Tag Archive | odraščanje

DEL ŠTIRI: ODNOS MED BORDERLINE MAMO IN OTROKOM PO POSAMEZNIH OBDOBJIH RAZVOJA

Dojenčki
Raziskave so pokazale, da je Borderline mama neuglašena s svojim dojenčkom. Pogosteje (v primerjavi z neborderline mamami) je brez občutka, močno vdira v otrokov osebni proctor in se manjkrat odzove pozitivno na dojenčka. Mame z BDP se redkeje nasmejijo svojemu dojenčku, redkeje se ga dotikajo in ga oponašajo ter se z njim manj igrajo. Pogosto imajo težave pri prepoznavanju otrokovih čustev in se na njih primerno odzvati. Ta neuglašenost mame z dojenčkom v tako ključnem razvojnem obdobju povzroči večje tveganje za razvoj kasnejših razvojnih in psiholoških motenj pri dojenčku. Prav tako dojenček nima občutka varnosti in udobja. Newman in ostali so odkrili, da so malčki med 3. in 36. meseci pokazali manj interesa za interakcijo s svojo mamo med prosto igro v primerjavi z mamami brez osebnostne motnje.

Predšolski otroci
Macfie in Swann sta raziskovala navezanost med mamo in otroci. V vzorec sta vzela 30 otrok med 4. in 7. letom ter, kot kontrolno skupino, 30 otrok z varno navezanostjo. Odkrila sta, da je zamenjava vlog (kjer otrok postane starš) občutno višja v odnosu z Borderline mamo. Otroci imajo večjo negativno pričakovanje od odnosa z mamo, od nje večkrat pričakujejo nepredvidljivost in nevarnost. Prav tako so imeli ti otroci višji strah pred zapustitvijo. Pokazali so tudi višjo stopnjo konfliktnega obnašanja-otrok pospravi svojo sobo in jo nato ponovno razmeče ter zaradi osramočenja samega sebe-otrok pravi, da je slab.

Šolajoči otroci
Različne raziskave so pokazale, da imajo otroci Borderline mam več psihiatričnih diagnoz (npr. ADHD). Prav tako izražajo več Borderline simptomov v otroštvu. Ti otroci so ranljiva skupina za kognitivne motnje, težave v medosebnih odnosih-disfunkcionalno vedenje, samokritičnost, nevarna navezanost, prekomerno iskanje potrditve, ruminativno mišljene (=neprestano premlevanje negativnih dogodkov).

Najstništvo
Najstniki z Borderline mamami izražajo več problemov pri vzdrževanju pozornosti, agresijo, anksioznost, depresijo, nizko samozavest in prestopniško vedenje.
Na splošno so v raziskavah odkrili, da se Borderline mame počutijo manj sposobne in zadovoljne ter bolj pod stresom glede starševstva.

DSM IV: Kriteriji Borderline osebnostne motnje
1. Skrajno vedenje, da bi se izognili resnični ali namišljeni zapustitvi.
2. Nestabilni in intenzivni intimni odnosi, ki nihajo med idealizacijo in razvrednotenjem bližnje osebe.
3. Motnje identitete-nestabilni občutek sebe in samopodobe.
4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno samodestruktivni-promiskuitetno vedenje, motnje hranjenja, zloraba drog in alkohola, nepremišljena vožnja itd.
5. Ponavljajoče se samomorilno vedenje, samopoškodovanje.
6. Nestabilno močno nihanje razpoloženja-jeza, anksioznost, razdražljivost, ki traja nekaj ur, največ nekaj dni.
7. Kronični občutki praznine in nevrednosti.
8. Neprimerna jeza in nezmožnost kontrole le-te-pogosta razdražljivost in pretepi.
9. Prehodna obdobja paranoje in disociacije.
BDP pogosto spremljajo druge psihološke motnje. Najpogostejša je bipolarna motnja, depresija, anksioznost, zloraba drog in ostale Mejne (mislim, da je tukaj samo »osebnostne motnje«, brez »mejne«) osebnostne motnje (npr. Narcizem)

Film: Mommie Dearest

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

DEL DVA: ŠKODA ZARADI ODRAŠČANJA V BORDERLINE DRUŽINI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost.

Branje misli
Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo.
V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu.

So moja čustva resnična?
Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost.
Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam?
Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.”
V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično.

  • “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.”

Težave z zaključevanjem
Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku.

Prekomerna kritičnost
Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih.

  • “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.”

Iluzija ljubezni
Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok.

  • “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.”
  • “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“

Sanjarjenje
Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju.

  • “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.”
  • “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.”

Jeza
Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, ki jih imajo sedaj. Jezni so, da se ukvarjajo s svojimi problemi na terapiji, medtem ko njihov starš ne prevzema nobene odgovornosti.

  • „Jezna sem, da nisem imela otroštva, da sem bila priča groznim stvarem, da sem bila zlorabljena na mnogo načinov in da imam posledično zelo slabe odnose s svojimi brati in sestrami. Besna sem. Ampak bolj kot karkoli, sem besna na to, da moja mama ne bo tega nikoli dojela. Nikoli ne bo videla in razumela moje bolečine, ki jo je povzročila ona. Vse kar si želim je, da bi dojela kaj mi je naredila in videla koliko energije sem morala vložiti v to, da sem prišla ven iz tega šita v katerega me je potunkala. Želim opravičilo. In potem želim, da me pusti pri miru. Skušam se sprijazniti s tem, da tega verjetno ne bom nikoli dobila, kar še bolj podžge mojo jezo. Ugggggh.”

Strah, da boš postal kot starš
Strah, da boš postal tak kot svoj starš narašča z leti. Nekateri otroci Borderline staršev zanikajo svojo željo po otroku, ker jih je tako strah, da bi ponovili vzorce. S tem skušajo prekiniti bolečino, ki jim jo je povzročilo odraščanje v Borderline družini. Mogoče tvoje primerjanje s staršem ni očitno na prvi pogled, vendar se lahko kaže v zelo majhnih stvareh, kot so na primer “Jaz ne pijem kave, tako kot jo je moja mama.” Premagati to primerjavo in se zavedati, da te podobne ali iste lastnosti, še ne delajo tvojega starša, je zelo težko.

  • “Svoje življenje sem posvetila temu, da sem si dokazovala, da nisem ista kot ona. V glavi sem ob vsakem večjem dogodku naredila check listo-„Nisi ista kot mama.“ Imaš diplomo. Kljukica. Še vedno govoriš z očetom po 21. letu. Kljukica. Nisi odvisna od alkohola ali tablet. Kljukica. Če pogledam za nazaj, je bilo moje neprestano primerjanje z mamo, zaskrbljujoče.”

Odnos
Otroci Borderline staršev imajo pogoste težave v partnerskih odnosih. Zelo pogosto razvijejo soodvisniški odnos. Prav tako se poslužujejo manipulacij ali pretirane ustrežljivosti (podrejanja), samo da bi obdržali obstoječi odnos. Zelo pogosto se znajdejo v bolečem, disfunkcionalnem odnosu. Niso sposobni resnične bližine. Pred bližino zbežijo z neprestanimi konflikti v odnosu, distanciranjem (čustvenim ali fizičnim), manipulacijo in soodvisnostjo.
Zato, ker jim je bilo pogosto rečeno, da je zunanji svet slab, imajo pri formiranju odnosov težave z zaupanjem. Prav tako težko verjamejo, da so vredni ljubezni.

  • “Pred kratkim sem se zavedala zakaj so vsi moji odnosi (ljubezenski ali prijateljski) površinski in ne trajajo dolgo. Okoli sebe sem zgradila nevidni oklep, ki me ščiti. Če mi ljudje ne pridejo preblizu, me ne morejo prizadeti.”
  • “Težavo imam pri izražanju svojega mnenja in se postaviti zase, ko imam prav. V odnosu sem štiri leta in preko terapije sem se zelo spremenila . Na začetku tega odnosa sem bila podredljiva in nisem želela povzročiti nobenega konflikta. Zdaj postajam bolj samozavestna in sem bolj mirna z konfrontacijo in konfliktom.“

Realistična pričakovanja
Verjetno je najtežje sprejeti, da Borderline starš nikoli ne bo sposoben uvideti svojih napak in razumeti, zakaj se ga njegov otrok izogiba ali mu postavlja meje. Borderline starš ne prevzeme odgovornosti za svoja dejanja in v tebi zbudi občutek, da pretiravaš. “Saj sem ti samo delala uslugo. To je za tvoje dobro.” Zelo težko je sprejeti, da te tvoj starš nikoli ne bo zares slišal, razumel tvoje bolečine in se opravičil.

  • “Zakaj se me izogibaš?
    Zato, ker si me prizadela v preteklosti in se ne želim več izpostaviti tej možnosti.
    Jaz sem te prizadela? Kdaj?
    Kot otroka si me pretepala s pasom.
    Ne spomnim se tega. To si izmišljuješ, ti usrane.”
  • “Moja mama se ni sposobna opravičiti. Ne prenese kritike. Ko gre za primerjanje moči, mora ona vedno zmagati.”

Kaj prinaša prihodnjost?
Na žalost si zaradi odraščanja v Borderline družini nagnjen k razvoju psiholoških motenj in težav, kot so depresija, anksioznost, Postravmatski stres, narcisizem in BDP. Predelava ran, ki so ti bile zadane v otroštvu, je navadno življenjski proces. Čeprav s časom postane veliko lažje, če delaš na sebi. Izobrazba na tem področju (prebiraš literaturo o Borderline družinah, motnji itd.) je pomemben prvi korak k razumevanju kaj se je dogajalo v tvoji preteklosti. Kajti, spremeniš lahko samo tisto, česar se zavedaš. Osebno bi otrokom Borderline staršev priporočila psihoterapijo, kjer lahko delajo in predelajo svoja čustva, bolečino in preko terapije dobijo zdravo izkušnjo intimnega odnosa. S časom se boš premaknil k bolj zdravim odnosom. Prav tako želim poudariti, da Borderline starš prav tako trpi za svojo bolečino. Vendar je naša odgovornost, ko se odločimo za starševstvo, da predelamo svoje rane iz otroštva in jih ne prenašamo naprej v tako brutalni obliki. Zato je zelo pomembno, da poskrbiš za svoje rane iz otroštva in s tem prekineš disfunkcionalni krog tvoje družine.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

DEL TRI: VRSTE BORDERLINE STARŠEVSTVA

Mnenja strokovnjakov, ali lahko BDP osebnostno motnjo razdelimo na posamezne podtipe, so deljena. Posledično je raziskovanje tega področja prineslo različne delitve BDP tako v strokovni kot poljudni literaturi. V tem članku bomo pogledali delitev tako po strokovni kot poljudni literaturi. Delitev služi kot smernica, oseba z BDP-jem lahko spada pod več podtipov te osebnostne motnje.

Poljudna literatura
Dr. Christine Lawson v knjigi, Understanding the Borderline Mother, loči med 4. podtipi borderline mam, ki jih razdeli na visoko in nizko funkcionalne.

Visoko funkcionalne BDP mame
Čarovnica
Čarovnica reagira zlobno, ko se počuti ogroženo, zavrnjeno in kritizirano. Ta tip išče moč in kontrolo nad drugimi in reagira z nepredvidljivim besom, ko nekaj ne gre po njeno. Člani družine živijo v strahu, da bodo v njej sprožili izpad jeze. Podzavestno se sovraži in se vede zelo kruto do svojih otrok. Okupirana je sama s seboj in se ne ozira na druge. Čarovnica ne obžaluje in se nikoli ne bo opravičila za vso zlo, ki ga je povzročila svojim otrokom. Razlog za njeno kontrolo je strah pred zapustitvijo. Ta podtip BDP ne odnese veliko od psihoterapije. Njeni otroci navadno razvijejo depresijo, sram, nesigurnost in Post traumatsko stresno motnjo.

  • „Prišlo je do problema z mojim spričevalom. Napisano je bilo, da sem dobila 0 (ni oddano), čeprav sem vedela, da sem seminar oddala. Tisti dan nisem imela dovolj časa, da bi o tem govorila z učiteljico, zato sem to želela narediti naslednji dan. Spričevalo sem pokazala mami in ji pojasnila zakaj sem dobila 0. Kljub temu me je udarila, kričala name, ker sem dobila 0, mi povedala, da sem lena in da mi ni mar za svojo izobrazbo. Kljub temu, da sem ji dokazala, da sem seminar naredila in sprememba ocene ne bo problem, je še vedno kričala name, me kaznovala in mi vzela stvari ter me ponovno udarila.“

Kraljica
Otroci kraljice morajo postati njeni zvesti služabniki. Kraljica je center pozornosti, njeni otroci so tam za to, da ustrežejo vsaki njeni potrebi. “Daj mi svojo pozornost. Ljubi me, ljubi me, dokaži da me ljubiš in naredi vse, kar ti rečem.” Če se z njo ne strinjaš, ne narediš, kar te prosi in slediš svojim potrebam, je ne ljubiš. Otrokom ni dovoljeno imeti svojega mnenja in potreb. V tem okolju nimajo spodbude, da se razvijejo v samostojne posameznike.
Kraljica se pretvarja, da je popolna ženska, samostojna, vsemogočna in da ima vse pod kontrolo. Kraljice so manipulativne in verjamejo, da jim stvari pripadajo. Prečkajo meje osebnega prostora, brez da bi to prepoznale, kaj šele obžalovale. Znotraj nosijo občutek kronične praznine in so se nesposobne same potolažiti in umiriti. Vedno potrebujejo nekoga drugega, da to naredi zanje.

Nizko funkcionalne BDP mame
Zanemarjena mama
Zanemarjena mama igra žrtvev. Govori, kako vsi z njo ravnajo nepravično in samo ti jo lahko zaščitiš. Od otroka pričakuje, da jo reši. Njihovo BDP motnjo pogosto spremljajo depresija, anksioznost, nerealni strahovi, občutki ranljivosti, obupa, nemoči in brezupnost. Hkrati zavračajo pomoč družinskih članov. Na ta način kontrolirajo druge. Menijo, da ljudjem ni za zaupati in da so le-ti škodoželjni. Otroci dobijo občutek, da jo lahko rešijo, če bodo naredili še več, se naučili več, ji dali več. Na žalost ona ostaja žrtev, ne glede na to, koliko in kaj narediš zanjo. Na ta način te kontrolira in preprečuje, da jo boš “zapustil.” Otroke zanemarja, le-ti se počutijo sami in jezni. Otrok v svojih nadaljnih odnosih razvije soodvisnost.

Samotarska mama
Navzven samoratska mama izgleda samozavestno, odločno in samostojno. V resnici se boji zunanjega sveta, ne zaupa ljudem, hitro izbruhne in je paranoična. Stalno se počuti izdano in kritiko jemlje zelo osebno. Je perfekcionist, z visokimi pričakovanji. Pogosto se jezij in kritizira druge, kadar ne zadostijo njenim pričakovanjem. Nima nobene želje po gradnji intimnih (prijateljskih) odnosov izven svoje družine. Njeni otroci so njihova družba. Samozavest črpaja iz dela in hobijev.

  • „Moja mama mi je pogosto povedala, da se je s starostjo začela bati vsega. Nikoli ni želela iti ven s prijatelji, razen če smo šli mi z njo. Mi smo bili njeni pravi prijatelji. Če sem iskrena, smo se družili z njo, ker smo se čutili obvezane, namreč, koga drugega pa ima kot nas?“

Borderline podtipi v akademski literaturi
V tovrstni literaturi sem našla več razčlenitev BDP-ja.

  1. V knjigi The Essential Family Guide to Borderline Personality Disorder, Randi Kreger razdeli BDP na:
  • Nižje funkcionalen/konvencionalni podtip se samopoškoduje in je pogosto hospitaliziran. So zelo nizko funkcionalni, kar pomeni, da ne morejo delati ali hoditi v šolo. Avtor poimenuje njihovo samodestruktivno vedenje kot „avto agresijo“, kar korelira z idejo, da so simptomi njihovega BDP-ja usmerjeni na uničuje sebe.
  • Višje funkcionalni/nevidni podtip v večini situacij dobro funkcionira, vendar pogosto eksplodira v izbruh jeze, čustveno zlorabo, kritiko in nasilje. Simptomi njihovega BDP-ja so tako usmerjeni navzven-na druge ljudi v njegovi okolici.
  1. Prva raziskava je razdelila BDP osebnostno motnjo glede na psihološko motnjo, ki pogosto spremlja BDP. Tako so osebe kategorizirali v tri dele.
  • Del A osebe se nagnjene k paranoji in ekscentričnemu vedenju,
  • Del B imajo bolj dramatično in arogantno osebnost,
  • Del C osebe so bolj boječe.
  1. Druga raziskava je skušala razdeliti adolescentne punce in fante v BDP podtipe. Raziskava je odkrila zanesljive podtipe BDP-ja pri puncah, vendar ne pri fantih. Punce je bilo mogoče opredeliti v enega izmed sledečih tipov: visoko funkcionalni-ponotranjeni podtip, depresivni ponotranjeni podtip, histrionični in agresivni pozunanjeni podtip.
  2. Tretja raziskava je našla tri BDP podtipe: umaknjeni-ponotranjeni, močno moteni-ponotranjeni in anksiozen-pozunanjeni tip. Posamezniki v podtipih se odzivajo drugače na zdravljenje BDP motnje. V tej študiji osebe z močno motenim-ponotranjenim tipom niso kazale nobenega napredka z zdravljenjem, medtem ko umaknjen-ponotranjen in anksiozen-pozunanjen tip so.
  3. Zadnji podtipi BDP, katere bi želela omeniti, je razdelitev po T. Millonu, ki je preko svojega dela z Borderline osebnostno motnjo odkril 4 podtipe:
  • Prestrašeni podtip je posameznik, ki je poleg BDP tudi soodvisen v odnosih. Globoko v sebi so pogosto razočarani nad dejanji drugih. Če jih preveč podrezaš bodo izbruhnili v bes, vendar bodo prej poškodovali sebe ali naredili samomor kot storili nekaj drugemu. Nekateri simptomi značilni za ta podtip so:
    -velika odvisnost od drugih,
    -niha med družabnostjo in umikom iz družbe,
    -pasiven,
    -permisiven,
    -obdobja jokavosti in depresije,
    -lahko se nenadoma ujezijo, kar preseneti druge,
    -paranoja,
    -prej se bodo čemu odpovedali kot pa si vzeli nekaj zase,
    -igrajo žrtev, kar vzbuja empatijo v drugih,
    -strah pred zapustitvijo lahko sproži psihotično epizodo, obup in samomorilnost,
    -njihovo vedenje je neodgovorno,
    -poslužujejo se uporabe drog, alkohola, hrane, zapravljanju denarja in spolnosti za to, da se lahko umirijo,
    -pogosto fantazirajo, da ubežijo realnosti,
    -podarja ali uničuje svojo lastnino,
    -pogosto trpi za kronično boleznijo ali psihosomatiko.
  • Impulzivni podtip pogosto spremlja Histronična (anksiozna) osebnostna motnja. Ti posamezniki radi flirtajo, so površinski, očarljivi in zmuzljivi. Imajo veliko energije in iščejo nove avanture in adrenalin. Pogosto bodo reagirali, preden bodo pomislili in posledično pristali v vseh možnih dramah-kar jim tudi daje to vznemirjenje, ki ga iščejo. Ti posamezniki so zelo karizmatični in brez težav se ujameš v njihovo očarljivost. Tovrstna oseba je v neprestanem konfliktu z družbo. Izbruhi besa niso običajni za njih. Včasih imajo poleg BDP še antisocialno osebnostno motnjo. Ta oseba operira v “zapuščen otrok” načinu-išče kakršnokoli pozornost, prav tako pa v “jezni otrok” načinu. Jezni otrok verjame, da si drugi zaslužijo kazen, za to kar so jim povzročili. Ta podtip BDP ima pogosto slabo kontrolo, impulzivno vedenje, zlorabo drog in samopoškodovanje. Na drugem koncu spektra pogosto ne skrbijo zase in jim je nadvse pomembno kaj si ljudje mislijo o njih. To se kaže v tem, da vložijo veliko truda v to, da se izognejo kritiki in neodobravanju.
  • Čemerni podtip je nepredvidljiv, razdražljiv, nepotrpežljiv, pogosto se pritožuje, je nesramen, nezadovoljen, trmast, pesimističen in zamerljiv. Njihov notranji konflikt se preigrava med željo, da bi se zanesli na ljudi in hkrati držali distanco, zato da ne bi bili prizadeti. Nihajo med občutki nevrednosti in jeze. So pasivno agresivni. Njihova jeza je lahko izredno eksplozivna. Pripravljeni so se poškodovati ali čustveno deprivirati za to, da zbudijo v drugem sočutje, ki potem zadovolji njihovi potrebi po pozornosti. Imajo nestabilno osebnost in izreden strah pred zapustitvijo. Operirajo v “jezen otrok” načinu. Ko je jezen bo prizadel družino in prijatelje. Pogosto ne prevzemajo odgovornosti za njihovo jezo in škodo, ki jo naredijo s tem-za vse so krivi drugi. Ne znajo izraziti svojih potreb na zdrav način, njihovi odnosi se vrtijo okoli igrice “če bi me ljubil, bi naredil…” in “Moral bi vedeti, kaj si jaz želim oz. kako je treba speljati stvar (po moje).”
  • Samopoškodovalni podtip prežema zagrenjenost, ki jo preusmerijo nase. Pogosto bodo samo-destruktivni. V sebi čutijo tako sovraštvo, ki jih vodi v različne oblike škodljivega vedenja-do prehitre vožnje, neskrbi za svojo zdravje, ponižujočih spolnih izkušenj. Poleg BDP imajo pogosto depresijo. V sebi nosijo občutek, da nobenemu ni mar in se tako vedejo tudi sami do sebe. Operirajo v “zapuščen otrok” načinu. Glede na to, da ne čutijo ljubezni od zunaj, se samopoškodujejo z namenom, da vsaj nekaj začutijo. Živijo v strahu pred zapustitvijo in nimajo nobene ideje kdo sploh so. Misli o samopoškodovanju in izvršitev le-tega sta tipična za ta podtip.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

PRVI DEL: MOJ STARŠ IMA BORDERLINE OSEBNOSTNO MOTNJO

“V tej seriji člankov ne bom pisala o Borderline osebnostni motnji (BDP), ampak o otrocih, ki so živeli s staršem, ki jo ima. Do sedaj je veljalo, da več žensk trpi za BDP kot moških. Zato v tem članku pišem o Borderline mamah, vendar so novejše raziskave pokazale, da je mnogo moških bilo napačno diagnosticiranih. Sedaj verjamejo, da je procent med moškimi in ženskami z BDP približno enak. Torej, čeprav pišem o mamah, očetje niso izvzeti.
Večina ljudi sploh ne bi mogla verjeti, kaj vse se dogaja v Borderline družinah. Dinamika v njih je napeta, destruktivna in zunanjemu opazovalcu nevidna. BDP je slabo strukturirana in nepredvidljiva osebnostna motnja. Lahko so zelo uspešni, vendar imajo velike težave v intimnih odnosih. Pogosto imajo agresivne izpade, se samopoškodujejo in se zatekajo k drogam in alkoholu. Zdijo se kot otroci v odraslem telesu. Oseba z BDP je lahko izredno nezrela in deluje kot da je ostala v zgodnji fazi psihološkega in čustvenega razvoja. Posledično Borderline starši postaršijo svoje otroke, torej jih naredijo odgovorne za njihovo dobro počutje, kar je ena izmed oblik otroške zlorabe.
Medtem ko oseba, ki trpi za depresijo ali bipolarno motnjo, ohranja svoje razpoloženje več tednov, ga oseba z BDP hitro spreminja. Njegovi izbruhi besa, depresije in anksioznosti se končajo v nekaj urah, največ enem dnevu. Borderline staršu pogosto manjka empatije, ne sprejema odgovornosti za svoje vedenje, se poslužuje ustrahovanja in manipulacije, je neiskren, njegovi odnosi so kaotični in močno nefunkcionalni, nima občutka pravičnosti in je zelo okupiran sam s sabo. Borderline staršu manjka vplogled v samega sebe. Prepričan je, da je dober starš nehvaležnemu otroku. Gre celo tako daleč, da se navzven neprestano dokazuje, kako dober starš je. Ampak kako je biti na drugi strani? Na strani otroka?

Dinamika Borderline družin
Zate ni prostora
Otroci v teh družinah žrtvujejo svoj pravi jaz, zato da lahko preživijo svoje otroštvo. Če čutijo drugače kot njihov Borderline starš, jih ta čustveno ali fizično zlorabi. Če zavrnejo, kar jim starš ponuja (nasvet, predlog, čustvo), jih ta obravnava kot nehvaležne, nelojalne, slabe otroke.
Zaradi strahu pred zapuščenostjo, mame svoje otroke dušijo in jih obravnavajo kot podaljšek sebe. Otrok se hitro nauči, da je bolje iti s tem, kar zahteva od njega mama, drugače bo prišlo do konflikta in do čustvene izolacije. Za otroka, ki je odvisen od svoje mame, ni druge poti kot žrtvovanje svoje identitete in strinjanje z njo. Otrok se odziva na svojo mamo zato, ker je obvezan, ne zaradi iskrene želje po kontaktu. Avtonomija in svoboda izražanja v tem odnosu nimata prostora. Sledeči primeri prikazujejo, kako mama pozornost obrne nase in s tem odvzame prostor otroku:

  •          Najstnik pove svoji mami, da se že dlje časa počuti depresivnega. Njen odziv: ”Zakaj se pa ti
    počutiš depresivnega? Veš kaj sem mogla jaz vse dati čez, ko sem bila tvojih let? Občutek in potencialno resna situacija najstnika je spregledana in zanikana.
  •          “Mami, danes ne morem priti na večerjo, ne počutim se v redu.” Mama: Ti se ne počutiš v redu? Jaz še vedno trpim od carskega reza, ki sem ga imela, da si ti lahko prišla na svet.”
  •          “Vsakič, ko jo skušam soočiti s problemom, katerim koli problemom, ga obrne tako, da se pozornost preusmeri nanjo.“

Razcep
Razcep je zelo značilni obrambni mehanizem Borderline osebnostne motnje. Kar pomeni, da oseba razcepi dobre in slabe dele svoje osebnosti ter slab del projecira na zunanjo osebo. To bi lahko tudi bil razlog, zakaj tvoja mama zanika vse slabo in vidi samo dober del sebe.
V družinski dinamiki se razcep pogosto kaže pri delitvi otrok na slabega in dobrega. Mama združi moči z dobrim otrokom, ki je prisiljen, da se vede kot ona in ponekod tudi izvršuje njene zahteve. Dobri otrok s seboj pogosto nosi občutek krivde, da se je izognil zlorabi. Ta dinamika pogosto privede do odtujenih in disfunkcionalnih odnosov med brati in sestrami. Posledično je v Borderline družinah vsak član družine sam in nepovezan z drugim.
Razcep se lahko kaže tudi drugače. Mama te vidi kot popoldnega (idealizacija) v enem trenutku ter kot popolnoma slabega v naslednjem.

  •          “Brat je bil zlati otrok v naši družini. Mama mu je vse dopuščala. Vse kar je bilo narobe je bila moja ali sestrina krivda. Midve sva bili tarča mamine čustvene zlorabe. Ampak, če pomislim na njegov odnos z mamo, je on moral biti tam zanjo v vsakem trenutku, jo braniti, poslušati in spati v isti postelji vse do zgodnjih najstniških let.”
  •          “Mama me je vedno občudovala, ko sem domov prinesla dobro oceno. Kar ni nehala s komplimenti. “Kako si pametna in kako občudujem tvojo predanost in motivacijo za šolo.” V trenutku, ko sem domov prinesla slabo oceno, no ni bila zares slaba, samo ne najboljša, sem morala poslušati kako sem lena in kako nikoli ne bo nič iz mene.”
  •          “Včasih se sprašujem, ali bo moja mama kdaj sposobna imeti pogovor z mano, ne da bi vmes rekla nekaj podobnega kot: “Ti me sovražili že od otroštva.” In nato me pokliče naslednji dan kot da včeraj ni grozila, da bo zaključila z najinim odnosom. Navadno me začne spet oboževati, ko potrebuje nekaj, za kar ve, da ji lahko pomagam. Potem sem v njenih očeh spet dobra oseba.”

Rada pomaga
Tri načini “pomoči” se pogosto pojavljajo pri Borderline dinamiki:
1. Pogosto naredijo veliko za skupnost v kateri živijo. Včasih dajo v imenu pomoči tudi tvoje stvari, brez da bi te vprašali.
2. Pomoč tebi pogosto pride z neizrečenim pričakovanjem. Pomoč ni altruistična, ampak podpira mamin željeni videz dobre mame. V primeru, da zavrneš njeno pomoč, je užaljena. Enkrat, ko sprejmeš njeno pomoč, te s tem lahko kontrolira še leta po tem. Na primer, ko želi kaj doseči, ti njeno pomoč vrže pod nos ali pa ti zbuja občutek slabe vesti. Otrok se hitro nauči, da je bolje, da za pomoč ne prosi. Prav tako se začne izogibati ponujeni pomoči.
3. Pričakuje, da ji pomagaš ali bolje rečeno, rešiš iz vsakega čustvenega ali dejanskega problema, ki ga ima. Pogosto igrajo na karto ” “Ne želiš narediti tega zame? Ampak jaz sem tvoja mama. Če bi bil dober otrok, bi poskrbel za svoje starše.”

  •          „Njena metoda, da me prosi za pomoč, je „da mi drži pištolo na glavi“. Takšno izsiljevanje mi vzame vsak dober občutek, ki bi ga lahko imela ob tem, ko ji pomagam.“

Zanemarjanje
Fizično in čustveno zanemarjenje je zelo pogosto v Borderline družinah. Ljudje z BDP so lahko preokupirani z lastno bolečino in niso sposobni skrbeti za svoje otroke. Prav tako je zloraba drog in alkohola pogost pojav pri tej osebnostni motnji. Kar pusti otroke prepuščene sami sebi.

  •         “Moja mama se je za več dni skupaj zaprla v svojo sobo. Zelo sem se bala, da si bo kaj naredila. Bila sem prisiljena, da skrbim zase in za mlajše brate. Prav tako sem izgubljala energijo s tem, ko sem jo poizkusila prepričati, da naj pride ven iz sobe.“
  •          „Redko je pokazala naklonjenost. Prav tako je zbadala mene in brata, če sva ji rekla „Rad te imam“. Rekla je, da to lahko rečeš samo, če misliš resno. Nikoli ne bo prišla k nama in nama izkazala naklonjenost. Midva sva morala iti k njej po objem in poljub. Spomnim se, kako sem jo v kinu želela držati za roko. Svojo roko je potegnila stran in me čudno pogledala.”

Bes
Izbruhi besa so zelo značilni za BDP.

  •         „Ko se je moj oče izselil iz hiše in sem jaz postala najstnica se je v najnem odnosu z mamo nekaj spremenilo. Začeli sva se prepirati. To sva počeli na isti način kot sta se pred tem kregala moja starša-brutalni, burni prepiri, ki so trajali ure. Nisem vedela ali je to normalno.”
  •          „Mojo mamo popade bes in mi ure in ure govori kako sem grozna. Nato me vpraša, kaj želim za večerjo, kot da se sploh več ne spomni, da me je par trenutkov nazaj zmerjala. Obnašala se je kot da sem nora jaz, tako da sem imela občutek, da je res problem v meni. Peljala me je celo k otroški psihologinji, da ona določi, kaj je z mano narobe in zakaj se tako pogosto prepiram z njo Nato nisem več smela na terapijo, ker se je močno skregala z receptorko v psihološki ordinaciji.“
  •          „Moja mama je lahko vklopila in ugasnila svojo sadistično vedenje v trenutku. Takoj je postala normalna, ko je nekdo drug vstopil v prostor. Do mene in brata se je vedla kot kača, v trenutku, ko se je pojavila druga oseba na vratih ali po telefonu, je postala vsa sladka. Že takrat mi je šlo na bruhanje zaradi njenega dvoličnega vedenja.“

Kritičnost
Borderline starši pogosto ponižujejo, zmerjajo in kritizirajo svoje otroke.

  •          „To je ženska, ki je kritizirala vse na meni. Od mojega dolgočasnega izgleda (ni bil dolgočasen, samo ne dovolj podoben njenemu), moje zoperne, moteče diete, do moje potrebe po duhovnem življenju (religija je za šibke, neumne ljudi, ki potrebujejo oporo, da pridejo skozi življenje). Čeprav sem nadarjena umetnica, z prestižnimi nagradami, noben moj nastop ne uide njeni kritični pripombi.“
  •          „Naučila sem se biti vedno na preži, nikoli nisem oporekala njeni avtoriteti, trudila sem se biti najboljša v vsem, kajti karkoli manj je bilo veliko razočaranje v njenih očeh.“

Po drugi strani je BDP nezmožen sprejeti kritiko. Tako močno ne želijo priznati svoje zmote, da skušajo spremeniti tudi zakone narave, če je to potrebno.

  •         „Ni niti pomislila, da bi spremenila način sestavljanja mize, tudi če je ta več kot očitno šel nasproti z zakonom fizike.“
  •          „Na faksu sem se končno opogumila in ji povedala, da ima težave z alkoholom. Po treh intervencijah je bil moj trud za brez veze. Njena resnica je bila edino kar je lahko videla, ne glede na to, da se sama dejstva niso ujemala.“

Obsojanje in krivda
Borderline starš svojim otrokom vzbuja občutek krivde, da doseže, kar želi. Pogosto vzbujanje krivde uporabljajo zaradi strahu pred separacijo. Vsakič, ko želi otrok oditi po svoje ali narediti nekaj sam, mu začnejo vzbujati krivdo. Seveda pri tem ne pozabijo omeniti “kako so osamljeni in kako slab otrok si, da ne preživiš več časa z njimi.” Čeprav se večino časa, ki ga preživita skupaj, prepirata. Posledično se kriviš za vse- za slabo razpoloženje svoje mame, za neuspeli partnerski odnos, v katerem si, za to, da imaš željo, da preživiš čas sam s sabo, za to, da preveč ješ, za to, da premalo ješ, za to, da nisi dovolj uspešen, za to da…

  •        “Vprašala sem jo, zakaj vsakič obrne stvari tako, da se slabo počutim. In mi je rekla, da me je lahko sram kako se obnašam do nje in me obtožila, da se zaradi mene slabo počuti. Najn zmenek se je končal tako, da je vrgla božično darilo, ček za poroko (za katero ni želela prispevati ničesar in je želela, da povabim 5 njenih prijateljev) in nekatere druge moje stvari, skozi okno mojega avta in mi povedala, da je najinega odnosa konec.“
  •          „Nenadoma me moja mama vpraša kaj si mislim o svoji tašči. Odgovorim ji, da sem zelo zadovoljna z njo, da je prijazna, nežna ženska, ki me posluša, mi da dober nasvet in vedno navija zame. Moja mama je odreagirala manipulativno in užaljeno: „O super, torej imaš končno mamo, kateri je mar zate.“

Zapustitev
Strah pred zapustitvijo je jedro problemov BDP osebnosti. Ločitev doživljajo kot izdajo. Uporabljajo različne načine manipulacije, da bi se izognili zapustitvi. Najbolj običajne oblike manipulacije so igranje žrtve, zbujanje krivde, grožnja s samomorom in izbruhi besa. Zapustitev ne potrebuje biti resnična, lahko je samo odraščanje in osamosvajanje otroka, kot na primer, da želi otrok prespati pri prijateljici.
Prav tako se BDP poleg manipulacije poslužuje tudi drugih načinov, s katerimi želi preprečiti separacijo. Pri prvem načinu iz svojega otroka naredi najboljšega prijatelja. Z otrokom razvije odnos, ki mu onemogoča, da bi postal individum. Ona bo iskala pri otroku tolažbo in potrditev. V teh primerih je zelo težko ugotoviti, kje se mama konča in otrok začne. Oba se oprijemata eden drugega v strahu, da bo eden od njuju odšel.
Drugi način je, da svojega otroka infantilizirajo. Ne prenesejo normalnega razvoja in odraščanja svojega otroka. Težko jim je prilagoditi svoj način starševstva na naslednjo fazo v razvoju. Pogosto ti otroci razvijejo anksioznost, depresijo in zaostanejo v razvoju. Nekateri izmed njih so celo diagnosticirani z avtizmom. V najhujši obliki lahko pride do „Munchausen sindroma by proxi“, kar pomeni, da mama svojega otroka preko različnih načinov ohranja bolnega.
Pred drugimi je na moč pretresena zanj. Tako dobi pozornost in sočutje iz okolice.

  •       “Moja mama je imela vedno problem, ko je moj oče odšel (na poslovno potovanje, na obisk k svoji družini, na različne aktivnosti). Prav tako ima problem sedaj, ko moj očim nekam odide. Ona je vedno doma in nima ostalih prijateljev.“
  •           ”  “Navadno mi bo pustila sporočilo, ki mi ne da druge možnosti kot da jo pokličem. Tako napihne stvar, da postanem panična. Ali pa mi jasno sporoči, da sem grozen otrok, če se takoj ne odzovem.“

Odtujitev drugega starša
Mama z BDP mogoče ne bo sposobna tolerirati odnosa med otrokom in njegovim očetom. Ni nenavadno, da govori slabo o njihovem očetu, z namenom, da poslabša njihov odnos. Otroka tudi uporablja kot sredstvo v preigravanju z njihovim očetom.

  •         “Celo življenje je gledala na znake, ki bi ji dokazali, da jo izdajam s svojim očetom. Vedno je spraševala, kaj mislim narediti v zvezi z nečim, ki se je dotikalo najinega odnosa z očetom, in me s tem testirala, kje stojim.”
  •          “Ko mi je oče dal pozornost ali denar, me je moja mama vedno kaznovala z ignoriranjem ali pa mi ni dala denarja za kosilo, češ saj si ga dobila že od očeta.”

Ljubosumje
Borderline starš je pogosto ljubosumen na svoje otroke in jih vidi kot konkurenco za pozornost, ljubezen, občudovanje in denar. Možnost, da je njihov otrok lahko bolj uspešen, pametnejši in bolj privlačen, jih ogroža.

  •         “Domov nisem nikoli povabila prijateljev, saj je moja mama vedno igrala popolno mamo. Najbolj bolano je bilo to, da so moji prijatelji mislili, da je popolna, verna mama, ki bi jo z veseljem zamenjali s svojo. Ti ljudje so ji zaupali in ji povedali vse njihove skrivnosti, ki jih je potem delila z mano. S tem me je želela prizadeti in mi pokazati, kako jo imajo vsi radi.“
  •          „Še predobro razumem mamino ljubosumje. Moja mama je celo spala z mojim prvim fantom, z namenom, da se razideva. Prav tako je odgovorna za razpad mojega zakona.“

Kontrola
Borderline starši kontrolirajo svoje otroke. Verjamejo, da jim popolna kontrola nad otroci pripada. Pogosto vidijo svoje otroke kot njihovo lastnino. Verjamejo, da more vse, kar se dogaja v njihovi družini, iti preko njih. Borderline starši nihajo med pretirano vključenostjo v življenje otrok (gredo čez meje) in popolnim umikom iz otrokovega življenja. Preko tega se tudi kaže njihova črno-bela dinamika. Borderline starši skušajo kontrolirati obnašanje otroka, njihova čustva in dejanja do te mere, da negativno vpliva na njihov osebni razvoj.

  •         “Vedno sem mislila, da imam ljubečo mamo, ki želi najbolje zame, dokler nisem odšla na univerzo. Takrat sem opazila, da je moja mama praktično živela skozi mene. Ugotovila sem, da je šlo bolj za kontroliranje mojega življenja kot pa za dejansko pomoč.“
  •          „Ne znam narediti svojih lastnih odločitev, ker jih je ona vedno naredila zame.“
  •          „Vedno mi je povedala kaj narediti in kako naj to naredim. Kako naj se oblečem, koga naj obiščem, s kom naj bom prijateljica in kako naj pripravim hrano. Vedno me je popravljala na vsakem koraku.”

Distrakcija
Za BDP je značilno, da najdejo način, kako se zamotiti in pobegniti realnosti njihove situacije in odnosov. V ta namen se pogosto poslužujejo drog in alkohola, prekomernega zapravljanja in deloholizma. Načeloma lahko naredijo vsako stvar njihovo trenutno obsesijo. Tako se zamotijo pred tem, da so sami s sabo in svojimi mislimi. Zelo pogosto jim je najtežje ponoči, ko se vse umiri in se ne morejo z ničemer dovolj zamotiti.

  •        „Moja mama je zapravljivka in kupuje nenormalno velike količine nepotrebnih stvari. Kupila je 100 klobukov, vendar jih ne nosi. Kupila je 100 čevljev, ampak le redko gre ven iz hiše.“
  •          „Osredotoča se na stvari, ki jo zamotijo. Ko je delala, je bila obsedena s svojim delom in ni imela nobenega socialnega življenja. Zdaj, ko je v pokoju, je našla nove načine, s katerimi se zamoti.“

Center pozornosti
BDP osebnosti neprestano zahtevajo pozornost. Pogosto ustvarijo dramo, zato da dobijo in obdržijo pozornost.

  •         “Na moj poročni dan se je vrtelo vse okoli moje mame. Kako ji je hudo, ker jo njena hči zapušča. Jokala je tako glasno, da smo mogli prekiniti poročni obred in jo pomiriti.”

V prvem delu članka o Borderline starševstvu sem pisala o dinamiki v Borderline družini. V drugem delu članka pa si lahko preberete kakšne psihološke posledice lahko odraščanje v takšni družini prinese za otroka.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.