Tag Archive | obsesija

GNUS

Gnus smo izkusili že vsi, prav redko pa se o njem sprašujemo. Če smo žalostni ali jezni, se v mislih sprašujemo in v pogovorih analiziramo zakaj smo žalostni, kaj nam je sprožilo jezo? Pri gnusu se samo odmaknemo iz situacije, ne da bi sami razumeli, kaj je v nas sprožilo močno željo po odmiku. Prav na to vprašanje skušam odgovoriti v pričujočem članku, ki je sestavljen iz treh delov. Gnus je namreč čustvo, kjer je, kljub temu, da se o njem redko vprašamo, možno povedati veliko stvari.

O gnusu
Primarno nam gnus, ki ga prištevamo med osnovna čustva, ščiti pred boleznijo. Ko pri nečem zaznamo nekaj, kar namiguje na bolezen oziroma okužbo, se v nas zbudi gnus. V nas se sproži želja po umiku od te stvari ali človeka.
Gnus povezujemo s čutom okusa, ki je lahko resničen, na primer ko okusimo pokvarjeno mleko ali si okus predstavljamo, na primer okus urina. Prav tako se gnus povezuje z preostalimi čutili vonja, tipa in vida. Glasbeno nadarjeni ljudje lahko z gnusom povezujejo celo glasbo-torej zvok, npr. »ta glasba je ogabna«.
Dovzetnost za gnus je pri ljudeh različna. Nekateri so bolj, spet drugi manj občutljivi, kar se lahko izraža tudi pri izbiri poklica. Nič kolikokrat smo slišali, da je nekdo opustil medicino, ker ni prenesel pogleda na kri. Raziskave so tudi pokazale, da se ljudje, ki so bolj dovzetni za gnus, raje družijo s »sebi enakimi« in se izogibajo ljudem iz različnih slojev, kultur ipd.
Freud je ugotovil, da gnusa ne izražamo, dokler se le tega ne naučili. Raziskovalci so celo ugotovili, da »volčji otroci« (to so otroci, ki so odraščali v divjini) gnusa sploh niso izražali.  

Kaj se nam gnusi?
Čeprav se stvari, ki se nam gnusijo med kulturami razlikujejo, se nam na splošno gnusijo stvari, katere vključujejo telesne tekočine kot so fekalije, urin, bruhanje, sperma, slina, kri in sluz. Prav tako se nam gnusi pokvarjena hrana. Verjetno ste že kdaj odprli hladilnik iz katerega je zasmrdel močen vonj po gnilem mesu, ki vam je obrnil želodec. Odbijajo nas tudi nekatere živali, predvsem bolhe, klopi, uši, ščurki, črvi, muhe, podgane, miši. Kar pomislimo kako »nagravžno« nam je gledati dokumentarni film, v katerem nekdo poje deževnika. Gnusi se nam tudi pomanjkljiva higiena, znaki okužbe in pogled na organe. Ni redko, da človek, ki na televiziji vidi nazornejšo kirurško operacijo, pogleda stran ali si zakrije oči.

Naloga gnusa
Že Darwin je gnusu pripisoval pomembno vlogo pri ohranjanju vrste in evoluciji. Osnovna naloga gnusa je namreč varovanje pred strupenimi stvarmi, ki se jim nagonsko izogibamo. Če nam neka hrana smrdi in se nam zagnusi, bomo dobili impulz, da tega ne želimo pojesti in prav velika verjetnost je, da je bila ta hrana pokvarjena. Zanimivo je, da so se ljudem že v preteklosti gnusile telesne tekočine, čeprav takrat še niso vedeli, kar vemo danes, namreč da so telesne tekočine prenašalci okužb in bolezni.

Telesna govorica gnusa
Izraz gnusa lahko prepoznajo gluhi in izražajo slepi. Tako lahko govorimo o biološki podlagi gnusa, ki je skupna vsem.  Ko občutimo gnus se nam namrščijo obrvi,  ukrivi se zgornji del ustnice, naguba čelo in rahlo uboči jezik. Dobro je vedeti, da nam različna stvar lahko sproži bolj ali manj intenzivni telesni odziv. V občutenju ekstremnega gnusa bo oseba lahko celo odprla usta, pljunila, pihnila zrak med usti in zobmi ali celo izpustila »auh«, »uh« zvok. Prav tako lahko bruhamo ali omedlimo. Zato ljudem, ki ne prenesejo pogleda na kri, pri odvzemu pogosto postane slabo ali celo omedlijo. Za razliko od straha, jeze in žalosti, gnus zniža krvni tlak, zmanjša srčni utrip in prevodnost kože ter povzroči spremembe v dihanju.Znižanje krvnega tlaka je lahko tudi razlog, zakaj ljudje omedlijo pri odvzemu krvi.

Dve obliki gnusa
Kot smo napisali odzgoraj gnus sproži telesno reakcijo, ki pravzaprav temelji na močni družbeni podlagi. Kajti, ločimo dve obliki gnusa, in sicer osnovnega in moralnega. Osnovni gnus je univerzalen t.i. skupen vsem ljudem, medtem ko je moralni družbeno določen. Slednjega doživimo, ko vidimo dejanja kot so pretepanje, posilstvo, fetišizem, slabo higieno in smrt. Skratka dejanja, ki po večini niso v skladu z našim moralnim čutom. Gnus te vrste povezujemo tudi z jezo in žalostjo. V smislu jezni ali/in žalostni smo, ko smo priča tovrstnim nasilnim dogodkom. Zato je za ta gnus značilna dvignjena zgornja ustnica, ki se pojavi tudi, ko izražamo jezo. Moralni gnus nam nek način nam preprečuje, da kršimo družbena pravila.
Podobnost med obema  oblikama gnusa je v izogibanju. Če bomo na ulici videli madež krvi, se mu bomo na daleč izognili. Osnovni gnus se povezuje s strahom, saj nas je strah okužbe, zato se stvari izognemo. Prav tako se ljudem, ki so zagrešili moralna dejanja, ki v nas zbudijo gnus, izogibamo. S tem človeka izločimo iz svojih krogov in družbe.

Gnus do sebe
Zanimivo je, da se ljudje načeloma ne gnusimo sami sebi. Saj veste, ko gremo na stranišče, se nam ne gnusijo naši telesni izločki, prav tako veliko ljudi nima problema s pogledom na svojo lastno kri, medtem ko se ob drugi raje obrnejo stran. Gnus sproži nekam kar nam je tuje, kar ne moremo reči za svoje telesne tekočine. Ko se človeško dejanje ali človek gnusu drugim, lahko nastane gnus do sebe. Načeloma pazimo, da se drugim ne bi zagnusili, tako ne spuščamo plinov, bruhamo, žremo, rigamo, si vrtamo po nosu ipd. v javnosti. Saj bi vsa ta dejanja zbudila v drugih gnus in odpor do nas kot ljudi. Tako se »samonadzorujemo«, kar nas ščiti, da ne izpademo iz družbenega kroga. Zanimivo je tudi, da so odkrili, da imajo ljudje, ki se gnusijo sami sebi težavo kaznovati drugega, ker v sebi čutijo, da si tudi sami zaslužijo kazen.

Obsesivno kompulzivna motnja
Obsesivno kompulzivna motnja (OKM) je na grobo povedano anksiozna motnja, kjer se nam pojavljajo prisilne misli (»okužil se bom z AIDS-om«), ki jim pogosto sledi prisilno vedenje (»neprestano umivanje«). Prav ta primer pa je povezan tudi z gnusom, saj nas ta spodbuja, da se izogibamo nalezljivim mikroorganizmom. Izhaja iz želje, da preživimo in kaže na strah pred smrtjo. Gnus je tako prva obramba, ki se sproži z namenom preživetja. Pri ljudeh, ki imajo OKM so ugotovili, da so bolj občutljivi in dovzetni za gnus. Slednji je postal dober napovedovalec določenih motenj, kot so obsesivno kompulzivna motenja, bojazen in depresija.

Kako je lepa ta ljubezen
Kot ste lahko prebrali do sedaj, se v nas zbudi gnus, pri telesnih tekočinah in izločkih. Kako je možno, da se nam to ne zgodi med spolnim odnosom? Nenazadnje je tam največji vihar tekočinskih mešanic. Gnus povzroči, da se izogibamo telesnih stikov z drugo osebo, medtem ko (spolna) privlačnost gnus izpodrine. Dva glavna atributa, ki v ljudeh zbudita odpor ali poželenje sta »kakovost«, s tem mislim na privlačen videz, simetričnost potez, in genska združljivost, na primer izogibanje spolnosti z ljudmi, ki so med seboj gensko povezani. Vendar, to ni samo enosmerna cesta. Nekoga smo lahko doživljali kot privlačnega, vendar se je s časom v nas naselil gnus do njega, kar v celoti zavre seksualnost. Npr. mož prihaja pijan domov, kar v ženi sproži stud, posledično želja po spolnosti v njej ugasne.

Gnus in okus
Otroci zgodaj razvijejo odpor do določenih okusov, kot sta na primer grenko in kislo. Njihov obraz se nakremži in spominja na gnus. Vendar Rozin meni, da otroci med 4 in 8 leti razvijejo sposobnost gnusa, ki se razlikuje od odziva na neprijeten okus. Vsi vemo, da smo včasih imeli radi neko hrano, ki nam sedaj več ne diši in obratno, celo življenje nismo jedli paradižnika, sedaj pa uživamo v njegovem okusu. Kako gnus razlikuje od odpora, ki temelji na okus?
Predstavljajte si tri kozarce, v prvem kozarci je voda, ki vsebuje neškodljive kemikalije, vendar ima strašno grenak okus. V drugem kozarcu je strup arzen, tretji kozarec vsebuje samo vodo, vendar so prej v tem kozarcu zbirali pasje iztrebke, vendar so ga sedaj temeljito sterelizirali in očistili. Katerega bi popili?
Ta test pokaže, da je gnus veliko več od neprijetnih vonjav, okusov ali izgleda. Gnus temelji na zavrnitvi, ne samo zaradi izgleda, vonja ali okusa, ampak tudi zaradi vedenja.. Vedenje, da je v drugem kozarcu strup spodbudi blažjo reakcijo kot vedenje kaj je v tretjem kozarcu. V resnici je razlika med strahom in gnusom v tem, da je strah odziv na realno ali domnevno fizično nevarnost, medtem ko gnus odgovor na namišljene grožnje naše duše.

Huntingtonova bolezen
Huntingtonova bolezen je genetska okvara, ki vpliva na koordinacijo mišic in kognitivne funkcije. Zanjo so med drugim značilni nenadni gibi telesa, trzanje, težave pri govoru ipd.  Ljudje, ki imajo Huntingtonovo bolezen so pogosto nezmožni prepoznati izraz gnusa pri drugih in prav tako sami ne izražajo gnusa. Z izražanjem ostalih čustev nimajo težav, ta se pojavi le pri izražanju in prepoznavanju gnusa. Izraz gnusa namreč najpogosteje opredelijo kot jeznega.
V sredinskem delu članka smo govorili o povezavi med gnusom, različnimi boleznimi in občutki, ki se pojavljajo pri človeku. Kot smo ugotovili v prvem članku je gnus tako moralno čustvo, kot čustvo z biološko podlago. Sedaj lahko povežemo, da »volčji otroci«, ki ne izražajo čustva gnusa, podpirajo teorijo, da je gnus na nekem nivoju družbeno naučen. Zato se med kulturami stvari, ki se ljudem gnusijo, med seboj razlikujejo. Medtem ko pri Huntingtonovi bolezni lahko sklepamo, da zaradi okvare na nevrološkem nivoju, gnus ni moč prepoznati in izražati. Kar priča o bioloških temeljih gnusa, ki z družbenimi gredo iz roke v roko. V zadnjem delu članka, pa si bomo nadeli očala antropologa in odšli v raziskovanje kulturnega dojemanja gnusa in zvedeli še mnogo zanimivega o njem.

Gnjus in ljudje
Za začetek si čisto demografsko poglejmo kako je z doživljanjem gnusa pri ljudeh. Namreč ljudem se gnusijo različne stvari, odziv posameznika na gnusno stvar pa je različno močan. Nekateri so mnenja, da nižje ko je oseba v socialni hierarhiji, manj gnusa občuti. Tovrstno sklepanje pride iz tega, da ljudje živijo v revnejših okoliščinah, kjer jim boj za preživetje ne dopušča, da bi zavračali hrano, bivalni prostor ipd. Po domače rečeno, dobijo bolj odporen želodec.
Če pogledamo doživljanje gnusa glede na spol, ženske,  v primerjavi z moškimi, pogosteje občutijo osnovni obliko gnusa, še posebej v zvezi s spolnostjo. Razlog za slednje naj bi tičal v evoluciji. Naloga žensk je namreč, da si skrbno izberejo očeta svojih otrok. Pri moralnem gnusu razlike med moškim in žensko ni opaziti. Lahko pa trdimo, da so za moralni gnus bolj občutljivi ljudje, ki imajo bolj razvit moralni čut.  Pri ženskah se občutljivost za gnus dvigne tudi med nosečnostjo, skupaj s hormonom progesteronom. S tem nekako ženska ščiti svojega nerojenega otroka.

Ne-človek?
Gnus se povezuje z dehumunizacijo. Kar pomeni, da nekega človeka zaznavamo kot nečloveškega ali manj človeškega, saj mu odvzamemo človeške lastnosti. V neki raziskavi so ljudem kazali slike narkomanov in brezdomcev. Izkazalo se je, da ljudje niso bili pripravljeni v obzir vzeti njihovo duševno počutje in položaj v katerem so se znašli. Posledično se je v njih vzbudil gnus.  Če človeku odvzameš njihovo čustveno stanje, ga to v očeh drugih naredi za manj človeškega.

Živalskost zbuja gnus
Tisto kar se nam gnusi, nas na nek način spominja na našo živalsko naravo. V zgornjem odstavku sem pisala o razčlovečenju, kar bi prav tako lahko povezovali z živalskostjo in posledično z zbujanjem gnusa. Prav zato se nam najbolj gnusijo stvari, ki si jih delimo z živalmi, in sicer iztrebljanje, rojevanje, umiranje, dvomljiva nečista hrana. Ni nenavadno, da so solze edina telesna tekočina, ki se nam ne gnusi, saj si jih ne delimo z njimi. Vendar zakaj bi se nam živalskost gnusila? Nenazadnje uživamo v njihovi družbi. Vzrok lahko iščemo v strahu pred minljivostjo, namreč smrt in bolezen (kri, gnojne rane, trupla, deli telesa) nas spominja na našo lastno krhkost. Teorijo podpre tudi raziskava, ki je ugotovila, da imajo ljudje, ki so občutljivejši na gnus, večji strah pred smrtjo v primerjavi z ostalimi.  

Gnjus in kultura
Do sedaj smo že večkrat omenili, da je gnus univerzalno čustvo, ki ga poznajo vsi ljudje, ne glede na kulturno pripadnost. Razlika med kulturami se naredi le v tem, kaj v neki družbi velja kot gnusno. Zanimiv je primer iz leta, 1970 ko je premije Indije vsako jutro popil kozarec svojega urina. To je na našem delu sveta sprožilo gnus in ne odobravanje. Prav tako Indijci v mestu Bikaner častijo podgane, medtem ko večino izmed nas podgana spomni na okužbo, bolezen, nečistočo, kar v nas zbudi gnus. Zanimivo je, da ne glede na to, kaj zaznamo kot gnusno in kateri kulturi pripadamo, telesni odziv na gnus ne pozna kulturnih meja, saj je pri vsakemu človeku enak. Povemo lahko tudi, da nekaj kar smo zaznavali kot gnusno, čez čas lahko začnemo sprejemati. Vzemimo na primer, da je nekdo strasten raziskovalec Indije. Čeprav je doživel stvari, ki so sprva v njem sprožile gnus, se je na njih navadil in v njemu niso več sprožile gnusa.  

Vse na svojem mestu
Zanimivo je, da nekatera stvar, ni gnusna, če je na svojem mestu, medtem ko v drugačnem kontekstu v ljudeh sproži gnus. Če razložim s primerom. Hrana v trgovini se nam ne gnusi, prav tako hrana, ki jo pripravljamo za kosilo. Vendar čim je kosila konec in splahnemo krožnik, se na umivalniku začnejo nabirati ostanki hrane. Mnogim ljudem se prijet te ostanke in jih dati v biološki koš, gnusi. Podobno se zgodi z lasmi. Lase negujemo, jih oblikujemo, se poigravamo z različnimi frizurami, jih tudi občudujemo: »Joj, kako imaš lepe lase«, medtem ko se nam lasje, ki so se nabrali v umivalniku in zlepili skupaj, gnusijo. Zakaj? Ker niso več na svojem mestu, v mejah sprejemljivega.

Preveč!
Gnus se lahko tudi pojavi ko smo nečesa prenasičeni. Kar spomnite se kdaj ste se nazadnje nabasali s hrano, ki vam je bila ljuba. Kljub temu,  je kar niste mogli nehati jesti, čeprav ste vedeli, da je vas želodec že zdavnaj sit. Po kosilu ste se ulegli na kavč, misel na to hrano vas je silila na bruhanje. Zgodi se tudi, da imamo obdobja, kjer neprestano uživamo eno vrsto hrane, ki se nam čez čas zagnusi, preprosto smo se jo prenajedli. Zaradi prenasičenosti, pa se gnus ne pojavi le v zvezi s hrano, ampak tudi v zvezi z čutnimi užitki. Vzemimo za primer masažo. Mogoče ste že opazili, da če vam nekdo neprestano masira le eno mesto, vam sprva paše, nato pa vam začne že »najedati«. Nenehno ponavljanje, bi vam zbudilo do masaže odpor in gnus.
 

Tako prijadrali smo do konca članka, ki je govoril o gnusu. Med plovbo smo se naučili, da je gnus univerzalno in osnovno čustvo. Kaj se nam gnusi je odvisno od kulturnega konteksta. Ljudje smo različno dovzetni za gnus, povzamemo lahko, da so ženske malo bolj občutljive za gnus v primerjavi z moškimi. Gnusijo se nam različne telesne tekočine, organi in ostalo, ki nas spominja, da smo ljudje umrljivi in minljivi. Zato, če se že sprašujete, kaj je v vas sprožilo žalost, zakaj ste tako vzrojili na prijatelja, se lahko tudi vprašate, zakaj sem občutil gnus? Nenazadnje nam le-ta, tako kot ostala čustva, tudi nekaj sporoča. Morda kaj o vaši kulturi ali o vas samih?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna