Archives

STRAH PRED NEZNANIM

Nov28

Vsakemu se je že zgodilo, da si je nadvse želel poskusit nekaj novega. V mislih se je poigraval z idejo kako vznemirljivo in lepo mu bo, ko bo uresničili svojo željo. Toda nenadoma pride do preobrata. Ponudi se možnost, da željo uresničimo in kar naenkrat pozabimo na vse prednosti in vidimo le neprijetne vidike naše želje. »Potegnemo se nazaj«, še nekaj dni pa ostaja za dogodkom grenak priokus. Kaj se dogaja?

Strah pred neznanim
Pretiran in stalno prisoten strah pred neznanim imenujemo neofobija, pogosto se pojavi pri otrocih, ki se bojijo poskušati novo hrano. Vendar v tem članku ne pišem o skrajni obliki strahu pred neznanim, ampak o njegovi blažji obliki, ki se kaže kot nepripravljenost poskusiti nove stvari in odstopiti od svoje vsakodnevne rutine.
Strah se pogosto pojavi, ker ne vemo kaj se bo zgodilo. Vsi smo šli prvič na morje v neznan kraj. Bili smo živčni, ker nismo vedeli kam prihajamo, ali bomo našli apartma, bodo lastniki v redu, bo res blizu morja itd? Ko smo se prepričali, da apartma zadostuje našim željam, in se naslednjo leto vprašamo na isto mesto, strah izgine. Torej, izkušnja zmanjša strah pred neznanim.
Zamisliti se je nad raziskavami, ki so pokazale, da se ljudje bolj bojimo neznane situacije kot situacije z neprijetnim izidom. Iz tega lahko sklepamo, da nam je za občutek varnosti zelo pomembna (po)znanost situacije. V novi situaciji pa si v naši glavi narišemo mnogo malih skrbi: »Kaj če mi novo pohištvo ne bo všeč, kaj če novi avto ne bo deloval tako kot je treba?«
Prav tako je strah pred nepoznanim bolj prisoten pri starejših ljudeh, ki se pogosto oklepajo starih navad in se ne želijo priučiti »novih trikov«. Strokovnjaki pri starejših živalih opažajo pomanjkanje raziskovalnega nagona, kar poleg straha lahko delno razložimo tudi z apatijo. Do tega naj bi prišlo zaradi motenj delovanja živčnih poti, povezanih z predfrontalno skorjo, ki nastanejo s staranjem. Nekateri strokovnjaki se odkrili večji strah pred neznanim, tudi pri ljudeh, ki postanejo starši in vzgajajo otroke.

Širši sistem
Strah pred novostmi spremljajo še drugi dejavniki. Recimo, da smo zaposleni v večjem podjetju. Podjetje je veliko, zato ima vsaka delovna pozicija predpisano vlogo in naloge, ki naj bi jim zaposleni sledili. Vendar mi nismo povsem zadovoljni, saj vidimo možnost, kako bi sistem lahko izboljšali. Ob želji, da poskusimo nekaj novega (t.j. izboljšati sistem) se porodijo sledeči dvomi in vprašanja, ki nas ovirajo:
»Ne bodo mi dovolili vpeljati nove spremembe« mnogi se bojijo predlagati spremembo, ker se bojijo, da bodo izpadli ne predani delu, svojemu nadrejenemu, podjetju v katerem delajo. Da bodo izpadli nezadovoljno in nehvaležno ali pa se bojijo zavrnitve s strani šefa.
Prav tako se v taki situaciji lahko zbudi strah, da smo sebični, »zakaj si jaz v primerjavi z drugimi zaslužim večjo prilagodljivost s strani nadrejenih«? Spet drugi ljudje sploh ne vedo kaj naj naredijo oz. kako bi lahko oni doprinesli k temu, da bi spremenili situacijo. Na primer, izvemo da sodelavka nadleguje sodelavca, vendar »kaj lahko naredim zato, saj mi tako ali tako ne bodo verjeli«.
Vse neprijetne misli, ki se pojavijo, ko si predstavljamo neko novo situacijo, nam jemljejo pogum, da zadevo v resničnem življenju tudi izpeljemo.  

Zakaj tvegati?
Narediti nekaj novega pogosto zahteva pogum in odprtost za novo učenje. Z novimi situacijami se soočamo vsak dan, na nas je ali se jih bomo izognili ali jih bomo pogledali v oči. Vredno se je spomniti pregovora »Pogum ni odsotnost strahu, pogum je premagovanje strahu« in to prinese občutek moči in ponosa. Poleg tega lahko spoznate, da uživate v tej novi stvari in si popestrite življenje, kajti življenjska rutina lahko s časom postane izredno dolgočasna in ne izpopolnjujoča. Nov izziv življenje razgiba in nenazadnje začini pogovore s prijatelji in vnuki. Soočanje s strahovi nas spodbujajo, da osebnostno rastemo. 

Vizualizacija vam lahko pomaga
Ko se soočamo s strahom pred novim in nam po glavi gre kup »opravičljivih« razlogov zakaj naj ne bi poskusili nekaj novega, se iskreno vprašajmo, ali je nova situacija resnično tako slaba zame, ali se samo bojim? Če ugotovite, da je prisoten samo strah, ki buri vašo domišljijo, se o njem lahko pogovorite s prijateljem, ki mu zaupate. Pogovor vam lahko razjasni stvari, prav tako spodbudna beseda in podpora viša motivacijo in strahu vzame moč.
Strah pred neznanim se zmanjša tudi, če se o situaciji podučimo. O tem lahko preberemo veliko v knjigah, časopisih, na internetu, vprašamo ljudi okoli nas, če se že kdaj šli na to potovanje, kupili ta avto, se že srečali s tem človekom. Prav tako lahko pokličemo »odgovorno osebo, ki je del nove situacije in se z njo pogovorimo. Vsi smo že klicali za razgovor za službo. Ko smo z osebo poklepetali po telefonu, nam je bilo dosti lažje priti na razgovor v živo, kot pa če prej z njo ne bi imeli stika.
Prav tako si lahko pomagate z vizualizacijo. Zaprite oči in si predstavljajte kako bo situacija potekala, kako se boste počutili. Predstavljajte si pozitivne aspekte in se ne predajajte negativnim fantazijam. Bolj natančno in večkrat si boste situacijo vizualizirali in jo obdali s prijetnimi čustvi, lažje vam bo. 

Zavedajte se, da se s strahom pred neznanim soočamo vsi. Če smo čisto odkriti do sebe tudi z rutino nismo dolgo časa zadovoljni, saj si v življenje želimo vnesti nekaj novega, se naučiti nekaj kar še ne vemo. Vredno je poskusiti, nenazadnje se je lažje soočiti s strahom v neznani situaciji kot pa tiho živeti z občutkom nemoči. Naj bo vaš dan posejan z novim!

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZAVIST

Nov27

Pogosto poslušamo o zavisti. Čustvo ima negativen prizvok in se v današnji družbi obravnava kot nekaj slabega, kot nekaj, česar ne smemo čutiti. Zato marsikdo, ki čuti zavist, to prekriva in tlači v sebi. Toda resnici na ljubo zavist čutimo vsi. Čeprav nam lahko pretirana zavist greni življenje, ima to čustvo svoj smoter in pomen.

Zelenci naokoli
Zavist je čustvo, ki zbudi občutek prikrajšanosti, ker imajo drugi nekaj, kar si mi želimo ali menimo, da je pomembno imeti. To  lahko zadeva materialne stvari, zunanji videz ali socialni status. Ženske naj bi bile pogosteje zavistne, kar zadeva zunanji videz, medtem ko moški pogosteje čutijo zavist, ko govorimo o materialni posesti. To je odsev  zgodovinskih in družbenih pričakovanj, kjer žensko (še vedno) ocenjujejo po njenem videzu in moškega po tem, ali je sposoben preživljati družino.
Nekateri strokovnjaki v razlaganju zavisti gredo še malo dlje in zavisti ne povezujejo s tem, kar drugi ima, ampak, kaj je drugi postal s tem, ko to stvar ima. Na primer, sosed si je kupil nov avto. Jaz mu ne zavidam avta kot takšnega, temveč njegov boljši status v družbi, ki ga ima zaradi tega avta. Torej, sosed ima nov avto, zato je boljši od mene in drugih, ki si novega avta ne moremo privoščiti. Zavist je toliko bolj grenka, če menimo, da je sosed prišel do novega avta nezasluženo.
Ljudje pogosto mešajo čustvi zavisti in ljubosumja, vendar med njima obstaja razlika. Ljubosumje se pojavi takrat, ko se bojimo, da bomo nekaj izgubili. Na primer, ljubosumni smo na prijateljico, ki se pogovarja z našim fantom. Zavist pa občutimo, ko nekdo ima nekaj, kar si mi želimo. Na primer, prijateljica gre na potovanje, mi pa ne.

Disfunkcionalna in motivacijska
O zavisti je pisal že Aristotel in jo označil kot »bolečino, povzročeno zaradi premoženja drugega«. Socialno-evolucionarna teorija skuša  zavist razložiti na podlagi Darwinove teorije preživetja. Teorija predvideva, da se ljudje vedemo na načine, ki povečujejo individualno preživetje in reprodukcijo. Eden izmed teh načinov je tudi zavist. Nedavne študije so tudi pokazale, da spodbujanje zavisti spreminja kognitivne funkcije človeka, krepi njegovo duševno vztrajnost in spomin.
Oče psihoanalize Sigmund Freud je pisal o zavisti deklic do dečkov. Deklice naj bi v določeni fazi razvoja opazile, da same nimajo  penisa tako kot moški. Freud je to povezoval z zavidanjem penisa. Karen Horney, prav tako psihoanalitičarka, se je v svoji teoriji postavila v nasprotni položaj in pisala o moškem zavidanju maternice. Moški to lahko zavidajo ženskam, saj so pogosto naravnani na uspeh in prenos svojega imetja in imena na potomce.
Nedavno so strokovnjaki začeli razločevati med dvema vrstama zavisti, in sicer disfunkcionalno, ki nas ovira, nam jemlje energijo in nam »greni življenje«, ter motivacijsko zavistjo, ki nas spodbuja, da dosežemo tisto, kar si želimo.
Disfunkcionalna zavist se kaže v tem, da si želimo, da bi se našemu sosedu pokvaril avto ali da bi se z avtom zaletel in ga uničil. S tem bi izgubil svoj »nezasluženi« boljši status. Nekateri gredo tako daleč, da avto celo opraskajo ali razrežejo gumo. V zavist te vrste spadajo tudi opravljanje in spletke. Motivacijska zavist pa nas bolj kot čustvo občudovanja spodbuja k doseganju želenih ciljev. Niels van de Ven in njegova raziskovalna ekipa so to teorijo potrdili v raziskavi. Eni skupini študentov so zbudili zavist, drugi skupini pa občudovanje določene osebe. Nato so opazovali, kako se bosta ti skupini odzvali. Skupina, v kateri so študentom zbudili zavist, je v naslednjem študijskem semestru namenila več časa učenju kot skupina, v kateri so zbudili občudovanje določene osebe. Teorijo, da zavist motivira, je potrdilo več raziskav.

Nizko samospoštovanje?
Nekateri strokovnjaki povezujejo zavist z nizkim samospoštovanjem in občutkom manjvrednosti. Zavist se zbudi v trenutku, ko nekdo počne ali ima stvari, ki si jih ti želiš, vendar meniš, da jih ne moreš nikoli  doseči oziroma dobiti. Občutek, da nisi sposoben priti do želenih rezultatov, je lahko generaliziran, v smislu, »jaz sem nesposoben, ničesar ne zmorem narediti« ali pa se nanaša na natančno  določeno področje, na primer »nikoli si ne bom znal zagotoviti finančne varnosti«. Posledično se zavist prikrade pri skoraj vseh življenjskih okoliščinah ali pa samo takrat, ko se znajdemo v okoliščini, kjer se počutimo manjvredni in nemočni.
Slovence se pogosto povezuje z zavistnostjo, vendar se v tem ne razlikujemo dosti od drugih narodov, saj je zavist univerzalno čustvo.  Torej ni proizvod današnjega časa, temveč se je pojavljala tudi v zgodovini.

Kako se spopasti z zavistjo? Bolje kot držati in premlevati v sebi, kaj imajo naši prijatelji in kako jim je zaradi tega bolje v življenju, je priznati, da smo zavistni. Priznajmo si: »Zavidam ti, da si lahko privoščiš potovanje, tudi jaz si želim tja.« Prav tako se vprašajmo, ali sem res manjvreden, ker nimam tega predmeta ali ker si ne morem privoščiti nečesa, kar si drugi lahko? Občutek zavisti je zagotovo neprijeten, vendar bo hitreje minil, če rečemo bobu bob in se hkrati zavedamo, da zavist ni nekaj, česar se moramo sramovati, se je izogibati ali jo skrivati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 2.DEL

Nov26

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja
Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 1.DEL

Nov26

Stres, obremenjenost in skrbi so postale vsakdanji del našega odraslega življenja. Pogosto stresne situacije sprejemamo same po sebi, saj iz okolice vse prevečkrat slišimo »Tako je, stisni zobe.« Kako se posameznik spopade z neugodno situacijo le redke zanima. Nekateri občutke potlačijo, drugi iščejo uteho v različnih oblikah odvisnosti, spet tretji obremenjujejo sami sebe in pretirano skrbijo. O slednjem bom pisala v pričujočem članku. Pretirana zaskrbljenost, ki se je razpasla iz okvirov stresne situacije, je značilna za mnoge posameznike, ki se niti ne zavedajo, da za njo trpijo ali pa si ne znajo pomagati.

Skrbi
Skrbi so normalni del človekovega življenja. V telesu nam aktivirajo adrenalin in nas spodbudijo, da predvidimo neugodne rezultate neke situacije in se pred njimi zaščitimo. Tako smo se s prijatelji dogovorili, da gremo smučat. Zaskrbelo nas je, da bomo pri smučanju padli in se poškodovali. Zato smo se odločili, da se bomo primerno zaščitili in nosili čelado in zaščitna očala.
Vendar je druga stran medalje manj sijoča. Nekatere ljudi skrbi brez razloga ali pa nevarnost poveličujejo. Takrat govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ki jo ponavadi čutimo zelo intenzivno, misli nas pogosto preplavljajo, nad njimi pa nimamo nobene kontrole. Pretirano se bojimo, da se bo odvil negativni scenarij, hkrati pa pozabljamo na vse možne ugodne izide situacije. Oseba, ki pretirano skrbi ima težave s pozitivnimi čustvi in je nagnjena k pesimizmu. Misli ne more ustaviti, čeprav se zaveda, da s svojim početjem škoduje sebi.
Zaskrbljenost pa postane še intenzivnejša v situacijah, kjer oseba začuti da je ogrožena ona ali nekdo od njej pomembnih oseb. Posledično s svojimi skrbmi lahko začne obremenjevati okolico. Uporabnica nekega foruma piše prav o tem vedenju: »Čeprav vem da je nesmiselno in se po končanem pogovoru s prijateljem obremenjujem, zakaj sem mogla vprašati še tisto zadnje vprašanje in ga s tem popolnoma razjeziti, si nisem mogla pomagati. Pogosto me skrbi kaj bo z mojimi prijatelji, razmišljam kaj vse se jim lahko zgodi, kako bi mogli odreagirati v različnih situacijah itd. Z mojimi vprašanji in skrbmi jih obremenjujem in jezim, vendar si ne znam pomagat.«

Zaskrbljene misli
Generaliziranje: Zaskrbljenost se povezuje s generalizirano anksioznostjo. Kar pomeni, da strah v določeni situaciji, prenesemo na vse situacije, ki so prvi vsaj malo podobne. To se dogaja tudi pri zaskrbljenosti, kjer oseba eno izkušnjo prenesejo na vse ostale. Tako je na primer neka punca, ko jo je fant zavrnil na plesišču, začela skrbeti, da nikoli ne bo našla moškega zase.
Drug tip misli, ki se pogosto povezuje z zaskrbljenostjo so katastrofalne misli. Posameznik v vsakem danem trenutku pričakuje najslabši izid. Posledično iz okolja selektivno izbira informacije, ki mu potrjujejo njegovo hipotezo. Tako je Nina bila prepričana, da bo jo fant zapustil, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. V fantovi želji, da bi danes odšel na pijačo s svojo družbo, je videla potrditev njegovega nezanimanja zanjo in začetek konca njunega odnosa.

Zakaj me skrbi
Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Kot že zgoraj omenjeno, zaskrbljena oseba lahko prenese svojo zaskrbljenost na okolico, za kar so še posebej dovzetni otroci. Če starša pretirano skrbi za otroka, »ali boš zmogel splezati na gugalnico, kaj če pri lovljenju grdo pade itd.«, svoje skrbi nezavedno prenese na otroka. Ta se v odraščanju sprašuje ali je sposoben biti kos določeni situaciji, ali se bo mu na poti v službo zgodilo kaj hudega itd. Tako nekateri povezujejo zaskrbljenost z družinskim okoljem, kjer se otrok nauči, da je odraslo življenje težko in polno nevarnosti.
Prav tako so pogosteje pretirano zaskrbljeni ljudje, ki so kot otroci igrali vlogo skrbnika/ce za mlajšega brata, sestro ali koga od staršev. Bojijo se, da se bo osebi kaj zgodilo, če za njo ne bodo poskrbeli in predvideli vseh možnih nevarnih situacij. »Bratec bo padel, če ne umaknem copatov itd.«
Vir zaskrbljenosti je moč iskati tudi v perfekcionizmu, torej težnji narediti vse brez napake. Vendar popolnost ne obstaja, kar nam povzroča neprestane skrbi, kako le jo bomo dosegli?

Zaključimo s statistiko
Zaskrbljenost se navadno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih, včasih pa se njen začetek premakne v trideseta ali štirideseta leta. Zelo redko se pojavi kasneje v življenju. Zaskrbljenost je za ženske bolj značilna kot za moške. Eden od vzrokov lahko leži v večkrat omenjeni drugačni vzgoji moških in žensk. Slednje smo naučene, da skrb in potrebe drugega, dajemo pred sebe, medtem ko se stereotipno vzgojen moški o svojih čustvih in občutkih ne sprašuje in skrbi »uspešno« potlači.
Statistika kaže, da polovica ljudi, ki imajo težave z  zaskrbljenostjo okreva, za mnoge pa se zaskrbljenost pojavlja v valovih, saj se povezuje s stresnimi situacijami. Tako so v določenih obdobjih življenja pretirano zaskrbljeni, spet drugič jih skrbi ne obremenjujejo in jih znajo kontrolirati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

POŽELENJE

Nov25

Poželenje je vsem poznan občutek, ki nas prevzame in motivira, da osvojimo objekt našega poželenja. Do nekaterih stvari lahko občutimo tako močno poželenje, da nam »zamegli razum«. Pri nekaterih posameznikih lahko vodi tudi do obsesivnega vedenja. Poželenje se največkrat prebuja v kontekstu spolnosti, vendar to ni edino področje, kjer občutimo poželenje. Poželenje se prebudi tam, ko si neko stvar po-želimo.

O poželenju
Poželenje je hrepenenje po neki stvari, osebi ali izidu, ki nas aktivira, da željo potešimo z dosego želenega cilja. Motivacijska spodbuda, ki jo zbuja poželenje, je že dolgo poznana. Poželenje naj ne bi bilo čustvo, ampak izhaja iz naših telesnih potreb. Je univerzalno in nas spodbuja, da težimo k sreči, zdravju, varnosti in socialnemu zadovoljstvu. Raziskave so pokazale, da se ob občutku poželenja aktivirajo enaka možganska področja kot pri uživanju kokaina.
Kadar občutimo (spolno) poželenje, naše telo ustvarja hormon oksitocin. Tako imenovani ‘hormon ljubezni’, se sprošča med spolnim odnosom, med tem ko doživljamo orgazem, med rojevanjem in dojenjem. Hormon povzroča občutek večje povezanosti, zaupanja, sočutja. Obstaja verjetnost, da zaradi tega hormona postanemo zasvojeni z našim partnerjem, kar so psihologi poimenovali kar oksitocinska vez. Raziskave so pokazale, da so se ženske po porodu, bolj vključevale v različne aktivnosti, v primerjavi z drugimi ženskami. Razlog naj bi tičal prav v hormonu. Oksiticin pa ni edini hormon, ki vpliva na prebujenje spolnega poželenja. Za to nalogo poskrbi tudi testosteron, ki  poveča spolno poželenje, vzdržljivost in mišično maso. Njegovo pomanjkanje vpliva na zmanjšano poželenje, težave z erekcijo, potrtost,  depresijo in utrujenost.
Poželenje naj bi temeljilo izključno na fizični privlačnosti in domišljiji in je bolj sorodno zaljubljenosti kot ljubezni. Seveda pa je lahko razlog za to, da se je med dvema osebama sploh razvil ljubezenski odnos.
Zanimivo raziskavo na področju poželenja je izvedel Steven Reiss. Izsledki njegove raziskave, so pokazali, da imamo ljudje 16 oblik poželenj, ki motivirajo naše vedenje in oblikujejo našo osebnost. Tako naj bi med drugim posameznik imel po-želenje po učenju, lojalnosti tradicionalnim vrednotam (čast), socialnih pravicah, individualnosti, stabilnem okolju in varnosti, vplivu in moči, telesni aktivnosti, spolnosti in lepoti, varčevanju, druženju, tekmovanju in postaviti se zase. Če pogledamo na naštete potrebe lahko vidimo, da skoraj v celoti zajemajo naše vedenje, želje in močno vplivajo na oblikovanje naših osebnosti.

Afrodiziak
Večini izmed nas je poznan vpliv hrane na naše telo. Ne samo, da hrana vpliva na našo telesno težo in počutje, ampak tudi na telesne procese, ki se dogajajo v naših telesih. Čokolada tako povečuje hormon sreče-dopamin. Katera hrana pa vpliva na poželenje? Zanimivo je, da na spolno poželenje moškega in ženske, ne vpliva nujno ista hrana. Nekatera hrana je pri prebujenje ženskega (moškega) poželenja uspešnejša.  Hrana spodbuja kroženje krvi po telesu in vzdraži živčni sistem, ki povzroči večjo prekrvavitev spolnih organov in posledično dvig spolnega nagona. Če vas požgečkam le s  par živil, ki spodbudijo naše poželenje:
–šparglji vsebujejo folno kislino, ki je ključ za dvig spolnega poželenja. Folno kislino, katere drugo ime je vitamin B9, naše telo potrebuje za proizvajanje novih celic. Ime izhaja iz besede folium, ki po latinsko pomeni list. Tako ste lahko že ugotovili, da je listnata zelenjava glavni vir te kisline.
–fige so kot afrodiziak poznane že od grških časov, v ta namen jih je uporabljala tudi Kleopatra. Njihova oblika naj bi spominjala na ženske spolne organe.
–ostrige vsebujejo cink, ki tako pri moškem kot ženski prebuja poželenje. Vonj ostrig je podoben ženskim feromonom. Cink v telesu sodeluje pri pomembnih fizioloških funkcijah, med drugim tudi pri sinteza genskega materiala in tvorbi novega tkiva, zato je pomemben za našo rast in razvoj.

Kako jim uspe?
Z našim poželenjem pa se že dolgo poigrava oglaševalka industrija. S pomočjo izsledkov psiholoških raziskav, so na bolj učinkovit način, skušali prepričati potrošnika za nakup izdelka ali storitve. To jim v grobem uspe na dva načina, in sicer, oglas v naš zbudi občutek pomanjkanja »Ali še vedno vozite star avto?«, medtem ko nam druge vrste oglasi obljubljajo dosego želenih lastnosti »Loreal, ker se cenim«. Ker pa je poželenje razumljeno po vsem svetu, v njem znamke lahko najdejo globalno priložnost. Trgovske znamke, ki resnično razumejo fenomen poželenja, lahko iz potrošnika ustvarijo zvestega kupca.

Poželenje se tako ne dotika zgolj področja spolnosti, čeprav ga v vsem njegovem zanosu verjetno začutimo ravno v ljubezenskih »dramah«. Za razmisliti je koliko se naše potrebe, želje in poželenje med seboj prekrivajo, je poželenje tisto, ki nas žene naprej ali je to naš gon po preživetju? Karkoli od tega je, je naše poželenje zagotovo zbudilo zanimanje oglaševalcev, saj so prepoznali, da se poželenje v nas tako zlahka zbudi kot tudi odide.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

SIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Nov24

Izraz ‘sizoidni’ izhaja iz grške besede za ‘škarje’ in pomeni razrezan ali razcepljen. Za sizoidnega je intimnost in osebni stik grožnja za njegov občutek jaza. Pristen odnos za take posameznike predstavlja nevarnost. (Erskine 1999)
Pri tej osebnostni motnji je le malo verjetno, da bodo poiskali terapijo, saj težko rešujejo probleme znotraj odnosa, še posebej intimnega in čustvenega odnosa. Boji se, da bo postal pretirano navezan in odvisen in s tem tvegal, da bo zlorabljen. Po svojih izkušnjah si v taki situaciji ne bi znal pomagati. Zato se v naprej odreče odnosu in živi izolirano. (Praper 1996: 185-186)
Sizoidni se boji, da bo drugi s prodiranjem skozi njegove porozne ali rigidne meje, popolnoma kontaminiral in preplavil njegov notranji psihični prostor. Kadar mu drugi prepušča urejanje bližine in distance, ostaja sizoidni v odnosu dolgo stabilen, lojalen in iskren. (Praper 1996: 186)
Sizoidni živi v strahu men dvema zastrašujočima pozicijama. Če se preveč distancira, se lahko dezintegrira v občutjih izničenja, ter na drugi strani, kadar gre preveč v bližino, se izpostavi možnosti, da ga drugi ‘požre’ oziroma, da se sam izgubi in dezintegrira v drugem-izgubi meje (Praper 1996). Posameznik je usmerjen v skrivanje zaradi strahu, ki ga privede do globokega občutka osamljenosti, ki ga ponovno prisili v stik s svetom. Taka oseba je stalno ujeta v boju med skrivanjem ali povezovanjem z drugimi. Posameznik je ujet med bojem med umikom in stikom z drugimi (Guntrip v Erskine 1999). Tako se odloči za sizoidni komprimis-imeti kontakt z ljudmi, pa vseeno ne biti z njimi. (Praper 1996)
Sizoidni je introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko zaznajo sebe kot osamljene, kar v njih zbudi željo po stiku in ljubezni. V nasprotju s tem, je njihov strah, da bi uničili druge ali bili uničeni s strani drugih. Pogosto ti posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socilanega stika, vendar so v resnici čustveno odmaknjeni. Na splošno občutijo občutek praznine in pomanjkanja integracije. (Klein v Little)

Prikrita sizoidna motnja
Klein opisuje številne posameznike s sizoidno osebnostno motno, ki stopajo v socilane stike, kar je v nasprotju z zgornim opisom značilnim za sizoidno osebo. Klein te posameznike imenuje ‘prikriti sizoidi’, ki opazovalcu izgledajo kot socialno dostopni, zainteresirani in vpleteni v stik. Po drugi strani pa se čustveno umaknejo v svoj notranji svet. Opis posameznika s sizoidno osebnostno motnjo kot na videz čustveno angažiranega, je že dolgo poznan, začensi s Fairbairnom (1940). V njegovem opisu “shizoidnega ekshibicionizma” pravi, da je tak posameznik sposoben izraziti kar veliko občutkov, kar ga na videz dela voljnega socialnega stika.V resničnosti pa ne pridobi in ne izgubi ničesar, kajti igra le vlogo v kateri njegova osebnost ni vpletena. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Razlogi za nastanek motnje
Guntrip vidi izvor motnje v prikrajšanosti dojenčka v njegovem prvem letu v odnosu do objekta, ki ni bil uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe. Nezadovoljene so bile predvsem otrokove potrebe po kontaktnem ugodju. Opažajo tri vrste deprivacije, in sicer mučenje z odklanjanjem, agresivna in sovražna trčenja in zavračanje ter brezbrižnost in zanemarjanje. Sizoidni so imeli tako težave že pri vstopanju v simbiozo. Niso se mogli prilagoditi na variabilnost objekta, ki običajno dojenčka nepredvidljivo enkrat preplavi z opičjo ljubeznijo, drugič grobo zavrača in spet tretjič ostaja brezbrižen-v skladu s svojim razpoloženjem in potrebami. Otrok vstopanje objekta v odnos začne doživljati kot vsiljivo, intruzivno vdiranje. Meja med zunanjim in notranjim se ne izbistri, ampak okvari. Sizoidni si tako želi obdržati kontakt, boji pa se vdiranja v svoj prostor. (Praper 1996: 187)

Karakteristike (po CSM)
F60.1 Shizoidna osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugačnih stikov, nagnjenost do fantazije, samotarskih dejavnosti in introspekcija. Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je omejena.
Potrebno je imeti vsaj tri od sledečih karakteristik za diagnozo Sizoidna osebnostna morna, in sicer: 

  1. Čustvena hladnost, nenavezanost in majhna naklonjenost.
  2. Majhna zmožnost izražanja negativnih ali pozitivnih čustev do drugih.
  3. Preferiranje samostojnih aktivnosti.
  4. Zelo malo, če sploh kaj, intimnih prijateljev ali odnosov in pomanjkanje želje po tem.
  5. Neopredeljenost do kritike ali pohvale.
  6. Uživa v redkih, če sploh kateri, aktivnostih.
  7. Neopredeljenost do socialnih norm.
  8. Preveč okupiran s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po seksualnih izkušnjah z drugo osebo.(http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Obrambni mehanizmi
Najpogostejša obramba je razcep. Razcep je opaziti v nivoju objektnih odnosov. Tipičen je nivo parcialnih objektnih odnosov. Edina alernativa temu tipu je popolna samozadostnost in izolacija kot obramba. Hrepenenje po intimnih odnosih se premakne na fantazijski nivo. Sanjarjenja pa so skrbno skrita pred drugimi. (Praper 1996: 188-189). Emocije zaklenejo vase. V mislih in fantazijah so lahko zelo aktivni, njihovo življenje pa je prazno. Včasih najdejo pot preko umetniškega izražanja ali znanosti, ki je še bolj brezosebna (Praper 1996: 223). Umik od nevarnosti k varnosti je naravni človeški odgovor. Sizoidni posameznik se zato v prvi vrsti ukvarja z izogibanjem nevarnosti in zagotavljanju varnosti (Ralph Klein).
Terapevt ob sizoidnem pacientu pogosto čuti, da je odveč, toda ta prihaja na terapijo, ker je to zanj pogosto edini intenzivni odnos, ki je kot profesionalni odnos, hkrati dovolj varen. Sizoidni se tako dobro počuti, če plača seanso, čeprav mu terapevtski odnos veliko več pomeni, kot je pripravljen pokazati. Tudi pomembnost drugih odnosov nerealno povečuje, ker se toliko tega dogaja v njegovi fantaziji. (Praper 1996: 223-225)
Občutek prikrajšanosti navadno prekrije z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambami distanciranja. Slednje obrambe lahko spominjajo na narcistično motnjo, prav tako lahko sizoidni kažejo nekaj grandioznih potez v pretirani intelektualizaciji. Tako običajno ne doživljajo bolečine osamljenosti, ampak prej strah pred bližino. (Praper 1996: 185-186)

Intimni odnos
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo so najbolj veseli, ko so v odnosu, kjer partner na njih polaga malo čustvenih in/ali intimnih zahtev. Niso ljudje kot taki, katerih se sizoidni posameznik želi izogniti, ampak negativnim ali pozitivnim čustvom, čustveni intimnosti in samo razkrivanju. Sizoidna oseba je tako zmožna vzpostsviti odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler tovrstni odnosi od ne zahtevajo emocionalne bližine. Donald Winnicott povzame, da imajo ti posamezniki raje odnos, ki ga lahko oblikujejo pod svojimi pogoji, kot po pogoji drugega partnerja. V slednjem primeru raje izberejo izolacijo. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo delujejo ravnodušno, hladno in brezbrižno, kar jim povzroča težave v socialnih stikih. Kot rečeno imajo probleme z vzpostavlanjem osebnih odnosov in izražanjem čustev ter lahko ostanejo pasivni kljub nepirjetnim situacijam. Ko se pogovarjajo z drugimi lahko govorijo ravnodušno in jedernato. Zaradi pomankanja komunikacije z drugimi, ti posamezniki nimajo jasnega odseva kako jih drugi zaznavajo in vidijo. Odsev pa je pomemben za višje zavedanje sebe in svoje dejavnosti ter vloge v družbenem okolju. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Guntrip opisuje skrivne spolne afere s katerimi želi poročena oseba s sizoidno osebnostno motnjo zmanjšati intimnost v zakonu. Sex je preveč intimen za trajno razmerje, zato raje spijo z neznancem. Nasprotno, pa lahko sizoidni posameznik omeji odnos zgolj na spolne stike in ne deli drugih intimnih podrobnosti o svojem življenju s partnerjem. Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld na New Yorški Univerzi je objavil članek o ‘sizoidni lakoti’, ki se lahko manifestira kot seksualna promiskuiteta. V članku opisuje sizoidno žensko, ki je načrtno obiskovala številne bare, kjer je spoznavala moške za njeno seksualno zadovolitev. Dejanje je oblažilo njen občutek praznine in lakote. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Primer iz prakse
Little je v svoji praksi pri Sebastjanu opazil, da terapevtsko uro začne s temo, o kateri lahko govorita s terapevtom ali jo ‘prežvekujeta’ vendar ne razkriva njegove ranljivosti. Pri tem preverja ali terapevtu lahko zaupa na tej terpaevtski uri. Ura se zdi kot pogovor o njegovih posameznih izkušnjah, brez kontinuitete. Pogosto se zdi kot da je pozabil na prejšnje terapevtske ure in izbrisal svoje izkušnje stika s terapevtom.
Med zasedanji se Sebastjan pogosto umakne vase in izgleda kot da ga (terapevta) opazuje. Izgleda kot da v notranjosti svoje glave opazuje vsak njegov gib. On je opisal, da se v teh trenutkih umakne v grad, v ječo, kjer se počuti varno, vendar pusti stražarja na dolžnosti. Premični most je spuščen, vendar ga lahko dvigne v vsakem trenutku. Če terapevt vidi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je ganjen, da je bil opažen vendar ne more vzpostaviti povezave. Občutek ima, da bi bilo nevarno in zastrašujoče.
Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in medosebnih odnosih je otopel. Na začetku, ko sta s terapevtom raziskovala njegove občutke o terapevtovih odhodih, mu niso pomenili nič. Zdaj izgleda, kot da ima več čustev o njunih koncih in pred kratkim, ko sva sta govorila o terapevtovem odhodu, je dal na znanje, da ga bo pogrešal. To nakazuje da prehaja iz skritega v kontaktni odnos s terapevtom. (Little)

LITERATURA

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=45

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=44

    http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder

     

    ČUJEČNOST

    Nov23

    Ljudje smo nagnjeni k temu, da se velikokrat prepustimo avtomatičnim odzivom. Ti od nas zahtevajo najmanj napora, vendar se lahko zgodi, da se zaradi njih ne odzovemo v skladu z našimi željami in ne razumemo zakaj. Občutek, da življenje teče mimo nas, pa postaja vse močnejši. K boljšemu prepoznavanju in sprejemanju naših odzivov nam lahko pomaga čuječnost.  

    Avtomatski pilot
    Ko se zjutraj peljemo v službo nam prestavljanje ročne zavore, ne da bi o tem razmišljali, pomaga, da se osredotočimo na cesto. Takšni avtomatizmi nam v življenju koristijo. Omogočijo nam namreč, da se lahko osredotočimo na druge stvari v okolici. Včasih pa se v neki situaciji odzovemo samodejno, kar pa ni nujno tudi ustrezno. Zaradi slabih izkušenj z nezvestobo v preteklih odnosih, se lahko na primer odzovemo s pretiranim ljubosumjem ali zasliševanjem, če naš partner zamudi pol ure na dogovorjen zmenek. Pri tem pa se mogoče niti ne zavedamo, kaj botruje k našim občutkom in posledično vedenju.  

    Zavedanje sedanjega trenutka in sprejemanje doživljanja
    Čuječnost je praksa, ki izvira iz budistične psihologije. Pomaga nam pri tem, da v vsakdanjih situacijah delujemo z večjim zavedanjem sebe in okolice. S čuječnostjo imamo večji posluh za to kaj se dogaja v nas (misli, občutki, čustva itd.) ter kaj se dogaja zunaj nas, torej v naši okolici (zvoki, vonj, barve itd.).
    Sprejemanje, nepristranskost in samoregulacija so elementi čuječnosti. Sprejemamo čustva in misli, ki jih doživljamo. Krepimo zavedanje, da gre za naše osebno doživljanje, ki navadno mine. Na doživljanje pogledamo nepristransko in objektivno, vendar se pri tem ne izogibamo občutkom. So del nas  in jih sprejemamo. S tem se poveča tudi možnost za večji nadzor nad našimi odzivi (samoregulacija) in prisotnost v sedanjem trenutku.
    Všeč nam je oseba iz sosednjega bloka. Želimo jo povabiti na zmenek, vendar smo bili do sedaj v takem primeru velikokrat zavrnjeni. Prepričujemo se, da bo vse v redu, in da ne bomo zavrnjeni, medtem pa v nas narašča slab občutek. Pri čuječnosti gre za to, da ne odženemo slabega občutka, ampak mu prisluhnemo in ga sprejmemo. Razumevanje nam omogoča, da se odzovem primerno situaciji in ne več toliko glede na naše pretekle vedenjske vzorce. 

    Kako se kažejo učinki čuječnosti
    Čuječnost lahko vpliva na to, da lažje sprejemamo in obvladujemo negativna čustva in stres. Sprejemanje situacije take kot je in soočanje z njo, vpliva na znižanje same moči situacije. Zgodilo se mi je, da sem se znašla v situaciji, kjer sem bila preobremenjena. Iz vseh strani sem dobivala zahteve kaj vse še moram narediti. Tako sem pod stresom skušala narediti vse pravočasno, ne da bi sploh sledila stvari, ki jo počnem. Ko sem se naučila prepoznati preveč stresno situacijo in sprejeti, da sem preobremenjena, in da ne morem narediti vsega pravočasno, sem postala mirnejša. Lažje sem sledila stvari, ki sem jo počela tisti trenutek in bila sem bolj učinkovita.
    Čuječnost lahko vpliva tudi na zgodnejše prepoznavanje problemov, boljši kontakt s sabo in okolico ter sprostitev. Sebe začnemo doživljati bolj živo, polno, prav tako se nam okolica zazdi bolj razgibana. V njej vidimo barve, slišimo zvoke, občudujemo naravo in stvari, ki jih prej nismo opazili. 

    Za prakticiranje čuječnosti potrebujemo vztrajnost
    Med ljudmi je naravna nagnjenost k čuječnosti različna. Prakso čuječnosti se lahko učimo preko posebne meditacije, obstajajo pa tudi drugi načini, na primer psihoterapija. Program čuječnosti ponavadi traja od osem do deset tednov. Udeleženci pridobijo teoretično znanje s področja stresa in čustev ter meditativne vaje, ki jih izvajajo doma. Pri nas program čuječnosti izvajajo na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje (IPSA).
    Čuječnost je sposobnost, katero je potrebno negovati. Podobno kot pri učenju tujega jezika, ki ga je potrebno vaditi in uporabljati, če ga želimo dovolj dobro obvladati. Čuječi postajamo postopoma, zato je za učenje potrebna vztrajnost.

    Postajamo bližje sebi
    V življenju doživimo in občutimo veliko stvari. Najverjetneje se velike večine občutkov sploh ne zavedamo. Občutki gredo mimo nas, medtem pa se kljub temu nanje odzivamo. Včasih ne razumemo zakaj smo odreagirali na situacijo na določen način. Čuječnost nam pomaga priti do večjega zavedanja naših odzivov in sebe. S prakso čuječnosti postajamo bolj zavedni, lažje razumemo svoje počutje in vedenje ter s tem postajamo bolj svobodni v svojih odzivih.

    ZANEMARJANJE

    Nov23

    O zanemarjanju ne govorimo samo, ko privede do njegove skrajnosti. Zanemarjanje se lahko dogaja že v navideznih malenkostih kot je zanemarjanje svojega zdravja, saj ne gremo k zdravniku, ko bi to bilo potrebno. V pričujočem članku bomo zanemarjanje vzeli pod drobnogled.

    Kaj sploh je zanemarjanje?
    O zanemarjanju govorimo, ko bi posameznik, najpogosteje je to starš, moral zadovoljiti otrokove osnovne potrebe, vendar je pri tem neuspešen. Seveda, pa se zanemarjanje ne dogaja samo v odnosu starš-otrok, ampak v različnih odnosih, kjer je ena oseba nemočna, druga pa naj bi zanjo poskrbela. V Sloveniji je zanemarjanje zakonsko opredeljeno na sledeči način: »Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, se kaznuje z zaporom do dveh let.«
    Ločimo dve vrsti zanemarjanja, in sicer pasivno. O njej govorimo, ko oseba zaradi bolezni, lastne nevednosti, stresa, ignoriranja, nezrelosti, pomanjkanja sposobnosti ne zmore poskrbeti za drugo osebo. Tako na primer hčer ali sin skrbi za svojega depresivnega očeta in s tem prevzame vlogo starša. S tem pa se zanemari njegove še kako pomembne potrebe.
    Druga vrsta zanemarjanja je aktivno zanemarjanje, ki bi ga lahko opredelili tudi kot namerno, saj v tem primeru oseba zavedno zanemari potrebe drugega človeka.

    Kako ne zadovoljitev osnovnih potreb vpliva na nas?
    Zanemarjanje ima dolgotrajen in uničujoč učinek tako na psihično kot na telesno stanje posameznika.
    Zanemarjanje je lahko fizično, sem spada nezadostna oskrba s hrano, nezadostna skrb za otroka in dom. Fizično zanemarjanje vodi do razvoja kroničnih bolezni, slabega mišičnega tonusa, ran in kožnih izpuščajev, bolšjih ugrizov in oteklega trebuha. Podhranjenost povzroči nenormalne vzorce v razvoju kot so zastoj v rasti, nepravilna rast kosti in mišic. Otroci nosijo tudi neustrezna oblačila, na primer pozimi nimajo plašča.
    O zdravstvenem zanemarjanju govorimo, ko gre za nezadostno oskrbo z zdravniško obravnavo. Sem spadajo slabe higienske razmere kot so umazani ali piškavi zobje.
    Pri psihičnem počutju se posledice zanemarjanja kažejo na slabi samopodobi, motnji pozornosti, zgodnji spolni aktivnosti in zlorabi drog. Probleme imamo z navezovanjem stikov. Drugače rečeno, če mu starši niso znali dati bližine, v odraslosti tak posameznik ne bo sposoben bližnjih odnosov, tudi če si jih bo morda iskreno želel. Težave se pojavijo tudi pri spopadanju s stresnimi situacijami. Zgodnje zanemarjanje povzroči poplavo hormonov, ki dobesedno deprivirajo otrokovo odziv na stres. Posamezniki imajo več možnosti, da razvijejo depresijo in samomorilna nagnjena.
    Prav tako lahko starši zanemarjajo otrokovo izobraževanje. Zanemarjanje pa pomembno vpliva tudi na naše možgane. Ko so raziskovalci merili električno aktivnost, ki jo ustvarjajo možgani pri otrocih, ki so kot dojenčki bili v sirotišnici so ugotovili, da je ta znatno manjša. Tudi, če so bili otroci kasneje posvojeni  je problem ostal, saj so zgodnja leta odločilna pri oblikovanju nevroloških poti. Zanemarjanje tako vodi v težave z razumevanjem navodil, procesiranjem informacij ter negativno vpliva na opravljanje akademskih nalog.

    Kako do tega pride?
    Obstajajo kultura in verska prepričanja, ki delno zanemarjajo neko potrebo, tako nekateri starši zaradi verskega prepričanja otroka ne oskrbijo s primerno medicinsko oskrbo.
    Prav tako pomanjkanje izobrazbe in informiranosti lahko vodi do zanemarjanja in ogrožanja drugega posameznika. Na primer ne vemo, da spolnost brez primerne zaščite vpliva na prenos spolne bolezni.
    Nekateri odrasli težko organizirajo svoje življenje, zato njihov otrok odrašča v kaosu. Ne razumejo otrokovih čustvenih potreb, verjetno zato, ker sami niso imeli ustreznega starševstva.
    Danes zaradi ozaveščanja javnosti vemo veliko več o fizičnem nasilju, njenih posledicah in posledicah takega zanemarjanja. Malo manj pa je povedanega o pomenu čustvenega zanemarjanja, ki se dogaja zelo pogosto, v večini primerov zaradi pomanjkanja znanja staršev, kako čustveno zadovoljiti potrebe otrok.
    Prav tako do zanemarjanja prihaja zaradi dolgotrajne bolezni staršev, ko odrasel enostavno ni zmožen poskrbeti za svojega otroka, četudi si to iskreno želi. Na tem mestu je pomembno še enkrat poudariti, da do zanemarjanja ne prihaja samo v odnosu starš-otrok, ampak tudi v drugih odnosih. Še več zanemarjamo lahko tudi samega sebe.

    Ko ne poskrbimo zase
    Kot rečeno lahko zanemarjamo tudi svoje potrebe. To se pogosto zgodi, če nismo bili naučeni ali pa smo imeli prepoved na zadovoljitev svojih lastnih potreb. O samo zanemarjanju govorimo, ko odrasli ne skrbijo za svoje osnovne potrebe do te mere, da povzroča telesno, duševno ali čustveno škodo. Do tega pogosto privede tudi zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z zlorabo prepovedanih substanc ali zaradi demence in depresije.  Za razliko od otroka, pa si je odrasli v večini primerov sposoben poiskati pomoč in prebroditi svoje težave, ki so ga pripeljale do te skrajnosti.

    *Članek je bil objavlen v reviji Vzajemna

    SREČA

    Nov22

    Sreča je po mojem mnenju najpogosteje uporabljena beseda pri izražanju želj, poleg denarja in zdravja. »Bodi srečna« in res, vsi si želimo in težimo k temu, da bi izkusili trenutke sreče, ki se jih radi spominjamo z nasmehom na obrazu. Večno vprašanje pa je ali se srečo sploh da zadržati?

    Sreča
    Ko smo srečni se počutimo dobro, morda celo rečemo »dobro nam je v življenju«, občutimo spekter prijetnih občutkov od zadovoljstva, pa vse do radosti. Kar osrečuje mene, ni nujno da bo osrečilo vas. Filozofsko gledano je sreča stanje kjer si ničesar več ne želimo in smo zadovoljni točno s tem kar smo in imamo. Ko dosežemo pomemben cilj, ob njem pogosto čutimo srečo in to nas motivira, da se trudimo doseči se druge cilje v našem življenju. Težnja k sreči nas na nek način motivira. Sreča pa nima samo motivacijskega učinka, ampak na vpliva zelo ugodno na naše telesno počutje.
    Neredko se zgodi, da se ustrašimo, ko občutimo stanje sreče in miru. V mislih si začnemo predstavljati, da se bo kmalu zagotovo zgodilo kaj neprijetnega, da bomo zboleli ali pa nas bo pomembna oseba zapustila. S tem si kazimo našo srečo in v obdobju, ko bi lahko v njej uživali, se v resnici obremenjujemo. Prav tako se lahko ustrašimo, da nas bo okolica zavračala, če se bomo »pobahali« s svojo srečo ali pa se bomo polenili, saj ne nazadnje imamo vse kar smo si želeli. Zakaj si to počnemo? Za tem se skriva naša prepoved čutiti srečo.

    Odtenki sreče
    Če se navežem na strah, da nas sreča poleni. V grobem poznamo dve vrsti sreče, ena je minljiva drugo lahko čutimo dlje časa. Pri minljivi sreči gre predvsem za stimulacijo iz zunanjega okolja. Hodimo po mestu in na tleh najdemo 100 evrov. Z nasmehom na obrazu jih poberemo, čutimo srečo. Učinek nas spremlja še kak dan ali dva, na to mine. Namen te sreče je motivacija.
    Kolikokrat smo že slišali, sreča prihaja iz nas samih? Tu je govora o notranji sreči, ki izhaja iz stanja notranjega zadovoljstva. Ta sreča nam ne bo kar »padla z neba«, ampak je za njo potrebno veliko narediti. Zanimivo je, da je že Aristotel povezoval srečo bolj z dejavnostjo kot pa s čustvi ali stanjem.

    Kako se osrečiti?
    Za to, da občutimo dlje časa trajajoč občutek sreče lahko naredimo marsikaj. V glavnem se občutek sreče veča, če smo v stiku z naravo, ker je v hitrem mestnem tempu težje. Ne nazadnje je človek del narave in vračanje vanjo ga osreči. Telesna aktivnost pripomore k občutku sreče.
    Osrečujejo nas tudi odnosi in druženje. Prijatelji s katerimi radi pokramljamo, partner katerega poljubimo, pa četudi nas kdaj razjezi. Tretja pomembna stvar je, da delamo nekaj zaradi česar se počutimo, da smo koristni in da naše delo nekaj pomeni tako nam kot svetu. Ko nam naše delo sporoča, da smo sposobni, da lahko uživamo v njem, nas le-to osrečuje.
    Predvsem v najstniških letih, nekateri pa celo življenje, niso pomirjeni sami s sabo, morda svojo podobo, lastnostmi, karakterjem. Sprejemanje samega sebe, postati prizanesljiv do svojih slabosti in radosten do svojih prednosti je pomemben ključ pri občutku sreče. In ne samo, da sprejmemo sebe, ampak da se v vrvežu življenja ohranimo notranje stanje miru in pozitivnih misli. Kar lahko dosežemo s telesno aktivnostjo, tehnikami sproščanja, meditacijo. Še poslednji ključ do sreče je naše zdravje, dobro telesno počutje je dom srečnih občutkov.  Kot vidite je za srečo potrebno veliko narediti, naj vas potolažim s tem, da če naredite nekaj že na enem področju boste v življenju občutili večjo radost in zadovoljstvo.

    Je sreča denar?
    Študije so ugotovile, da z denarjem ne moremo kupiti sreče, razen če tega porabimo na poseben način. Izkazalo se je namreč, da smo srečnejši, če denar porabimo za druge. Ugotovitev lahko potrdimo tudi iz lastnih izkušenj. Ko kupimo nekomu darilo, za katerega smo prepričani, da si ga nadvse želi, smo bolj vznemirjeni in srečni kot on. Veseli smo, da smo nekoga osrečili.
    Sedaj pa k vprašanju ali nas denar osreči? Denar je potreben za zadovoljitev naših osnovnih potreb. Družbe, kjer te potrebe niso zadovoljene, niti ne razmišljajo o sreči, saj se borijo za svoje osnovno preživetje. Ko enkrat presežemo to točko in imamo hrano, obleko in streho nad glavo, se z večjimi količinami denarja sreča ne veča. Res je, da so v povprečju bogatejši narodi srečnejši od revnih držav, vendar se ta učinek zmanjša med bogatimi državami. Enako povišan procent BDP-ja v revni in bogati državi, prinese enak procent sreče v obeh državah. Ne glede na to da je prva še vedno revnejša od druge. Torej, potrebno je imeti nekaj denarja, za zadovoljitev osnovnih potreb, čim je ta meja presežena, je sreča z nakupom izven dosega naših rok.

    Pozitivna stran sreče je njena nalezljivost. Ne samo, da smo srečni ko osrečimo druge, ampak občutimo tudi občutek sreče, ko so srečni drugi. Torej naša prijateljica je dobila v službi napredovanje, ki si ga je nad vse želela. Ko vam to sporoči občutite občutek sreče. Prav tako, če izveste, da je srečna neka oseba, ki jo sploh ne poznate, torej od prijateljice znanka je dobila otroka. Ob novici občutite srečo zanjo »A res, joj kako lepo« se smehljate. Kako poskrbeti za svojo srečo? S tem podatkom je preprosto. Družite se z ljudmi, ki so veseli in srečni in se boste ne samo nalezli njihove sreče, ampak tudi zadostili vašo potrebo po druženju z ljudmi. In to je vaš prvi korak k trajnejši sreči.

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

    DOMIŠLJIJA

    Nov21

    Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo.
    SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov.
    Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju.
    Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj.

    Otroci
    Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu.
    Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel?
    Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah.
    Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju.

    Domišljija in realnost
    Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo.
    Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli.

    Zakaj nam še služi domišljija?
    Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke.
    Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema.

    Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo?

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna