LJUBEZEN NI ZALJUBLJENOST

LJUBEZEN: igra, zanke, slast in strup,
Omama, sreča, vera in obup,
Zdaj noč, zdaj sonca luč, zdaj led, zdaj kres-
si trnek pekla ali dar nebes? (Aljoz Gradnik)

Izbira partnerja
Vse se začne, ko se zaljubimo v nekoga, ki nam je všeč. V trebuhu začutimo metuljčke in šibijo se nam kolena. Vendar izbira partnerja ni tako naključna kot se to zdi na prvi pogled. Pomembno vlogo igra privlačnost. Povedano drugače, če želimo z nekom vstopiti v odnos, mora biti odnos s to izbrano osebo za nas privlačen, kar je pomembno tudi za nadaljevanje, ohranjanje in razvoj odnosa.
Pri izbiri partnerja igrata pomembno vlogo tako zavedni kot nezavedni del nas. Pri tem pa so nezanemarljivi naši pretekli odnosi. Navadno si izberemo nekoga, ki od nas ne bo zahteval, da se spremenimo. Na primer nismo vajeni bližine in čiste intimnosti, zato si izberemo nekoga, ki je zaradi dela veliko odsoten. Tako nismo prisiljeni, da bi se soočili s svojimi izogibajočimi se vzorci. Zanimivo je, da nas partnerji, s katerimi bi lahko vzpostavili trden odnos, prej odbijejo kot privlačijo, saj njihovih lastnosti ne znamo prepoznati. Poleg tega na izbiro vplivajo tudi naše notranje potrebe po dopolnjevanju naše osebnosti. Sama privlačnost med dvema pa ne pove nič o nadaljevanju odnosa. Pri slednjem je pomembnejša podobnost med partnerjema. 

Tudi metuljčki odletijo
Marjeta se je zaljubila v Mateja. Vsakič je komaj čakala, da ga vidi. Pred zmenkom je čutila prijetno draženje v trebuhu, ves dan je razmišljala o njem, počutila se je zadovoljno, srečno, izpopolnjeno. To je to. On je moj princ, ki sem ga tako dolgo iskala.” si je mislila.
Zaljubljenost je spontan odnos, ki nastane in ga ni potrebno razvijati. Na telesnem nivoju se nam v stanju zaljubljenosti poviša dopamin ali hormon sreče. Počutimo se izpopolnjene in srečne. Zaljubljena partnerja imata idealizirajočo predstavo eden o drugem, meje med njima so zabrisane, čutita da se dopolnjujeta in gojita iluzijo, da bo njun odnos trajal večno.
V zaljubljenosti skušamo ugajati partnerju, tako da v tem obdobju ni prostora za razvoj prave intimnosti v kateri je partner lahko tak kot v resnici je. Zaljubljena partnerja navadno ne vidita neujemanja, medtem ko to postane povod za kasnejše konflikte v odnosu.

Razvoj odnosa
Da bi se odnos ohranil, se mora zaljubljenost razviti v ljubezen. Večkrat slišim, da začetna zaljubljenost traja 6. mesecev, nato pa se začnejo pojavljati prva razhajanja v odnosu. Tu nastane prostor, kjer se lahko začne graditi na ljubezenskem odnosu. V njem mora priti do prehoda iz monologa (”sva eno”) k dialogu (”sva individuuma”). Marjeta je ob koncu zaljubljenosti čutila razočaranje. Začela je opažati, da si z Matejem vendarle nista tako podobna. Čez čas je začela sprejemati njuno različnost, običajni konflikti v odnosu, pa so jo prav tako nehali strašiti.

Poglejmo si še kako se odnos razvija (povzeto po Lavingeru):

  • Prva faza v odnosu je privlačnost.
  • Faza gradnje odnosa: na tej stopnji se partnerja vzajemno angažirata. Pri slednjem so na začetku pri navezovanju stikov in zmenkih aktivnejši moški, vendar to vlogo vedno bolj prevzemajo tudi ženske.
  • Tretja faza je nadaljevanje odnosa, ki ima lahko tri zaključke:
    a) Odnos napreduje in je obojestransko zadovoljiv, angažiranost ni več tako intenzivna, odnos se navadno konča s smrtjo enega izmed partnerjev.
    b)Postopno poslabšanje v odnosu, ki povzroči prekinitev odnosa.
    c)Mmirno, labilno, konfliktno nadaljevanje odnosa, ki se prevesi v poslabšanje in prekinitev.

Raziskave kažejo, da imajo pari, ki pojmujejo čas svoje zaljubljenosti za zelo srečen, kasneje veliko večje težave kot pari z bolj realističnimi predstavami. Ni neobičajno, da se ljudje nikoli v življenju ne zaljubijo, ampak razvijejo ljubezenske odnose. Zaljubljenost ni nujna začetna faza odnosa. Nekateri viri menijo, da bolj kot je človek zrel, manjkat se zaljublja. 

Ljubezen
Ljubezni je več vrst (ljubezen do otrok, prijateljev itd.) najbolj znana oblika pa je ljubezen med partnerjema. Partnerska ljubezen je univerzalni pojav, vendar njena vloga nima v vseh kulturah enakega pomena. V naši zahodni kulturi ljubezen predstavlja temelj partnerskega odnosa in gradnje družine. Včasih so se ljudje med seboj poročali zaradi denarnih koristi, danes pa se poročamo zaradi ljubezni oziroma ”glasa našega srca.” Vendar pa različne predstave o ljubezni niso samo kulturno določene. Vsak posameznik ima neko svojo predstavo kaj naj bi ljubezen bila. Zaradi tega lahko kasneje tudi prihaja do konfliktov v ljubezenskem odnosu. Marjeti ljubezen pomeni to, da ji partner enkrat tedensko prinese rože. Mateju pa je izkazovanje ljubezni preko darovanja tuje, on ji raje ljubezen izkazuje z besedami in telesnimi dotiki.

V razvoju ljubezenskega odnosa igra prijateljstvo pomembno vlogo. To ne pomeni, da morata partnerja imeti rada iste stvari, vendar je pomembno, da imata čim več skupnih dejavnosti.
Po Sternbergu obstajajo tri dimenzije ljubezni:
1. Intimnost: pretežno čustvena komponenta, kjer človek teži po bližini, povezanosti, toplini, odkritosti s partnerjem, išče stik in komunikacijo, vzajemno čustveno podporo in razumevanje, skrb in visoko vrednotenje partnerja.
2. Strast: prevladuje motivacijska komponenta, ki se izraža kot zanosna čustvena usmerjenost k partnerju ter telesna privlačnost.
3. Zavezanost (odločenost): vsebuje kognitivno komponento ljubezni, ki pomeni našo odločitev, da ostajamo v odnosu. Kaže se v vztrajanju v odnosu kljub težavam.
Kombinacije med različnimi dimenzijami ljubezni tvorijo različne vrste ljubezni, kot so romantična ljubezen, tovariška ljubezen, prazna ljubezen, nora ljubezen, strastna ljubezen, polna ljubezen ter ugajanje.
Najbrž je napačno mnenje, da se mora odnos med dvema partnerjema nujno izčrpati in postati manj zadovoljujoč, vsekakor pa se to tudi dogaja.

Kvalitetni odnos
Za gradnjo resnične povezanosti med partnerjema ni odločilna samo spolna skladnost, ampak tudi vrsto drugih dejavnikov. Pomembno je koliko zaupamo drug drugemu in smo pripravljeni deliti svoje radosti in razočaranja.
Pomembno je priznati, da je vsak izmed partnerjev samostojni posameznik. Nezrelo je, da partnerja z različnimi sredstvi vežemo nase. Potreben pa je tudi prostor za dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’ (npr.: uporaba otroških besed), kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških.
Pomembno je zavedanje, da konflikt ni rušilec harmonije v odnosu, ampak da lahko s konstruktivnim reševanjem problemov doprinesemo k večji intimnosti v odnosu. To pot sta izbrala tudi Marjeta in Matej, ko sta imela konflikt zaradi različnih predstav o tem, ”kaj naj bi ljubezen bila”. Oba sta se bila pripravljena odkrito pogovorit in poslušati en drugega. Nesoglasje sta uskladila in njun odnos se je poglobil. Komunikacija je tako še en pomembni aspekt zrelega odnosa in ohranja odnos živ. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.

In še za na konec: v zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti. Zrelost odnosa se poveča, bolj kot uspemo razrešiti naše pretekle odnose in vzorce ter se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih.

Comments are closed.