Tag Archive | partnerski odnos

KONFLIKT V PARTNERSKEM ODNOSU

Navadno se v prijateljskih odnosih trudimo obvladovati svoja čustva in občutja, medtem ko večkrat ta nepremišljeno izražamo do zakonca ali družinskih članov. Kljub temu da je konflikt med partnerjema včasih ventil za sproščanje napetosti, je pomembno, da se naučimo obvladovati in bolj primerno izražati svoje občutke, če želimo blagodejno vplivati na odnos s partnerjem. Drobne navade, ki pri prijateljih nepovzročajo nesporazumov, lahko med zakoncema postanejo povod konfliktov (Čerin indr. 1983).
Pari se različno soočajo s konfliktom (Levinger 1980), obstajajo tri strategije parov, soočanja s konfliktom, in sicer izogibanje konfliktu, napad partnerja, kompromis. Samo zadnji pozitivno korelira z zadovoljstvom v zakonu, medtem ko je korelacija preostalih dveh negativna (Forgas 1985).

Continue reading

ZRELI ZAKON

Tipi zakona in zakonske vloge
V literaturi je veliko napisanega o zakonu med dvema partnerjema, toda današnja statistika priča o manjšanju pomena zakonske vloge pri nas. Danes je vse pogostejši dolgotrajni odnos med partnerjema, ki ni sklenjen z zakonom. Po mojem mnenju lahko v literaturi, ki raziskuje značilnosti in odnosnosti v zakonu, vidimo značilnosti in vzporednice v dolgotrajnem partnerskem odnosu, ki je značilen v sodobni družbi. Zato nimam v nadaljevanju v mislih samo odnosa med dvema zakoncema, ampak tudi dolgotrajen odnos med partnerjema, ki nista poročena.

Brajša loči dva tipa zakona, in sicer:

  1. Odnosno-enostransko zadovoljujoč zakon:
    v tem zakonskem odnosu je vse podrejeno enemu zakonskemu partnerju, med njima ni enakopravnega zadovoljevanja potreb. Posamezni partner v tem odnosu ni samostojna, celovita oseba, ampak je kot predmet namenjen uporabi drugega partnerja. V takem odnosu prevladuje medsebojno izrabljanje, kjer je vse podvrženo funkcionalnosti in koristnosti. Odkrite konfrontacije v tem odnosu ni, vsak izmed partnerjev varuje svoje ‘karte’, ki mu omogočajo (priti na) boljši položaj. V tem odnosu vlada lažna harmonija, konflikti pa izbruhnejo le v primeru večjih kritičnih trenutkov. Iz tega se lahko razvijejo različne zakonske vloge. Pod zakonsko vlogo razumemo medsebojno pričakovano vedenje partnerjev. Vloga posameznega zakonskega partnerja naj bi zagotovila, izpolnila in utrdila osebnost drugega partnerja (narcistične potrebe), ponovila ter dokončala za drugega partnerja v preteklosti pomemben, vendar nerešen odnos (transferne potrebe) ter zagotovila zavezništvo ob ogroženosti (zavezniške potrebe).
    Vloge:
  • Popolna podobnost partnerju; mnogi od zakonskega partnerja pričakujejo, da bo natančna kopija njihovega vedenja, idej, ambicij, spolnih pričakovanj itd. Ti partnerji ne prenesejo različnosti in jo pojmujejo za nezvestobo ter pomanjkanje ljubezni. Partnerje prisilijo, da so enaki, sami pa se težko sprijaznijo z različnim mesečnim dohodkom, izobrazbo itd. Značilnost tega zakona je neprilagodljivost in posnemanje, cilj pa je v drugem partnerju utrditi to, v kar prvi partner ni povsem prepričan.
  • Vsiljevanje idealizirane kopije samega sebe se dogaja, ko od partnerja zahtevamo, da postane vse tisto, kar sami nismo mogli ali uspeli postati. Od njega pričakujemo, da bo pametnejši, uspešnejši, spretnejši itd. Živimo od njegovega uspeha in napredovanja, mi pa se hvalimo z njegovimi uspehi in s tem napredujemo sami. Njegovo ljubezen do nas merimo z njegovim uspehom, ob neuspehu pa ga vse manj spoštujemo, vse bolj nas jezijo njegove lastnosti, ne vidimo ga več kot ustreznega partnerja za nas.
  • Poznamo pa tudi obraten primer, kjer od partnerja pričakujemo, da ne bo boljši od nas in s tem ohranjamo svojo veljavo. Iz dneva v dan mu kažemo, da je slabši od nas, prisilimo ga, da nam verjame, da brez nas ne bi mogel obstajati. S partnerjevo ‘šibkostjo’ ohranjamo občutek naše moči. S tem, ko mu pomagamo, ga delamo še bolj šibkega, na vzven živimo za partnerja, v resnici pa ga uporabljamo za ohranjanje sebe in svojega položaja.
  • Partner nam lahko služi tudi kot projekcijsko platno. Partner se namesto nas vdaja alkoholu, je namesto nas prostaški, krši zakone, se vede asocialno, vendar mu vse oproščamo. Drugi zaradi tega sočustvujejo z nami, sami pa kontroliramo zavrte in negativne impulze v nas. Samo navzven želimo, da se partner spremeni, v resnici pa nam to ustreza. S pomočjo partnerja smo namreč lahko pokvarjeni in slabi brez vesti in kazni. Partner je negativen zato, da bi mi lahko obvarovali svojo pozitivnost.
  • Vsiljevanje vlog roditelja. Od partnerja pričakujemo, da bo prevzel vlogo našega starša. Tako dolgo vztrajamo v tem, da je naš starš, dokler tega v resnici ne začne početi. Narekujemo mu, kako naj se vede do nas, razlog pa tiči v tem, da želimo obračunati s svojo preteklostjo. Na tak način pa se ne odzivamo na dejanskega partnerja, ampak na tistega, ki ga predstavlja. Zakonski partner tako postaja nadomestek drugega.
  • Vloga zaveznika v smislu, da skupaj s partnerjem obvladuješ in se boriš proti svojim sovražnikom. Pogosto se zakon ustvari za to, da bi se pred nečem zavaroval in bil skupaj močnejši proti sovražniku. Pomembno postane le tisto, kar se dogaja zunaj zakona, kar pa izčrpava zakon in se ne posveča notranjim odnosom. Zakon se ohranja s pomočjo tretjega, ki je skupen sovražnik, če kdo od partnerjev preneha igrati igro, zakon razpade. Notranja praznina se tako kompenzira z zunanjim dogajanjem.

    2. Odnosno-obojestransko zadovoljujoč odnos:
    Služi obema partnerjema, ker enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. Tu gre za odkrito konfrontacijo različnosti, ki jih ne prikrivata ali žrtvujeta, ampak med njima poteka kompromisno usklajevanje. Gre za recipročno in obojestransko zadovoljevanje potreb. Pogoj za to je razvita lastna in partnerjeva identiteta, ki omogoča prepoznavanje lastnih in tujih potreb. V takem zakonu ostajamo zato, ker si tega želimo, in ni nobene potrebe po nekom tretjem, kar navadno vodi v nezvestobo (Brajša 1982). Za partnerstvo je značilna recipročnost in vzajemnost v odnosu, podobno kot se to dogaja v diadnih odnosih med starši in otroci. Za ljubezenski partnerski odnos je značilno pozitivno vzajemno vrednotenje, katerega posledica so dobri odnosi med partnerji (Musek 1995). Seveda se je potrebno zavedati, da sta to dve skrajnosti v zakonskih odnosih, stvaren zakon je navadno mešanica obeh odnosov.

Zanimiva pa je tudi razdelitev zakonskih tipov, ki sta jo na podlagi njune raziskave oblikovala Olson in Fowers (1993). Avtorja ločujeta pet zakonskih tipov:

  1. Mrtvi zakon (‘devitalized couples’): pri teh parih izgleda, da so konstantno nezadovoljni s svojim zakonom. V raziskavi je bila ta skupina tudi najbolj obsežna, kar pa je najverjetneje posledica, da je bila raziskava del družinske terapije. Posamezniki v teh parih so mlajši, manj izobraženi, imajo poklic z nižjim statusom, nižji dohodek, moški del para ima v tej skupini pogosto dve službi. Pari so bili poročeni krajši čas, tako da so bili manj časa vajeni zakonskega življenja, v njihovi skupini je bilo več parov z različnim verskim ozadjem ali raso. Večina teh parov je razmišljala o ločitvi in so bili na splošno z zakonom nezadovoljni. Ti pari so se ločevali dvakrat pogosteje kot pari v konfliktnem zakonu in soimeli desetkrat več možnosti za ločitev kot pari v drugih tipih. Eden od petih partnerjev v tej skupini je bil v svojem življenju že enkrat ločen.
  2. Konfliktni zakon (‘conflicted couples’): zakonci v tej skupini imajo navadno enakopravno porazdeljene vloge, religija je pomemben del odnosa. Težave pa nastopijo pri sposobnostih za komunikacijo in reševanje sporov. Ti pari imajo, podobno kot prejšnja skupina, nižjo izobrazbo, delavni status in dohodek, prav tako so mlajši in pred kratkim poročeni. Oba partnerja sta razmišljala o razvezi in sta bila na splošno nezadovoljna z zakonom, vendar se je ločitev redkeje dejansko zgodila.
  3. Tradicionalni zakon (‘traditional couples’): v primerjavi z drugimi tipi je bil ta tip najbolj zadovoljen s svojim načinom vzgoje otrok. Par se je v večini strinjal, kakšno mesto naj v družini postavi religiji, rezultati so pokazali, da religijo vidijo kot pomemben aspekt zakona. Ta skupina je mlada, ampak je poročena dlje časa in ima več otrok kot drugi tipi zakonov. Žene so bile redkeje zaposlene polni delavničas. Ta skupina je imela tradicionalni pogled na poroko, zato je bil le 1% parov poročen že prej. Po večini niso razmišljali o ločitvi, oba partnerja sta poročala o vsesplošnem zadovoljstvu v večini primerov.
  4. Harmoničen zakon (‘harmoniouc couples’): ta skupina je bila v primerjavi z drugimi skupinami zakonskih tipov najmanj usklajena v starševstvu. Skupina je bila starejša, poročena krajši čas in je imela najmanj otrok v primerjavi z drugimi tipi. Bili so bolj izobraženi in imeli višji delovni status. Moški so imeli manjši dohodek, kot je bilo pričakovano za moške v tej raziskavi, ženske pa višjega. Te so bolj pogosto kot ženske v drugih skupinah delale polni delavničas in bile redkeje nezaposlene. Tričetrtine parov ni razmišljalo o ločitvi, kar 94% jih je bilo na splošno zadovoljnih z zakonom, posledično se je ločilo manj kot 1% parov iz te skupine.
  5. Vitalni zakon (‘vitalized couples’): najvišja stopnja zadovoljstva v zakonu velja za ta tip zakona. Ta par je bil na sploh sprijaznjen z navadami in osebnostjo partnerja, zadovoljen je bil z njunim komuniciranjem v zakonu in sposoben konstruktivno razreševati konflikte. Pari v tej skupini so bili starejši, poročeni dlje časa, z višjo izobrazbo in delavnim statusom ter dohodkom. Možje so redkeje imeli dve službi in so pogosteje delali polovični delavni čas. Noben od partnerjev ni razmišljal o ločitvi, poročali so o vsesplošnem zadovoljstvu z zakonom, nihče od njih se ni ločil (Olson in Fowers 1993).

Zmotna prepričanja in zreli zakon
Danes so ločitve pogoste. Zanašanje na romantič ni mit, da bo ljubezen premagala vse težave, najverjetneje pomeni njen propad. Mnogi se zavedamo, da je potrebno na odnosu delati, vendar nam ni povsem jasno, kaj moramo narediti. Veliko parov ostaja v nesrečnih odnosih. Če zraven prištejemo še razpadle odnose, preden so ti sploh prišli do poroke, dobimo veliko neuspelih odnosov. Ločitvena statistika je le en delček tega, ki je viden (Tysoe 1997).

Pet nerealnih pričakovanj, ki jih po Eidelsonu in Epsteinu ljudje lahko prinesejo v odnos:

  1. Nesoglasje je destruktivno: čeprav nesoglasja prinašajo konflikte, to še ne pomeni, da konflikt predstavlja pomanjkanje ljubezni. Osebe s tem prepričanjem se navadno poskušajo konfliktom ali neposredni komunikaciji izogniti, kar pa lahko prinaša dodatne težave.
  2. Branje misli: partnerja, tudi če se imata zares rada in drug drugega poznata, ne moreta pričakovati, da bo drugi slutil njegove potrebe in želje ob odsotnosti odkrite komunikacije. Oseba, ki to od partnerja pričakuje, je razočarana in nezadovoljna, ko se partner ne odzove tako, kot bi želela, s tem se stopnjujejo nesporazumi in konflikti.
  3. Partner se ne more spremeniti: prepričanje, da partner ne more spremeniti sebe ne kvalitete odnosa je destruktivno zato, ker ne daje nobenega upanja, da je probleme močrešiti. Oseba s tem prepričanjem bo verjetno manj vlagala v vezo in bo naredila manj aktivnih poskusov, da bi konstruktivno reševala konflikte.
  4. Perfekcionizem v spolnosti: če vidimo spolnost kot nek projekt, ki ga je potrebno do konca izpeljati, lahko to ob ‘neuspehu’ povzroči negativna čustva, napetosti in odpor do spolnosti, kar zmanjša spolno odzivnost in užitek.
  5. Spola se med seboj razlikujeta: Prepričanje, da se moški in ženske bistveno razlikujejo po osebnosti in potrebah v odnosu, je lahko disfunkcionalno za odnos, kar bo verjetno spodbudilo stereotipno gledanje na partnerja in zmanjšalo obč utljivost za njegove posebne želje in značilnosti (Tysoe 1997). Mnogi verjamejo, da bo zakon naredilčudež v njihovem življenju in da bodo po zakonu že sami po sebi preplavljeni s čustvi neizmerne sreče. Pretirana pričakovanja lahko vodijo v razočaranje. Pri sklepanju zakona je potrebno upoštevati partnerjeve in svoje lastnosti, zlasti tiste, ki so pomembne za sklepanje zakonske zveze, kajti z zakonom se partnerjeve lastnosti, ki so nam pred njim šle na živce, ne bodo spremenile (Čerin in dr.1983). Za ljubezenski odnos verjetno ni tako pomembna natančna razčlenitev in ujemanje osebnostnih atributov dveh ljudi, ampak način, kako se dve osebnosti ujemata kot ‘tim’ ter kako njun odnos oba zadovoljuje (Tysoe 1997). Tako zrelost za zakon ni odvisna od lastnosti posameznega partnerja, njegove fiziče podobe ali psihične zrelosti, ampak od sposobnosti obeh partnerjev za kvaliteten in obojestransko zadovoljujoč odnos (Brajša 1982).

Aspekti zrelega zakona

  1. Oba zakonca morata biti sposobna za tak odnos, odnos, v katerim se izmenjavajo vloge dajanja in sprejemanja, subjekta (ontološki odnos) in objekta (funkcionalni odnos), pobudnika in stabilizatorja itd. Le v takem odnosu sta partnerja zavoljo tega, ker želita biti v njem, ne pa zato, ker morata.
  2. Potreba po uravnoteženju ter funkcionalnega odnosa.
  3. Priznavanje pravice do individualnosti in ločenosti. Vsak partner se mora sam odločiti, ali želi ostati v odnosu in se zaradi sebe odločiti za ohranitev odnosa. Nezrelo je, da partnerja z različnimi neodnosnimi sredstvi vežemo nase.
  4. Prostor za to, kar se dogaja v sedanjosti, pa tudi za preteklost in prihodnost. V zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti, ampak vsi uporabljamo sedanjost za to, da bi rešili svojo preteklost. V naših sedanjih odnosih smo toliko bolj prisotni, kolikor bolj smo rešili svoje pretekle odnose. S tem mislimo tudi uspešno razrešitev odnosa s starši, ki vsak zakon močno obremenjujejo. Zakon pogosto ne služi ničemur drugemu kot dokončanju teh odnosov, kar pa ga zelo obremenjuje in ne daje prostora za novo odnosnost. Uporabljamo sedanje partnerje in odnose, da bi ublažili ali sprostili napetost, ki so jo povzročili nerešeni konflikti v preteklih odnosih. Zrelost za zakon je toliko večja, kolikor bolj rešimo naše pretekle odnose in se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih. Pomembno je, da skupaj s partnerjem v zakonu prediskutiramo škodljive vplive preteklih odnosov na sedanje zakonsko življenje.
  5. Sposobnost za prepir in konfrontacijo ter skupno reševanje medosebnih problemov na zadovoljiv način za obe strani.
  6. Dopuščanje šibkosti, iskanje pomoči, dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’, kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških, ki prav tako potrebujejo tolažbo in podporo. To je tudi pogoj za uspešno spolno življenje v zakonu. Biti kdaj pa kdaj otrok je pogoj za to, da ostanemo odrasli.
  7. Dovoliti drugemu, da ohrani doživljanje sebe in da mu ne vsiljujemo tega, kako ga doživljamo mi, kar omogoča tudi konstruktivno prepiranje. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.
  8. Razvita identiteta obeh partnerjev.
  9. Ohranjanje odnosa bi lahko označili tudi kot ohranjanje komunikacije, ki je tista, ki ohranja odnos živ, tako po enistrani zrelost za zakon pomeni tudi sposobnost za komuniciranje (Brajša 1982).

*Za reference glej moje diplomsko delo Vpliv partnerskega odnosa staršev na lastni partnerski odnos.