STILI NAVEZANOSTI V ODRASLOSTI

Navezanost ni proces, značilen samo za otroštvo, vendar poteka vse življenje, ne glede na starost. Nekateri raziskovalci so kategorije navezanosti v otroštvu prevedli v identične kategorije navezanosti v odraslosti na temelju romantič ne ljubezni med partnerjema. Značilnosti stila navezanosti se lahko spremenijo ob večjih življenjskih dogodkih družine, partnerskih ali terapevtskih odnosih. Drugače pa se z razvojem sicer spreminjajo, toda temelji ostajajo enaki (Žvelc in Žvelc 2006). ”Kot najboljša napovedovalca stila navezanosti v odraslosti sta se pokazala posameznikova zaznava kvalitete odnosa med njim in staršem ter odnos staršev med seboj.” (Žvelc in Žvelc 2006, 54)
Bowlby meni, da je narava zgodnjega odnosa velik napovedovalec prihodnjih odnosov z drugimi. Hazan in Shaver sta uporabila teorijo navezanosti za razumevanje odraslih ljubezenskih odnosov. Ne samo, da predlagata vpliv zgodnjih odnosov s starši na nadaljnje odnose, ampak tudi to, da je romantično razmerje samo po sebi navezanost (Collins in Read 1990).

Kljub temu pa se odnos med partnerjema in odnos med otrokom in staršem med seboj razlikujeta v vsaj dveh pomembnih točkah, ki jih je potrebno vzeti v obzir, in sicer:
  • Romantična ljubezen je dvostranska ulica, kjer sta oba partnerja včasih anksiozna in iščoča varno bazo, spet drugič sta sposobna dajati varno bazo in skrb.
  • Romantična ljubezen skoraj vedno vključuje spolnost (Hazan in Shaver 1987).

  1. Bowlby (1969/1982) in Ainsworth (1973) navajata štiri faze v razvoju navezanosti med otrokom in primarnim subjektom:
    Faza pred navezanostjo (‘Preattachment phase’) (od rojstva do 2. meseca):dojenček se je sam po sebi zainteresiran navezati s komerkoli.
  2. Navezanost v nastajanju (‘Attackment-in-the-making’) (od 2. do 6. meseca):začne kazati preference preko nasmeha in se pri nekaterih pomiri hitreje kot pri drugih.
  3. Faza navezanosti »čisti rez« (‘Clear-cut attachment phase’) (od 6. do 7. meseca): vsa dejanja, ki so povezana z navezovanjem, so usmerjena v primarnega skrbnika.
  4. Ciljno popravljeno partnerstvo (‘Goal-corrected partnership’) (od dveh let):otrok lahko zdrži daljša obdobja separacije in lahko kontrolira svojo potrebo po bližini glede na cilje in preference skrbnika (Mikulincer in Shaver 2007).
Vzporedno tem fazam sta Hazan in Zeifman (1999) videla razvojne faze partnerskega odnosa, ki gre skozi iste faze razvoja kot odnos med otrokom in skrbnikom, kot ga opisujeta Bowlby in Ainsworth:
  1. Romantični odnos se navadno začne s spogledovanjem (‘flirtanje’) in neobvezajočo spolno vpletenostjo.
  2. Povečana selektivnost in obveza v odnosu.
  3. Tretja faza je v zahodnih družbah pogosto formalno zapečatena s poroko.
  4. Proces navezanosti v romantičnem odnosu nato potrebuje1 – 2 leti, da se v popolnosti razvije (Mikulincer in Shaver 2007).

Bartholomew in Horowitz (vir) sta na predpostavki notranjega modela sebe in drugih razvila štiri stile naveza nosti v odraslosti (Kobal 2007)

  1. Stil varne navezanosti
    Osebe se v odnosih počutijo varne in nimajo težav s čustveno bližino. Zanesejo se na druge in nase. Z drugimi ljudmi so povezani, a se z njimi ne zlivajo, ohranjajo namreč svojo individualnost. Imajo pozitivno predstavo o sebi, zavedajo se svojih dobrih in slabih strani ter si postavljajo realne cilje. Uspešno se prilagajajo različnim življenjskim izzivom. Partnersko reševanje konfliktov je konstruktivno, njihovi odnosi trajajo dvakrat dlje kot odnosi preostalih stilov. Za odnos je značilna intimnost, bližina, spoštovanje in zaupanje. V odnosu se znajo bolje prilagajati, tudi s strani vrstnikov so ti ljudje opisani kot bolj vešči v socialnih situacijah, vedri in prijetni posamezniki. Jezo izražajo konstruktivno in situacijam primernejše.
  2. Anksiozno-ambivalenten (preokupirani) stil
    Osebe s tem stilom težijo k tesnim stikom z drugimi ljudmi in se navadno z njimi zlivajo. Želijo si popolneč ustvene bližine, medtem ko ugotavljajo, da si drugi tega ne želijo tako močno in se navadno prestrašijo. Ti ljudje imajo nizko samovrednotenje in pozitivno vrednotenje drugih. V ljubezenskem odnosu doživljajoč ustvene vzpone in padce, ljubosumje, ekstremno seksualno privlačnost, preko katere dostikrat želijo zadovoljiti svojo potrebo po varnosti in ljubezni. Pogosto dvomijo v partnerjevo ljubezen do njih. Za druge skrbijo na samopožrtvovalen način, nezadovoljni pa so s skrbjo, ki jo prejemajo od drugih. Zaljubljajo se hitro, zanje sta pogosto značilni odvisnost in posesivnost. Izražanje jeze je disfunkcionalno, pogosto nekontrolirano. Če v stiski ne dobijo (po njihovih predstavah) primerne podpore svojega partnerja, reagirajo z jezo. Izražanje jeze jim pogosto zbudi strah pred izgubo pomembne osebe, kar lahko vodi v potlačitev impulzov jeze. V sebi nosijo konflikt med pozitivnimi in negativnimi lastnostmi osebe, ki jih ne zmorejo integrirati.
  3. Izogibajoči stil navezanosti
    Osebam s tem stilom navezanosti je bližina neprijetna, težko zaupajo in/ali se zanesejo na druge. Bojijo se intimnosti, ne radi prejemajo ali dajejo skrb in podporo. V odnosih do ljudi so distancirani in osamljeni, kažejo višjo sovražnosti (od drugih dveh stilov), njihova ego moč pa je šibka. Zanj je prav tako značilna disfunkcionalna jeza, ki je zannjih najpogosteje obrambni mehanizem pred aktivacijo sistema navezanosti. Na jezo drugega reagirajo z lastno jezo, prav tako pa izražajo več jeze, ko so odvisni od nekoga drugega in ne sebe. Avtorja delita ta stil na dva ‘podstila’, plašljivo-izogibajočega in odklonilno-izogibajočega. Razlika med njima je, da si plašljivo-izogibajoči želi bližine, vendar se je boji, medtem ko odklonilno-izogibajoča oseba deluje samozadostno in ne priznava potrebe po bližini. Vzrok naj bi bil v različnem družinskem ozadju, starši plašljivih odraslih naj bi direktno izražali negativna čustva do njih, medtem ko je pri odklonilnem stilu to prikrito.
    a. Plašljivo-izogibajoči stil navezanosti: pri navezovanju tesnejših stikov so ti ljudje nesproščeni, bojijo se, da bodo prizadeti, če se jim bo kdo preveč približal. Zaradi strahu pred zavrnitvijo se izogibajo socialnim situacijam. Po drugi strani pa si želijo biti bolj odprti in zaupljivi. Sebe doživljajo kot nevredne ljubezni, druge kot nevredne zaupanja. Izogibanje jih obvaruje pred pričakovano zavrnitvijo drugih. Počutijo se, da v prijateljske odnose dajejo več kot prijatelji, medtem ko se težko zaljubijo in spustijo v partnerski odnos. Zanje je značilna čustvena odvisnost in ljubosumje. Navadno prevzamejo pasivno vlogo in so bolj vpleteni v njihov odnos kot partnerji. Te osebe imajo razvit negativni model sebe in drugega, starši so jih pogosto zavračali.
    b. Odklonilno-izogibajoči stil navezanosti se dobro počutijo brez tesnih odnosov z drugimi, pomemben jim je občutek svobode in samozadostnosti. Zmanjšujejo pomembnost odnosov in se osredotočajo na neosebne aspekte življenja. Ne želijo se zanašati na druge in ne marajo, ko se drugi zanašajo na njih. Primanjkuje jim introspekcije, sebe vrednotijo pozitivno, druge negativno. Prijateljstva gradijo na vzajemnih interesih in ne toliko na čustvenih aspektih. V partnerskem odnosu se malo samorazkrivajo, značilno je pomanjkanje intimnosti, bližine ter so manj vpleteni v odnos kot njihovi partnerji (Žvelc in Žvelc 2006).
Sistem navezanosti se aktivira, ko posameznik išče bližino in vzpostavi resnično ali simbolično bližino s pomembnim drugim. (Bowlby v Mikulincer in Shaver 2007).

Comments are closed.