SIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Izraz ‘sizoidni’ izhaja iz grške besede za ‘škarje’ in pomeni razrezan ali razcepljen. Za sizoidnega je intimnost in osebni stik grožnja za njegov občutek jaza. Pristen odnos za take posameznike predstavlja nevarnost. (Erskine 1999)
Pri tej osebnostni motnji je le malo verjetno, da bodo poiskali terapijo, saj težko rešujejo probleme znotraj odnosa, še posebej intimnega in čustvenega odnosa. Boji se, da bo postal pretirano navezan in odvisen in s tem tvegal, da bo zlorabljen. Po svojih izkušnjah si v taki situaciji ne bi znal pomagati. Zato se v naprej odreče odnosu in živi izolirano. (Praper 1996: 185-186)
Sizoidni se boji, da bo drugi s prodiranjem skozi njegove porozne ali rigidne meje, popolnoma kontaminiral in preplavil njegov notranji psihični prostor. Kadar mu drugi prepušča urejanje bližine in distance, ostaja sizoidni v odnosu dolgo stabilen, lojalen in iskren. (Praper 1996: 186)
Sizoidni živi v strahu men dvema zastrašujočima pozicijama. Če se preveč distancira, se lahko dezintegrira v občutjih izničenja, ter na drugi strani, kadar gre preveč v bližino, se izpostavi možnosti, da ga drugi ‘požre’ oziroma, da se sam izgubi in dezintegrira v drugem-izgubi meje (Praper 1996). Posameznik je usmerjen v skrivanje zaradi strahu, ki ga privede do globokega občutka osamljenosti, ki ga ponovno prisili v stik s svetom. Taka oseba je stalno ujeta v boju med skrivanjem ali povezovanjem z drugimi. Posameznik je ujet med bojem med umikom in stikom z drugimi (Guntrip v Erskine 1999). Tako se odloči za sizoidni komprimis-imeti kontakt z ljudmi, pa vseeno ne biti z njimi. (Praper 1996)
Sizoidni je introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko zaznajo sebe kot osamljene, kar v njih zbudi željo po stiku in ljubezni. V nasprotju s tem, je njihov strah, da bi uničili druge ali bili uničeni s strani drugih. Pogosto ti posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socilanega stika, vendar so v resnici čustveno odmaknjeni. Na splošno občutijo občutek praznine in pomanjkanja integracije. (Klein v Little)

Prikrita sizoidna motnja
Klein opisuje številne posameznike s sizoidno osebnostno motno, ki stopajo v socilane stike, kar je v nasprotju z zgornim opisom značilnim za sizoidno osebo. Klein te posameznike imenuje ‘prikriti sizoidi’, ki opazovalcu izgledajo kot socialno dostopni, zainteresirani in vpleteni v stik. Po drugi strani pa se čustveno umaknejo v svoj notranji svet. Opis posameznika s sizoidno osebnostno motnjo kot na videz čustveno angažiranega, je že dolgo poznan, začensi s Fairbairnom (1940). V njegovem opisu “shizoidnega ekshibicionizma” pravi, da je tak posameznik sposoben izraziti kar veliko občutkov, kar ga na videz dela voljnega socialnega stika.V resničnosti pa ne pridobi in ne izgubi ničesar, kajti igra le vlogo v kateri njegova osebnost ni vpletena. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Razlogi za nastanek motnje
Guntrip vidi izvor motnje v prikrajšanosti dojenčka v njegovem prvem letu v odnosu do objekta, ki ni bil uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe. Nezadovoljene so bile predvsem otrokove potrebe po kontaktnem ugodju. Opažajo tri vrste deprivacije, in sicer mučenje z odklanjanjem, agresivna in sovražna trčenja in zavračanje ter brezbrižnost in zanemarjanje. Sizoidni so imeli tako težave že pri vstopanju v simbiozo. Niso se mogli prilagoditi na variabilnost objekta, ki običajno dojenčka nepredvidljivo enkrat preplavi z opičjo ljubeznijo, drugič grobo zavrača in spet tretjič ostaja brezbrižen-v skladu s svojim razpoloženjem in potrebami. Otrok vstopanje objekta v odnos začne doživljati kot vsiljivo, intruzivno vdiranje. Meja med zunanjim in notranjim se ne izbistri, ampak okvari. Sizoidni si tako želi obdržati kontakt, boji pa se vdiranja v svoj prostor. (Praper 1996: 187)

Karakteristike (po CSM)
F60.1 Shizoidna osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugačnih stikov, nagnjenost do fantazije, samotarskih dejavnosti in introspekcija. Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je omejena.
Potrebno je imeti vsaj tri od sledečih karakteristik za diagnozo Sizoidna osebnostna morna, in sicer: 

  1. Čustvena hladnost, nenavezanost in majhna naklonjenost.
  2. Majhna zmožnost izražanja negativnih ali pozitivnih čustev do drugih.
  3. Preferiranje samostojnih aktivnosti.
  4. Zelo malo, če sploh kaj, intimnih prijateljev ali odnosov in pomanjkanje želje po tem.
  5. Neopredeljenost do kritike ali pohvale.
  6. Uživa v redkih, če sploh kateri, aktivnostih.
  7. Neopredeljenost do socialnih norm.
  8. Preveč okupiran s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po seksualnih izkušnjah z drugo osebo.(http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Obrambni mehanizmi
Najpogostejša obramba je razcep. Razcep je opaziti v nivoju objektnih odnosov. Tipičen je nivo parcialnih objektnih odnosov. Edina alernativa temu tipu je popolna samozadostnost in izolacija kot obramba. Hrepenenje po intimnih odnosih se premakne na fantazijski nivo. Sanjarjenja pa so skrbno skrita pred drugimi. (Praper 1996: 188-189). Emocije zaklenejo vase. V mislih in fantazijah so lahko zelo aktivni, njihovo življenje pa je prazno. Včasih najdejo pot preko umetniškega izražanja ali znanosti, ki je še bolj brezosebna (Praper 1996: 223). Umik od nevarnosti k varnosti je naravni človeški odgovor. Sizoidni posameznik se zato v prvi vrsti ukvarja z izogibanjem nevarnosti in zagotavljanju varnosti (Ralph Klein).
Terapevt ob sizoidnem pacientu pogosto čuti, da je odveč, toda ta prihaja na terapijo, ker je to zanj pogosto edini intenzivni odnos, ki je kot profesionalni odnos, hkrati dovolj varen. Sizoidni se tako dobro počuti, če plača seanso, čeprav mu terapevtski odnos veliko več pomeni, kot je pripravljen pokazati. Tudi pomembnost drugih odnosov nerealno povečuje, ker se toliko tega dogaja v njegovi fantaziji. (Praper 1996: 223-225)
Občutek prikrajšanosti navadno prekrije z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambami distanciranja. Slednje obrambe lahko spominjajo na narcistično motnjo, prav tako lahko sizoidni kažejo nekaj grandioznih potez v pretirani intelektualizaciji. Tako običajno ne doživljajo bolečine osamljenosti, ampak prej strah pred bližino. (Praper 1996: 185-186)

Intimni odnos
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo so najbolj veseli, ko so v odnosu, kjer partner na njih polaga malo čustvenih in/ali intimnih zahtev. Niso ljudje kot taki, katerih se sizoidni posameznik želi izogniti, ampak negativnim ali pozitivnim čustvom, čustveni intimnosti in samo razkrivanju. Sizoidna oseba je tako zmožna vzpostsviti odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler tovrstni odnosi od ne zahtevajo emocionalne bližine. Donald Winnicott povzame, da imajo ti posamezniki raje odnos, ki ga lahko oblikujejo pod svojimi pogoji, kot po pogoji drugega partnerja. V slednjem primeru raje izberejo izolacijo. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo delujejo ravnodušno, hladno in brezbrižno, kar jim povzroča težave v socialnih stikih. Kot rečeno imajo probleme z vzpostavlanjem osebnih odnosov in izražanjem čustev ter lahko ostanejo pasivni kljub nepirjetnim situacijam. Ko se pogovarjajo z drugimi lahko govorijo ravnodušno in jedernato. Zaradi pomankanja komunikacije z drugimi, ti posamezniki nimajo jasnega odseva kako jih drugi zaznavajo in vidijo. Odsev pa je pomemben za višje zavedanje sebe in svoje dejavnosti ter vloge v družbenem okolju. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Guntrip opisuje skrivne spolne afere s katerimi želi poročena oseba s sizoidno osebnostno motnjo zmanjšati intimnost v zakonu. Sex je preveč intimen za trajno razmerje, zato raje spijo z neznancem. Nasprotno, pa lahko sizoidni posameznik omeji odnos zgolj na spolne stike in ne deli drugih intimnih podrobnosti o svojem življenju s partnerjem. Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld na New Yorški Univerzi je objavil članek o ‘sizoidni lakoti’, ki se lahko manifestira kot seksualna promiskuiteta. V članku opisuje sizoidno žensko, ki je načrtno obiskovala številne bare, kjer je spoznavala moške za njeno seksualno zadovolitev. Dejanje je oblažilo njen občutek praznine in lakote. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Primer iz prakse
Little je v svoji praksi pri Sebastjanu opazil, da terapevtsko uro začne s temo, o kateri lahko govorita s terapevtom ali jo ‘prežvekujeta’ vendar ne razkriva njegove ranljivosti. Pri tem preverja ali terapevtu lahko zaupa na tej terpaevtski uri. Ura se zdi kot pogovor o njegovih posameznih izkušnjah, brez kontinuitete. Pogosto se zdi kot da je pozabil na prejšnje terapevtske ure in izbrisal svoje izkušnje stika s terapevtom.
Med zasedanji se Sebastjan pogosto umakne vase in izgleda kot da ga (terapevta) opazuje. Izgleda kot da v notranjosti svoje glave opazuje vsak njegov gib. On je opisal, da se v teh trenutkih umakne v grad, v ječo, kjer se počuti varno, vendar pusti stražarja na dolžnosti. Premični most je spuščen, vendar ga lahko dvigne v vsakem trenutku. Če terapevt vidi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je ganjen, da je bil opažen vendar ne more vzpostaviti povezave. Občutek ima, da bi bilo nevarno in zastrašujoče.
Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in medosebnih odnosih je otopel. Na začetku, ko sta s terapevtom raziskovala njegove občutke o terapevtovih odhodih, mu niso pomenili nič. Zdaj izgleda, kot da ima več čustev o njunih koncih in pred kratkim, ko sva sta govorila o terapevtovem odhodu, je dal na znanje, da ga bo pogrešal. To nakazuje da prehaja iz skritega v kontaktni odnos s terapevtom. (Little)

LITERATURA

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=45

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=44

    http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder

     

    Comments are closed.