Tag Archive | žalovanje

KNJIGE O ŽALOVANJU IN SMRTI

S tabo želim deliti knjige o žalovanju in smrti, ki so se znašle na moji nočni omarici, ko sem nenadno izgubila ljubo osebo. Branje lahko lajša našo psihološko stisko ob izgubi. Predlagane knjige ne odsevajo mojega osebnega mnenja. Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roko, vse, samo da si malo olajšam stisko. Z nekaterimi knjigami sem se bolj povezala, spet druge so mi bile zanimive, tretje praktične. Želim ji deliti s tabo. Upam, da najdeš nekaj zase. Zapisala sem slovenske naslove knjig, za katere sem našla prevod, če slovenskega prevoda nisem našla je naslov knjige v angleškem jeziku.

KNJIGE O:

UMIRANJU

Being with Dying: Cultivating Compassion and Fearlessness in the Presence of Death, avtorica Joan Halifax
Knjiga opisuje budistični pogled na umiranje. Vključuje lekcije za umirajočega in tistega, ki skrbi za umirajočo osebo.

“Ko sedim z umirajočim, se previdno vprašam, katere besede mu bodo pomagale? Ali res mora biti vse izrečeno? Ali lahko doseževa večjo intimnost skozi skupno izkušnjo, ki presega besede in dejanja? Ali se lahko prepustim in zaupam, da ne potrebujem posredovati s svojo osebnostjo v nežno povezavo, ki si jo deliva?” (Stran 10)

Darovi minevanja, avtorica Manca Košir
Avtorica se dopisuje z ljudmi, ki imajo izkušnjo soočanja s smrtjo, hudo boleznijo ali pomočjo ljudem v stiski.

“Takrat nisem imela še prav nobenih podobnih izkušenj o predsmrtni zmedenosti, ki lahko nastopi v zadnjih dneh in urah, kadar v umirajočem ni potrebnega miru in v okolici ni potrebne podpore.” (Stran 173)

“Moje poslanstvo je biti. Moje poslanstvo je ne bežati od sebe. Moje poslanstvo je čutiti bližino s seboj. Zmoči navzočnost. V vsakem trenutku. In v tej navzočnosti v ljubeči naklonjenosti služitu.“ (Stran 71)

O SMRTI

Strmenje v sonce, avtor Irvin D. Yalom
Avtor nas skozi knjigo uči, kako se naj soočamo s strahom pred smrtijo, ki je pogosto v osrčju naše anksioznosti.

“Zastrašujoča vizija neizogibne smrti, je dejal, vpliva na človekovo uživanje v življenju in nobenega užitka ne pušča nemotenega.” (Kindle 92)

“Ko smo utrujeni, nas ideje, ki smo jih že obvladovali, ponovno napadejo.” (Kindle 1165)

Kolo življenja : spomini na življenje in umiranje, avtorica Elisabeth Kübler-Ross
Avtorica je svoje življenje posvetila preučevanju umiranja in smrti. Svoje ugotovitve je zapisala v mnogih knjigah. Jaz sem se odločila prebrati knjigo, ki se dotika njenega življenja.

“Ko se je pribljiževal smrti, je moj oče zavračal hrano. Bilo je preboleče. Vendar je prosil, za različne steklenice vina iz svoje kleti. Kakšen karakter. Zadnjo noč, sem ga opazovala spati v neznosni bolečini. Na neki točki, sem mu celo dala injekcijo Morfija. Naslednje popoldne, se je zgodila zelo nenavadna stvar. Moj oče se je zbudil iz mučnega spanja in me prosil naj odprem okno, zato da bo bolj jasno slišal zvonenje cerkve. Nekaj trenutkov sva skupaj poslušala znani zvok cerkve. Nato se je moj oče začel pogovarjati s svojim očetom in se mu začel opravičevati, da ga je pustil umreti v domu za upokojence.“ (Stran 124)

PROCESU ŽALOVANJA

In It’s OK That You’re Not OK, avtorica Megan Devine
Knjiga avtorice Megan Devine je ena izmed mojih najljubših. Mnogi, ki trpijo ob izgubi se ne počutijo razumljene v svojem žalovanju. Še posebej v naši kulturi, ki želi “rešiti” žalovanje in pričakuje, da odžalujemo v nekaj mesecih. Avtorica v knjigi predstavi veliko bolj realistični pogled na žalovanje.

“Trpljenje nastane, ko nam ni dovoljeno čutiti kar čutimo. Trpljenje nastane, ko nam rečejo, da je nekaj narobe s tem kar čutimo. Trpljenje nastane, z vsem sranjem, ki ga slišimo od dobronamernih prijateljev, kolegov in tujcev, ki nas obsojajo, popravljajo in svetujejo, kako naj se bolje spopademo z našim žalovanjem. Trpljenje se pojavi tudi, ko ne jemo, ko ne spimo dovolj, ko preživimo preveč časa s toksičnimi ljudmi ali pa se pretvarjamo, da nas stvari ne prizadenejo. Trpljenje se pojavi, ko v mislih ponavljamo dogodke, ki so pripeljali do smrti ali izgube, ko se kaznujemo, da nismo preprečili izgubo, da nismo naredili ali vedeli več. Trpljenje s seboj prinaša tesnobo, strah in osamljenost.“ (Stran 89)

Anxiety: The Missing Stage of Grief: A Revolutionary Approach to Understanding and Healing the Impact of Loss, avtorica Claire Bidwell Smith
Avtorica piše o tesnobi, ki jo prinaša s seboj žalovanje. V tej knjigi boš našel strokovno razlago o anksioznosti in praktične nasvete kako se spopadat z anksioznostjo pri žalovanju. Knjiga je primerna tudi na splošno za ljudi z anksioznostjo.

“Dokler nisi sam izgubil ljube osebe, je nemogoče doumeti velikost tovrstne izkušnje.” (181 Kindle)

“Po izgubi ljubljene osebe imamo občutek, da so naši strahovi veliko večja grožnja kot so bili pred izgubo. Priča si bil smrti, in sedaj je neizogibnost le te veliko bolj resnična kot kadarkoli poprej v življenju. Torej, ko imaš strašno misel o izgubi te osebe, o lastni minljivosti, o skrbi, da boš izgubil še nekoga drugega, tvoje telo in misli reagirajo veliko močneje kot pred izgubo.” (317 Kindle)

“Ko gremo čez veliko izgubo v življenju, postanemo veliko bolj pozorni na senzacije našega telesa. Pred izgubo verjetno nismo niti opazili teh senzacij, medtem ko smo sedaj preokupirani z mislijo, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi nam.” (362 Kindle)

IZGUBI

Partnerja
A Grief Observed, avtor C.S. Lewis
Avtor opiše svoj proces žalovanja po izgubi žene.

“Vem, da je stvar, ki si jo želim, stvar, ki je nikoli ne morem imeti. Staro življenje, šale, pijačo, prepire, ljubljenje, majhne, srče parajoče, navade.“

„Si vedela, draga, koliko si vzela s seboj, ko si odšla? Odvzela si mi celo preteklost, celo stvari, ki jih nikoli nisva med seboj delila.“ (Kindle 495)

A Matter of Death and Life, avtor Irvin D. Yalom
Dva avtorja krojita zgodbo te knjige. Irvin, ki opisuje proces izgubljanja svoje žene. In Marilyn, ki izgublja življenje v bitki z rakom.

“Ko se bom srečal s smrtjo, z mano ne bo več Marilyn, vedno dosegljiva, vedno ob meni. Tam ne bo nikogar, ki me bo držal za roko. Ja, moji otroci in osem vnukov in mnogo prijateljev bo preživelo čas z mano, a žal ne bodo imeli moči, da bi prodrli v globine moje osamljenosti.“ (Kindle 953)

Leto čudodelnih misli, avtorica Joan Didion
Avtorico spremljamo eno leto po izgubi svojega moža in hčerke. Knjiga je bogata z osebno izkušnjo in razsikavami o žalovanju in bolezni.

“Kljub našim pripravam in naši starosti (smrt), sproži stvari globoko v nas. Smrt sproža reakcije, ki nas presenetijo in na plan privre spomine, za katere smo mislili, da so že zdavnaj ugasnili.“ (Stran 27)

“Osebe pod šokom resnične stiske niso le duševno razburjene, ampak je tudi njihovo telo neuravnovešeno. Ne glede na to, kako mirni ali nadzorovani so na videz, nihče v takšnih okoliščinah ne more ostati normalen.“ (Stran 57)

Starša
The Orphaned Adult: Understanding and Coping with Grief and Change After the Death of Our Parents, avtor Alexander Levy
Še ena izmed meni ljubših knjig, kjer avtor opisuje žalovanje, po tem ko izgubimo starša. Ko smo odrasli, je izguba starša naravni process, vendar se je tovrstna izguba izkazala za veliko bolj bolečo, kot smo sprva mislili.

“Izguba starša je močan dogodek, ki nekatere potisne v odraslost in kreativnost, spet druge nazaj v adolescenco. Mogoče bi znala biti izguba starša v odrasli dobi, kriza srednjih let.“ (Stran 60)

„Izguba starša razdeli odrasle na tri različne stopnje: na čas z dvema staršema, čas z enim staršem in čas brez staršev. Smrt vsakega starša je prag za naslednjo stopnjo. Ponavadi si tisti, na določeni fazi ne znajo predstavljati, kako je ljudem, ki so napredovali na naslednjo stopnjo. In ker imajo tisti na isti stopnji skupno izkušnjo, se ponavadi združijo skupaj in postanejo prijatelji.“(Stran 99)

Otroka: glej knjige pod sekcijo Nenadna izguba.

NENADNI IZGUBI

Na splošno
The Sudden Loss Survival Guide: Seven Essential Practices for Healing Grief (Bereavement, Suicide, Mourning), avtorica Chelsea Hanson
Avtorica preko svoje izkušnje in izkušnje drugih ljudi zbere sedem napotkov, ki pomagajo pri nenadni izgubi ljubljene osebe.

“Pol leta po nenadni izgubi mame, sem nenamerno shujšala na 45 kilogramov. Trpela sem za hudimi migrenami in nespečnostjo. Fizično mi je bilo slabo od žalovanja-nekaj kar nisem niti vedela, da se ti lahko zgodi. Kljub mojemu slabemu stanju, sem navzven delovala “v redu”. Verjetno je to bila kombinacija treh stvari – želje drugih, da sem v redu, moje nezmožnosti prositi za pomoč in pretvarjanja, da sem ok. Znotraj, sem vedela da je stanje drugačno. Čutila sem, da je del mene izgubljen. Bila sem zmedena in nisem zmogla učinkovito funkcionirati.” (Kindle 1497)

Zaradi nesreče
The Loss of Lacey: A Mother’s Story of Facing Her Greatest Fear and Coping with Devastating Grief, avtorica Nancy Jarrell O’Donnell
Sledečo knjigo bi priporočila vsem, ki gredo čez nenadno izgubo, ne glede na razlog. Avtorica knjige, je izgubila hči Lacy v prometni nesreči. Knjiga prikaže čustveno intenziteto skozi katero gremo ob nenadni izgubi. Njena bolečina je oprijemljiva. Knjiga vsebuje tudi veliko praktičnih nasvetov podprtih z raziskavami.

“Leta kasneje, sem razumela, da je tovrstno obsesivno vedenje-vsiljive vizije in potreba po vedeti-značilna za nekoga, ki gre čez traumatično žalovanje. V času, ko se je to vse dogajalo, sem se počutila samo noro.” (Stran 28)

“Način smrti in njene okoliščine igrajo pomembno vlogo pri izkušnji travmatičnega žalovanja.” (Stran 31)

“Bila sem preplavljena z vsem „kaj bi morala“ narediti, da bi preprečila njeno smrt. Naučila sem se ustaviti tovrstno razmišljanje. Slednje ne bo prineslo nazaj Lacy, ampek me bo potisnilo v še slabše stanje. Starševska krivda pride avtomatsko s tem, ko postanemo starši. Dnevno sem delala na tem, da nisem dovolila krivdi in sramu, vplivati na moje že tako ali tako drastično spremenjeno življenje.“ (Stran 32).

Zaradi samomora
Silent Grief: Living in the Wake of Suicide, avtor Christopher Lukas
Knjiga govori o globokih posledicah, ki jih ima samomor na posameznika. Govori o tabuju, spregovoriti o tem, da je ljubljena oseba storila samomor, piše o sramu in depresiji, ki sledijo temu travmatičnemu dogodku.

“Preživeli (samomora) se začne spraševati, zakaj toliko ljudi okoli njega ignorira njihovo bolečino ali pa reagirajo nanjo zelo kruto. Zakaj ne dobijo iste podpore kot bi jo dobili, če bi ljubljena oseba umrla v prometni nesreči?” (Stran 37)

“Najpogostejša reakcija na samomor ljubljene osebe je krivda. Kar naenkrat se pojavi nešteto razlogov, zakaj smo mi odgovorni za smrt. Kaj vse bi lahko naredil, da bi bližnja oseba ostala živa? Sem naredil dovolj? Sem jo zanemarjal? Sem ignoriral očitne znake?”(Stran 39)

“V primerjavi z drugimi preživelimi samomora bližnje osebe, sta krivda in depresija bolj intenzivni in trajata dlje časa pri starših, katerih otroci so naredili samomor. Vsak starš s katerimi smo govorili, izrazi isti občutek: “Naša naloga je bila, da svojega otroka zaščitimo”- te naloge nismo opravili. Misel, da če je en otrok naredil samomor, ga lahko naredijo tudi ostali otroci, je njihova najhujša nočna mora. Včasih starši izrazijo močno jezo na otroka, ki je naredil samomor, sledi ji zanikanje te jeze, nato krivda in depresija.” (Stran 127)

No Time to Say Goodbye: Surviving The Suicide Of A Loved, avtorica Carla Fine
Avtorica knjige najde svojega moža mrtvega v svoji zdravniški pisarni. Vzel si je svoje življenje. Iskreno piše o svojih občutkih zmede, krivde, sramu, jeze in osamljenosti, ki so skupne vsem svojcem po samomoru ljubljene osebe.

“V samomoru ni dostojanstva ali zasebnosti. Policija, hišnik, sprehajalec psov in naključni mimoidoči, so vsi izvedeli istočasno z menoj, da je moj mož naredil samomor.” (Stran 27)

“Po smrti moža sem čutila, da ljudje govorijo o meni. Čutila sem, da se sprašujejo o moji integriteti kot žena. Počutila sem se izpostavljeno, sojeno in objektivizirano. Prijatelji so me postopoma začeli izključevati iz druženj. Ne vem, ali so me zapustili, ker sem bila samska ženska ali zato, ker je moj mož storil samomor, ali oboje. Vse kar vem je, da ko sem bila povabljena na dve poroki od bližnjih prijateljev, sem na eni poroki sedela pri mizi vdovcev, na drugi pa za otroško mizo. Moj krog prijateljev – pari, so sedeli skupaj.” (Stran 144)

“Pri mnogih starših, katerih otroci so storili samomor, se krivda še poveča, zaradi (resničnega) občutka, da jih drugi obsojajo za dejanja svojih otrok.” (Stran 157)

Zaradi umora
Coping with Traumatic Death: Homicide, avtor Bob Baugher
Knjiga je praktični priročnik, ki ti pomaga razumeti kaj pričakovati na sistemski ravni po umoru ljubljene osebe. Knjiga je opremljena z napotki in osebno zgodbo očeta, ki je izgubil hčer. Priročnik je napisan za ameriški pravni sistem, vendar zna biti v pomoč tudi pri ostalih pravnih sistemih.

“Veliko družin, ki so izgubile ljubljeno osebo zaradi umora poroča, da so mediji samo še dodali k bremenu travmatične izgube.” (Kindle 220)

“Po sojenju, boš morda padel v “Črno luknjo”. Čutil boš kako padaš v stanje zmedenosti in potrtosti. Kar te lahko še bolj zmede. Imel boš občutek, da se ti bo zmešalo. In na nekem nivoju se ti meša-žalovanje je valovanje intenzivnih občutkov, ki prihajajo in odhajajo. (Kindle 553)

I Am Jessica: A Survivor’s Powerful Story of Healing and Hope, avtorica Jamie Collins
Na noč, ko je desetletna Jessika prespala pri svoji prijateljici, je bila njena družina brutalno umorjena. Sedaj odrasla, z bralci deli svojo izkušnjo soočanja s tem travmatičnim dogodkom.

“Sploh si ne predstavljam, kako naj grem čez to, ali naj bi sploh šla čez to? Kako lahko sploh nekdo to preboil? To dejanje je bilo tako kruto.” (Kindle 1046)

“Drugačna je. To lahko zaznam. Takoj sem to opazila. Sedaj je bolj v vlogi tihega opazovalca. Samo sedi, ali stoji tam, in opazuje. Vedno samo opazije, ampak ne sodeluje. Ne zabava se resnično z nami. Ne zares. Če se zgodi nekaj semšnega se nasmeje, vendar je to bolj nasmeh priznanja in ne resnična reakcija. Ko se nasmeji, njen nasmeh ne seže do oči. Njene oči so mrtve. Daleč stran. Oddaljene.” (Kindle 1489)

A Grief Like No Other: Surviving the Violent Death of Someone You Love, avtorica Kathleen O’Hara
Avtorica opiše svoj process žalovanja, po brutalnem umoru njenega sina. Knjiga je v veliko pomoč pri razumevanju in normalizaciji čustev, ki sledijo po umoru ljubljene osebe.

“Od trenutka, ko izveš, da je ljubljena oseba mrtva, ko izveš za brutalno nasilje, postaneš neprostovoljno del situacije, za katero nimaš nobenega scenarija. Vse se dogaja zelo hitro; šokiran si nad tem kar slišiš in vidiš. Nisi več samo opazovalec, ampak si del tega scenarija.” (Stran 5)

“Znal se boš počutiti kot da si ti tisti, ki je problematičen, da te družba, katere del si bil pred umorom, zavrača. Kot da si naredil nekaj narobe, in na žalost obstajajo ljudje, ki nezavedno ali nenamerno pritrdijo tem občutkom. Na primer, ko sta Aaron in Brian izginila, so ljudje, ki ji poznam, menili da je moj sin vpleten v nekaj, za kar jaz ne vem, in to je razlog, zakaj je pogrešan.“ (Stran 9)

„Mučimo se s tem, kaj bi lahko naredili drugače. V glavi brez prestanka premlevamo naše življenje. Težave imamo priklicati zadnji pogovor pred umorom-zakaj nismo izrazili naše ljubezni, zakaj se nismo posloviti? Zelo smo kritični do sebe in vidimo naše napake, in jih napihnemo- zakaj nismo bili prijaznejši, bolj radodarni z našim časom in pozornostjo in tako naprej. Naredimo neskončno listo stvari, kaj bi lahko naredili, pa nismo. Prosimo samo še za en trenutek s to osebo, da izkažemo ljubezen, da spremenimo dejanja, ali celo spremenimo celotno preteklost, prosimo da raje umremo mi namesto njih. Vendar smo namesto tega postavljeni pred grozno spoznanje, da ne glede na to kaj storimo, ne moremo spremeniti kar se je zgodilo in se moramo naučiti s tem živeti“(Stran 99)

ČLANEK 3: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA FORMIRANJE ROMANTIČNEGA ODNOSA V ODRASLOSTI

V zadnjem članku bom pisala o formiranju romantičnih odnosov ljudi, ki so izgubili starša v času odraščanja. Ko otrok izgubi svojega starša se prvič naredi povezava med ljubeznijo in izgubo. “Globoko v sebi verjamem, da me bodo vsi moški na koncu zapustili.” V primerjavi z vrstniki, ki niso izgubili starša, v odraslosti mnogi odlašajo s formiranjem romantičnega odnosa, vendar ga na koncu večina ustvari, kljub tveganju, da lahko partnerja izgubi. Nekateri načini formacije so funkcionalni, spet drugi nefunkcionalni. V nadaljevanju bo opisala le nefunkcionalno formaijo romantičnega odnosa, ki se lahko pojavi:

Iščem samoroga
Nekateri so odločeni, da si bodo poiskali ljubezen, ki so jo nekoč poznali. Odločno iščejo brezpogojno ljubezen, ki bo pozdravila njihovega ranjenega notranjega otroka. “Pri nekaterih se iskanje vsemogočne ljubezni čuti kot obup. Posameznik verjame, da njihova sreča in obstoj zavisita od tega, da si najdejo partnerja. “(Harris, 1995, p.155). Iskanje partnerja je intenzivno in se nikoli ne konča. “Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 5. let, moj brat pa 9. On je imel zelo malo romantičnih odnosov, medtem ko sem jaz skakala iz odnosa v odnos. Ostajala sem v odnosih, ki so bili zame slabi ter iskala, moško zaščito in pozornost, ki jo nikoli nisem dobila, saj sem očeta izgubila zgodaj.” piše članica foruma.

Ne smem te izgubiti
Mnogi, ki so izgubili starša v otroštvu formirajo romantični odnos, vendar jih strah, da bodo partnerja izgubili neprestano spremlja. “Po 25. letih zakona sem še vedno pozoren, če me bo moja žena zapustila zaradi drugega moškega ali pa bo umrla v prometni nesreči.” Ljudje, ki so prezgodaj izgubili starša, težje prenašajo zavrnitev in so bolj občutljivi glede potencialne izgube, v primerjavi z drugimi. Strah pred izgubo jih lahko vodi tudi v strah pred zaključevanjem nekega romantičnega odnosa, ki se izkaže za nefunkcionalnega.

Ljubezen ni zame
Po drugi strain, pa lahko strah pred ponovno izgubo preprečuje posamezniku, da sploh vstopi v odnos. Ni nujno, da se tega strahu zaveda. Spomnimo se, da smo v drugem članku pisali, da lahko svoje boleče spomine in občutke odrežemo in niso del naše vsakodnevne zavesti. Strah se lahko izraža na različne načine. Na primer preko pogoste menjave partnerjev ali pa partnerja zapustimo, preden on zapusti nas. Poleg tega, tudi če formiramo romantični odnos, si ne pustimo biti zares intimni. Partnerja ne spustimo blizu. Distanco ustvarjamo na različne načine: deloholizem, varanje, prepovedane substance itd.To nam omogoča, da med partnerja in sebe postavimo zid in se zaščitimo pred potencialno izgubo.
Nekateri se popolnoma odrečejo romantičnim odnosom. Čeprav čutijo potrebo po intimni povezavi, je občutek groze, da bi spustili nekoga blizu toliko večji. Prav tako pogosto sploh ne čutijo ali pa zanikajo potrebo, da bi se s kom romantično povezali. “Ne potrebujem nikogar. Bolje mi je, če sem samski/a. Srečen/na sem.”

ČLANEK 1: IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU

V sklopu 3. člankov se bom dotaknila zelo globoke izgube-izgube starša v obdobju odraščanja. Zamisli si, da se podaš na svoj prvi resnejši podvig v gore. Zraven imaš izkušenega spremljevalca, na katerega se popolnoma zaneseš, da te bo pripeljal do vrha. Pokazal ti bo pot, prepričal se bo, da je varna, poskrbel bo, da ne boš dehidriral. Sredi podviga tvoj spremljevalec umre. Kaos! Strah! Podobna tej izkušnji je izkušnja izgube starša v otroštvu. Izguba je velika in ima močne posledice. Če stars lahko zavedno izgine, potem nič na svetu ni varno in zagotovljeno. Izguba starša lahko razdre družino kot skupnost. Družina neha funkcionirati kot celota, ampak se razbije na posameznike v družini. Pri čemer se vsak sam sooča z izgubo.

Večina ljudi doživlja dan, ko so izgubili starša kot dan, ko se je njihovo otroštvo končalo in so bili primorani hitro odrasti. Na ta dan se je njihovo življenje drastično spremenilo. Kakšna je tvoja izgušnja?

Žalovanje
Žalovanje ni univerzalno, saj ljudje ne žalujemo na isti način. Otrok opazuje odziv preživelega starša in se nauči kako naj bi žaloval. “Ali je v redu jokati ali moram biti močen?” Način žalovanja pa je tudi odvisen od naše starosti.

Na primer, otrok pred 2. letom lahko preneha govoriti, otrok pred 5. letom ima lahko težave z uriniranjem, prehranjevanjem in spanjem. Šolajoči otroci lahko začnejo doživljati fobije in strah, da je z njihovim telesom prav tako nekaj narobe (hipohondrija). Prav tako se lahko umaknejo vase ali pa začnejo pretirano pomagati. Še posebej pri fantih žalost lahko zamenja jeza in agresija. Adolscenti se na izgubo lahko odzovejo bolj podobno odraslemu, hkrati pa se zaradi strahu pred drugačnostjo, lahko odpovejo izražanju svojih občutkov.

Otroci, ki so izgubili starša, ko so bili dojenčki lahko čutijo odsotnost in ne izgube. “Ne vem kaj pomeni oče. Ko sem začel šolo sem se počutil drugače od ostalih otrok, ki so imeli očeta in mamo. /…/ Nisem imel predstave očeta, samo mene, brata in mamo. “(Harris, 1995, p.18). “Moj starejši brat je bil 13, ko je (mama) umrla.  In pogosto govori o tem, kakšno bi bilo lahko življenje, če bi mama še živela. Ampak on ve, kakšno je bilo življenje, ko je mama še živela. On jo lahko resnično pogreša. Jaz je nikoli nisem imela, zato ne čutim izgube. “(Harris, 1995, p.18).

Kako ste žalovali v vaši družini?

Kaj lahko preživeli stars naredi za svoje otroke?
Včasih otrok ne izgubi samo enega starša, ampak tudi preživelega. Slednji je sam v taki bolečini zaradi izgube partnerja, da ne zmore držati družine skupaj. Preživeli stars se lahko odzove na izgubo z zlorabo, zanemarjanjem ali jezo nad svojimi otroki. Prav tako lahko na otroka začnejo gledati kot na odraslo osebo ali pa padejo v globoko depresijo in se popolnoma umaknejo iz otrokovega življenja. Pomembno je, da tudi starš poskrbi zase in se obrne na strokovno, družunsko in prijateljsko pomoč. Svojim otrokom pa lahko pomaga pri žalovanju tudi preko sledečih predlogov:

  • Pomembno je, da skuša obdržati otrokovo rutino čim bolj redno. To bo zmanjšalo otrokovo anksioznost in s časoma prineslo nazaj občutek stabilnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da ima otrok zadostne informacije glede smrti, ki so primerne za njegovo starost. Pogosto jih skrbi, da bo umrl tudi drugi stars. Pomembno je, da se z njimi pogovarjamo o njihovem strahu in jim zagotovimo (tudi večkrat), da niso odgovorni za smrt starša.
  • V tem obdobju se je najbolje izogniti dodatnim spremembam kot so selitev, sprememba šole. Velike spremembe doprinesejo k težavnosti žalovanja za izgubljenim staršem.

Kako je bilo v tvoji družini? Kako je preživeli starš držal družino skupaj dolgoročno? Kje, če sploh, je preživeli starš iskal pomoč?

O tem se ne govori
V nekaterih družinah se o izgubi sploh ne govori. Otrok pa lahko tudi namerno skrije svoje občutke, saj s tem želi zavarovati preživelega starša pred dodatno bolečino. Marsikateri moj klient v primarni družini ni govoril o izgubi starša. Takoj po smrti je bilo nekaj prostora za čustva in občutke, kmalu za tem pa se je moral vsak član družine soočat z občutki sam v svoji zasebnosti. Ne, da je bilo prepovedano govoriti o dogodku in občutkih, ampka so želeli prihraniti družini nadaljne bolečine.
Pomembno je, da se predela boleče občutke izgube. Preživeli starš naj spodbuja in se pogovarja s svojimi otroci o njihovih občutkih. Prostor za občutke se lahko ustvari tudi preko rednih ritualov. Na primer: skupen letni obisk groba in pogovor, praznovanje rojstnega dne umrlega starša ipd.

Ste v tvoji družini govorili o občutkih? Ali je O.K. o njih govoriti tudi sedaj, ko si odrasel?

-4% otrok v zahodnjem svetu je izgubilo starša med odraščanjem

-1 od 9 odraslih je izgubilo starša preden so dopolnili 20 let

-40% se jih je pretvarjalo, da so v redu, ker niso želeli vznemirjati preživelega starša

-63% se jih je balo, da bo preživeli starš tudi zbolel in umrl

Vir: Poll by Greenwald & Associates for New York Life Foundation and Comfort Zone Camps.

KDAJ POISKATI PSIHOTERAPEVTSKO POMOČ?

Psihoterapevtska pomoč

Danes nas hitri svet, stres in okoliščine silijo na rob naših psiholoških zmožnosti. Kljub temu, da smo borci, se nas okoliščine in dogodki dostikrat dotaknejo in zaznamujejo tudi na načine, ki nam ne ustrezajo, vendar si ne znamo pomagati. Čeprav v družbi (pre)pogosto velja, da si »nor« če obiskuješ terapevta, se ta tabu vztrajno rahlja in vse več ljudi se ob duševni stiski obrne po pomoč.

Komu?
V duševni stiski lahko poiščeš pomoč pri različnih strokovnjakih, vsak izmed njih pa uporablja malo drugačen pristop. Psihiater, ki ima medicinsko izobrazbo in se je specializiral v psihiatriji,postavi diagnozo, njegovo zdravljenje pa večinoma (ne vedno) temelji na predpisovanju zdravil oziroma t.i. medikamentozni terapiji. Psihiatrična pomoč se izvaja tako na koncesijo kot v privatni praksi. Psiholog je zaključil študij psihologije. V zdravstvu delajo psihologi, ki so se specializirali v klinični psihologiji. Na podlagi testov vam bo postavil diagnozo in vam preko svetovalnega pogovora skušal pomagati. Prav tako je psihološko pomoč moč obiskovati na koncesijo ali v privatni praksi. Psihoterapevt je strokovnjak, ki se je na tem področju izobraževal 5 let in po večini šel sam skozi lastno terapijo. V psihoterapiji obstaja več kot 11 smeri, zato je postopek izobraževanja in obiskovanje lastne terapija pri vsaki smeri malo drugačen. Psihoterapevt skuša pomagati preko pogovora in ne svetovanja. V psihoterapiji gre za gradnjo zaupnega in varnega odnosa med klientom in terapevtom, oseba pridobi pozitivno izkušnjo odnosa, bolj se zaveda lastnega počutja in vedenja, kar vse vpliva na boljše počutje posameznika. Večina psihoterapevtov dela v privatni praksi.
Včasih je zaželeno kombinirati različne oblike pomoči, prav tako pa ločnica med temi poklici ni nujno tako ostra.

Kdaj poiskati pomoč?
Od spodaj so naštete nekatere situacije, ki vam bodo pomagale opredeliti ali bi v vašem primeru bilo vredno razmisliti o obisku strokovnjaka.

Dolgotrajna žalost, ki ne mine. Žalovanje je normalen proces ob izgubi, v grobem žalovanje traja približno pol leta, vendar je proces iz meseca v mesec lažji. Nekateri si tudi v tem procesu poiščejo podporo. Če občutek žalosti ostaja enako intenziven, se je dobro obrniti po pomoč.

Težave s spanjem. Vsi včasih ne moremo zaspati, še posebej če smo pod stresom ali smo v velikem pričakovanju glede kakšnega potovanja. Nespečnost, ki se pojavlja pogosto in se vleče več let pa slabo vpliva na posameznika.

Problemi v odnosu ali/in ločitev. Odnos je prostor kjer občutimo zelo prijetna čustva, vendar nam lahko zadaja tudi dodatne rane. Pogosto se zgodi, da se s partnerjem vrtimo v začaranem krogu bolečine iz katere, kljub poskusom, ne znamo ven.

Odvisnosti. Pomoč je dobro obiskati tudi pri različnih odvisnostih (alkohol, droge, spolna odvisnost, odvisnost od hrane). Prav tako se lahko obrnete na skupine za samopomoč, ki jih izvajajo različna društva.

Želja po nenehnem spancu, brezvoljnost, spremembe v apetitu, težava narediti vsakdanje stvari, samomorilne misli kažejo na depresivno razpoloženje za katerega je potrebno poiskati pomoč.

Pogosti občutki strahu. Strahovi vas lahko začnejo ovirati v vsakdanjem življenju, na primer »ne želite več oditi iz hiše«. Prav tako so strahovi povezani s paničnimi napadi, ki se pojavljajo brez vidnega razloga.

Čustva. Pretirano, neprimerno izražanje čustev ali njihovo potlačevanje lahko vodi v težave z okoljem in samim seboj. Čustva, ki jih ne izrazimo (na funkcionalen način) se lahko pokažejo tudi kot problemi našega telesa (psihosomatika).

Poleg tega se je na pomoč priporočljivo obrniti, če imate pretirane občutke krivde, če imate nenavadne misli ali obnašanje, agresivno vedenje do soljudi ali sebe (samopoškodovanje), ekstremno menjavo razpoloženja ali pa ste pretirano zaskrbljeni.