KAKO OTROK VPLIVA NA PARTNERSKI ODNOS in KAKO PARTNERSKI ODNOS VPLIVA NA OTROKA

Kako prihod otroka vpliva na partnerski odnos
Prihod otroka v družino močno spremeni odnos med partnerjema, seveda pa sama kvaliteta odnosa med partnerjema prav tako vpliva na otrokov razvoj.
Raziskave kažejo, da je sreča med zakoncema v povprečju manjša v obdobju, ko otroci živijo doma. Mnenja raziskovalcev se razlikujejo v tem, kaj se zgodi, ko otroci odidejo od doma. Nekateri menijo, da se sreča povrne na stopnjo pred prihodom otroka, drugi, da se ta nivo sreče ne doseže nikoli več. Neka britanska študija je merila zadovoljstvo zakoncev leto dni po rojstvu otroka. Izkazalo se je, da je zakonska sreča v povprečju pri obeh starših upadla. Toda upad ni bil pri vseh parih enak. Procent upada sreče bi verjetno bil še večji, če bi bilo v študijo zajetih več rizičnih skupin, kot so mladi pari, nižji razred, ki se sooča z revščino, stanovanjsko stisko itd. Obstajajo tudi raziskave, ki kažejo, da zakonska sreča z odraščanjem otrok upada. Potrebno pa je vzeti v obzir, da rojstvo otroka ne bo poslabšalo dobrih temeljev med zakoncema in obratno, otrok ne bo izboljšal zakona, ki temelji na slabših odnosih med partnerjema (Tysoe 1997).
Otroci imajo na zakon paradoksalen učinek, čeprav lahko vplivajo na zmanjšanje sreče med zakoncema, pa hkrati znižajo nevarnost za ločitev, saj učinkujejo kot močna ovira pred razpadom zakona oziroma odločitvijo staršev o odhodu iz odnosa. Raziskave so pokazale, da so v nesrečnih zakonih otroci njihov edini vir zadovoljstva, medtem ko imajo bolj srečni pari več virov zadovoljstva. S prihodom otroka se morata oba starša prilagoditi povečanim zahtevam v družini. Za moške, ki navadno še vedno hodijo v službo, pomeni otrok na začetku neprespane noči, spremembo v vsakodnevni rutini, manj družabnega življenja, spremembo ženine pozornosti ter seveda radost. Če opazujemo mlade starše doma, je opaziti, da se manj ukvarjajo drug z drugim ter si izkazujejo manj naklonjenosti. Za žensko pa so spremembe nekoliko drugačne, navadno se vsaj na začetku odpove karieri. Če je v njej uživala, je izguba velika, če ne, pa to še vedno pomeni (delno) izgubo odrasle družbe, neodvisnosti in življenja izven doma itd. Raziskave kažejo, da se mnogi starši ne zavedajo velike spremembe, ki jo prinese otrok. Zlasti ženske s prihodom otroka začnejo opravljati več gospodinjskih opravil in prevzemajo nase večjo odgovornost za nego otroka (tudi če hodijo v službo), čeprav so bile prej vloge enakopravno razdeljene. Po rojstvu pride potem pogosto do premika k ‘tradicionalni’ delitvi dela doma (Tysoe 1997).
Kako partnerski odnos vpliva na otroka
Podoba sveta se v otroka vtisne preko vzdušja, ki vlada med starši. Iskren, odprt, odgovoren, dorasli zakonski odnos, pristna intimna povezanost v njem (tudi ko gre za ločene starše ali smrt enega izmed njih) je edini način, ki omogoča razvoj zdrave samopodobe ter dojemanja sveta (Kompan Erzar 2003). Medtem ko prevladujoči konfliktni odnos med partnerjema močno škoduje otrokovemu nadaljnjemu razvoju ter pogledu na svet in nase.
Disfunkcionalni vzorci odnosov se prenašajo na dva načina
  1. Neposredno (npr. fizični stik): tesnobna mati, ki ima težave z navezovanjem stika, bo v otroku zbudila strah pred telesnim kontaktom. Tak dojenček se ne bo pustil objeti, odrival bo stik in bo v naročju skrbnikov nesproščen. S tem se bo branil pred tem, da bi ga mati uporabila za zadovoljitev svojih lastnih potreb po nežnosti. Takšna otroška obramba je v tistem času primerna, toda kasneje bo ta obramba človeku onemogočala vzpostaviti, vzdrževati, prepustiti in sprostiti se v intimnih odnosih.
  2. Posredno: ta oblika poteka preko poniževanja in nepristnosti ali zavajanja, ko starši čustva prikrivajo ali v otroku iščejo krivca za svoje počutje. Otrok se lahko nauči, da med čustvi, mišljenjem in dejanji ni povezave in da je kriv za občutja staršev. Imel bo težave s prepoznavanjem čustev, v otroku se poruši osnovna struktura sveta in s tem onemogoča sprejemanje odgovornosti zase in za svoje čutenje, mišljenje in obnašanje. Otrok tako ne prepoznava svojega čutenja in mišljenja, ampak čuti, misli, počne tisto, kar mu pripišejo drugi (Kompan Erzar 2003).

Comments are closed.