Tag Archive | narcistični starš

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA PRI ODRASLEM OTROKU

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem.

Bolečina otroštva
Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno.
Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“

Nizka samopodoba
Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.”
Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.”

Šibka identiteta
Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.”

Krivda in sram
Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase.

Izogibanje napakam
Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi.

Meje
Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema.

Pozornost na spremembe
Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.”

Ko narcis postane narcis
Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi poveš stvari, in verjetno te bom celo vprašal, kam si šel na počitnice, kako dolgo si bil tam, s kom si bil tam, in čez dve minuti bom vse pozabil. Naučil sem se odmisliti krike in glas svoje mame, ki mi neprestano govori, kaj naj naredim, in sedaj sem sam isti. “
Poleg narcisizma lahko razviješ druge psihološke motnje, kot so Borderline osebnostna motnja, anksioznost, depresija, odvisnost, shizoidna osebnostna motnja. “Se samopoškodijem, poslužujem se britvic, pretiranega samozadovoljevanja, grizljanja ustnic in dlesni.”
Poleg psiholoških problemov lahko razviješ mnogo telesnih simptomov (psihosomatika), kot so migrene, kronične bolezni, težave z nadledvično žlezo in srcem. “Jaz jem. Čeprav sem debela, ne znam nehati. Z veseljem bi zamenjala svojo motnjo, z motnjo, ki ni tako opazna navzven kot na primer deloholizem ali prekomerna telovadba. Ampak to je motnja, ki jo imam. Želim si, da bi jo bila sposobna opustiti. “

(Romantični) odnosi
Odraščanje v narcistični družini za sabo potegne veliko nezdravih vzorcev, ki jih otrok prenaša naprej v (romantične) odnose. Poglejmo nekatere najpogostejše aspekte takih odnosov:

  • Vsi otroci so ranljivi pred svojimi starši, vendar se otrok narcističnega starša hitro nauči, da je svoj notranji, ranljivi svet najbolje zadržati zase. Gre za globoko rano, ki jo povzroča narcistični starš, ko izkoristi otrokovo ranljivost v svoj prid. Posledično ne zaupaš ljudem. “Ne morem zaupati nikomur. Prav tako 100% ne zaupam svoji punci in svojim prijateljem, čeprav niso nikoli izdali mojega zaupanja. Vedno je prisoten dvom: “Mi boš zabodel nož v hrbet?”, „Zakaj se moja punca pretvarja, da me ima rada?“. »Na delu naredim vse sam, ker ne zaupam drugemu, kar vodi v to, da sem včasih preobremenjen.“ Prav tako se pogosto zgodi, da ne zmoreš tolerirati svojih čustev. Po drugi strani pa nekateri radi prehitro zlijejo svoja čustva neznancem, v upanju, da bo nekdo videl njihovo bolečino in jih rešil. Kar navadno pripelje do toksičnega odnosa.
  • Navajen si slabega ravnanja in ne prepoznaš, da partner v odnosu s tabo slabo ravna. Če se tega ravnanja zaveš, ne veš kako ga prekiniti.
  • Mnogi otroci narcističnega starša obupano iščejo ljubezen. Navadno idealizirajo romantično ljubezen. Ideje pobirajo iz novodobnih ljubezenskih filmov. Kar pa je lahko tudi ena izmed strategij, kako se izogneš pristni navezanosti na drugega, saj iščeš nekaj, kar ne obstaja. V svoji praksi vidim, da se jih večina zaveda, da imajo napačno predstavo o romantični ljubezni, vendar jo še vedno iščejo. Vedno znova, ko vstopaš v disfunkcionalni odnos, odpiraš staro travmo, ki ti jo je povzročil narcistični starš, znajdeš se v peklenskem krogu iz katerega ne znaš izstopiti. “Poročila sem se s čustveno nedosegljivim moškim. Bila sva poročena 23 let. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila. V novem odnosu sem mislila, da sem končno našla ljubezen. Mislila sem, da sem našla svojo dušo dvojčico, svojo polovico. Po enem letu najinega razmerja, sem ugotovila, da sem se zapletla s prikritim narcisom.”
  • V odnosih tvoriš nevarno navezanost, najpogosteje izogibajočo navezanost, kjer pred svojim strahom pred pristno bližino ubežiš tako, da ljudi ne pustiš blizu. “Nikoli si ne bom več dopustil, da bom odvisen od drugih.” Naslednja pogosta forma nevarne navezanosti je anksiozna. Kjer loviš in dušiš svojega partnerja, „Zakaj me ne ljubiš? Zakaj nisi pozoren name?”.
  • Nekateri ostanejo v disfunkcionalnem odnoso, samo za to da imajo nekoga. Dolgoletni odnos lahko prinese neke vrste tolažbo in občutek bližine nekomu, ki se počuti izolirano. Vendar ima večina otrok narcističnega starša velik strah pred bližino. Še posebej jih je strah oseb, s katerimi bi lahko tvorili zdrav partnerski odnos. Bližina zate pomeni, da ima ena oseba popolno oblast nad tabo-kar je bilo v otroštvu resnično, vendar sedaj nehote ta strah prenašaš na partnerja. To privede do tega, da na vse pretege braniš svojo svobodo in se umakneš (lahko samo emocionalno) iz odnosa, ko stvari postanejo preveč intenzivne. Vztrajanje v dolgotrajnem odnosu, ki ne deluje, lahko kaže na strah pred bližino. “Raje sem v tem odnosu, kjer točno vem kaj me čaka, kot pa v odnosu, kjer bi se mogla soočit s svojim strahom pred bližino.”
  • V zgodnji odraslosti se bolj intenzivno navežeš na toksičnega partnerja in te bolj privlači kaotični, razburkan in dramatični odnos. Na žalost ti je verbalna in fizična zloraba tako poznana, da jo na nekem nivoju sprejemaš kot normalno. Tako da ni čudno, da vedno opravičuješ slab partnerski odnos in v njem vztrajaš.
  • Pogosto se znajdeš v odnosu, kjer samo daješ, nič pa ne dobivaš nazaj. Temu rečemo tudi soodvisnost. To nenehno dajanje ima korenine v občutku, da nikoli nisi dovolj dober in da moreš močno delati, če želiš prejeti ljubezen (narcističnega starša).

Pomembno je, da se naučiš preusmeriti pozornost od drugih, k sebi. Naučit se moraš biti dober starš samemu sebi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, do neke mere (zdrav) romantični odnos, prijatelji ali ljubeč sosed. Težava je, da imaš sam pokvarjen radar za zdrave odnose. Zato je zelo pomembno, da se naučiš prepoznati slab odnos in od njega oditi-torej mu postaviti meje. Premik od disfunkcionalnega k zdravemu odnosu do sebe in drugih zahteva veliko dela na sebi. Disfunkcionalni vzorci so se gradili vsaj dve desetletji, težko je pričakovati, da jih boš premagal v nekaj mesecih. Otrok kot spužva pije vse, kar se dogaja okoli njega. To spužvo je potrebno zelo dobro ožeti in jo napolniti z novo, čisto vodo, ki je samo po tvojem okusu.

1.DEL: VZGOJA V NARCISTIČNI DRUŽINI

Narcisizem lahko postavimo v spekter, ki prehaja od zdravega do patološkega narcizma. Oseba z Narcistično osebnostno motnjo (NPD) s seboj nosi veliko bolečino iz otroštva, s katero se ne more soočiti. Pretvarjajo se, da ta bolečina ne obstaja ali pa si jo lajšajo tako, da se znašajo nad drugimi. Narcisizem ne potrebuje biti skrajen, pogosto se skriva za masko “delam kar je najboljše za mojega otroka”. Narcisizem se nadaljuje preko generacij. Kar pomeni, da otroci narcisa sami postanejo narcistični ali pa postanejo soodvisni v odnosih. Nacistični starši imajo veliko skupnega z Borderline starši. Ena izmed razlik med njimi je namen pri uporabi  manipulacije. Medtem ko borderline osebnostna motnja manipulira ker želi preprečiti zapustitev, narcisi manipulirajo, ker želijo obdržati navidezno popolnost.

Karakteristike narcisističnega starševstva

Posesivnost
Narcisistični starš živi skozi svojega otroka in ga želi posedovat. Kakršni koli otrokov korak v samostojnost, predstavlja takemu staršu grožnjo. Če ne ogrožaš narcisistične maske svojega starša, se bo do tebe vedel v redu ali pa te še naprej ignoriral. Vendar, v trenutku, ko postaneš “težaven” ali ne slediš njihovim pričakovanjem, postaneš tarča narcisističnega vedenja (izbruhi jeze, manipulacija). Zelo težko te pustijo odrasti, to se pogosto pokaže, ko začneš formirati romantične odnose. “Moja mama mi je vedno govorila slabo o moji punci, ko je ni bilo zraven. Neodobravanje je kazala na vsakem koraku, recimo božično čestitko ni nikoli naslovila tudi nanjo.” Po mnenju narcističnega starša, noben partner ni nikoli dovolj dober za njihovega otroka.

  • “Če sem jo podpirala ali pa ji nisem nasprotovala, je bila moja mama zelo očarljiva. Vendar, v trenutku, ko se z nečim nisem strinjala, je poskrbela za to, da je naredila moje življenje neznosno.”

Meje
Osebne meje otroka niso nikoli upoštevane. Narcistični starš jih prekorači z namenom, da oblikuje otroka po svoji predstavi. Vstopal bo v tvoj osebni prostor in brskal po tvojih osebnih stvareh. Včasih bo informacije, ki jih je pridobil, uporabil proti tebi, samo zato, da boš naredil tako, kot on od tebe pričakuje. Narcistični starš zelo rad postavlja tudi zelo vsiljiva vprašanja in “spregleda” tvoje nelagodje ob njih. Meje v narcističnem domu so prekoračene pogosto in na mnoge načine. Verbalno in fizično nasilje je zelo pogosto.

  • „Moja mama je razdajala mojo lastnino drugim, včasih celo v pričo mene. Da ne omenim, da je zelo rada izražala (svoja) mnenja v mojem imenu in se dogovarjala z drugimi ljudmi kdaj se bom jaz srečala z njimi, brez da bi me sploh vprašala.”
  • “Mami sem povedala, da na mojo zabavo ne sme pripeljati svojih prijateljev. Kljub temu je prišla z njimi, še več, zlagala se jim je, da sem jih jaz povabila. Ko so bili na mojih vratih, jih nisem mogla napoditi, saj niso vedeli kaj se v resnici dogaja.“
  • „Ko sem pri 15. letih prišla domov iz šole, je bila moja soba popolnoma obrnjena na glavo. Vse je bilo prečesano. Mama je bila besna. Baje nisem pravilno zložila oblek, zato se je odločila, da bo prebrskala vse moje predale. Ker obleke niso bila zložene po njenem standardu, je vse vrgla na tla. V procesu je našla in prebrala moj dnevnik. To je bil zelo slab dan zame. Še tedne po tem sem morala hoditi naokoli z dolgimi rokavi, da sem prekrila udarce, ki mi jih je povzročila ta dan.”

Pomanjkanje empatije
Narcistični starš se je nezmožen uglasiti s potrebami in čustvi svojega otroka. Tako jih tudi ne zmore ovrednotiti in potrditi resničnost otrokovega čustvenega doživljanja. Samo čustva narcističnega starša so pomembna. Eden izmed največjih težav narcističnega starševstva je prav nesposobnost prepoznavanja otrokovih čustev, kar ustvari nesamozavestnega otroka z nefunkcionalnimi vzorci do sebe in drugih. Posledično tudi otrok ne čuti globoke povezave s svojim narcističnim staršem.

  • “Moja mama ne upošteva mojega mnenja in ignorira moje izkušnje. Tudi, če se pogovarjamo o področju, kjer sem strokovnjakinja, mi ne verjame. Nikoli ne posluša, kar ji pravim.”
  • “Moja mama vidi sebe kot ljubečo osebo. To je daleč od resnice. Zelo hladna oseba je, nesramna, ignorantska in preračunljiva. Popolnoma je nesposobna sočutja.“

Manipulacija
Narcistični starš se posluži veliko načinov manipulacije za dosego svojega cilja. Najbolj pogoste taktike čustvenega izsiljevanja so:

  1. Ignoriranje: Narcistični starš te lahko ignorira dneve ali tedne, če ne delaš tako, kot želi on od tebe. “Če nisem bil uspešen v šoli, moja mama ni govorila z mano, dokler nisem popravil ocene.” Prav tako obstaja podtip narcističnega starša, tako imenovani “Narcis, ki ignorira”. Ta starš se ne zanima za svojega otroka. Z njim se ukvarjajo samo, ko je to potrebno. Navadno takrat, ko se je treba pokazati pred drugimi kot popolna družina ali pa ko je potrebno otroka usmerjati, v skladu z predstavami narcističnega starša. “Moja mama je kazala zanimanje samo, ko je bilo nekaj povezano s šolo. Ko sem poskušal z njo govoriti o čem drugem, me ni zares poslušala.”
  2. Odvzem ljubezni: Narcistični starš izkazuje svojo ljubezen takrat, ko želi otroka nagraditi in do njega ne kaže brezpogojne ljubezni. Prav tako vedno grozi z odvzemom ljubezni in tako s tem kaznuje otroka. Ljubezen izrablja v svoj prid kot nagrado in kaznovanje.
  3. Grožnje: Narcistični starš uporabi tvoje osebne informacije, ki si jih delil z njimi, v trenutku, ko želi nekaj doseči pri tebi. Pri takem starševstvu se hitro naučiš zadržati stvari zase in jih skriti pred svojim staršem.
  4. Krivda in sram: Narcistični starš bo v tebi zbudil krivdo in sram, če želiš narediti nekaj po svoje. “Aha, šel boš na potovanje in jaz morem ostati doma s tvojo mamo? Kako lepo od tebe. Kar pojdi in uživaj” ali pa “Zato ker ne igraš klavirja dovolj dobro, jaz izpadem kot idiot.”
  5. Med dvema ognjema: Narcistični starš uporabi svoje otroke za manipulacijo drugih-najpogosteje svojega romantičnega partnerja. Otrok je postavljen na sredino med dvema staršema in se je primoran ukvarjati z odraslimi problemi. Ko je otrok prisiljen izbrati enega izmed staršev, to za seboj pusti globoko travmo. „Kako naj se postavim na očetovo stran, če pa me mama potrebuje.“

Vsi ti načini manipulacije otroku preprečujejo, da se razvije v zdravega posameznika z močno identiteto.

Narcistični bes
Bes bazira na strahu. Vse kar ogroža njihov obrambni sistem, ki jih ščiti pred globokimi notranjimi občutki manjvrednosti, je potrebno uničiti. “Moja mama je znorela, ko sem ji povedal, da se ne želim več pretvarjati pred sorodniki, da še vedno študiram medicino. Začela me je tepsti in kričati nerazumljive besede. Nisem si drznil niti pomisliti, da bi svojim sorodnikom povedal resnico.”

Oni so najpomembnejši
Narcisistični starš vzame ves prostor. Imajo globoko potrebo po pohvali in odobravanju. Iz drugih naredijo svoje poslušalce. Seveda pri tem ne opazijo njihovega dolgočasja, utrujenosti ali želje, da tudi oni želijo kaj povedati. Zelo radi se postavijo pred drugimi in pokažejo svojo “posebnost”. Obožujejo izpostavljati svoje atribute, pa naj bo to materialna dobrina, izgled, dosežek, projekt, veze ali svoja družina. Pretirano iščejo pozornost, s katero polnijo svoj umetno napihnjeni ego.

  • “Moja mama prireja zabave za nenavadne stvari. Na primer, smrt daljnega sorodnika, ki je umrl zelo dolgo nazaj ali pa za manjši osebni dosežek. Zelo rada prireja zabave, zato da je lahko v središču pozornosti.”
  • “S sestrami sem sedela za jedilno mizo in se pogovarjala z očetom. Nenadoma je mama zdrsnila iz stola in omedlela. V trenutku, ko smo želeli poklicati rešilca, je prišla k zavesti. Isto se je ponovilo še nekajkrat. Če se je pogovor za mizo obrnil stran od nje, je omedlela. Začeli smo jo ignorirati in jo pustili ležati na tleh. Obležala je tam nekaj trenutkov nato pa se pretvarjala, da je ponovno pridobila zavest.”

Pomemben je videz
Za narcističnega starša je zelo pomembno, da njegova družina navzven izgleda popolno. Veliko vložijo v to, da drugi zaznavajo vašo družino kot ljubečo, uspešno in zavidanja vredno. Otrok se navadno zaveda, da se celotna družina pretvarja, vendar raje sodeluje zaradi strahu pred narcističnim staršem.

  • “Sem v terapiji, kjer se soočam z dejstvom, da sem bila vzgojena v narcistični družini. Tega se niti nisem zavedala, dokler nisem bila že odrasla. Vedno sem mislila, da je nekaj narobe z mano. Vsi so imeli radi mojega očeta. Vedno so govorili, kako čudovit je, očarljiv in koliko je žrtvoval za svojo družino. O njem so vsi mislili tako pozitivno, zato ker je skrbno načrtoval, kako se obnašati pred drugimi ter lagal in manipuliral, da je vzdrževal to sliko. Izrabil in prizadel je druge ljudi, da je on izpadel boljše.“
  • „Najhuje pri vzgoji v taki družini je to, da nihče ne ve kaj se dogaja v resnici. Tako dobro zna moja mama zmanipulirat ostale. Vsi mislijo, da je moja mama predana ženska, ki je vzgojila dva težavna otroka. Čeprav ne prenesem svojega brata, oba trpiva na zelo podobni način. Na mojo srečo je meni uspelo zbežati pred mamo, ki naju je zlorabljala. Preselila sem se 3000 kilometrov stran, medtem ko moj brat ni imel te možnosti. On se še vedno zanaša nanjo za svoje lastno preživetje.“
  • „Zelo ji je pomembno mnenje drugih. Stokrat sem že slišal „Kaj si bodo pa sosedje mislili?“ Če sem imel problem, je nikoli ni skrbelo, kako naj mi pomaga, ampak kako bo to izgledalo pred drugimi. Pomembno je bilo vzdrževati popolni videz, ne glede na to, ali si trpel ali ne.“

Vse jemljejo osebno
Narcistični starš vzame občutke in dejanja otroka osebno. Hitro se ujezijo, če se otrok z njimi ne strinja in jih ne oponaša. Od otroka pričakuje, da je srečen, ko je srečen on in žalosten, ko je žalosten on. Drugače to razumejo kot izdajo. Tako hrepenijo po pohvali in potrditvi, da so posledično zelo občutljivi na kritiko. Otrok se hitro nauči biti previden okoli svojega narcističnega starša, da se ta ne bi ujezil ali pa zagrozil z odvzemom ljubezni. Otrok nikoli ne more biti pristen. Seveda se staršu tudi upre, vendar se kljub temu, da se je postavil zase, počuti slabo in krivo.

  • „Moja mama se laže za banalne stvari. Na primer: popravila mi je majico in gumb zašila na napačno stran. Ko sem ji to povedala, menila sem namreč, da je smešno, si je zmislila, da je gumb sam prodrl skozi, na napačno stran. Nikoli ne more sprejeti, da je naredila nekaj narobe in se nikoli ne bo opravičila. Nikoli je nisem slišala reči „oprosti“.“

Ogroženost
Narcistični starš se lahko počuti ogroženega s strani otroka. Ogroža ga njegov potencial, uspeh ali lepota, saj ti atributi ogrožajo starševo samozavest. Posledično lahko ponižujejo otroka z namenom, da pri sebi vzdržujejo občutek večvrednosti. Spotikajo se ob malenkosti, obsojajo in kritizirajo svojega otroka, ga primerjajo z drugimi in ne priznavajo njegovega znanja in uspeha. Kadarkoli kdo pohvali tvoj uspeh, bo narcistični starš le tega pripisal sebi: “Ja, to ima po meni. Vedno sem bil dober v atletiki.”

  • “Ko sem se poročala, mi je povedala, da poroka ni namenjena nevesti, ampak njeni mami. Želela sem, da je moja priča in ji rekla, naj si izbere obleko v svoji najljubši barvi. Izbrala si je belo barvo.“

Večvrednost in grandioznost
Narcistični starš ima napihnjen ego. Napihuje ga s pretirano predstavo o tem, kaj počne in kdo je. Nekateri otroci narcističnega starša postanejo enaki. “Mi smo boljši kot vsi ostali.” Občutek večvrednosti največkrat bazira na površinskih, egoističnih in materialnih stvareh. Počutijo se pomembnejše od drugih zaradi materialnih dobrin in statusa, ki ga imajo v družbi.

Soodvisnost
Narcistični starš je zelo odvisen od zunanje potrditve in drugih. Soodvisnost je lahko čustvena, fizična ali finančna. Poskušajo te narediti čim bolj odvisnega od njih-s tem te lahko kontrolirajo. Najpogosteje to naredijo tako, da te infantilizirajo, tako da ti dajo občutek nesposobnosti glede vsega, kar počneš ali pa delajo stvari namesto tebe. Primer infantilizacije je mama, ki spremlja svojega otroka na razgovor za delo. Na žalost se to vedenje ne preneha tudi, ko odrasteš. Včasih postane še hujše, saj se narcistični starš boji, da bo izgubil kontrolo nad svojim otrokom. Po drugi strani se soodvisnost kaže tudi preko tega, da starš zahteva od svojega otroka, da skrbi zanj do konca življenja.

  • “Moja mama pričakuje, da jo bom vedno finančno podpirala. Pravi, da ne more živeti brez mene.”
  • „Moja mama vkoraka v mojo pisarno (sem uspešen podjetnik), ponižuje moje zaposlene in mi pove, da bom v življenju propadel, če ne dokončam srednje šole. Moja mama me je šolala doma, samo zato, da me je lahko kontrolirala in mi preprečila, da dejansko dokončam šolanje. Iz šole me je izpisala pri 11. letih, zato ker je imela še enega otroka in se ji je zdelo šolanje doma bolj primerno. Pri 16. sem moral delati polni delavni čas, pri 17. sem končno uspel pobegniti stran od doma.“
  • “Odraščala sem v tipičnem soodvisniškem odnosu, kjer sem vedno iskala zunanjo potrditev. Glede na to, da sem se vedno osredotočala na počutje svoje mame, nisem razvila svoje identitete. Imam nizko samozavest in se preveč osredotočam na potrebe drugih ljudi.“

Poniževanje
Narcistični starš pogosto ponižuje, zbada in nadleguje svojega otroka. Pogosto se spotika ob stvari, zaradi katerih si že tako ali tako nesiguren. “Moja mama se je norčevala iz moje lepotne pike na obrazu.” Pogosto uberejo taktiko primerjanja. Govorijo o tem, kako čudovita je druga oseba ali pa kako dobro delo je opravila, čeprav si sam opravil delo na istem področju.
Narcističnis starš ti bo pokvaril veselje že samo z načinom in tonom, kako ti čestita za tvoj uspeh. Če boš pojamral, kako se ti je zgodila krivica, bo stopil na stran druge osebe, čeprav je ne pozna. Nemogoče je soočiti nekoga glede njihovega tona glasu, kretenj ali pogleda. Še posebej narcistični starš nikoli ne bo prevzel odgovornosti in bo vse zanikal. „To je vse v tvoji glavi.“ Normalno, da konstantno poniževanje prinese nizko samozavest pri otroku narcističnega starša.

  • “Ko sem postala bolj samostojna, je moja mama začela kritizirati vse. Moji prijatelji niso bili dovolj dobri, moj fant je bil zanič, moja oblačila so bila staromodna itd. Ko sem začela delati, je želela, da ji priskrbim telefon z naročnino. Naslednji mesec je nabila naročnino na 400 eurov, komaj sem jo uspela pokriti s svojo prvo plačo“

Favoriziranje otrok
Narcistični starš si pogosto izbere najljubšega otroka oz. tako imenovanega “zlatega otroka”. Ta otrok ne more narediti ničesar narobe, je najpametnejši in najboljši v vsem, česar se loti. To je nekaj, kar narcistični starš verjame in bo vsilil to mnenje tudi zlatemu otroku. Drugi otrok je “črna ovca”. Po mnenju narcističnega starša je vir vseh problemov, vse kar počne ni dovolj dobro in so krivi za vse. Črna ovca predstavlja vse kar ni popolno v družini. Vlogi zlatega otroka in črne ovce se lahko tudi menjavata. Posledično to prinese zelo slabe odnose med brati in sestrami. Narcistični starš preko opravljanja (opravlja enega otroka drugemu) preprečuje kvalitetni odnos med brati in sestrami. Posledično vsa komunikacija poteka preko narcističnega starša, kar ta tudi želi. Zlati otrok lahko postane narcis ali pa se počuti izredno krivo, da ga narcistični starš favorizira in mu prihranja zlorabo.

  • “Ni mi bilo jasno, kako lahko moj oče tako zaničuje moje brate. Vedno so bili bolj talentirani kot jaz. Imam močen občutek krivde, gledala sem brate, ki jih imam rada, kako so pokasirali očetov bes. Počutila sem se, kot da bi mogla popraviti te stvari. Moj oče je rekel naj grem v sobo in naj bom zelo, zelo tiho, medtem ko je on svojo jezo znesel nad mojimi brati. „
  • „Moj brat je zlati otrok. Ničesar ni naredil narobe, bil je popolni dojenček, popolni malček, in ko je v srednji šoli razbil tri avte, ni bil on za nič kriv. Jaz sem neprestano jokala, ko sem bila otrok, moja mama je zaradi tega morala prekiniti s svojo univerzitetno izobrazbo, vedno sem izgubljala stvari in moja mama ni mogla imeti mačke, zato ker me je mačka enkrat opraskala, ko sem bila majhna. „
  • „Moj oče je bil diagnosticiran za rakom, dali so mu 2 leti. Postal je zelo depresiven, vendar ne zaradi umiranja, ampak zaradi moje sestre. Meni je jokal, kako žalosten je, da ne bo mogel biti tam za mojo sestro. Ona nima še fanta in potrebno jo je izobraziti, kako naj privlači moškega. Nato me je obsodil, da je problem v meni, ker je nisem naučila, kako naj dobi fanta, sej sem vendar starejša sestra. Prav tako mi je očital, da je nisem prepričala, da naj gre na plastično operacijo, zaradi neke nepravilnosti na njenem obrazu.“

 

NARCIZEM

    Doživljanje sebe kot centra sveta v katerem je nemogoče, da dojenčkove potrebe ne bi bile zadovoljene, je zanj normalno in potrebno. Postopoma začne dojenček pridobivati izkušnje, da ne more biti vse po njegovo, da so v svetu tudi omejitve, ki prinesejo majhna razočaranja. Po Kohutu tako človeški razvoj poteka od arhaičnega do zdravega narcisizma, ki zreli osebi omogoča, da sprejme izzive in lastno kreativnost. (Praper 1996)
    Kadar so razočaranja v otroštvu prevelika ni prostora za postopno ponotranjenje in sprejemanje. Manjka tudi zunanje podpore, da bi otrok gradil občutek zaupanja vase kljub frustracijam (Praper 1996). Narcisistična mama je grandiozna, kronično hladna in preveč zaščitniška. Vdira v otrokovo avtonomijo in z njim manipulira tako, da otrok ugodi njenim željam. Pri otroku zavrača vse kar je zanjo nesprejemljivo in s tem zbudi v otroku strah, da bo izgubil njeno naklonjenost. Na otrokovo jezo se odzove z anksioznostjo, jezo ali umikom. Otrok se tako ne zna soočati z neprijetnimi občutki, ki grozijo, da bodo pretrgali vez med njim in mamo, ki jo potrebuje za preživetje. (Golomb 1992: 20-21)
    Razvoj se ustavi in otrok se ne more odpovedat potrebi, da se vse vrti okoli njega. Ob najmanjšem znaku, da to ni tako se počuti praznega in neustreznega. Sram ga je in se želi izolirati, pri čemer svojo ranljivost skrije pod plašč grandioznosti. Le to krmi z iskanjem ljudi, ki pomenijo veličino, pri tem pa razvrednoti ostale ljudi. Ne peha se za ljubeznijo in se ne zaljublja, ampak išče položaj občudovanja na daljavo. (Praper 1996: 178)

    Tipi narcisizma
    Manfield in Lasch ločujeta narcisizem na dva tipa. Menita, da obstaja primarni in sekundarni narcisizem. O primarnem narcizmu govorimo takrat, ko novorojenček še ne zaznava svoje mame kot eksistencialno ločene od sebe, zato je odvisen od nje, da zadovoljuje njegove potrebe takoj ko se pojavijo. Sekundarni narcizem pa po drugi  strani »poizkuša  uničiti  bolečino  razočarane  ljubezni«  in  odpraviti otrokov  bes  proti  tistim,  za katere ima občutek, da so ga zapustili. (Lasch 1979: 79).
    Lasch opisuje primarni narcizem kot normalni del človekovega razvoja, medtem ko je sekundarni narcizem patologija. Manfield v sklopu slednjega ločuje dva tipa otrokovega razvoja v družini. Prvi tip je ekshibionistični tip. Otrok v otroštvu dobiva veliko podpore v svoji grandioznosti, hkrati pa ni prostora za razvoj njegove individualnosti in razumevanja njegovih občutji, še posebej separacijskega strahu. Takšen tip je pogost za družine z enim otrokom, saj investicija v edinega otroka vzbuja veličinska pričakovanja. Otrok naj bi se že rodil genialen in ob vsaki priložnosti od njega zahtevamo, da to dokazuje pred drugimi. Kadar ne ravna po pričakovanjih, zna biti grobo zavrnjen. Zavrnitvi se izogne tako, da si še naprej prizadeva biti genialen, perfekten, prikupen. Zahteva tudi, da z njim tako ravnajo. (Praper 1996: 178)
    Drugi tip je prikriti tip. Otrok ima izkušnjo iz otroštva, da so veličinske ideje nesprejemljive. Nauči se prikriti vsak takšen občutek in/ali vedenje. Vseeno razvije poteze perfekcionizma in preobčutljivosti za kritiko. Potrebo po superiornosti potlačuje in hkrati trpi za občutki manjvrednosti, čeprav v resnici ne verjame, da je manjvreden (Praper 1996: 179). Prikriti narcis je videti ponižen in skromen, tako prepričljivo šibak, da je težko spregledati prikrito grandiozni self. (Praper 1996: 223)

    Nastanek Narcisistične osebnostne motnje (NPD)
    Narcisistična osebnostna motnja se je pokazala kot patologija selfa (Praper 1996: 175). Po Ottu Kernbergu narcisistično patologijo razumemo kot ego popačenost. Ego funkcija namreč omogoča opazovanje sebe in okolja. Pri narcisizmu pa ego ni zmožen teh opažanj oblikovati v kohezivno predstavo o sebi (Praper 1996: 176). Narcizem je Kernberg videl kot obrambo posameznika pred občutki  jeze  in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom. (Žižek 1987: 118–119). Ena  izmed  potez narcisa  je  po Kernbergu  ‘patološko  razmerje  do  objekta’,  saj obravnava druge kot »lutke« in v njih ni zmožen videti osebe. Spolni akt razume kot nasilno dejanje. Ženska  je  v  njem  ponižana,  obvladana,  izkoriščana ali pa je ona tista, ki bo moškemu odvzela identiteto in avtonomijo (Žižek 1987: 109–111). Po Kernbergu patološki narcisizem tako izhaja iz hudih frustracij v razvojni podfazi približevanja, kar povzroča regresijo v podfazo prakticiranja. (Praper 1996)
    Heinz Kohut meni, da izguba objekta, ki bi omogočil zlivanje in idealizirano zrcaljenje, človeka prisili, da te fantazije usmeri vase-zgolj v self. Zato človek z NPD išče osebo, ki bi ga idealiziral in si s tem v zlivanju z njim povrnil kohezivnost selfa. Želi, da ga drugi občudujejo kot da še vedno išče sijaj v materinih očeh (zrcalni transfer) (Praper 1996, 177). Kohut  meni,  da  je  narcizem  normalen  vidik  infantilnega  razvoja. Otrokovo  grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja  in  idealiziranja med otroci in starši. Če  tem potrebam ni zadoščeno,  se  lahko  pojavijo  slabo  prilagojene  odrasle  oblike  narcizma.  Narcistični posameznik se  trudi zadostiti zrcalne  in  idealizacijske potrebe v kontekstu odraslih odnosov. Šlo naj bi za prekinjen in moten proces od infantilnega arhaičnega do zdravega odraslega narcisizma. Medtem  ko  je  pri  Kohutu  patološki  »veliki  Jaz«  izraz  preproste  regresije  v prvobitni otroški narcizem, Kernberg poudarja, da  je podobnost zgolj površinska. Narcizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost  do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Ta neustreznost staršev se kaže v narcističnih odraslih, ki  iščejo prenapihnjeno samopodobo, da bi se zaščitili (Otway in Vignoles 2006).
    Po Winnicottu se s pomanjkanjem empatičnega razumevanja in uglašenosti z otrokom ali prevsiljivim vedenjem starša v otroku razvije lažni self, ki ščiti pravi self pred vdori in poškodbami. Zato narcist vedno ponuja brezhibni lažni self in se s tem zaščiti pred občutji manjvrednosti. (Praper 1996:177)
    Po Mastersonu motnja nastane že v podfazi prakticiranja, gre za razvojni zastoj, ne regresijo. (Praper 1996)
    Po Praperju motnja nastane v ovirani podfazi prakticiranja, vendar ob specifičnih ovirah, ki potlačijo razvoj. S tem, ko starš sprejme otroka le takrat, ko dosega izjemne dosežke, ga postavi v položaj, kjer se mora nenhno boriti za pohvalo, s svojim odličnim funkcioniranjem v predpisanih dejavnostih, namesto da bi se potrjeval v lastnih interesih.  Tako ostaja odvisen od zunanjih dejavnikov, ki krmijo njegov arhaičen narcisizem. (Praper 1996)
    Millonova teorija nasprotuje zgornjim, ki kot razlog za nastanek narcizma navajajo negativen odnos staršev do otrok. Namesto tega Millon pravi, da je razlog v preveliki pozornosti staršev, v prevelikem razvajanju, dopuščanju in občudovanju.  Starši kažejo nerealne ocene otrokovega dela, s tem pa ustvarjajo zviševanje otrokove samopodobe, ki je okolica ne podpira nujno.  Kljub razlikam v teorijah v vseh veje prepričanje, da  je narcizem posledica disfunkcionalnih izkušenj iz otroštva ter, da se kaže v tem, da so odnosi odraslega narcisa polni nezaupanja in sovražnosti. (Otway in  Vignoles 2006)

    Karakteristike narcizma po DSM IV.
    Imeti je potrebno pet ali več spodaj naštetih karakteristik, da posamezniku lahko postavimo diagnozo Narcisistična osebnostna motnja (NPD), in sicer:

    1. Občutja grandioznosti in samopomebnosti; pretiravanje v doseženih rezultatih, nadarjenosti, sposobnostih, socialnih stikih do te mere, da se že lažeš ter zahtevaš potrditev in priznanje, ki ni v sorazmerju z dejansko doseženim ciljem.
    2. Obsedenost s fantazijami neomejene slave, uspeha, neizmerne moči, brilijantnosti, telesne lepote ali seksualnosti.
    3. Prepričan o svoji edinosti in posebnosti, ki jo lahko razumejo samo posebni, prav tako edinstveni ljudje kot je on ali ljudje z visokim socialnim statusom.
    4. Zahteva neprestano občudovanje, prilizovanje, pozornost in potrditev.
    5. Pri zahtevanju svojih (nerazumnih) želja, pričakuje posebno in prednostno ravnanje z njim.
    6. Izkorišča druge za dosego svojih ciljev.
    7. Nesposobnost empatije.
    8. Neprestano zavidanje drugim in želja po uničenju objekta, ki mu povzroča tovrstne frustracije. Preganjajo ga paranoidne misli, da drugi čuti isto glede njega in želi ravnati isto kot on.
    9. Značilno je arogantno in ošabno obnašanje. Počuti se suprioren, vsemogočen, vseveden, nepremagljiv, nad zakonom itd. (glej http://personalitydisorders.suite101.com/article.cfm/narcissisticpd)

    Obrambni mehanizmi narcisov
    Grandioznost in distanciranje sta tipični obrambi. Narcisist ustvari odnose s tistim, ki ga on občuduje in se z njim zliva ali s tistim, ki občuduje njega. V prvem primeru je na preži, kdaj ga bo drugi razočaral, v drugem pa kdaj bo pričel zahtevati pozornost zase. Ko se to zgodi se hitro distancira in zapušča. Pravtako se vse to dogaja tudi v terapevtskem odnosu (Praper 1996: 180). Pri distanciranju in izoliranju se narcis niti ne zaveda občutkov, da je ranjen. Vsak drugačen pogled na svet ali komentar doživlja kot kritiko. Že občutek, da ni perfekten, sprejema kot da ga imamo za omejenega. Tudi njega muči takšna slutnja in ga navdaja s sramoto. (Praper 1996:181)
    Narcistični klient se zaradi bolečine ob izolaciji ščiti s pozicijo samozadostnosti in nikogar ne spusti tako blizu, da bi se ga emocionalno dotaknil. Narcisističnega klienta terapevt prepozna po kontratransfernih občutjih dolgočasja in emocionalne puščave. Lahko postane zaspan, odsoten, doživlja sram, lahko prične reagirati kot vsevedni poznavalec življenja, tekmuje z vsemi prejšnimi terapevti, ki jih je klient zapustil, ko ga klent razvrednoti pa utegne doživljati občutek neustreznosti in nemoči. (Praper 1996:223)
    Njihov ego ni zmožen fuzije dobrih in slabih predstav o objektu in sebi, realitetne kontrole in obvladovanja bojazni. To se praviloma dogaja otrokom staršev, ki niso uglašeni za otrokove potrebe, ampak ravnajo iz svojih (Praper 1996: 183). Vzdržuje se otrokova odvisnost od objekta, ki hkrati zahteva in občuduje otrokovo navidezno samostojnost. (Praper 1996: 184)

    Značilnosti patološkega narcisa (PN) 

    • Za PN je razpoložljivost ljudi nekaj samoumevnega, z ljudmi ravna brez kakršne koli obzirnosti. Zato imamo pri PN pogosto občutek preračunljivosti, ki se skriva za bleščečo masko. Z svojo masko nas skuša očarati in zapeljati. Dokler pričakuje od nas nekaj koristnega za svoj narcizem, je ves zavzet, ko pa zanj postanemo nezanimivi, njegov odnos do nas postane ravnodušen.
    • PN se ni zmožen navezanosti na drugega. Odvisen je le od uspeha pri vrstnikih in njihovega priznanja. Do ljudi ohranja neko temeljno nezaupanje, saj ga je patološko strah prevelike odvisnosti od drugega. Tako na primer v spolnem življenju daje prednost kratkotrajnih, za čustva ne preveč pretresljivim zvezam, ki ga ne obremenjujejo in mu dopuščajo svobodo.
    • PN se ima za nekakšno izjemo, nekakšnega izzobčenca. Na zunaj deluje prilagojen socialnim normam, vendar te igre ne jemlje resno, na videz jo le igra, da se s tem izogne kazni in socialno uspe. Prepričan je, da isto veja za vse druge (vsi nosijo maske, družbeno življenje je le igra).
    • PN ima strah pred kakršno koli obliko neuspeha (osamljenost, starost), zato skrbi za svoje telo, skuša ostati večno mlad in neprestano biti v središču pozornosti, da se ne bi zgubil v množiči povprečnežev, je pripravljen narediti vse.
    • PN je nežmožen uživanja, saj je pri njem le to pozunanjeno. Uživanje se prične s tem, da mu drugi priznajo njegovo uživanje. PN je popolnoma povnanjen, kar se pri nejmu samem prikazuje kot notranji občutek praznine in izgube lastne identitete.
    • PN je nezmožen žalovanja, saj ni zmožen besa zaradi izgubljene osebe spreobrniti v žalovanje, on je sposoben le pozabiti na izgubljeni objekt ali ugotoviti, da mu v resnici ni šlo zanj, in svojo libidinalno energijo usmeri v nov objekt.
    • PN tako skozi identifikacijo z drugimi oblikuje svojo samostojno osebnost. Dejstvo je, da PN vedo izgubi, saj za njim pridejo boljši, lepši, mlajši . Tako je vojna na osebni ravni vedno izgubljena. Preprosto povedano idealna podoba, v kateri bi lahko človek ugajal vedno in vsakomur, ne obstaja. Zato jo je PN prisiljen iskati v nedogled. (Žižek, 1987)

    Primer iz sodobne psihoterapevtske prakse
    Kernberg je leta 1984 pisal o primeru, ko se je nanj obrnil pacient s težavami z javnim nastopanjem, ki je bil obenem vse bolj nezadovoljen z lastno promiskuiteto. Po nekaj spolnih stikih je izgubil vse zanimanje za žensko in začel iskati drugo. Kolegi z univerze so ga spoštovali zaradi intelektualne in poklicne uspešnosti, združene s poslovno in finančno odličnostjo. Sprva se je ponosno hvalil s svojimi uspehi pri ženskah. V zadnjih letih je med spolnim občevanjem z eno razmišljal o drugi, še neosvojeni ženski. Naposled se je začel zavedati intenzivnosti svoje zavisti do žensk; ta je izvirala iz zavisti in jeze na mater, ki je hladno zavračala njegove izraze ljubezni, a tudi njegove jezne zahteve.
    S promiskuitetnim ravnanjem je bežal pred zanj grozljivo navezanostjo na določeno žensko. Začel se je zavedati, da nezavedno kvari in uničuje tisto, po čemer najbolj hrepeni, tj. razumevanje, kakršno je našel pri terapevtu, ter ljubezen ženske, ki ga bo spolno zadovoljila. Avtor kot dokaz o izboljšanju stanja navaja, da se je pacient vse bolj zavedal ljubezni in predanosti svoje žene. Začel se je zanimati za notranje življenje drugega.
    Na koncu je spoznal, kako grozljivo je ženi zavidal njene samostojne interesne dejavnosti. Ugotovil je, da jo je s tem, ko jo je nenehno omalovaževal, duševno izpraznil, zaradi česar je postala zanj dolgočasna. (Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Naslednji primer govori o petindvajsetletniku, ki je končal v bolnišnici zaradi samomorilnega vedenja pod vplivom alkohola in mamil. V službi so ga imeli nadrejeni za izvrstnega pisca oglasnih sporočil, znan pa je bil tudi po nevarnem in lahkomiselnem početju. Nekoč je za nekaj tednov izginil ter v tem obdobju predvsem pil, se prenajedal in se predajal drugim čutnim užitkom. Imel je pornografske fantazije o spolnosti s prostituti. Potoval je iz mesta v mesto in iskal idealen kraj za samomor. Vzorec se je večkrat ponovil, tako glede hospitalizacije kot tudi izostajanja z dela.
    Nazadnje se je vse skupaj ponovilo, ko je končal delo za serijo oglasov nadvse pomembnega naročnika in ustvaril zelo zadovoljiv odnos z žensko, o kateri je trdil, da je čudovita. V bolnišnici je veljal za zanimivega družabnika, obenem pa je pacientom pomagal nabavljati in prodajati mamila.
    Odraščal je v družini, v kateri je dominirala stara mama, ki je bila goreča katoličanka. Starega očeta je opisal kot sijajnega, bogatega in umetniškega človeka, ki pa ob stari mami ni prišel do izraza. Pacient je mamo izigraval proti stari mami in tako dobival, kar je hotel.
    Ko je bil v puberteti, so mamo prisilili, da je zapustila družino, ker ni prenašal njenega ljubimca, o katerem je trdil, da je bil nasilen. Stara mama mu je nenehno dopovedovala, da je svoboden duh, nekaj posebnega. Če ga je kaj polomil, ga je stara mama nagnala v sobo in mu rekla, naj si sam izmisli kazen. Ker se je to dogajalo pogosto, si je izmišljal vse hujše kazni, po katerih se je počutil krivega, poraženega, gnusnega. Tako je bil na eni strani nekaj posebnega, svoboden duh, na drugi pa najslabši med najslabšimi.
    Na vprašanje, kaj bi si stara mama mislila o njegovih dekadentnih obdobjih, je rekel, da bi verjetno izdavila kaj o »svobodomiselnem mladeniču«. V teh obdobjih je poskušal živeti v fantazijskem svetu in je bil besen, ker se to ni obneslo.(Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Družba skozi oči narcisa
    Narcis deli družbo v dve skupini: na bogate, pomembne  in  slavne na eni strani  in običajno čredo na drugi. Narcistični pacienti se po Kernbergu »bojijo, da ne bi pripadali družbi pomembnih, bogatih in močnih«. Po Kernbergu narcisi vidijo občudovano osebo kot »podaljšek  sebe«. Če jih ta oseba  zavrne, »izkusijo takojšnjo sovraštvo in strah ter reagirajo z razvrednotenjem prejšnjega idola« (Lasch 1979: 155–156). Narcisti se izogibajo intimnosti in se družijo z ljudmi, ki jim prav tako kot sebi lahko pripišejo perfektnost (Praper 1996: 180). Žižek v svoji knjigi omenja tri tipe soljudi, ki jih ločuje narcis, in sicer:

    • Idealni-drugi: od njih pričakuje potrditev in priznanje in mu predstavljajo podalšek njegovega lastnega ”Velikega Jaza”. Z njimi se identificira.
    • Svražnike,  ki  onemogočajo  njegovo  narcistično  afirmacijo,  zato  jih  je  potrebno uničiti.
    • Vsi ostali, masa ljudi, ”suckers’‘: sivo povprečje, ki je tu le zato, da ga izkoristi in nato zavrže (Žižek 1987: 111).

    Reference

    • Lasch, C. (1979): The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations. New York: Warner books.
    • Otway, Lorna J. in Vivian L. Vignoles (2006) Narcissism and Childhood Recollections: A Quantitive Test of Psychoanalytic Predistions. Dostopno na http://psp.sagepub.com, pregledano (05. februar. 2010)
    • Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo
    • Glomb, E. (1992): Trapt in the mirror. New York: Harper.
    • Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.
    • Žižek, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.