Tag Archive | motnje branja in pisanja

DISLEKSIJO JE POTREBNO JEMATI RESNO

O disleksiji je veliko napisanega. Vseeno pa s strani nekaterih ljudi dobim občutek, da te motnje ne jemljejo dovolj resno. »Danes ima že vsak disleksijo«, »Vsak meša levo in desno«, so odzivi, ki jih pogosto slišim. Resnične borbe, odpor, sram, ki se porajajo v človeku z disleksijo, pa ostanejo neopaženi oziroma ne prepoznani. S člankom želim sporočiti, da je prepoznavanje disleksije pomembno in čeprav se otrok nauči pravilno črkovati materin jezik, je disleksija vidna na drugih področjih vse življenje, saj motnja z leti ne izgine. Le-ta bodo morda zahtevala od ljudi manjša prilagajanja in kar je pomembnejše razumevanje.

Na kratko o disleksiji
Disleksija je motnja pisanja, branja in računanja. Opazimo jo, ko posameznik med seboj zamenjuje črke, ne loči smeri levo – desno, ima težavo s pozornostjo, njegovo branje ni tekoče, ima težave pri pomnjenju dejstev, orientaciji, težave pri sledenju vrstnemu redu pravil, razumevanju časa itd. Odstotek te motnje narašča, in sicer ima disleksijo okoli 5 do 10 procentov otrok. Pri osebi z disleksijo ne gre zato, da bi imeli manjšo umsko sposobnost, ampak razmišljajo na drugačen način, ki zahteva tudi drugačen način učenja, kot smo ga vajeni v našem šolskem sistemu.
Osebe z disleksijo razmišljajo z desno polovico možganov, ki je »odgovorna« za  šport, umetnost, ustvarjalnost in posluh. Zato je pogosto moč opaziti drugačno, kreativno razmišljanje. Ločimo med prirojeno disleksijo in pridobljeno, ki se pojavi pri nekaterih ljudeh, ki so utrpeli možgansko poškodbo.

Prepoznavanje disleksije
Prepoznavanje disleksije je izrednega pomena, tako za razumevanje staršev in učiteljev glede otrokove težave z učenjem kot tudi za otroka. Ne prepoznavanje ali nepriznavanje (blažjih) oblik disleksije ima lahko neprijetne posledice na otrokovo dojemanje samega sebe kot tudi na odnos do učenja in šole.

Gavin Reid je opisal nekaj značilnih lastnosti, na katere je potrebno biti pozoren pri prepoznavanju disleksije:
-Otrok  začne pozno govoriti, pozneje kot večina drugih otrok začne izgovarjati glasove, poimenovati predmete in stvari ter oblikovati povedi;
-nekatere glasove (najpogosteje sičnike in šumnike) dlje časa izgovarja popačeno, zamenjuje samoglasnike a in e ter o in a;
-v nekem obdobju lahko začne otrok močno jecljati, kar mine samo po sebi ali pa se ponovi;
-poslušanje zgodb ga ne zanima, lahko pa ga za dlje časa pritegne gledanje televizije ali druga lastna dejavnost;
-je pozabljiv;
-počasi se odziva na določene naloge;
-knjige ga ne zanimajo;
-ne zanima se za črke, ne sprašuje, kako se kakšna črka imenuje ali kaj kje piše;
-ne preizkuša se v prerisovanju črk;
-nespretno uporablja pisalo;
-dolgo časa dela se ne ve, ali je otrok desničen ali levičen;
-težave ima pri nalogah, ki zahtevajo finomotorične spretnosti (zavezovanje vezalk);
-hitro se naveliča dejavnosti, ki zahtevajo vztrajnost, usmerjeno pozornost; lahko pa dolgo vztraja pri kakšni gibalni dejavnosti;
-pri dejavnosti, ki ga pritegne, se ne utrudi, pri drugih pa zelo hitro obnemore.

Vživite se v kožo osebe z disleksijo
Predvsem blažje oblike je težje prepoznati, in otrok se brez prepoznavanja s težavo znajde sam. Ko gleda sošolce kako nimajo težav z branjem, kako brez problema preberejo podnapise, bo najverjetneje začel kriviti sebe, da je z njim nekaj narobe, »da je neumen«, »drugačen« ipd. Posledično lahko dobi odpor do branja oz. učenja, kajti ključni dejavnik uspešnega učenja je pozitiven občutek lastne vrednosti.
Prav tako sošolci osebe z disleksijo, opazijo, da ima težave z branjem, zato ni izključeno, da bo kljub diagnozi in pripravljenosti staršev in učiteljev, otrok zbadan s strani vrstnikov. Menim, da je pomembno, da starši na splošno učijo otroke o disleksiji in razumevanju do človeka, ki le-to ima.

Za konec
Ko enkrat prepoznate disleksijo, je pomembno, da se z njo soočite, ne skušajte samo prilagoditi programa za otroka, ampak se o tem z njim tudi pogovarjajte. Vredno je razmisliti tudi o učnih pripomočkih, ki otroku pojasnjujejo kaj je disleksija. Tako sem naletela na knjigico, ki govori o deklici z disleksijo, Kamaroni z parabajzovo omako. Menim da tovrstna literatura lahko pomaga otroku bolje razumeti njegovo »bitko« z disleksijo, ki je predvsem v mladih letih, ko se še učimo brati in pisati težka in včasih prav travmatična. Vem, da je otroka ne mogoče zaščititi pred vsem, vendar verjamem, da prepoznavanje in pogovarjanje tudi o neprijetnih občutkih, daje otroku občutek, da v tem ni sam.

POMEMBNO: V primeru disleksije se je potrebno obrniti na osebnega zdravnika, ki vas bo napotil k specialistu (klinični psihilog). Sama delam z odraslimi na čustvenih posledicah disleksije in se ne ukvarjam s samo diagnostiko in konkretnimi vajami za disleksijo.