NARCIZEM

    Doživljanje sebe kot centra sveta v katerem je nemogoče, da dojenčkove potrebe ne bi bile zadovoljene, je zanj normalno in potrebno. Postopoma začne dojenček pridobivati izkušnje, da ne more biti vse po njegovo, da so v svetu tudi omejitve, ki prinesejo majhna razočaranja. Po Kohutu tako človeški razvoj poteka od arhaičnega do zdravega narcisizma, ki zreli osebi omogoča, da sprejme izzive in lastno kreativnost. (Praper 1996)
    Kadar so razočaranja v otroštvu prevelika ni prostora za postopno ponotranjenje in sprejemanje. Manjka tudi zunanje podpore, da bi otrok gradil občutek zaupanja vase kljub frustracijam (Praper 1996). Narcisistična mama je grandiozna, kronično hladna in preveč zaščitniška. Vdira v otrokovo avtonomijo in z njim manipulira tako, da otrok ugodi njenim željam. Pri otroku zavrača vse kar je zanjo nesprejemljivo in s tem zbudi v otroku strah, da bo izgubil njeno naklonjenost. Na otrokovo jezo se odzove z anksioznostjo, jezo ali umikom. Otrok se tako ne zna soočati z neprijetnimi občutki, ki grozijo, da bodo pretrgali vez med njim in mamo, ki jo potrebuje za preživetje. (Golomb 1992: 20-21)
    Razvoj se ustavi in otrok se ne more odpovedat potrebi, da se vse vrti okoli njega. Ob najmanjšem znaku, da to ni tako se počuti praznega in neustreznega. Sram ga je in se želi izolirati, pri čemer svojo ranljivost skrije pod plašč grandioznosti. Le to krmi z iskanjem ljudi, ki pomenijo veličino, pri tem pa razvrednoti ostale ljudi. Ne peha se za ljubeznijo in se ne zaljublja, ampak išče položaj občudovanja na daljavo. (Praper 1996: 178)

    Tipi narcisizma
    Manfield in Lasch ločujeta narcisizem na dva tipa. Menita, da obstaja primarni in sekundarni narcisizem. O primarnem narcizmu govorimo takrat, ko novorojenček še ne zaznava svoje mame kot eksistencialno ločene od sebe, zato je odvisen od nje, da zadovoljuje njegove potrebe takoj ko se pojavijo. Sekundarni narcizem pa po drugi  strani »poizkuša  uničiti  bolečino  razočarane  ljubezni«  in  odpraviti otrokov  bes  proti  tistim,  za katere ima občutek, da so ga zapustili. (Lasch 1979: 79).
    Lasch opisuje primarni narcizem kot normalni del človekovega razvoja, medtem ko je sekundarni narcizem patologija. Manfield v sklopu slednjega ločuje dva tipa otrokovega razvoja v družini. Prvi tip je ekshibionistični tip. Otrok v otroštvu dobiva veliko podpore v svoji grandioznosti, hkrati pa ni prostora za razvoj njegove individualnosti in razumevanja njegovih občutji, še posebej separacijskega strahu. Takšen tip je pogost za družine z enim otrokom, saj investicija v edinega otroka vzbuja veličinska pričakovanja. Otrok naj bi se že rodil genialen in ob vsaki priložnosti od njega zahtevamo, da to dokazuje pred drugimi. Kadar ne ravna po pričakovanjih, zna biti grobo zavrnjen. Zavrnitvi se izogne tako, da si še naprej prizadeva biti genialen, perfekten, prikupen. Zahteva tudi, da z njim tako ravnajo. (Praper 1996: 178)
    Drugi tip je prikriti tip. Otrok ima izkušnjo iz otroštva, da so veličinske ideje nesprejemljive. Nauči se prikriti vsak takšen občutek in/ali vedenje. Vseeno razvije poteze perfekcionizma in preobčutljivosti za kritiko. Potrebo po superiornosti potlačuje in hkrati trpi za občutki manjvrednosti, čeprav v resnici ne verjame, da je manjvreden (Praper 1996: 179). Prikriti narcis je videti ponižen in skromen, tako prepričljivo šibak, da je težko spregledati prikrito grandiozni self. (Praper 1996: 223)

    Nastanek Narcisistične osebnostne motnje (NPD)
    Narcisistična osebnostna motnja se je pokazala kot patologija selfa (Praper 1996: 175). Po Ottu Kernbergu narcisistično patologijo razumemo kot ego popačenost. Ego funkcija namreč omogoča opazovanje sebe in okolja. Pri narcisizmu pa ego ni zmožen teh opažanj oblikovati v kohezivno predstavo o sebi (Praper 1996: 176). Narcizem je Kernberg videl kot obrambo posameznika pred občutki  jeze  in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom. (Žižek 1987: 118–119). Ena  izmed  potez narcisa  je  po Kernbergu  ‘patološko  razmerje  do  objekta’,  saj obravnava druge kot »lutke« in v njih ni zmožen videti osebe. Spolni akt razume kot nasilno dejanje. Ženska  je  v  njem  ponižana,  obvladana,  izkoriščana ali pa je ona tista, ki bo moškemu odvzela identiteto in avtonomijo (Žižek 1987: 109–111). Po Kernbergu patološki narcisizem tako izhaja iz hudih frustracij v razvojni podfazi približevanja, kar povzroča regresijo v podfazo prakticiranja. (Praper 1996)
    Heinz Kohut meni, da izguba objekta, ki bi omogočil zlivanje in idealizirano zrcaljenje, človeka prisili, da te fantazije usmeri vase-zgolj v self. Zato človek z NPD išče osebo, ki bi ga idealiziral in si s tem v zlivanju z njim povrnil kohezivnost selfa. Želi, da ga drugi občudujejo kot da še vedno išče sijaj v materinih očeh (zrcalni transfer) (Praper 1996, 177). Kohut  meni,  da  je  narcizem  normalen  vidik  infantilnega  razvoja. Otrokovo  grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja  in  idealiziranja med otroci in starši. Če  tem potrebam ni zadoščeno,  se  lahko  pojavijo  slabo  prilagojene  odrasle  oblike  narcizma.  Narcistični posameznik se  trudi zadostiti zrcalne  in  idealizacijske potrebe v kontekstu odraslih odnosov. Šlo naj bi za prekinjen in moten proces od infantilnega arhaičnega do zdravega odraslega narcisizma. Medtem  ko  je  pri  Kohutu  patološki  »veliki  Jaz«  izraz  preproste  regresije  v prvobitni otroški narcizem, Kernberg poudarja, da  je podobnost zgolj površinska. Narcizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost  do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Ta neustreznost staršev se kaže v narcističnih odraslih, ki  iščejo prenapihnjeno samopodobo, da bi se zaščitili (Otway in Vignoles 2006).
    Po Winnicottu se s pomanjkanjem empatičnega razumevanja in uglašenosti z otrokom ali prevsiljivim vedenjem starša v otroku razvije lažni self, ki ščiti pravi self pred vdori in poškodbami. Zato narcist vedno ponuja brezhibni lažni self in se s tem zaščiti pred občutji manjvrednosti. (Praper 1996:177)
    Po Mastersonu motnja nastane že v podfazi prakticiranja, gre za razvojni zastoj, ne regresijo. (Praper 1996)
    Po Praperju motnja nastane v ovirani podfazi prakticiranja, vendar ob specifičnih ovirah, ki potlačijo razvoj. S tem, ko starš sprejme otroka le takrat, ko dosega izjemne dosežke, ga postavi v položaj, kjer se mora nenhno boriti za pohvalo, s svojim odličnim funkcioniranjem v predpisanih dejavnostih, namesto da bi se potrjeval v lastnih interesih.  Tako ostaja odvisen od zunanjih dejavnikov, ki krmijo njegov arhaičen narcisizem. (Praper 1996)
    Millonova teorija nasprotuje zgornjim, ki kot razlog za nastanek narcizma navajajo negativen odnos staršev do otrok. Namesto tega Millon pravi, da je razlog v preveliki pozornosti staršev, v prevelikem razvajanju, dopuščanju in občudovanju.  Starši kažejo nerealne ocene otrokovega dela, s tem pa ustvarjajo zviševanje otrokove samopodobe, ki je okolica ne podpira nujno.  Kljub razlikam v teorijah v vseh veje prepričanje, da  je narcizem posledica disfunkcionalnih izkušenj iz otroštva ter, da se kaže v tem, da so odnosi odraslega narcisa polni nezaupanja in sovražnosti. (Otway in  Vignoles 2006)

    Karakteristike narcizma po DSM IV.
    Imeti je potrebno pet ali več spodaj naštetih karakteristik, da posamezniku lahko postavimo diagnozo Narcisistična osebnostna motnja (NPD), in sicer:

    1. Občutja grandioznosti in samopomebnosti; pretiravanje v doseženih rezultatih, nadarjenosti, sposobnostih, socialnih stikih do te mere, da se že lažeš ter zahtevaš potrditev in priznanje, ki ni v sorazmerju z dejansko doseženim ciljem.
    2. Obsedenost s fantazijami neomejene slave, uspeha, neizmerne moči, brilijantnosti, telesne lepote ali seksualnosti.
    3. Prepričan o svoji edinosti in posebnosti, ki jo lahko razumejo samo posebni, prav tako edinstveni ljudje kot je on ali ljudje z visokim socialnim statusom.
    4. Zahteva neprestano občudovanje, prilizovanje, pozornost in potrditev.
    5. Pri zahtevanju svojih (nerazumnih) želja, pričakuje posebno in prednostno ravnanje z njim.
    6. Izkorišča druge za dosego svojih ciljev.
    7. Nesposobnost empatije.
    8. Neprestano zavidanje drugim in želja po uničenju objekta, ki mu povzroča tovrstne frustracije. Preganjajo ga paranoidne misli, da drugi čuti isto glede njega in želi ravnati isto kot on.
    9. Značilno je arogantno in ošabno obnašanje. Počuti se suprioren, vsemogočen, vseveden, nepremagljiv, nad zakonom itd. (glej http://personalitydisorders.suite101.com/article.cfm/narcissisticpd)

    Obrambni mehanizmi narcisov
    Grandioznost in distanciranje sta tipični obrambi. Narcisist ustvari odnose s tistim, ki ga on občuduje in se z njim zliva ali s tistim, ki občuduje njega. V prvem primeru je na preži, kdaj ga bo drugi razočaral, v drugem pa kdaj bo pričel zahtevati pozornost zase. Ko se to zgodi se hitro distancira in zapušča. Pravtako se vse to dogaja tudi v terapevtskem odnosu (Praper 1996: 180). Pri distanciranju in izoliranju se narcis niti ne zaveda občutkov, da je ranjen. Vsak drugačen pogled na svet ali komentar doživlja kot kritiko. Že občutek, da ni perfekten, sprejema kot da ga imamo za omejenega. Tudi njega muči takšna slutnja in ga navdaja s sramoto. (Praper 1996:181)
    Narcistični klient se zaradi bolečine ob izolaciji ščiti s pozicijo samozadostnosti in nikogar ne spusti tako blizu, da bi se ga emocionalno dotaknil. Narcisističnega klienta terapevt prepozna po kontratransfernih občutjih dolgočasja in emocionalne puščave. Lahko postane zaspan, odsoten, doživlja sram, lahko prične reagirati kot vsevedni poznavalec življenja, tekmuje z vsemi prejšnimi terapevti, ki jih je klient zapustil, ko ga klent razvrednoti pa utegne doživljati občutek neustreznosti in nemoči. (Praper 1996:223)
    Njihov ego ni zmožen fuzije dobrih in slabih predstav o objektu in sebi, realitetne kontrole in obvladovanja bojazni. To se praviloma dogaja otrokom staršev, ki niso uglašeni za otrokove potrebe, ampak ravnajo iz svojih (Praper 1996: 183). Vzdržuje se otrokova odvisnost od objekta, ki hkrati zahteva in občuduje otrokovo navidezno samostojnost. (Praper 1996: 184)

    Značilnosti patološkega narcisa (PN) 

    • Za PN je razpoložljivost ljudi nekaj samoumevnega, z ljudmi ravna brez kakršne koli obzirnosti. Zato imamo pri PN pogosto občutek preračunljivosti, ki se skriva za bleščečo masko. Z svojo masko nas skuša očarati in zapeljati. Dokler pričakuje od nas nekaj koristnega za svoj narcizem, je ves zavzet, ko pa zanj postanemo nezanimivi, njegov odnos do nas postane ravnodušen.
    • PN se ni zmožen navezanosti na drugega. Odvisen je le od uspeha pri vrstnikih in njihovega priznanja. Do ljudi ohranja neko temeljno nezaupanje, saj ga je patološko strah prevelike odvisnosti od drugega. Tako na primer v spolnem življenju daje prednost kratkotrajnih, za čustva ne preveč pretresljivim zvezam, ki ga ne obremenjujejo in mu dopuščajo svobodo.
    • PN se ima za nekakšno izjemo, nekakšnega izzobčenca. Na zunaj deluje prilagojen socialnim normam, vendar te igre ne jemlje resno, na videz jo le igra, da se s tem izogne kazni in socialno uspe. Prepričan je, da isto veja za vse druge (vsi nosijo maske, družbeno življenje je le igra).
    • PN ima strah pred kakršno koli obliko neuspeha (osamljenost, starost), zato skrbi za svoje telo, skuša ostati večno mlad in neprestano biti v središču pozornosti, da se ne bi zgubil v množiči povprečnežev, je pripravljen narediti vse.
    • PN je nežmožen uživanja, saj je pri njem le to pozunanjeno. Uživanje se prične s tem, da mu drugi priznajo njegovo uživanje. PN je popolnoma povnanjen, kar se pri nejmu samem prikazuje kot notranji občutek praznine in izgube lastne identitete.
    • PN je nezmožen žalovanja, saj ni zmožen besa zaradi izgubljene osebe spreobrniti v žalovanje, on je sposoben le pozabiti na izgubljeni objekt ali ugotoviti, da mu v resnici ni šlo zanj, in svojo libidinalno energijo usmeri v nov objekt.
    • PN tako skozi identifikacijo z drugimi oblikuje svojo samostojno osebnost. Dejstvo je, da PN vedo izgubi, saj za njim pridejo boljši, lepši, mlajši . Tako je vojna na osebni ravni vedno izgubljena. Preprosto povedano idealna podoba, v kateri bi lahko človek ugajal vedno in vsakomur, ne obstaja. Zato jo je PN prisiljen iskati v nedogled. (Žižek, 1987)

    Primer iz sodobne psihoterapevtske prakse
    Kernberg je leta 1984 pisal o primeru, ko se je nanj obrnil pacient s težavami z javnim nastopanjem, ki je bil obenem vse bolj nezadovoljen z lastno promiskuiteto. Po nekaj spolnih stikih je izgubil vse zanimanje za žensko in začel iskati drugo. Kolegi z univerze so ga spoštovali zaradi intelektualne in poklicne uspešnosti, združene s poslovno in finančno odličnostjo. Sprva se je ponosno hvalil s svojimi uspehi pri ženskah. V zadnjih letih je med spolnim občevanjem z eno razmišljal o drugi, še neosvojeni ženski. Naposled se je začel zavedati intenzivnosti svoje zavisti do žensk; ta je izvirala iz zavisti in jeze na mater, ki je hladno zavračala njegove izraze ljubezni, a tudi njegove jezne zahteve.
    S promiskuitetnim ravnanjem je bežal pred zanj grozljivo navezanostjo na določeno žensko. Začel se je zavedati, da nezavedno kvari in uničuje tisto, po čemer najbolj hrepeni, tj. razumevanje, kakršno je našel pri terapevtu, ter ljubezen ženske, ki ga bo spolno zadovoljila. Avtor kot dokaz o izboljšanju stanja navaja, da se je pacient vse bolj zavedal ljubezni in predanosti svoje žene. Začel se je zanimati za notranje življenje drugega.
    Na koncu je spoznal, kako grozljivo je ženi zavidal njene samostojne interesne dejavnosti. Ugotovil je, da jo je s tem, ko jo je nenehno omalovaževal, duševno izpraznil, zaradi česar je postala zanj dolgočasna. (Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Naslednji primer govori o petindvajsetletniku, ki je končal v bolnišnici zaradi samomorilnega vedenja pod vplivom alkohola in mamil. V službi so ga imeli nadrejeni za izvrstnega pisca oglasnih sporočil, znan pa je bil tudi po nevarnem in lahkomiselnem početju. Nekoč je za nekaj tednov izginil ter v tem obdobju predvsem pil, se prenajedal in se predajal drugim čutnim užitkom. Imel je pornografske fantazije o spolnosti s prostituti. Potoval je iz mesta v mesto in iskal idealen kraj za samomor. Vzorec se je večkrat ponovil, tako glede hospitalizacije kot tudi izostajanja z dela.
    Nazadnje se je vse skupaj ponovilo, ko je končal delo za serijo oglasov nadvse pomembnega naročnika in ustvaril zelo zadovoljiv odnos z žensko, o kateri je trdil, da je čudovita. V bolnišnici je veljal za zanimivega družabnika, obenem pa je pacientom pomagal nabavljati in prodajati mamila.
    Odraščal je v družini, v kateri je dominirala stara mama, ki je bila goreča katoličanka. Starega očeta je opisal kot sijajnega, bogatega in umetniškega človeka, ki pa ob stari mami ni prišel do izraza. Pacient je mamo izigraval proti stari mami in tako dobival, kar je hotel.
    Ko je bil v puberteti, so mamo prisilili, da je zapustila družino, ker ni prenašal njenega ljubimca, o katerem je trdil, da je bil nasilen. Stara mama mu je nenehno dopovedovala, da je svoboden duh, nekaj posebnega. Če ga je kaj polomil, ga je stara mama nagnala v sobo in mu rekla, naj si sam izmisli kazen. Ker se je to dogajalo pogosto, si je izmišljal vse hujše kazni, po katerih se je počutil krivega, poraženega, gnusnega. Tako je bil na eni strani nekaj posebnega, svoboden duh, na drugi pa najslabši med najslabšimi.
    Na vprašanje, kaj bi si stara mama mislila o njegovih dekadentnih obdobjih, je rekel, da bi verjetno izdavila kaj o »svobodomiselnem mladeniču«. V teh obdobjih je poskušal živeti v fantazijskem svetu in je bil besen, ker se to ni obneslo.(Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Družba skozi oči narcisa
    Narcis deli družbo v dve skupini: na bogate, pomembne  in  slavne na eni strani  in običajno čredo na drugi. Narcistični pacienti se po Kernbergu »bojijo, da ne bi pripadali družbi pomembnih, bogatih in močnih«. Po Kernbergu narcisi vidijo občudovano osebo kot »podaljšek  sebe«. Če jih ta oseba  zavrne, »izkusijo takojšnjo sovraštvo in strah ter reagirajo z razvrednotenjem prejšnjega idola« (Lasch 1979: 155–156). Narcisti se izogibajo intimnosti in se družijo z ljudmi, ki jim prav tako kot sebi lahko pripišejo perfektnost (Praper 1996: 180). Žižek v svoji knjigi omenja tri tipe soljudi, ki jih ločuje narcis, in sicer:

    • Idealni-drugi: od njih pričakuje potrditev in priznanje in mu predstavljajo podalšek njegovega lastnega ”Velikega Jaza”. Z njimi se identificira.
    • Svražnike,  ki  onemogočajo  njegovo  narcistično  afirmacijo,  zato  jih  je  potrebno uničiti.
    • Vsi ostali, masa ljudi, ”suckers’‘: sivo povprečje, ki je tu le zato, da ga izkoristi in nato zavrže (Žižek 1987: 111).

    Reference

    • Lasch, C. (1979): The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations. New York: Warner books.
    • Otway, Lorna J. in Vivian L. Vignoles (2006) Narcissism and Childhood Recollections: A Quantitive Test of Psychoanalytic Predistions. Dostopno na http://psp.sagepub.com, pregledano (05. februar. 2010)
    • Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo
    • Glomb, E. (1992): Trapt in the mirror. New York: Harper.
    • Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.
    • Žižek, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

    Comments are closed.