Tag Archive | pretirana zaskrbljenost

PRETIRANA ZASKRBLJENOST: VPLIV NA TELO IN KAKO SI POMAGATI, 2. DEL

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja

Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZAKAJ NAS NENEHNO SKRBI? VZROKI PRETIRANE ZASKRBLJENOSTI, 1. DEL

Stres, obremenjenost in skrbi so postale vsakdanji del našega odraslega življenja. Pogosto stresne situacije sprejemamo same po sebi, saj iz okolice vse prevečkrat slišimo »Tako je, stisni zobe.« Kako se posameznik spopade z neugodno situacijo le redke zanima. Nekateri občutke potlačijo, drugi iščejo uteho v različnih oblikah odvisnosti, spet tretji obremenjujejo sami sebe in pretirano skrbijo. O slednjem bom pisala v pričujočem članku. Pretirana zaskrbljenost, ki se je razpasla iz okvirov stresne situacije, je značilna za mnoge posameznike, ki se niti ne zavedajo, da za njo trpijo ali pa si ne znajo pomagati.

Skrbi
Skrbi so normalni del človekovega življenja. V telesu nam aktivirajo adrenalin in nas spodbudijo, da predvidimo neugodne rezultate neke situacije in se pred njimi zaščitimo. Tako smo se s prijatelji dogovorili, da gremo smučat. Zaskrbelo nas je, da bomo pri smučanju padli in se poškodovali. Zato smo se odločili, da se bomo primerno zaščitili in nosili čelado in zaščitna očala.
Vendar je druga stran medalje manj sijoča. Nekatere ljudi skrbi brez razloga ali pa nevarnost poveličujejo. Takrat govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ki jo ponavadi čutimo zelo intenzivno, misli nas pogosto preplavljajo, nad njimi pa nimamo nobene kontrole. Pretirano se bojimo, da se bo odvil negativni scenarij, hkrati pa pozabljamo na vse možne ugodne izide situacije. Oseba, ki pretirano skrbi ima težave s pozitivnimi čustvi in je nagnjena k pesimizmu. Misli ne more ustaviti, čeprav se zaveda, da s svojim početjem škoduje sebi.
Zaskrbljenost pa postane še intenzivnejša v situacijah, kjer oseba začuti da je ogrožena ona ali nekdo od njej pomembnih oseb. Posledično s svojimi skrbmi lahko začne obremenjevati okolico. Uporabnica nekega foruma piše prav o tem vedenju: »Čeprav vem da je nesmiselno in se po končanem pogovoru s prijateljem obremenjujem, zakaj sem mogla vprašati še tisto zadnje vprašanje in ga s tem popolnoma razjeziti, si nisem mogla pomagati. Pogosto me skrbi kaj bo z mojimi prijatelji, razmišljam kaj vse se jim lahko zgodi, kako bi mogli odreagirati v različnih situacijah itd. Z mojimi vprašanji in skrbmi jih obremenjujem in jezim, vendar si ne znam pomagat.«

Zaskrbljene misli
Generaliziranje: Zaskrbljenost se povezuje s generalizirano anksioznostjo. Kar pomeni, da strah v določeni situaciji, prenesemo na vse situacije, ki so prvi vsaj malo podobne. To se dogaja tudi pri zaskrbljenosti, kjer oseba eno izkušnjo prenesejo na vse ostale. Tako je na primer neka punca, ko jo je fant zavrnil na plesišču, začela skrbeti, da nikoli ne bo našla moškega zase.
Drug tip misli, ki se pogosto povezuje z zaskrbljenostjo so katastrofalne misli. Posameznik v vsakem danem trenutku pričakuje najslabši izid. Posledično iz okolja selektivno izbira informacije, ki mu potrjujejo njegovo hipotezo. Tako je Nina bila prepričana, da bo jo fant zapustil, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. V fantovi želji, da bi danes odšel na pijačo s svojo družbo, je videla potrditev njegovega nezanimanja zanjo in začetek konca njunega odnosa.

Zakaj me skrbi
Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Kot že zgoraj omenjeno, zaskrbljena oseba lahko prenese svojo zaskrbljenost na okolico, za kar so še posebej dovzetni otroci. Če starša pretirano skrbi za otroka, »ali boš zmogel splezati na gugalnico, kaj če pri lovljenju grdo pade itd.«, svoje skrbi nezavedno prenese na otroka. Ta se v odraščanju sprašuje ali je sposoben biti kos določeni situaciji, ali se bo mu na poti v službo zgodilo kaj hudega itd. Tako nekateri povezujejo zaskrbljenost z družinskim okoljem, kjer se otrok nauči, da je odraslo življenje težko in polno nevarnosti.
Prav tako so pogosteje pretirano zaskrbljeni ljudje, ki so kot otroci igrali vlogo skrbnika/ce za mlajšega brata, sestro ali koga od staršev. Bojijo se, da se bo osebi kaj zgodilo, če za njo ne bodo poskrbeli in predvideli vseh možnih nevarnih situacij. »Bratec bo padel, če ne umaknem copatov itd.«
Vir zaskrbljenosti je moč iskati tudi v perfekcionizmu, torej težnji narediti vse brez napake. Vendar popolnost ne obstaja, kar nam povzroča neprestane skrbi, kako le jo bomo dosegli?

Zaključimo s statistiko
Zaskrbljenost se navadno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih, včasih pa se njen začetek premakne v trideseta ali štirideseta leta. Zelo redko se pojavi kasneje v življenju. Zaskrbljenost je za ženske bolj značilna kot za moške. Eden od vzrokov lahko leži v večkrat omenjeni drugačni vzgoji moških in žensk. Slednje smo naučene, da skrb in potrebe drugega, dajemo pred sebe, medtem ko se stereotipno vzgojen moški o svojih čustvih in občutkih ne sprašuje in skrbi »uspešno« potlači.
Statistika kaže, da polovica ljudi, ki imajo težave z  zaskrbljenostjo okreva, za mnoge pa se zaskrbljenost pojavlja v valovih, saj se povezuje s stresnimi situacijami. Tako so v določenih obdobjih življenja pretirano zaskrbljeni, spet drugič jih skrbi ne obremenjujejo in jih znajo kontrolirati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

KAJ JE SREČA? KAKO JO NAJTI IN OHRANITI?

Sreča je po mojem mnenju najpogosteje uporabljena beseda pri izražanju želj, poleg denarja in zdravja. »Bodi srečna« in res, vsi si želimo in težimo k temu, da bi izkusili trenutke sreče, ki se jih radi spominjamo z nasmehom na obrazu. Večno vprašanje pa je ali se srečo sploh da zadržati?

Sreča
Ko smo srečni se počutimo dobro, morda celo rečemo »dobro nam je v življenju«, občutimo spekter prijetnih občutkov od zadovoljstva, pa vse do radosti. Kar osrečuje mene, ni nujno da bo osrečilo vas. Filozofsko gledano je sreča stanje kjer si ničesar več ne želimo in smo zadovoljni točno s tem kar smo in imamo. Ko dosežemo pomemben cilj, ob njem pogosto čutimo srečo in to nas motivira, da se trudimo doseči se druge cilje v našem življenju. Težnja k sreči nas na nek način motivira. Sreča pa nima samo motivacijskega učinka, ampak na vpliva zelo ugodno na naše telesno počutje.
Neredko se zgodi, da se ustrašimo, ko občutimo stanje sreče in miru. V mislih si začnemo predstavljati, da se bo kmalu zagotovo zgodilo kaj neprijetnega, da bomo zboleli ali pa nas bo pomembna oseba zapustila. S tem si kazimo našo srečo in v obdobju, ko bi lahko v njej uživali, se v resnici obremenjujemo. Prav tako se lahko ustrašimo, da nas bo okolica zavračala, če se bomo »pobahali« s svojo srečo ali pa se bomo polenili, saj ne nazadnje imamo vse kar smo si želeli. Zakaj si to počnemo? Za tem se skriva naša prepoved čutiti srečo.

Odtenki sreče
Če se navežem na strah, da nas sreča poleni. V grobem poznamo dve vrsti sreče, ena je minljiva drugo lahko čutimo dlje časa. Pri minljivi sreči gre predvsem za stimulacijo iz zunanjega okolja. Hodimo po mestu in na tleh najdemo 100 evrov. Z nasmehom na obrazu jih poberemo, čutimo srečo. Učinek nas spremlja še kak dan ali dva, na to mine. Namen te sreče je motivacija.
Kolikokrat smo že slišali, sreča prihaja iz nas samih? Tu je govora o notranji sreči, ki izhaja iz stanja notranjega zadovoljstva. Ta sreča nam ne bo kar »padla z neba«, ampak je za njo potrebno veliko narediti. Zanimivo je, da je že Aristotel povezoval srečo bolj z dejavnostjo kot pa s čustvi ali stanjem.

Kako se osrečiti?
Za to, da občutimo dlje časa trajajoč občutek sreče lahko naredimo marsikaj. V glavnem se občutek sreče veča, če smo v stiku z naravo, ker je v hitrem mestnem tempu težje. Ne nazadnje je človek del narave in vračanje vanjo ga osreči. Telesna aktivnost pripomore k občutku sreče.
Osrečujejo nas tudi odnosi in druženje. Prijatelji s katerimi radi pokramljamo, partner katerega poljubimo, pa četudi nas kdaj razjezi. Tretja pomembna stvar je, da delamo nekaj zaradi česar se počutimo, da smo koristni in da naše delo nekaj pomeni tako nam kot svetu. Ko nam naše delo sporoča, da smo sposobni, da lahko uživamo v njem, nas le-to osrečuje.
Predvsem v najstniških letih, nekateri pa celo življenje, niso pomirjeni sami s sabo, morda svojo podobo, lastnostmi, karakterjem. Sprejemanje samega sebe, postati prizanesljiv do svojih slabosti in radosten do svojih prednosti je pomemben ključ pri občutku sreče. In ne samo, da sprejmemo sebe, ampak da se v vrvežu življenja ohranimo notranje stanje miru in pozitivnih misli. Kar lahko dosežemo s telesno aktivnostjo, tehnikami sproščanja, meditacijo. Še poslednji ključ do sreče je naše zdravje, dobro telesno počutje je dom srečnih občutkov.  Kot vidite je za srečo potrebno veliko narediti, naj vas potolažim s tem, da če naredite nekaj že na enem področju boste v življenju občutili večjo radost in zadovoljstvo.

Je sreča denar?
Študije so ugotovile, da z denarjem ne moremo kupiti sreče, razen če tega porabimo na poseben način. Izkazalo se je namreč, da smo srečnejši, če denar porabimo za druge. Ugotovitev lahko potrdimo tudi iz lastnih izkušenj. Ko kupimo nekomu darilo, za katerega smo prepričani, da si ga nadvse želi, smo bolj vznemirjeni in srečni kot on. Veseli smo, da smo nekoga osrečili.
Sedaj pa k vprašanju ali nas denar osreči? Denar je potreben za zadovoljitev naših osnovnih potreb. Družbe, kjer te potrebe niso zadovoljene, niti ne razmišljajo o sreči, saj se borijo za svoje osnovno preživetje. Ko enkrat presežemo to točko in imamo hrano, obleko in streho nad glavo, se z večjimi količinami denarja sreča ne veča. Res je, da so v povprečju bogatejši narodi srečnejši od revnih držav, vendar se ta učinek zmanjša med bogatimi državami. Enako povišan procent BDP-ja v revni in bogati državi, prinese enak procent sreče v obeh državah. Ne glede na to da je prva še vedno revnejša od druge. Torej, potrebno je imeti nekaj denarja, za zadovoljitev osnovnih potreb, čim je ta meja presežena, je sreča z nakupom izven dosega naših rok.

Pozitivna stran sreče je njena nalezljivost. Ne samo, da smo srečni ko osrečimo druge, ampak občutimo tudi občutek sreče, ko so srečni drugi. Torej naša prijateljica je dobila v službi napredovanje, ki si ga je nad vse želela. Ko vam to sporoči občutite občutek sreče. Prav tako, če izveste, da je srečna neka oseba, ki jo sploh ne poznate, torej od prijateljice znanka je dobila otroka. Ob novici občutite srečo zanjo »A res, joj kako lepo« se smehljate. Kako poskrbeti za svojo srečo? S tem podatkom je preprosto. Družite se z ljudmi, ki so veseli in srečni in se boste ne samo nalezli njihove sreče, ampak tudi zadostili vašo potrebo po druženju z ljudmi. In to je vaš prvi korak k trajnejši sreči.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna