KONFLIKT V PARTNERSKEM ODNOSU

Navadno se v prijateljskih odnosih trudimo obvladovati svoja čustva in občutja, medtem ko večkrat ta nepremišljeno izražamo do zakonca ali družinskih članov. Kljub temu da je konflikt med partnerjema včasih ventil za sproščanje napetosti, je pomembno, da se naučimo obvladovati in bolj primerno izražati svoje občutke, če želimo blagodejno vplivati na odnos s partnerjem. Drobne navade, ki pri prijateljih nepovzročajo nesporazumov, lahko med zakoncema postanejo povod konfliktov (Čerin indr. 1983).
Pari se različno soočajo s konfliktom (Levinger 1980), obstajajo tri strategije parov, soočanja s konfliktom, in sicer izogibanje konfliktu, napad partnerja, kompromis. Samo zadnji pozitivno korelira z zadovoljstvom v zakonu, medtem ko je korelacija preostalih dveh negativna (Forgas 1985).

Poznamo dve obliki partnerskega konflikta, ki se razvijeta zaradi strahu pred intimnostjo, in sicer:

1. Izogibanje konfliktu: partnerja prikrivata konfliktnost njunega odnosa, spretna sta pri tlačenju negativnih in neprijetnih čustev, kot so jeza, zavist, bes, razočaranje, čeprav navzven izgleda, da se partnerja dobro razumeta. Konfliktnost njunega odnosa največkrat projecirata na otroka, ki postane krivec za vse težave v družini in med njima. Ti otroci dostikrat razvijejo različne (psihične) motnje.

2. Zahteva – umik: v tem odnosu vsaj na videz med partnerjema vlada nesorazmerje v odnosu. Eden izmed partnerjev pritiska na drugega, hoče bližino in odziv, medtem ko se drugi tej bližini izmika. Ko se drugi kljub pritisku ne odzove, se prvi umakne, takrat se drugi zboji zase in se začne približevat prvemu partnerju, ki to razume kot žalitev, zato z napadom poskuša izsiliti povračilo za vso bolečino in se drugemu maščevati. Drugi partner odgovori s protinapadom, po konfliktu partnerja potlačita vsak svojo ranjenost in čustva ter ostaneta na varni razdalji. Otrok v tem primeru lahko stopi v vlogo tolažnika in poteši željo staršev po bližini ali pa stopi na stran enega izmed staršev in se skupaj z njim bori proti drugemu. Tako bo otrok zapostavil svoje potrebe in negoval čustveno nepotešene starše. Otrok bo učil svoje starše, kako naj postanejo njegovi starši (Kompan Erzar 2003). Otroci v takih družinah dobijo moč, čeprav si je ne želijo. Moč se tako iz partnerskega odnosa prenese na otroški podsistem in blokira otrokovo rast ter posredno razvoj cele družine (Kompan Erzar 2003).Tej pozornosti, ki ohromi ljudi, pravimo dinamika čustvene zlorabe: gre za zamenjavo vlog med otroci in starši,
ki se kaže na vseh področ jih otrokovega razvoja. Do zamenjave vlog med otroci in starši prihaja vedno preko dinamike zakonskega odnosa.Vsak konfliktni neintimni zakonski odnos ustvari svojski prostor, v katerem se vloge otrok in staršev oz. zakoncev zamenjajo (Kompan Erzar 2003, 43).
Zakonsko življenje gre skozi različna obdobja, ki povzročajo manjše ali večje težave, prva leta zakonskega življenja, prihod otroka, odhod otroka, umik iz aktivnega dela itd. V takšnih situacijah bosta zakonca morala iskati vedno nove načine usklajevanja, ne glede na to, kako blizu sta si in kako ubrani so njuni odnosi, vsak izmed njiju reagira na nove situacije različno. V različnih situacijah uveljavljeni vzorci usklajevanja med zakoncema ne morejo ostajati isti in vselej veljavni. Drži pa, da se višja stopnja usklajenosti med njima na različnih področjih pozitivno odraža pri soočanju z novimi zahtevami življenja (Čerin in dr. 1983).

Comments are closed.