Tag Archive | psihoterapija in samopodoba

PSIHOLOŠKA CENA ODRAŠČANJA V PREMOŽNEJŠI DRUŽINI

V tem članku bom pisala kako vzgoja v premožni družini vpliva na naše psihološko zdravje. Razsikave namreč potrjujejo, da otroci iz premožnejših družin (letni dohodek nad 100,000 funtov), v primerjavi z vrstniki pogosteje trpijo za anksioznostjo, depresijo in psihosomatskimi simptomi. Prav tako so otroci iz družin, kjer je bilo bogastvo prisotno v večih generacijah, bolj nagnjeni k kriminalnemu vedenju, motnjam hranjenja in odvisnosti, Pomembno je poudariti, da ni premoženje, kot tako vzrok za večje tveganje za razvoj psihološke bolezni, ampak na to vpliva tudi okolje in kulturni kontekst.

Pomanjklivosti odraščanja v premožni družini
• Na žalost mnogi premožni starši zanemarjajo svoje otroke. Preveč so zaposleni, da bi bili dovolj prisotni v njihovem življenju in jim nudili čustveno podporo. Otrok ima mogoče preveč materialnih stvari, vendar strada za starševsko pozornostjo in ljubeznijo.
• Starši preveč posegajo v otrokovo življenje. Hodijo čez otrokove meje in se mu ne pustijo razviti po svoje. Govorijo mu kaj in kako naj naredi stvari, poleg tega le te urejajo namesto njega. Kar kasneje lahko vodi do občutka nejasne identitete. Ko nimamo prostora za raziskovanje in odkrivanje, se naša identiteta ne razvije v koherentno celoto.
• Pretirano visoka pričakovanja, ne samo od naših staršev ampak tudi od okolice-učiteljev, trenerjev in vrstnikov. Otrok lahko čuti ogromni pritisk, da mora uspeti. Hkrati pa se od njega zelo malo pričakuje v smislu odgovornosti. Starševska pričakovanja so lahko še posebe visoka v družinah, kjer imajo premoženje in socialni status že več generacij. Vse prepogosto v teh družinah ni prosora za individualnost, saj te vsi tretirajo kot del družinske dinastije. Medtem, ko takšno prilagajanje ustreza nekaterim otrokom, drugim ne. Konflikt nastane, če je isto pričakovano od vseh otrok v družini.
• Od otrok se ne pričakuje, da se bodo kasneje sami preživljali in poskrbeli zase. Kar jim v ozadju daje občutek, da tega niso sposobni. Posledično jih to še bolj veže na lastno družino, tudi če se od nje želijo osamosvojiti. Občutek, da znamo poskrbeti sami zase igra pomembno vlogo pri razvoju pozitivne samopodobe.
• Premožni otroci so pogosto tarča zavisti. Vrstniki jih vidijo kot uspešne, samo zato ker so bili rojeni v premožni družini. Težko je ločiti ali te ljudje sprejemajo zaradi tega kar imaš, ali zaradi tega, kar si. V njih se lahko razvojejo občutki krivde, da imajo tako veliko. Posledično se lahko v družbi umaknejo in ne izpostavljajo.
• Po drugi strani so deležni pretiranega občudovanja s strain okolice. Ljudje ne občudujejo njih, ampak njihovo premoženje. Tvoja identiteta je močno povezana z družinskim premoženjem, brez njega se počutiš nesigurno in ne preostane ti drugega kot da nasaljuješ tradicijo. To ustvari velik pritisk v nas samih. Ker smo tako vajeni občudovanja, se brez njega počutimo izgubljeno. Pomanjkanje občudovanja nam lahko zbudi občutke jeze, in dvom vase.

Osebnostne karakteristike, ki se pogosto pojavljajo pri premožnih otrocih
Tovrstno okolje vzgoji otroka z določeni karakteristikami, ki se otroku zdijo normalne, vendar s strani okolice niso dobro sprejete. Za njihovim hrbtom, se lahko ljudje zgražajo nad njihovim vedenjem. Zaradi njihovega statusa v družbi jih s problematičnim vedenjem le redko kdo sooči. Ti otroci težko zgradijo realno predstavo o sebi in svetu, saj se jim določen tip vedenja prepogosto dovoljuje. Pri njih se najpogosteje pojavljajo sledeče karakteristike:
• Pomanjkanje empatije in občutka za druge: mnogi med njimi se imajo za empatične ljudi in so presenečeni, ko jih okolica doživlja drugače. Pogosto mešajo njihovo dobrodelnost z empatijo. Glede na to, da so kot otroci prejemali materialne dobrine namesto čustvene podpore ta zamenjava dobrodelnosti z empatijo ni tako nenavadna. Nekateri izmed njih skrivoma pričakujejo hvalo za njihovo pomoč ali pa se z njo odprto hvalijo.
• Sebično in brezčutno vedenje, do katerega se čutijo upravičeni. Pogosto želijo spregledat negativni odziv ljudi na njihovo vedenje in si ga interpretirajo drugače. Čeprav mnogi izmed njih lahko začutijo, da njihovo vedenje ni bilo dobro sprejeto, si to zanikajo.
• Prepričanje, da so do stvari upravičeni in jim pripadajo.
• Problemi s prevzemanjem odgovornosti v medosebnimi odnosi.
• Elitizem in materializem prežema njihov karakter, odnose in življenje.
• V intimnih odnosih so lahko nagnjeni k narcizmu in mačizmu.
• Z rastjo njihovega premoženja raste tudi občutek kontrole. Verjamejo, da lahko vplivajo na vse aspekte njihovega življenja in posledično od drugih zahtevajo perfekcionizem in pokoro.

Problematična področja vedenja, ki se skrivajo za psihološko motnjo
• Pomanjkanje samodiscipline: otroci iz premožnih družin imajo težavo s koncentracijo in ohranitvijo motivacije. Prav tako težko preložijo zadovoljstvo in pričakujejo rezultate prehitro. V odnosih pogosto niso konsistentni in kršijo v naprej postavljena pravila, kar se dogaja tudi v terapevtskem odnosu. V terapiji je odpoved v zadnji minuti in prestavljanje ure brez pravega razloga zelo pogosta.
• Pozna zrelost: bogato okolje preprečuje otrokom, da dozorijo. Večina premožnih otrok s časoma dozori, vendar mnogi zelo pozno, nekateri pa se celo izogibajo temu procesu.
• Nizka samopodoba: Oseba, vzgojena v premožnem okolju, dobro opiše, kako se zgradi nizka samopodoba: “Nikoli me niso naučili delati praktičnih stvari, zato ker je bilo vse narejeno zame. S tem, ko so mi odvzeli možnost, da preko napak in uspehov izpolnim svoje razvojne naloge, so v meni zgradili narcisistično pričakovanje, da mi mora biti vse dano. V resnici se v sebi počutim kot da tega ne zmorem narediti sam.” Otroci, ki jih je moč opredeliti visoko na spektru Narcisistične osebnostne motje, se ne zavedajo svojega močnega občutka nevrednosti. Skušajo ga prekriti z narcisističnim vedenjem, vendar je to le simptom zelo nizke samopodobe.
• Šibka identiteta: Njihova identiteta je v naprej določena. Rodili so se v bogato družino, ki jim privzgoji občutek materialne superiornosti in visokega statusa. Vsa pravila, ki naj bi jim sledili, jim preprečujejo gradnjo lastne identitete.
• Sumičavost in paranoja: Najpogosteje so jih že starši vzgojili tako, da naj ne zaupajo drugim. „Ljudje želijo samo tvoj denar.“, “Želi te samo izkoristiti”. Ni lahko živeti z občutkom, da mogoče človeka zanima samo denar in ne ti kot oseba. Posledično se ti otroci pogosto izolirajo od družbe. “Odraščali smo z opozorili o vsaki punci in prijatelju, ki smo ga imeli. Tako sem se naučil, da sm sumičav in še sedaj mi je težko iti preko tega občutka, ko vstopam v odnose.”
• Strah pred neuspehom je zelo pogost med premožnimi otroci. Pogosto menijo, da ne morejo preseči uspeha svojih staršev. Sumijo, da je njihov uspeh posledica družinskega premoženja in statusa. Vse to jim jemlje samozavest. Težko je biti prepričan ali jih imajo ljudje resnično radi in ali so uspešni zaradi njih samih.
• Pomanjkanje motivacije: “Moja največja težava je moja lenoba in vedenje, da ne bom uničen, če mi ne uspe“. Zaradi ugodnja bogastva, je težko vztrajati pri ciljih, ko se stvari zalomijo. Ker jim je strah pred preživetjem odvzet, je njihova motivacija pogosto kratkotrajna. “Mogoče si želiš in se trudiš, vendar nimaš istega pritiska, da moreš zaslužiti dovolj, da lahko živiš. In to vzame stran velik pomen in smisel dela. Navečje proklestvo bogastva zame in za mnoge ostale je iluzija, da ne potrebuješ narediti veliko s svojim življenjem.”

Zaključna misel
Otroku je pomembno dati čustveno podporo in ne samo materialnih stvari. Prva je veliko pomembnejša kot materialne dobrine. Ključno je, da se naučijo prevzemati odgovornost, drugače bodo imeli težave s samozavestjo in gradnjo pozitivne identitete. Pomembno jih je izobraziti o financah, odgovornosti in jih motivirati za delo. Ne potrebuje trdo delo, samo delo. Tako se bodo naučili preložiti zadovoljstvo in bodo ponosni na svoje lastni dosežke. Otroci imajo svoje lastne želje in potrebe. Njihova dolžnost ni slediti pričakovanjem svojega starša. Prav tako ni dolžnost starša, da jih finančno podpira, ko odrastejo.
Pomembno je, da si otrok iz premožne družine najde pomoč, če se počuti anksiozno, depresivno, brez motivacije in občutka kdo je. V procesu terapije jim je navadno privilegij “odvzet”, kar zna biti zelo težko za nekatere. Vendar, ko preidejo ta del, začnejo odkrivati nekaj veliko bolj pomembnega-samega sebe.
Osnova tega članka je knjiga Madeline Levine: The price of Privilege in moje osebne izkušnje dela z ljudmi, ki so odrasli v priviligiranem okolju. Prepogosto imamo občutek, da ljudje z denarjem nimajo težav. Kot vidimo imajo veliko večje tveganje za razvoj psiholoških motenj v primerjavi z vrstniki. Njihove težave so mogoče drugačne od naših, vendar niso zato nič manj pomembne. Pri delu z njimi je pomembno doseči ločitev med njimi in premoženjem njihove družine, delo na občutku, da so sposobni poskrbeti zase, delo na zavedanju, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, delo na prevzemanju odgovornosti in jim pomagati postali to kar v resnici so.

DRUGI DEL: ODRASLI OTROCI BORDERLINE STARŠEV-KRIVDA, SAMOPODOBA IN ODNOSI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost.

Branje misli
Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo.
V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu.

So moja čustva resnična?
Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost.
Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam?
Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.”
V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično.

  • “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.”

Težave z zaključevanjem
Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku.

Prekomerna kritičnost
Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih.

  • “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.”

Iluzija ljubezni
Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok.

  • “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.”
  • “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“

Sanjarjenje
Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju.

  • “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.”
  • “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.”

Jeza
Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, ki jih imajo sedaj. Jezni so, da se ukvarjajo s svojimi problemi na terapiji, medtem ko njihov starš ne prevzema nobene odgovornosti.

  • „Jezna sem, da nisem imela otroštva, da sem bila priča groznim stvarem, da sem bila zlorabljena na mnogo načinov in da imam posledično zelo slabe odnose s svojimi brati in sestrami. Besna sem. Ampak bolj kot karkoli, sem besna na to, da moja mama ne bo tega nikoli dojela. Nikoli ne bo videla in razumela moje bolečine, ki jo je povzročila ona. Vse kar si želim je, da bi dojela kaj mi je naredila in videla koliko energije sem morala vložiti v to, da sem prišla ven iz tega šita v katerega me je potunkala. Želim opravičilo. In potem želim, da me pusti pri miru. Skušam se sprijazniti s tem, da tega verjetno ne bom nikoli dobila, kar še bolj podžge mojo jezo. Ugggggh.”

Strah, da boš postal kot starš
Strah, da boš postal tak kot svoj starš narašča z leti. Nekateri otroci Borderline staršev zanikajo svojo željo po otroku, ker jih je tako strah, da bi ponovili vzorce. S tem skušajo prekiniti bolečino, ki jim jo je povzročilo odraščanje v Borderline družini. Mogoče tvoje primerjanje s staršem ni očitno na prvi pogled, vendar se lahko kaže v zelo majhnih stvareh, kot so na primer “Jaz ne pijem kave, tako kot jo je moja mama.” Premagati to primerjavo in se zavedati, da te podobne ali iste lastnosti, še ne delajo tvojega starša, je zelo težko.

  • “Svoje življenje sem posvetila temu, da sem si dokazovala, da nisem ista kot ona. V glavi sem ob vsakem večjem dogodku naredila check listo-„Nisi ista kot mama.“ Imaš diplomo. Kljukica. Še vedno govoriš z očetom po 21. letu. Kljukica. Nisi odvisna od alkohola ali tablet. Kljukica. Če pogledam za nazaj, je bilo moje neprestano primerjanje z mamo, zaskrbljujoče.”

Odnos
Otroci Borderline staršev imajo pogoste težave v partnerskih odnosih. Zelo pogosto razvijejo soodvisniški odnos. Prav tako se poslužujejo manipulacij ali pretirane ustrežljivosti (podrejanja), samo da bi obdržali obstoječi odnos. Zelo pogosto se znajdejo v bolečem, disfunkcionalnem odnosu. Niso sposobni resnične bližine. Pred bližino zbežijo z neprestanimi konflikti v odnosu, distanciranjem (čustvenim ali fizičnim), manipulacijo in soodvisnostjo.
Zato, ker jim je bilo pogosto rečeno, da je zunanji svet slab, imajo pri formiranju odnosov težave z zaupanjem. Prav tako težko verjamejo, da so vredni ljubezni.

  • “Pred kratkim sem se zavedala zakaj so vsi moji odnosi (ljubezenski ali prijateljski) površinski in ne trajajo dolgo. Okoli sebe sem zgradila nevidni oklep, ki me ščiti. Če mi ljudje ne pridejo preblizu, me ne morejo prizadeti.”
  • “Težavo imam pri izražanju svojega mnenja in se postaviti zase, ko imam prav. V odnosu sem štiri leta in preko terapije sem se zelo spremenila . Na začetku tega odnosa sem bila podredljiva in nisem želela povzročiti nobenega konflikta. Zdaj postajam bolj samozavestna in sem bolj mirna z konfrontacijo in konfliktom.“

Realistična pričakovanja
Verjetno je najtežje sprejeti, da Borderline starš nikoli ne bo sposoben uvideti svojih napak in razumeti, zakaj se ga njegov otrok izogiba ali mu postavlja meje. Borderline starš ne prevzeme odgovornosti za svoja dejanja in v tebi zbudi občutek, da pretiravaš. “Saj sem ti samo delala uslugo. To je za tvoje dobro.” Zelo težko je sprejeti, da te tvoj starš nikoli ne bo zares slišal, razumel tvoje bolečine in se opravičil.

  • “Zakaj se me izogibaš?
    Zato, ker si me prizadela v preteklosti in se ne želim več izpostaviti tej možnosti.
    Jaz sem te prizadela? Kdaj?
    Kot otroka si me pretepala s pasom.
    Ne spomnim se tega. To si izmišljuješ, ti usrane.”
  • “Moja mama se ni sposobna opravičiti. Ne prenese kritike. Ko gre za primerjanje moči, mora ona vedno zmagati.”

Kaj prinaša prihodnjost?
Na žalost si zaradi odraščanja v Borderline družini nagnjen k razvoju psiholoških motenj in težav, kot so depresija, anksioznost, Postravmatski stres, narcisizem in BDP. Predelava ran, ki so ti bile zadane v otroštvu, je navadno življenjski proces. Čeprav s časom postane veliko lažje, če delaš na sebi. Izobrazba na tem področju (prebiraš literaturo o Borderline družinah, motnji itd.) je pomemben prvi korak k razumevanju kaj se je dogajalo v tvoji preteklosti. Kajti, spremeniš lahko samo tisto, česar se zavedaš. Osebno bi otrokom Borderline staršev priporočila psihoterapijo, kjer lahko delajo in predelajo svoja čustva, bolečino in preko terapije dobijo zdravo izkušnjo intimnega odnosa. S časom se boš premaknil k bolj zdravim odnosom. Prav tako želim poudariti, da Borderline starš prav tako trpi za svojo bolečino. Vendar je naša odgovornost, ko se odločimo za starševstvo, da predelamo svoje rane iz otroštva in jih ne prenašamo naprej v tako brutalni obliki. Zato je zelo pomembno, da poskrbiš za svoje rane iz otroštva in s tem prekineš disfunkcionalni krog tvoje družine.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

KAKO MEDIJI VPLIVAJO NA SAMOPODOBO IN DOŽIVLJANJE LASTNEGA TELESA?

Lepota je v današnji kulturi pomembna, če ne že najpomembnejša vrednota. K postavljanju vitkosti na vrh piramide vrednot pa veliko prispevajo mediji, ki nas nenehno nagovarjajo, kakšnemu idealu naj sledimo. 

Kaj si mislim o sebi?
Preden se osredotočim na vpliv medijev na samopodobo, si poglejmo, kaj razumemo pod tem pojmom. Samopodoba je povezana s posameznikovim doživljanjem in vrednotenjem samega sebe. Na to vpliva več dejavnikov – izkušnje s samim seboj in drugimi: ali same sebe vidimo vredne ljubezni, smo zadovoljni s šolskim uspehom, s svojo postavo, se drugi radi družijo z nami, nam zaupajo, nas opazijo?
O telesni samopodobi govorimo, kadar se osredotočamo na svoje občutke o zunanjem videzu in telesnih sposobnostih. Socialna samopodoba zaobjema kakovost naših odnosov, zmožnost navezovanja stikov z drugimi ljudmi, še posebno vrstniki in nasprotnim spolom. O akademski samopodobi govorimo, kadar vrednotimo svoj uspeh na izobraževalnem oziroma poslovnem področju.
Pozitivna samopodoba je pomembna. Vliva nam pogum, da preizkušamo nove izzive in verjamemo vase. Omogoča nam, da spoštujemo samega sebe, tudi ko naredimo napako. Načeloma nas, ko spoštujemo sami sebe, spoštujejo tudi drugi. Nizko samopodobo spremljajo negativna sporočila o sebi, ki vplivajo na način, kako vstopamo v odnose, se družimo, sprejemamo izzive in podobno.
Samopodoba se lahko spreminja. Otroku, ki je imel pozitivno samopodobo, lahko neuspeh v šoli zniža samovrednotenje. Prav tako lahko imamo visoko samopodobo glede naših družabnih stikov, medtem ko se v svojem telesu ne počutimo najbolje.

Vitkost je povsod
V sodobni postmoderni kulturi nas na vsakem koraku spremlja neskončno število podob. Ob listanju revije, gledanju najljubše televizijske nadaljevanke, deskanju po spletu in ne nazadnje tudi pri hoji po ulici nas z velikih plakatov in izložb nagovarjajo idealne podobe ženskih in moških teles. Kako so ti ljudje lahko tako lepi? Preprosto. Z različnimi računalniškimi programi ali lepotnimi operacijami, s katerimi naredijo manjše (ali večje) popravke.

Lepota je kulturno pogojena
Kaj imamo ljudje za lepo, ni odvisno samo od našega okusa, ampak tudi od kulture. V srednjem veku, pa vse do prejšnjega stoletja, je bilo občudovano močnejše žensko telo, ki so ga povezovali z izobiljem in blagostanjem. Akt na slikarskem platnu je bil močnejše postave, suho telo pa je vse do 20. stoletja veljalo za neprivlačno. Sodobno kulturo telo ne zanima več kot materialna osnova, ampak predvsem kot videz. Povsod navzoči sodobni lepotni ideali častijo pomen vitkosti in težko dosegljivih telesnih značilnosti. Seganje po idealni zunanji podobi pa, čeprav ne smemo zanemariti vedno večjega pritiska na moško populacijo, zadeva predvsem ženske. V tem članku se osredotočam predvsem nanje, saj so bile tudi zgodovinsko gledano vedno bolj izpostavljene lepotnim idealom kot moški.

Koga kriviti?
Vzroke lahko iščemo že v spolni socializaciji deklic, s katero se ženske učijo identificirati kot seksualna bitja oziroma graditi identiteto skozi telo. Že v rosnih letih so deklice pri igri z nekaterimi igračami (na primer barbika) izpostavljene idealnemu ženskemu telesu. Če na kratko opišem podobo barbike: ima velike, navadno modre oči, prelesten majhen nosek, polne ustnice, veliko oprsje, preozek pas in dolge noge. Skratka, predstavlja podobo ženske, ki ne obstaja, in taka izkrivljena podoba ženskega telesa naj bi se usidrala v otrokovo podzavest ter vplivala na njegove predstave o sebi.
Statusa spolnih objektov se ženske naučijo skozi nenehno opazovanje, ki so ga deležne na vsakem koraku, in prek medijev, ki potrjujejo status ženske kot objekta pogleda (pornografija, moda, lepotna tekmovanja in oglaševanje). To ne določa samo odnosa med moškim in žensko, ampak tudi, kako se ženske vidijo.

Zakaj nisem kot dekle iz revije?
Podobe iz medijev nam vsiljujejo jasen ideal, ki je vseprisoten. Ženske posledično nenehno opazujejo razlike med svojim realnim in idealnim telesom. Po idealu hrepenijo in so zaradi njega nesrečne, saj je nedosegljiv. Mediji omogočajo dosego tega ideala z nakupom določenih izdelkov, ki obljubljajo zadovoljstvo in lepoto. Toda občutek zadovoljstva je kratkotrajen, saj na tržišče prihajajo nova merila lepote in z njim novi izdelki. Tako se ujamemo v zanko današnje potrošniške družbe, z nenadzorovanim zapravljanjem denarja in poseganjem v svoje telo. Izdelki in postopki nam obljubljajo večno zadovoljstvo. Vse, kar v resnici prinašajo, pa je nezadovoljstvo s svojo podobo, zapravljanje denarja in nenehni gon za tem, da ustrezamo ter da smo privlačni in popolni kot podobe iz medijev, ki nas budno opazujejo in nagovarjajo.
Primer vpliva medijev na samopodobo nazorno prikazujejo izsledki Fieldingove raziskave na otoku Fidži. Prebivalke Fidžija so v primerjavi z dekleti iz zahoda močnejše postave, kar je tam veljalo za lepo. S prihodom zahodnih televizijskih vsebin , kot so ER, Melrose Place in Xena, leta 1995 so se socialne vrednote na otoku močno spremenile. Po 38 mesecih predvajanja televizijskih programov so socialne vrednote in telesne podobe deklet, ki so bile povprečno stare 17 let, odsevale zahodno kulturo. Motnje hranjenja med dekleti so se iz treh odstotkov povečale na 15. V raziskavi, ki je sledila, se je presenetljivih 74 odstotkov deklet počutilo predebelih, 62 odstotkov pa je bilo v zadnjem mesecu na dieti.

Izgubljeni jaz v vrtincu popolnih podob
Ob tem ljudje pozabljamo na pravo bistvo, bistvo sebe in svoje sreče. Nič ne bi bilo narobe, če bi v medijih srečevali podobe, ki bi veljale za sprejemljive, sporno je to, da mediji postavljajo samo eno podobo kot pravilno, kot idealno. Treba se je zavedati te zanke, in vedeti, da ni treba doseči ideala, da smo lahko srečni. Ostati moramo zvesti sebi in predvsem zdravemu razumu, kajti pretiravanja lahko vodijo v številne bolezni ali nepotrebne lepotne popravke, pretiravanja in predvsem v osebno nezadovoljstvo. Dovoliti sebi biti jaz je največje zadovoljstvo, ki nam ga ne bo pričarala nobena idealna podoba iz medijev. 

Zanimivosti:

  • Ameriška dietna industrija na leto zasluži 40 milijard dolarjev.
  • 86 odstotkov najstnikov je na dieti ali pa menijo, da bi morali biti.
  • Modeli v reviji so bolj suhi kot 98 odstotkov deklet in žensk v Ameriki.
  • Idealna ženska z leti postaja bolj suha, medtem ko povprečna ameriška ženska z leti pridobiva na teži.
  • Naravne danosti za postavo, ki jo predstavljajo mediji, ima le en odstotek žensk na svetu.

KO ZDRAVA PREHRANA POSTANE OBSESIJA: ORTOREKSIJA

Naš odnos do hrane
Hrana je pomembni element v človekovem življenju. Ne pomeni samo energije za preživetje, ampak je nepogrešljiva pri družabnih dogodkih in je ena izmed prvih stvari, ki smo jih okusili kot novorojenček. Hrana nas spremlja vse življenje in prav v teh zgodnjih fazah se začne oblikovati naš odnos do hrane.

Za tančico motenj hranjenja
Ko govorimo o motnjah hranjenja, mislimo na anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Pomembno se je zavedati, da so razlogi zanje zelo kompleksni, zato ni nujno, da spodaj opisane okoliščine vodijo prav v razvoj motnje hranjenja, vendar pomembno doprispevajo k našemu odnosu do hrane.
Raziskave so pokazale, da so v povprečju ljudje z motnjo hranjenja zelo uspešni v svojem življenju in nagnjeni k perfekcionizmu. Pomembno jim je, da ustrežejo drugim, hkrati pa s tem zanemarjajo sebe in svoje potrebe. Za popolno masko, se navadno skrivajo občutki nevrednosti in kritičnosti do sebe. Pogosto se perfekcionizem razvije v kritičnem okolju, kjer se je otrok trudil biti popoln in ustreči svojim staršem, zato da bi ga sprejeli.
Vedenje staršev, ki želijo pretirano nadzorovati življenje svojega otroka, vpliva na razvoj motnje hranjenja. Starši od njega pričakujejo, da bo delal po njihovih željah, zahtevajo da bo z njimi deli vse ter mu s tem odvzamejo zasebnost. Tako se otrok obrne na kontrolo svojega prehranjevanja, saj mu to da občutek, da je vsaj na enem področju on tisti, ki odloča zase.
Ne smemo pa zanemariti vloge ob šolskih aktivnosti kot so balet, modna šola ipd., skratka hobiji, ki v današnjem svetu pričakujejo suho postavo. K temu olje na ogenj zagotovo prilivajo mediji, ki nam narekujejo suhljato podobo. Sporočila, da je suho edino kar je sprejemljivo, negativno vplivajo na naš odnos do telesa. Pritisk nas lahko vrže v svet diet, lepotnih operacij ter zavračanja svojega telesa. Odraščanje v okolju, kjer nas stalo nekdo opominja na telesno težo, ali se naš starš sam bori s hrano prav tako pomembno vpliva na naše dojemanje hrane. 

Hrana me osrečuje
V hrani lahko iščemo našo čustveno uteho. Ko nas nekaj vznemiri ali smo pod stresom, se lahko po tolažbo zatekamo k hrani. Ta nam da občutek polnosti, zadovoljstva in občutek, da zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Spomnimo se, kdaj smo nazadnje dobro jedli. Hrana je bila odlična, najedli smo se do polnega, po kosilu smo zadovoljni obsedeli »mmmm, ravno prav sem se najedel«. Hrana nam ne da samo občutek telesne sitosti, ampak tudi zadovoljstva. Žal pa postane za nas problematično, ko se ne ukvarjamo z bolečino, ki jo čutimo, ampak le-to dušimo s hrano. V tem primeru se izogibamo svojim čustvom, podobno kot nekdo išče uteho v alhoholu, drogah ali odvisniških odnosih.

Saj samo zdravo jem
Dan danes se veliko piše o zdravem načinu življenja, kako skrbeti za svoje telo in kako bolj uravnotežiti svoje prehrano. Izgleda da je svet vse bolj osveščen in začenja slediti nasvetom, ki so v današnjem času obravnavajo kot zdravi. Zdrav način pa nekatere ljudi obsede in zdravo preraste v nezdravo. Danes se vse več ljudi spopada z ortoreksijo, ki v dobesednem prevodu pomeni »fiksacijo na pravilno prehranjevanje«. Gre za obsedenost z zdravim načinom prehranjevanja za katerim se skriva težnja obvarovanja pred slabim zdravjem, iskanja duhovnosti preko hrane, želja po popolni kontroli, izogibanje neprijetnim čustvom, uporaba hrane za ustvarjanje določene identitete, višanje samozavesti, fantazija o nesmrtnosti in želja po superiornosti nad drugimi. Gre za samovrednotenje preko hrane, torej če se držim tega načina prehranjevanja sem vreden človek. Podobna dinamika se dogaja pri osebah z anoreksijo in bulimijo. Žal pa je ortoreksiji težje oporekati, saj ljudje skrivajo svoje strahove za stavkom »Saj samo zdravo jem«.

Le kam je šlo intuitivno prehranjevanje?
Ob rojstvu je naš način prehranjevanja intuitiven. Telo točno ve kaj in koliko hrane potrebujemo. Žal pa se prepogosto dogaja, da nam intuicija zbledi, ko nas v vrtcu silijo s prehrano, ko nam starši ali okolica narekujejo njihove prehranjevalne navade ali ko naše okoliščine privedejo do tega, da razvijemo kakšno od motenj prehranjevanja. Prav tako prekomerne količine kave, sladkarij, alkohola, ogljikovih hidratov, skratka prekomerne količine katere koli hrane, izbrišejo našo zdravo intuicijo zanjo.
Pomembno se je vprašati kaj nam hrana pomeni. Ali se za našimi navadami, skrivajo drugi strahovi, bolečine in neprijetni občutki, ki se odražajo v naših prehranjevalnih navadah? Za nas je pomembno, da telo očistimo »navlak« in ponovno ojačamo našo zdravo intuicijo za prehrano. Pomembno je, da se naučimo poslušati naše telo, saj nam ta jasno govori kaj in koliko česa potrebuje, pa naj bo to meso ali zelenjava.

KAJ JE SREČA? KAKO JO NAJTI IN OHRANITI?

Sreča je po mojem mnenju najpogosteje uporabljena beseda pri izražanju želj, poleg denarja in zdravja. »Bodi srečna« in res, vsi si želimo in težimo k temu, da bi izkusili trenutke sreče, ki se jih radi spominjamo z nasmehom na obrazu. Večno vprašanje pa je ali se srečo sploh da zadržati?

Sreča
Ko smo srečni se počutimo dobro, morda celo rečemo »dobro nam je v življenju«, občutimo spekter prijetnih občutkov od zadovoljstva, pa vse do radosti. Kar osrečuje mene, ni nujno da bo osrečilo vas. Filozofsko gledano je sreča stanje kjer si ničesar več ne želimo in smo zadovoljni točno s tem kar smo in imamo. Ko dosežemo pomemben cilj, ob njem pogosto čutimo srečo in to nas motivira, da se trudimo doseči se druge cilje v našem življenju. Težnja k sreči nas na nek način motivira. Sreča pa nima samo motivacijskega učinka, ampak na vpliva zelo ugodno na naše telesno počutje.
Neredko se zgodi, da se ustrašimo, ko občutimo stanje sreče in miru. V mislih si začnemo predstavljati, da se bo kmalu zagotovo zgodilo kaj neprijetnega, da bomo zboleli ali pa nas bo pomembna oseba zapustila. S tem si kazimo našo srečo in v obdobju, ko bi lahko v njej uživali, se v resnici obremenjujemo. Prav tako se lahko ustrašimo, da nas bo okolica zavračala, če se bomo »pobahali« s svojo srečo ali pa se bomo polenili, saj ne nazadnje imamo vse kar smo si želeli. Zakaj si to počnemo? Za tem se skriva naša prepoved čutiti srečo.

Odtenki sreče
Če se navežem na strah, da nas sreča poleni. V grobem poznamo dve vrsti sreče, ena je minljiva drugo lahko čutimo dlje časa. Pri minljivi sreči gre predvsem za stimulacijo iz zunanjega okolja. Hodimo po mestu in na tleh najdemo 100 evrov. Z nasmehom na obrazu jih poberemo, čutimo srečo. Učinek nas spremlja še kak dan ali dva, na to mine. Namen te sreče je motivacija.
Kolikokrat smo že slišali, sreča prihaja iz nas samih? Tu je govora o notranji sreči, ki izhaja iz stanja notranjega zadovoljstva. Ta sreča nam ne bo kar »padla z neba«, ampak je za njo potrebno veliko narediti. Zanimivo je, da je že Aristotel povezoval srečo bolj z dejavnostjo kot pa s čustvi ali stanjem.

Kako se osrečiti?
Za to, da občutimo dlje časa trajajoč občutek sreče lahko naredimo marsikaj. V glavnem se občutek sreče veča, če smo v stiku z naravo, ker je v hitrem mestnem tempu težje. Ne nazadnje je človek del narave in vračanje vanjo ga osreči. Telesna aktivnost pripomore k občutku sreče.
Osrečujejo nas tudi odnosi in druženje. Prijatelji s katerimi radi pokramljamo, partner katerega poljubimo, pa četudi nas kdaj razjezi. Tretja pomembna stvar je, da delamo nekaj zaradi česar se počutimo, da smo koristni in da naše delo nekaj pomeni tako nam kot svetu. Ko nam naše delo sporoča, da smo sposobni, da lahko uživamo v njem, nas le-to osrečuje.
Predvsem v najstniških letih, nekateri pa celo življenje, niso pomirjeni sami s sabo, morda svojo podobo, lastnostmi, karakterjem. Sprejemanje samega sebe, postati prizanesljiv do svojih slabosti in radosten do svojih prednosti je pomemben ključ pri občutku sreče. In ne samo, da sprejmemo sebe, ampak da se v vrvežu življenja ohranimo notranje stanje miru in pozitivnih misli. Kar lahko dosežemo s telesno aktivnostjo, tehnikami sproščanja, meditacijo. Še poslednji ključ do sreče je naše zdravje, dobro telesno počutje je dom srečnih občutkov.  Kot vidite je za srečo potrebno veliko narediti, naj vas potolažim s tem, da če naredite nekaj že na enem področju boste v življenju občutili večjo radost in zadovoljstvo.

Je sreča denar?
Študije so ugotovile, da z denarjem ne moremo kupiti sreče, razen če tega porabimo na poseben način. Izkazalo se je namreč, da smo srečnejši, če denar porabimo za druge. Ugotovitev lahko potrdimo tudi iz lastnih izkušenj. Ko kupimo nekomu darilo, za katerega smo prepričani, da si ga nadvse želi, smo bolj vznemirjeni in srečni kot on. Veseli smo, da smo nekoga osrečili.
Sedaj pa k vprašanju ali nas denar osreči? Denar je potreben za zadovoljitev naših osnovnih potreb. Družbe, kjer te potrebe niso zadovoljene, niti ne razmišljajo o sreči, saj se borijo za svoje osnovno preživetje. Ko enkrat presežemo to točko in imamo hrano, obleko in streho nad glavo, se z večjimi količinami denarja sreča ne veča. Res je, da so v povprečju bogatejši narodi srečnejši od revnih držav, vendar se ta učinek zmanjša med bogatimi državami. Enako povišan procent BDP-ja v revni in bogati državi, prinese enak procent sreče v obeh državah. Ne glede na to da je prva še vedno revnejša od druge. Torej, potrebno je imeti nekaj denarja, za zadovoljitev osnovnih potreb, čim je ta meja presežena, je sreča z nakupom izven dosega naših rok.

Pozitivna stran sreče je njena nalezljivost. Ne samo, da smo srečni ko osrečimo druge, ampak občutimo tudi občutek sreče, ko so srečni drugi. Torej naša prijateljica je dobila v službi napredovanje, ki si ga je nad vse želela. Ko vam to sporoči občutite občutek sreče. Prav tako, če izveste, da je srečna neka oseba, ki jo sploh ne poznate, torej od prijateljice znanka je dobila otroka. Ob novici občutite srečo zanjo »A res, joj kako lepo« se smehljate. Kako poskrbeti za svojo srečo? S tem podatkom je preprosto. Družite se z ljudmi, ki so veseli in srečni in se boste ne samo nalezli njihove sreče, ampak tudi zadostili vašo potrebo po druženju z ljudmi. In to je vaš prvi korak k trajnejši sreči.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna