Tag Archive | psihoterapija in perfekcionizem

KO ZDRAVA PREHRANA POSTANE OBSESIJA: ORTOREKSIJA

Naš odnos do hrane
Hrana je pomembni element v človekovem življenju. Ne pomeni samo energije za preživetje, ampak je nepogrešljiva pri družabnih dogodkih in je ena izmed prvih stvari, ki smo jih okusili kot novorojenček. Hrana nas spremlja vse življenje in prav v teh zgodnjih fazah se začne oblikovati naš odnos do hrane.

Za tančico motenj hranjenja
Ko govorimo o motnjah hranjenja, mislimo na anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Pomembno se je zavedati, da so razlogi zanje zelo kompleksni, zato ni nujno, da spodaj opisane okoliščine vodijo prav v razvoj motnje hranjenja, vendar pomembno doprispevajo k našemu odnosu do hrane.
Raziskave so pokazale, da so v povprečju ljudje z motnjo hranjenja zelo uspešni v svojem življenju in nagnjeni k perfekcionizmu. Pomembno jim je, da ustrežejo drugim, hkrati pa s tem zanemarjajo sebe in svoje potrebe. Za popolno masko, se navadno skrivajo občutki nevrednosti in kritičnosti do sebe. Pogosto se perfekcionizem razvije v kritičnem okolju, kjer se je otrok trudil biti popoln in ustreči svojim staršem, zato da bi ga sprejeli.
Vedenje staršev, ki želijo pretirano nadzorovati življenje svojega otroka, vpliva na razvoj motnje hranjenja. Starši od njega pričakujejo, da bo delal po njihovih željah, zahtevajo da bo z njimi deli vse ter mu s tem odvzamejo zasebnost. Tako se otrok obrne na kontrolo svojega prehranjevanja, saj mu to da občutek, da je vsaj na enem področju on tisti, ki odloča zase.
Ne smemo pa zanemariti vloge ob šolskih aktivnosti kot so balet, modna šola ipd., skratka hobiji, ki v današnjem svetu pričakujejo suho postavo. K temu olje na ogenj zagotovo prilivajo mediji, ki nam narekujejo suhljato podobo. Sporočila, da je suho edino kar je sprejemljivo, negativno vplivajo na naš odnos do telesa. Pritisk nas lahko vrže v svet diet, lepotnih operacij ter zavračanja svojega telesa. Odraščanje v okolju, kjer nas stalo nekdo opominja na telesno težo, ali se naš starš sam bori s hrano prav tako pomembno vpliva na naše dojemanje hrane. 

Hrana me osrečuje
V hrani lahko iščemo našo čustveno uteho. Ko nas nekaj vznemiri ali smo pod stresom, se lahko po tolažbo zatekamo k hrani. Ta nam da občutek polnosti, zadovoljstva in občutek, da zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Spomnimo se, kdaj smo nazadnje dobro jedli. Hrana je bila odlična, najedli smo se do polnega, po kosilu smo zadovoljni obsedeli »mmmm, ravno prav sem se najedel«. Hrana nam ne da samo občutek telesne sitosti, ampak tudi zadovoljstva. Žal pa postane za nas problematično, ko se ne ukvarjamo z bolečino, ki jo čutimo, ampak le-to dušimo s hrano. V tem primeru se izogibamo svojim čustvom, podobno kot nekdo išče uteho v alhoholu, drogah ali odvisniških odnosih.

Saj samo zdravo jem
Dan danes se veliko piše o zdravem načinu življenja, kako skrbeti za svoje telo in kako bolj uravnotežiti svoje prehrano. Izgleda da je svet vse bolj osveščen in začenja slediti nasvetom, ki so v današnjem času obravnavajo kot zdravi. Zdrav način pa nekatere ljudi obsede in zdravo preraste v nezdravo. Danes se vse več ljudi spopada z ortoreksijo, ki v dobesednem prevodu pomeni »fiksacijo na pravilno prehranjevanje«. Gre za obsedenost z zdravim načinom prehranjevanja za katerim se skriva težnja obvarovanja pred slabim zdravjem, iskanja duhovnosti preko hrane, želja po popolni kontroli, izogibanje neprijetnim čustvom, uporaba hrane za ustvarjanje določene identitete, višanje samozavesti, fantazija o nesmrtnosti in želja po superiornosti nad drugimi. Gre za samovrednotenje preko hrane, torej če se držim tega načina prehranjevanja sem vreden človek. Podobna dinamika se dogaja pri osebah z anoreksijo in bulimijo. Žal pa je ortoreksiji težje oporekati, saj ljudje skrivajo svoje strahove za stavkom »Saj samo zdravo jem«.

Le kam je šlo intuitivno prehranjevanje?
Ob rojstvu je naš način prehranjevanja intuitiven. Telo točno ve kaj in koliko hrane potrebujemo. Žal pa se prepogosto dogaja, da nam intuicija zbledi, ko nas v vrtcu silijo s prehrano, ko nam starši ali okolica narekujejo njihove prehranjevalne navade ali ko naše okoliščine privedejo do tega, da razvijemo kakšno od motenj prehranjevanja. Prav tako prekomerne količine kave, sladkarij, alkohola, ogljikovih hidratov, skratka prekomerne količine katere koli hrane, izbrišejo našo zdravo intuicijo zanjo.
Pomembno se je vprašati kaj nam hrana pomeni. Ali se za našimi navadami, skrivajo drugi strahovi, bolečine in neprijetni občutki, ki se odražajo v naših prehranjevalnih navadah? Za nas je pomembno, da telo očistimo »navlak« in ponovno ojačamo našo zdravo intuicijo za prehrano. Pomembno je, da se naučimo poslušati naše telo, saj nam ta jasno govori kaj in koliko česa potrebuje, pa naj bo to meso ali zelenjava.

ZAKAJ NAS NENEHNO SKRBI? VZROKI PRETIRANE ZASKRBLJENOSTI, 1. DEL

Stres, obremenjenost in skrbi so postale vsakdanji del našega odraslega življenja. Pogosto stresne situacije sprejemamo same po sebi, saj iz okolice vse prevečkrat slišimo »Tako je, stisni zobe.« Kako se posameznik spopade z neugodno situacijo le redke zanima. Nekateri občutke potlačijo, drugi iščejo uteho v različnih oblikah odvisnosti, spet tretji obremenjujejo sami sebe in pretirano skrbijo. O slednjem bom pisala v pričujočem članku. Pretirana zaskrbljenost, ki se je razpasla iz okvirov stresne situacije, je značilna za mnoge posameznike, ki se niti ne zavedajo, da za njo trpijo ali pa si ne znajo pomagati.

Skrbi
Skrbi so normalni del človekovega življenja. V telesu nam aktivirajo adrenalin in nas spodbudijo, da predvidimo neugodne rezultate neke situacije in se pred njimi zaščitimo. Tako smo se s prijatelji dogovorili, da gremo smučat. Zaskrbelo nas je, da bomo pri smučanju padli in se poškodovali. Zato smo se odločili, da se bomo primerno zaščitili in nosili čelado in zaščitna očala.
Vendar je druga stran medalje manj sijoča. Nekatere ljudi skrbi brez razloga ali pa nevarnost poveličujejo. Takrat govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ki jo ponavadi čutimo zelo intenzivno, misli nas pogosto preplavljajo, nad njimi pa nimamo nobene kontrole. Pretirano se bojimo, da se bo odvil negativni scenarij, hkrati pa pozabljamo na vse možne ugodne izide situacije. Oseba, ki pretirano skrbi ima težave s pozitivnimi čustvi in je nagnjena k pesimizmu. Misli ne more ustaviti, čeprav se zaveda, da s svojim početjem škoduje sebi.
Zaskrbljenost pa postane še intenzivnejša v situacijah, kjer oseba začuti da je ogrožena ona ali nekdo od njej pomembnih oseb. Posledično s svojimi skrbmi lahko začne obremenjevati okolico. Uporabnica nekega foruma piše prav o tem vedenju: »Čeprav vem da je nesmiselno in se po končanem pogovoru s prijateljem obremenjujem, zakaj sem mogla vprašati še tisto zadnje vprašanje in ga s tem popolnoma razjeziti, si nisem mogla pomagati. Pogosto me skrbi kaj bo z mojimi prijatelji, razmišljam kaj vse se jim lahko zgodi, kako bi mogli odreagirati v različnih situacijah itd. Z mojimi vprašanji in skrbmi jih obremenjujem in jezim, vendar si ne znam pomagat.«

Zaskrbljene misli
Generaliziranje: Zaskrbljenost se povezuje s generalizirano anksioznostjo. Kar pomeni, da strah v določeni situaciji, prenesemo na vse situacije, ki so prvi vsaj malo podobne. To se dogaja tudi pri zaskrbljenosti, kjer oseba eno izkušnjo prenesejo na vse ostale. Tako je na primer neka punca, ko jo je fant zavrnil na plesišču, začela skrbeti, da nikoli ne bo našla moškega zase.
Drug tip misli, ki se pogosto povezuje z zaskrbljenostjo so katastrofalne misli. Posameznik v vsakem danem trenutku pričakuje najslabši izid. Posledično iz okolja selektivno izbira informacije, ki mu potrjujejo njegovo hipotezo. Tako je Nina bila prepričana, da bo jo fant zapustil, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. V fantovi želji, da bi danes odšel na pijačo s svojo družbo, je videla potrditev njegovega nezanimanja zanjo in začetek konca njunega odnosa.

Zakaj me skrbi
Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Kot že zgoraj omenjeno, zaskrbljena oseba lahko prenese svojo zaskrbljenost na okolico, za kar so še posebej dovzetni otroci. Če starša pretirano skrbi za otroka, »ali boš zmogel splezati na gugalnico, kaj če pri lovljenju grdo pade itd.«, svoje skrbi nezavedno prenese na otroka. Ta se v odraščanju sprašuje ali je sposoben biti kos določeni situaciji, ali se bo mu na poti v službo zgodilo kaj hudega itd. Tako nekateri povezujejo zaskrbljenost z družinskim okoljem, kjer se otrok nauči, da je odraslo življenje težko in polno nevarnosti.
Prav tako so pogosteje pretirano zaskrbljeni ljudje, ki so kot otroci igrali vlogo skrbnika/ce za mlajšega brata, sestro ali koga od staršev. Bojijo se, da se bo osebi kaj zgodilo, če za njo ne bodo poskrbeli in predvideli vseh možnih nevarnih situacij. »Bratec bo padel, če ne umaknem copatov itd.«
Vir zaskrbljenosti je moč iskati tudi v perfekcionizmu, torej težnji narediti vse brez napake. Vendar popolnost ne obstaja, kar nam povzroča neprestane skrbi, kako le jo bomo dosegli?

Zaključimo s statistiko
Zaskrbljenost se navadno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih, včasih pa se njen začetek premakne v trideseta ali štirideseta leta. Zelo redko se pojavi kasneje v življenju. Zaskrbljenost je za ženske bolj značilna kot za moške. Eden od vzrokov lahko leži v večkrat omenjeni drugačni vzgoji moških in žensk. Slednje smo naučene, da skrb in potrebe drugega, dajemo pred sebe, medtem ko se stereotipno vzgojen moški o svojih čustvih in občutkih ne sprašuje in skrbi »uspešno« potlači.
Statistika kaže, da polovica ljudi, ki imajo težave z  zaskrbljenostjo okreva, za mnoge pa se zaskrbljenost pojavlja v valovih, saj se povezuje s stresnimi situacijami. Tako so v določenih obdobjih življenja pretirano zaskrbljeni, spet drugič jih skrbi ne obremenjujejo in jih znajo kontrolirati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna