TEŽKA NOSEČNOST

Članek je namenjen bodočim mamam, ki preživljajo težavno nosečniško obdobje. Želim pisati o temi, ki mi je blizu. Ne poznam tvoje izkušnje nosečnosti, vendar lahko delim svojo. V mojem primeru je večina ljudi v okolici dovoljevala samo eno: Nosečnost je najsrečnejše obdobje v tvojem življenju, sprosti se in uživaj. Vsakič, ko sem “zašla” iz utečenega streotipa o nosečnosti, sem lahko videla zaskrbljenost na njihovem obrazu. Veliko ljudem postane neprijetno, če opišeš svojo nosečnost kot neprijetno in izražaš dvome ter neprijetne občutke.

Moja nosečnost ni bila načrtovala. Doživela sem šok in pojavilo se je veliko neprijetnih občutkov in dvomov, ki so se obdržali globoko v peti mesec nosečnosti. Mogoče je moje zelo slabo fizično stanje do 19. tedna nosečnosti pripomoglo k mojim občutkom, vendar zagotovo to ni bil edini razlog. Z življenjskimi težavami se soočam enako kot svetujem svojim klientom-govorim o svojih občutkih. Posledično sem iz okolice prejemala različne odzive na svoje občutke in le redki, so zares poslušali kako se počutim. Vse prevečkrat sem dobila odziv: „Ja, ampak a si srečna?“,  „Ah, saj bo minilo“ ali pa so preusmerili temo. Tudi, če si nosečnost planirala, še ne pomeni, da bodo tvoja čustva (samo) pozitivna.

Med nosečnostjo se lahko pojavi mnogo občutkov, tukaj bom naštela le nekatere:
-dvom, da boš zmogla,
-dvom, da boš imela rada svojega otroka,
-občutki, da si ne želiš tega otroka,
-občutek nepovezanosti z otrokom,
-globoko razočaranje zaradi spola otroka,
-nesprejemanje nosečnosti,
-nesprejemanje telesnih sprememb med nosečnostjo,
-zaskrbljenost, da se bo tvoje življenje/svoboda končala,
-prav tako se lahko med nosečnostjo in/ali poporodnem obdobju zbudijo potlačeni (traumatični) spomini. Ni nenavadno, da se spomnimo/podoživimo svoje otroštvo.

Vsi občutki, ki jih doživljaš med nosečnostjo niso indikator tega, kako se boš počutila, ko boš postala mama. Na primer: Tudi, če si se veselila otroka, lahko po rojstvu čutiš nepovezanost in odpor do njega. Lahko se ti pojavijo tudi vsiljive misli kot so misli o poškodovanju samega sebe ali otroka. Več o težavah predporodnega in poporodnega obdobja lahko prebereš tukaj.

Zdravstvo lahko prehitro zamahne z roko nad čustvi mame ali pa jih ne vzame v obzir. V nosečnosti sem bila pogosto v stiku z različnimi zdravniki, vednar me nihče ni vprašal ali je bila nosečnost planirana in kako se počutim z dejstvom, da bom postala mama. Najverjetneje so sklepali, da je z mano vse O.K. zaradi mojih let. Ne samo to, veliko zdravnikov, ki sem jih srečala v tem obdobju mi je reklo, da je to zelo vesel čas v mojem življenju. Dobro skrbimo za fizično zdravje mame in otroka, psihološko počutje med nosečnostjo pa je zaenkrat na stranskem tiru. Verjemem, da bi morali ljudje, ki delamo v zdravstvenem poklicu biti bolj previdni kako pristopimo k človeku. Bolj varno ga je vprašat kako se počuti kot pa sklepati v naprej ali iz lastnih izkušenj.

O svojih občutkih med nosešnostjo je pomembno govoriti z ljudmi, ki nas poslušajo ali pa si najti varni terapevtski prostor, kjer lahko govorimo o svojih občutkih ne glede na to kako „negativna“ so. Sama nimam za terapevtski cilj, da se bo po koncu terapije nosečnica počutila srečno v tem življenjskem obdobju. Pomembno mi je, da sem tu za to, da poslušam in držim vse občutke, ki se pojavijo na trapiji.

Comments are closed.