebju
-ima večjo verjetnost, da bo rodila s carskim rezom
-statistično ima občutno večjo možnost komplikacij med porodom
-ima večjo možnost depresije med nosečnostjo in po njej

Prav tako lahko občuti in podoživlja sledeče občutke:
-občutek, da jo je telo izdalo
-občutek, da so njene telesne meje prestopljene
-spomine (flashback) na spolno zlorabo
-depresijo, anksioznost, panične napade
-nezavedni spomin na spolno zlorabo prvič stopi v zavest
-sovražne občutke do zarodka
-projekcija občutkov, ki jih čuti do tistega, ki jo se zlorabil, na zarodek
-občutek krivde, zaradi vseh the občutkov
-občutke sramu povezane s telesnimi spremembami
-žrtev spolne zlorabe, ki trpi za posttraumatsko stresno motnjo, se lahko boji intenzitete občutkov (npr. med porodom)
-strah, da se bo njen otrok rodil prizadet, tako kot je ona
-strah, da bo kaznovana in se bo otrok rodil mrtev
-strah, da bo nesposobni starš
-strah, da bo tudi sama zlorabljala svojega otroka.

V primeru, da se bodoča mamica zaveda svoje spolne zlorabe ali pa začenja dobivati flashbacke na zlorabo, je zelo pomembno, da si poišče pomoč. Poleg tega je priporočljivo informirati ginekologa in ključno zdravstveno osebje o spolni zlorabi. Naj omenim še to, da se spomin na spolno zlorabo zbudi tudi pri bodočih očetih. Zelo malo raziskav je bilo narejenih glede spolne zlorabe in percepcije moškega na očetovstvo. Vendar to ne pomeni, da moški ne gre čez podobne čustvene težave kot ženska v tem obdobju.

V tem članku sem pisala o spominu, ki se nam zgodi, ko postanemo starš. Nekateri spomini so prijetni, spet drugi travmatični. Nekateri spomini so boleči, tako zelo boleči, da bi se jim raje izognili in jih ponovno potlačili. Tako boleči spomini niso enostavni za predelavo, vendar imamo hkrati priložnost, da se preko dela na njih osvobodimo potlačenih občutkov in groze. Dajejo nam priložnost, da gremo čez bolečino, ki osvobaja.

Triger je dražljaj iz okolja, ki prebudi naš travmatični spomin. Kaj nas vzdraži je pri vsakem posamezniku različno. Triger lahko prihaja iz zunanjega okolja preko vseh petih čutov-vid, zvok, dotik, vonj in okus. Na primer neka pesem trigne star spomin. Prav tako pa nas lahko trigne notranji dražljaj kot je na primer stres.
Flashback je živ, najpogosteje negativen spomin, ki se pojavi brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila. Navadno je zelo močan, včasih tako močan, da se ne zavedamo kaj se dogaja v naši okolici, medtem ko podoživljamo spomin.
Telesni spomin je teorija, da je tudi telo in ne samo možgani, sposobno shraniti spomin. Telesni spomin je neprostovoljen. Spomin na incest ali spolno zlorabo je mogoče obnoviti preko telesnega spomina. Telesni spomin ni vedno zavesten, saj smo lahko bili premladi, da bi se zavestno spomnili iz kje izvira ali pa smo ga potlačili.

 

Želite dodatno podporo za prihajajoči porod? Pripravila sem SPLETNO DELAVNICO za nosečnice, ki se želijo čustveno pripraviti na prihajajoči porod v varnem zavetju svojega doma.

Ko sem bila noseča, sem uporabila svoje psihoterapevtsko znanje, da sem se čustveno pripravila na porod. Pomanjkanje virov, ki bi me tudi čustveno pripravili na porod, me je spodbudilo, da sem ustvarila pričujočo delavnico.

KAKO OTROK VPLIVA NA PARTNERSKI ODNOS in KAKO PARTNERSKI ODNOS VPLIVA NA OTROKA

Dec24
Kako prihod otroka vpliva na partnerski odnos
Prihod otroka v družino močno spremeni odnos med partnerjema, seveda pa sama kvaliteta odnosa med partnerjema prav tako vpliva na otrokov razvoj.
Raziskave kažejo, da je sreča med zakoncema v povprečju manjša v obdobju, ko otroci živijo doma. Mnenja raziskovalcev se razlikujejo v tem, kaj se zgodi, ko otroci odidejo od doma. Nekateri menijo, da se sreča povrne na stopnjo pred prihodom otroka, drugi, da se ta nivo sreče ne doseže nikoli več. Neka britanska študija je merila zadovoljstvo zakoncev leto dni po rojstvu otroka. Izkazalo se je, da je zakonska sreča v povprečju pri obeh starših upadla. Toda upad ni bil pri vseh parih enak. Procent upada sreče bi verjetno bil še večji, če bi bilo v študijo zajetih več rizičnih skupin, kot so mladi pari, nižji razred, ki se sooča z revščino, stanovanjsko stisko itd. Obstajajo tudi raziskave, ki kažejo, da zakonska sreča z odraščanjem otrok upada. Potrebno pa je vzeti v obzir, da rojstvo otroka ne bo poslabšalo dobrih temeljev med zakoncema in obratno, otrok ne bo izboljšal zakona, ki temelji na slabših odnosih med partnerjema (Tysoe 1997).
Otroci imajo na zakon paradoksalen učinek, čeprav lahko vplivajo na zmanjšanje sreče med zakoncema, pa hkrati znižajo nevarnost za ločitev, saj učinkujejo kot močna ovira pred razpadom zakona oziroma odločitvijo staršev o odhodu iz odnosa. Raziskave so pokazale, da so v nesrečnih zakonih otroci njihov edini vir zadovoljstva, medtem ko imajo bolj srečni pari več virov zadovoljstva. S prihodom otroka se morata oba starša prilagoditi povečanim zahtevam v družini. Za moške, ki navadno še vedno hodijo v službo, pomeni otrok na začetku neprespane noči, spremembo v vsakodnevni rutini, manj družabnega življenja, spremembo ženine pozornosti ter seveda radost. Če opazujemo mlade starše doma, je opaziti, da se manj ukvarjajo drug z drugim ter si izkazujejo manj naklonjenosti. Za žensko pa so spremembe nekoliko drugačne, navadno se vsaj na začetku odpove karieri. Če je v njej uživala, je izguba velika, če ne, pa to še vedno pomeni (delno) izgubo odrasle družbe, neodvisnosti in življenja izven doma itd. Raziskave kažejo, da se mnogi starši ne zavedajo velike spremembe, ki jo prinese otrok. Zlasti ženske s prihodom otroka začnejo opravljati več gospodinjskih opravil in prevzemajo nase večjo odgovornost za nego otroka (tudi če hodijo v službo), čeprav so bile prej vloge enakopravno razdeljene. Po rojstvu pride potem pogosto do premika k ‘tradicionalni’ delitvi dela doma (Tysoe 1997).
Kako partnerski odnos vpliva na otroka
Podoba sveta se v otroka vtisne preko vzdušja, ki vlada med starši. Iskren, odprt, odgovoren, dorasli zakonski odnos, pristna intimna povezanost v njem (tudi ko gre za ločene starše ali smrt enega izmed njih) je edini način, ki omogoča razvoj zdrave samopodobe ter dojemanja sveta (Kompan Erzar 2003). Medtem ko prevladujoči konfliktni odnos med partnerjema močno škoduje otrokovemu nadaljnjemu razvoju ter pogledu na svet in nase.
Continue reading →

STARŠEVSTVO

Nov28
Materinstvo
Materinstvo je temeljna naloga, ki jo je patriarhalna družba odredila ženski in se zdi kot ‘prirojena’ vloga sleherne ženske. Zato je razumljivo, da so se matere vedno več ukvarjale z otroki kot očetje in do njih kazale več čustvenosti. Tako se je izoblikoval predsodek, da je starševska ljubezen bolj ženska kot moška lastnost. S tem postane razumljivo prepričanje, da je potrebno vzgojo prepustiti ženskam, ker imajo za to baje več občutka in razumevanja. Tega predsodka pa se ne držijo samo moški, ampak ga vzdržujejo tudi ženske (Košiček 1992).
Danes je biti mati veliko težje kot v preteklosti. Čeprav je bilo nekoč življenje (prav tako) težko, so bile ženske o vzgoji neosveščene in si niso zastavljale vprašanj v zvezi z materinstvom, ki je bilo nekaj neizogibnega. Danes se še vedno pogosto domneva, da si vsaka ženska želi postati mati in da je rojstvo otroka njena največja izpolnitev. Sodobna ženska se pogosto informira o vzgoji pred samim spočetjem otroka, prebira razne knjige in članke, različna strokovna mnenja o vzgoji itd, medtem ko se je znanje o vzgoji v preteklosti prenašalo iz mame na hčerko. Današnja družba je zelo prepričana v šolanje ter ljudem na vsakem koraku ponuja nasvete in napotke ter izučitev spretnosti, kako bodo vzgojili bolj kakovostne izdelke (Kitzinger 1994).
Pričakujoča mati v zahodnih družbah največkrat nikoli poprej še ni pestovala novorojenčka. Naš sistem vzgoje spodbuja individualnost in samostojnost. Matere so pogostokrat odločijo, da bodo stvari delale po svoje in tudi če imajo na voljo lastno mater, je morda ne želijo prositi za pomoč. Kadar pričakujejo prvega otroka, navadno ne poznajo nikogar z otrokom, čeprav jih srečujejo, si ne predstavljajo, kako je imeti otroka v hiši. Ženska pogosto ne uvidi, da je razumevanje drugačnih odnosov in osebnih sprememb, ki so neizogibno povezane z materinstvom, pomembnejše kot golo tehnično znanje (Kitzinger 1994).
Nemogoče je govoriti o prirojeni materini ljubezni, saj obstaja veliko število mater, ki do svojega otroka ničesar nečutijo ali pa ga zanemarjajo, trpinčijo in ponižujejo. Starševska ljubezen prav tako ni prirojena moškim, pokazalo se je, da očetje niso nič manj spretni od mater v negi dojenčka in majhnih otrok, enako so se pripravljeni naučiti vseh opravkov. Moški je tako enako sposoben biti dober oče, kot je ženska sposobna biti dobra mama, za kar pa je potrebna določ ena stopnja čustvene zrelosti (Košiček 1992).
Družbeni pritisk naj bo nekdo dober starš se v večji meri nanaša na mater kot na očeta, materinstvo se je profesionaliziralo in ga sestavlja standard sodb, ki ne zadevajo očetovstvo. Čeprav obstajajo določeni standardi za dobro očetovstvo, se očetovskih napak ne sodi tako strogo, kot se to ogaja pri materah. Moški, ki se počutijo krive zaradi očetovske vloge, ki jo predstavljajo, so bolj izjema kot pravilo (Komter v Zavrl 1999, 140).

Očetovstvo
V preteklosti je do očeta vladalo strahospoštovanje, njegova vloga pa je bila bolj ali manj zreducirana na ekonomsko podporo družini. Danes se vedno več očetov vključuje v družinsko dinamiko in niso več na robu družinskega dogajanja. Aktivno starševstvo za sodobnega moškega vedno bolj predstavlja pozitiven življenjski cilj. Življenje moškega v samem središču družine in soudeležba v skupinskem premisleku bogatita njegovo življenje (Elium in Elium 2001).
V primerjavi sodobnih očetov z njihovimi očeti se je njihova starševska vpletenost povečala. Kljub temu pa ne smemo prezreti velikega števila očetov, ki po razvezi zanemarjajo svoje otroke. Rezultati raziskav so pokazali, da očetje pomembno vplivajo na razvoj otroka, prav tako lahko enakovredno izpolnjujejo svoje starševske dolžnosti (Zavrl 1999).
Pomanjkanje očeta (odsotnega, premalo prisotnega, neodgovornega očeta ali  očeta, ki nikoli ne odraste) lahko pri otrocih povzroči pomanjkanje zaupanja vase, negotovost in odsotnost orientacijskih točk. Nekateri avtorji menijo, da je odsotnost očeta zaradi istovetenja s staršemistega spola toliko bolj usodna za dečke kot deklice (Arenes 2003).
Očetje vsekakor niso, kar so bili v preteklosti, nimajo pa še izoblikovane nove identitete. Tradicionalen model očetovstva, torej ekonomska podpora družine, danes naleti na negativni odziv, kajti oče, ki je odsoten z doma, naj bi zanemarjal svoje otroke in velja za slabega. V različnih obdobjih lahko različni tipi očetovstva postanejo nepriznani, kar je odvisno od trenutnega ideala. Tako je včasih odsoten oče veljal za oskrbovalca družine, medtem ko slednje danes ni več odobravajoče. Kljub večji vpletenosti očeta v skrb in vzgojo otroka, pa so še vedno matere tiste, ki prevzamejo večino odgovornosti. Očetje na kvaliteto družinskih odnosov vplivajo s pomočjo pri gospodinjskih delih in s tem razbremenijo mater ter z vzorom vplivajo na otroke (Zavrl 1999).
Na očetu je dvojna naloga, biti čim bolj ljubečdo otroka in nuditi partnerici podporo ter razumevanje ob njenih novih dolžnostih in čim bolje deliti z njo starševske  obveznosti (Čerin 1983).
Očetova vloga se kaže drugače kot mamina, otroku ne ponuja toliko zaščite in nege, ampak bolj pozorno spodbudo, priznanje in čustveno spremljanje vseh samostojnih prizadevanj med odraščanjem (Žmuc-Tomori 1988).
Vloga očetov, s poudarjanjem nezamenljivosti materinstva na biološkem področju, ki se kasneje razširi še na preostala področja, je potisnjena na obrobje dogajanja ali pa mu dodelimo posredno vlogo, da zagotavlja materialne pogoje in pri tem mater še psihološko podpira, saj ima tako pomembno in naporno nalogo. Tako se prične ločevati plod od obeh stvariteljev na nekaj, kar postopoma biološko in psihološko prehaja v izključno materinsko last. Tako se ženska vse bolj osredotoča na svojo nosečnost in otroka. Očeta vse bolj odrivajo od ploda, ki ga lahko občuti, doživi in se z njim pogovarja samo mati, z njenim dovoljenjem pa lahko počne to tudi oče (Brajša 1987).
Z znanstvenimi raziskavami so ovrgli hipotezo, da so očetje zaradi manjše biološke občutljivosti manj učinkoviti pri negi in skrbi za otroka. Izkazalo se je, da gre bolj za vedenjski vpliv, dostikrat pa mame očetu ne prepuščajo njihove vloge, ker naj bi bile one bolj učinkovite. Tako moški kot ženske pri skrbi za otroka potrebujejo partnerjevo podporo in spodbudo. S tem tudi partner posredno gradi boljši odnos med otrokom in drugim partnerjem (Žmuc-Tomori 1988).