PRVI DEL: MOJ STARŠ IMA BORDERLINE OSEBNOSTNO MOTNJO

“V tej seriji člankov ne bom pisala o Borderline osebnostni motnji (BDP), ampak o otrocih, ki so živeli s staršem, ki jo ima. Do sedaj je veljalo, da več žensk trpi za BDP kot moških. Zato v tem članku pišem o Borderline mamah, vendar so novejše raziskave pokazale, da je mnogo moških bilo napačno diagnosticiranih. Sedaj verjamejo, da je procent med moškimi in ženskami z BDP približno enak. Torej, čeprav pišem o mamah, očetje niso izvzeti.
Večina ljudi sploh ne bi mogla verjeti, kaj vse se dogaja v Borderline družinah. Dinamika v njih je napeta, destruktivna in zunanjemu opazovalcu nevidna. BDP je slabo strukturirana in nepredvidljiva osebnostna motnja. Lahko so zelo uspešni, vendar imajo velike težave v intimnih odnosih. Pogosto imajo agresivne izpade, se samopoškodujejo in se zatekajo k drogam in alkoholu. Zdijo se kot otroci v odraslem telesu. Oseba z BDP je lahko izredno nezrela in deluje kot da je ostala v zgodnji fazi psihološkega in čustvenega razvoja. Posledično Borderline starši postaršijo svoje otroke, torej jih naredijo odgovorne za njihovo dobro počutje, kar je ena izmed oblik otroške zlorabe.
Medtem ko oseba, ki trpi za depresijo ali bipolarno motnjo, ohranja svoje razpoloženje več tednov, ga oseba z BDP hitro spreminja. Njegovi izbruhi besa, depresije in anksioznosti se končajo v nekaj urah, največ enem dnevu. Borderline staršu pogosto manjka empatije, ne sprejema odgovornosti za svoje vedenje, se poslužuje ustrahovanja in manipulacije, je neiskren, njegovi odnosi so kaotični in močno nefunkcionalni, nima občutka pravičnosti in je zelo okupiran sam s sabo. Borderline staršu manjka vplogled v samega sebe. Prepričan je, da je dober starš nehvaležnemu otroku. Gre celo tako daleč, da se navzven neprestano dokazuje, kako dober starš je. Ampak kako je biti na drugi strani? Na strani otroka?

Dinamika Borderline družin
Zate ni prostora
Otroci v teh družinah žrtvujejo svoj pravi jaz, zato da lahko preživijo svoje otroštvo. Če čutijo drugače kot njihov Borderline starš, jih ta čustveno ali fizično zlorabi. Če zavrnejo, kar jim starš ponuja (nasvet, predlog, čustvo), jih ta obravnava kot nehvaležne, nelojalne, slabe otroke.
Zaradi strahu pred zapuščenostjo, mame svoje otroke dušijo in jih obravnavajo kot podaljšek sebe. Otrok se hitro nauči, da je bolje iti s tem, kar zahteva od njega mama, drugače bo prišlo do konflikta in do čustvene izolacije. Za otroka, ki je odvisen od svoje mame, ni druge poti kot žrtvovanje svoje identitete in strinjanje z njo. Otrok se odziva na svojo mamo zato, ker je obvezan, ne zaradi iskrene želje po kontaktu. Avtonomija in svoboda izražanja v tem odnosu nimata prostora. Sledeči primeri prikazujejo, kako mama pozornost obrne nase in s tem odvzame prostor otroku:

  •          Najstnik pove svoji mami, da se že dlje časa počuti depresivnega. Njen odziv: ”Zakaj se pa ti
    počutiš depresivnega? Veš kaj sem mogla jaz vse dati čez, ko sem bila tvojih let? Občutek in potencialno resna situacija najstnika je spregledana in zanikana.
  •          “Mami, danes ne morem priti na večerjo, ne počutim se v redu.” Mama: Ti se ne počutiš v redu? Jaz še vedno trpim od carskega reza, ki sem ga imela, da si ti lahko prišla na svet.”
  •          “Vsakič, ko jo skušam soočiti s problemom, katerim koli problemom, ga obrne tako, da se pozornost preusmeri nanjo.“

Razcep
Razcep je zelo značilni obrambni mehanizem Borderline osebnostne motnje. Kar pomeni, da oseba razcepi dobre in slabe dele svoje osebnosti ter slab del projecira na zunanjo osebo. To bi lahko tudi bil razlog, zakaj tvoja mama zanika vse slabo in vidi samo dober del sebe.
V družinski dinamiki se razcep pogosto kaže pri delitvi otrok na slabega in dobrega. Mama združi moči z dobrim otrokom, ki je prisiljen, da se vede kot ona in ponekod tudi izvršuje njene zahteve. Dobri otrok s seboj pogosto nosi občutek krivde, da se je izognil zlorabi. Ta dinamika pogosto privede do odtujenih in disfunkcionalnih odnosov med brati in sestrami. Posledično je v Borderline družinah vsak član družine sam in nepovezan z drugim.
Razcep se lahko kaže tudi drugače. Mama te vidi kot popoldnega (idealizacija) v enem trenutku ter kot popolnoma slabega v naslednjem.

  •          “Brat je bil zlati otrok v naši družini. Mama mu je vse dopuščala. Vse kar je bilo narobe je bila moja ali sestrina krivda. Midve sva bili tarča mamine čustvene zlorabe. Ampak, če pomislim na njegov odnos z mamo, je on moral biti tam zanjo v vsakem trenutku, jo braniti, poslušati in spati v isti postelji vse do zgodnjih najstniških let.”
  •          “Mama me je vedno občudovala, ko sem domov prinesla dobro oceno. Kar ni nehala s komplimenti. “Kako si pametna in kako občudujem tvojo predanost in motivacijo za šolo.” V trenutku, ko sem domov prinesla slabo oceno, no ni bila zares slaba, samo ne najboljša, sem morala poslušati kako sem lena in kako nikoli ne bo nič iz mene.”
  •          “Včasih se sprašujem, ali bo moja mama kdaj sposobna imeti pogovor z mano, ne da bi vmes rekla nekaj podobnega kot: “Ti me sovražili že od otroštva.” In nato me pokliče naslednji dan kot da včeraj ni grozila, da bo zaključila z najinim odnosom. Navadno me začne spet oboževati, ko potrebuje nekaj, za kar ve, da ji lahko pomagam. Potem sem v njenih očeh spet dobra oseba.”

Rada pomaga
Tri načini “pomoči” se pogosto pojavljajo pri Borderline dinamiki:
1. Pogosto naredijo veliko za skupnost v kateri živijo. Včasih dajo v imenu pomoči tudi tvoje stvari, brez da bi te vprašali.
2. Pomoč tebi pogosto pride z neizrečenim pričakovanjem. Pomoč ni altruistična, ampak podpira mamin željeni videz dobre mame. V primeru, da zavrneš njeno pomoč, je užaljena. Enkrat, ko sprejmeš njeno pomoč, te s tem lahko kontrolira še leta po tem. Na primer, ko želi kaj doseči, ti njeno pomoč vrže pod nos ali pa ti zbuja občutek slabe vesti. Otrok se hitro nauči, da je bolje, da za pomoč ne prosi. Prav tako se začne izogibati ponujeni pomoči.
3. Pričakuje, da ji pomagaš ali bolje rečeno, rešiš iz vsakega čustvenega ali dejanskega problema, ki ga ima. Pogosto igrajo na karto ” “Ne želiš narediti tega zame? Ampak jaz sem tvoja mama. Če bi bil dober otrok, bi poskrbel za svoje starše.”

  •          „Njena metoda, da me prosi za pomoč, je „da mi drži pištolo na glavi“. Takšno izsiljevanje mi vzame vsak dober občutek, ki bi ga lahko imela ob tem, ko ji pomagam.“

Zanemarjanje
Fizično in čustveno zanemarjenje je zelo pogosto v Borderline družinah. Ljudje z BDP so lahko preokupirani z lastno bolečino in niso sposobni skrbeti za svoje otroke. Prav tako je zloraba drog in alkohola pogost pojav pri tej osebnostni motnji. Kar pusti otroke prepuščene sami sebi.

  •         “Moja mama se je za več dni skupaj zaprla v svojo sobo. Zelo sem se bala, da si bo kaj naredila. Bila sem prisiljena, da skrbim zase in za mlajše brate. Prav tako sem izgubljala energijo s tem, ko sem jo poizkusila prepričati, da naj pride ven iz sobe.“
  •          „Redko je pokazala naklonjenost. Prav tako je zbadala mene in brata, če sva ji rekla „Rad te imam“. Rekla je, da to lahko rečeš samo, če misliš resno. Nikoli ne bo prišla k nama in nama izkazala naklonjenost. Midva sva morala iti k njej po objem in poljub. Spomnim se, kako sem jo v kinu želela držati za roko. Svojo roko je potegnila stran in me čudno pogledala.”

Bes
Izbruhi besa so zelo značilni za BDP.

  •         „Ko se je moj oče izselil iz hiše in sem jaz postala najstnica se je v najnem odnosu z mamo nekaj spremenilo. Začeli sva se prepirati. To sva počeli na isti način kot sta se pred tem kregala moja starša-brutalni, burni prepiri, ki so trajali ure. Nisem vedela ali je to normalno.”
  •          „Mojo mamo popade bes in mi ure in ure govori kako sem grozna. Nato me vpraša, kaj želim za večerjo, kot da se sploh več ne spomni, da me je par trenutkov nazaj zmerjala. Obnašala se je kot da sem nora jaz, tako da sem imela občutek, da je res problem v meni. Peljala me je celo k otroški psihologinji, da ona določi, kaj je z mano narobe in zakaj se tako pogosto prepiram z njo Nato nisem več smela na terapijo, ker se je močno skregala z receptorko v psihološki ordinaciji.“
  •          „Moja mama je lahko vklopila in ugasnila svojo sadistično vedenje v trenutku. Takoj je postala normalna, ko je nekdo drug vstopil v prostor. Do mene in brata se je vedla kot kača, v trenutku, ko se je pojavila druga oseba na vratih ali po telefonu, je postala vsa sladka. Že takrat mi je šlo na bruhanje zaradi njenega dvoličnega vedenja.“

Kritičnost
Borderline starši pogosto ponižujejo, zmerjajo in kritizirajo svoje otroke.

  •          „To je ženska, ki je kritizirala vse na meni. Od mojega dolgočasnega izgleda (ni bil dolgočasen, samo ne dovolj podoben njenemu), moje zoperne, moteče diete, do moje potrebe po duhovnem življenju (religija je za šibke, neumne ljudi, ki potrebujejo oporo, da pridejo skozi življenje). Čeprav sem nadarjena umetnica, z prestižnimi nagradami, noben moj nastop ne uide njeni kritični pripombi.“
  •          „Naučila sem se biti vedno na preži, nikoli nisem oporekala njeni avtoriteti, trudila sem se biti najboljša v vsem, kajti karkoli manj je bilo veliko razočaranje v njenih očeh.“

Po drugi strani je BDP nezmožen sprejeti kritiko. Tako močno ne želijo priznati svoje zmote, da skušajo spremeniti tudi zakone narave, če je to potrebno.

  •         „Ni niti pomislila, da bi spremenila način sestavljanja mize, tudi če je ta več kot očitno šel nasproti z zakonom fizike.“
  •          „Na faksu sem se končno opogumila in ji povedala, da ima težave z alkoholom. Po treh intervencijah je bil moj trud za brez veze. Njena resnica je bila edino kar je lahko videla, ne glede na to, da se sama dejstva niso ujemala.“

Obsojanje in krivda
Borderline starš svojim otrokom vzbuja občutek krivde, da doseže, kar želi. Pogosto vzbujanje krivde uporabljajo zaradi strahu pred separacijo. Vsakič, ko želi otrok oditi po svoje ali narediti nekaj sam, mu začnejo vzbujati krivdo. Seveda pri tem ne pozabijo omeniti “kako so osamljeni in kako slab otrok si, da ne preživiš več časa z njimi.” Čeprav se večino časa, ki ga preživita skupaj, prepirata. Posledično se kriviš za vse- za slabo razpoloženje svoje mame, za neuspeli partnerski odnos, v katerem si, za to, da imaš željo, da preživiš čas sam s sabo, za to, da preveč ješ, za to, da premalo ješ, za to, da nisi dovolj uspešen, za to da…

  •        “Vprašala sem jo, zakaj vsakič obrne stvari tako, da se slabo počutim. In mi je rekla, da me je lahko sram kako se obnašam do nje in me obtožila, da se zaradi mene slabo počuti. Najn zmenek se je končal tako, da je vrgla božično darilo, ček za poroko (za katero ni želela prispevati ničesar in je želela, da povabim 5 njenih prijateljev) in nekatere druge moje stvari, skozi okno mojega avta in mi povedala, da je najinega odnosa konec.“
  •          „Nenadoma me moja mama vpraša kaj si mislim o svoji tašči. Odgovorim ji, da sem zelo zadovoljna z njo, da je prijazna, nežna ženska, ki me posluša, mi da dober nasvet in vedno navija zame. Moja mama je odreagirala manipulativno in užaljeno: „O super, torej imaš končno mamo, kateri je mar zate.“

Zapustitev
Strah pred zapustitvijo je jedro problemov BDP osebnosti. Ločitev doživljajo kot izdajo. Uporabljajo različne načine manipulacije, da bi se izognili zapustitvi. Najbolj običajne oblike manipulacije so igranje žrtve, zbujanje krivde, grožnja s samomorom in izbruhi besa. Zapustitev ne potrebuje biti resnična, lahko je samo odraščanje in osamosvajanje otroka, kot na primer, da želi otrok prespati pri prijateljici.
Prav tako se BDP poleg manipulacije poslužuje tudi drugih načinov, s katerimi želi preprečiti separacijo. Pri prvem načinu iz svojega otroka naredi najboljšega prijatelja. Z otrokom razvije odnos, ki mu onemogoča, da bi postal individum. Ona bo iskala pri otroku tolažbo in potrditev. V teh primerih je zelo težko ugotoviti, kje se mama konča in otrok začne. Oba se oprijemata eden drugega v strahu, da bo eden od njuju odšel.
Drugi način je, da svojega otroka infantilizirajo. Ne prenesejo normalnega razvoja in odraščanja svojega otroka. Težko jim je prilagoditi svoj način starševstva na naslednjo fazo v razvoju. Pogosto ti otroci razvijejo anksioznost, depresijo in zaostanejo v razvoju. Nekateri izmed njih so celo diagnosticirani z avtizmom. V najhujši obliki lahko pride do „Munchausen sindroma by proxi“, kar pomeni, da mama svojega otroka preko različnih načinov ohranja bolnega.
Pred drugimi je na moč pretresena zanj. Tako dobi pozornost in sočutje iz okolice.

  •       “Moja mama je imela vedno problem, ko je moj oče odšel (na poslovno potovanje, na obisk k svoji družini, na različne aktivnosti). Prav tako ima problem sedaj, ko moj očim nekam odide. Ona je vedno doma in nima ostalih prijateljev.“
  •           ”  “Navadno mi bo pustila sporočilo, ki mi ne da druge možnosti kot da jo pokličem. Tako napihne stvar, da postanem panična. Ali pa mi jasno sporoči, da sem grozen otrok, če se takoj ne odzovem.“

Odtujitev drugega starša
Mama z BDP mogoče ne bo sposobna tolerirati odnosa med otrokom in njegovim očetom. Ni nenavadno, da govori slabo o njihovem očetu, z namenom, da poslabša njihov odnos. Otroka tudi uporablja kot sredstvo v preigravanju z njihovim očetom.

  •         “Celo življenje je gledala na znake, ki bi ji dokazali, da jo izdajam s svojim očetom. Vedno je spraševala, kaj mislim narediti v zvezi z nečim, ki se je dotikalo najinega odnosa z očetom, in me s tem testirala, kje stojim.”
  •          “Ko mi je oče dal pozornost ali denar, me je moja mama vedno kaznovala z ignoriranjem ali pa mi ni dala denarja za kosilo, češ saj si ga dobila že od očeta.”

Ljubosumje
Borderline starš je pogosto ljubosumen na svoje otroke in jih vidi kot konkurenco za pozornost, ljubezen, občudovanje in denar. Možnost, da je njihov otrok lahko bolj uspešen, pametnejši in bolj privlačen, jih ogroža.

  •         “Domov nisem nikoli povabila prijateljev, saj je moja mama vedno igrala popolno mamo. Najbolj bolano je bilo to, da so moji prijatelji mislili, da je popolna, verna mama, ki bi jo z veseljem zamenjali s svojo. Ti ljudje so ji zaupali in ji povedali vse njihove skrivnosti, ki jih je potem delila z mano. S tem me je želela prizadeti in mi pokazati, kako jo imajo vsi radi.“
  •          „Še predobro razumem mamino ljubosumje. Moja mama je celo spala z mojim prvim fantom, z namenom, da se razideva. Prav tako je odgovorna za razpad mojega zakona.“

Kontrola
Borderline starši kontrolirajo svoje otroke. Verjamejo, da jim popolna kontrola nad otroci pripada. Pogosto vidijo svoje otroke kot njihovo lastnino. Verjamejo, da more vse, kar se dogaja v njihovi družini, iti preko njih. Borderline starši nihajo med pretirano vključenostjo v življenje otrok (gredo čez meje) in popolnim umikom iz otrokovega življenja. Preko tega se tudi kaže njihova črno-bela dinamika. Borderline starši skušajo kontrolirati obnašanje otroka, njihova čustva in dejanja do te mere, da negativno vpliva na njihov osebni razvoj.

  •         “Vedno sem mislila, da imam ljubečo mamo, ki želi najbolje zame, dokler nisem odšla na univerzo. Takrat sem opazila, da je moja mama praktično živela skozi mene. Ugotovila sem, da je šlo bolj za kontroliranje mojega življenja kot pa za dejansko pomoč.“
  •          „Ne znam narediti svojih lastnih odločitev, ker jih je ona vedno naredila zame.“
  •          „Vedno mi je povedala kaj narediti in kako naj to naredim. Kako naj se oblečem, koga naj obiščem, s kom naj bom prijateljica in kako naj pripravim hrano. Vedno me je popravljala na vsakem koraku.”

Distrakcija
Za BDP je značilno, da najdejo način, kako se zamotiti in pobegniti realnosti njihove situacije in odnosov. V ta namen se pogosto poslužujejo drog in alkohola, prekomernega zapravljanja in deloholizma. Načeloma lahko naredijo vsako stvar njihovo trenutno obsesijo. Tako se zamotijo pred tem, da so sami s sabo in svojimi mislimi. Zelo pogosto jim je najtežje ponoči, ko se vse umiri in se ne morejo z ničemer dovolj zamotiti.

  •        „Moja mama je zapravljivka in kupuje nenormalno velike količine nepotrebnih stvari. Kupila je 100 klobukov, vendar jih ne nosi. Kupila je 100 čevljev, ampak le redko gre ven iz hiše.“
  •          „Osredotoča se na stvari, ki jo zamotijo. Ko je delala, je bila obsedena s svojim delom in ni imela nobenega socialnega življenja. Zdaj, ko je v pokoju, je našla nove načine, s katerimi se zamoti.“

Center pozornosti
BDP osebnosti neprestano zahtevajo pozornost. Pogosto ustvarijo dramo, zato da dobijo in obdržijo pozornost.

  •         “Na moj poročni dan se je vrtelo vse okoli moje mame. Kako ji je hudo, ker jo njena hči zapušča. Jokala je tako glasno, da smo mogli prekiniti poročni obred in jo pomiriti.”

V prvem delu članka o Borderline starševstvu sem pisala o dinamiki v Borderline družini. V drugem delu članka pa si lahko preberete kakšne psihološke posledice lahko odraščanje v takšni družini prinese za otroka.

Comments are closed.