Tag Archive | nezadovoljstvo s telesom

KAKO MEDIJI VPLIVAJO NA SAMOPODOBO IN DOŽIVLJANJE LASTNEGA TELESA?

Lepota je v današnji kulturi pomembna, če ne že najpomembnejša vrednota. K postavljanju vitkosti na vrh piramide vrednot pa veliko prispevajo mediji, ki nas nenehno nagovarjajo, kakšnemu idealu naj sledimo. 

Kaj si mislim o sebi?
Preden se osredotočim na vpliv medijev na samopodobo, si poglejmo, kaj razumemo pod tem pojmom. Samopodoba je povezana s posameznikovim doživljanjem in vrednotenjem samega sebe. Na to vpliva več dejavnikov – izkušnje s samim seboj in drugimi: ali same sebe vidimo vredne ljubezni, smo zadovoljni s šolskim uspehom, s svojo postavo, se drugi radi družijo z nami, nam zaupajo, nas opazijo?
O telesni samopodobi govorimo, kadar se osredotočamo na svoje občutke o zunanjem videzu in telesnih sposobnostih. Socialna samopodoba zaobjema kakovost naših odnosov, zmožnost navezovanja stikov z drugimi ljudmi, še posebno vrstniki in nasprotnim spolom. O akademski samopodobi govorimo, kadar vrednotimo svoj uspeh na izobraževalnem oziroma poslovnem področju.
Pozitivna samopodoba je pomembna. Vliva nam pogum, da preizkušamo nove izzive in verjamemo vase. Omogoča nam, da spoštujemo samega sebe, tudi ko naredimo napako. Načeloma nas, ko spoštujemo sami sebe, spoštujejo tudi drugi. Nizko samopodobo spremljajo negativna sporočila o sebi, ki vplivajo na način, kako vstopamo v odnose, se družimo, sprejemamo izzive in podobno.
Samopodoba se lahko spreminja. Otroku, ki je imel pozitivno samopodobo, lahko neuspeh v šoli zniža samovrednotenje. Prav tako lahko imamo visoko samopodobo glede naših družabnih stikov, medtem ko se v svojem telesu ne počutimo najbolje.

Vitkost je povsod
V sodobni postmoderni kulturi nas na vsakem koraku spremlja neskončno število podob. Ob listanju revije, gledanju najljubše televizijske nadaljevanke, deskanju po spletu in ne nazadnje tudi pri hoji po ulici nas z velikih plakatov in izložb nagovarjajo idealne podobe ženskih in moških teles. Kako so ti ljudje lahko tako lepi? Preprosto. Z različnimi računalniškimi programi ali lepotnimi operacijami, s katerimi naredijo manjše (ali večje) popravke.

Lepota je kulturno pogojena
Kaj imamo ljudje za lepo, ni odvisno samo od našega okusa, ampak tudi od kulture. V srednjem veku, pa vse do prejšnjega stoletja, je bilo občudovano močnejše žensko telo, ki so ga povezovali z izobiljem in blagostanjem. Akt na slikarskem platnu je bil močnejše postave, suho telo pa je vse do 20. stoletja veljalo za neprivlačno. Sodobno kulturo telo ne zanima več kot materialna osnova, ampak predvsem kot videz. Povsod navzoči sodobni lepotni ideali častijo pomen vitkosti in težko dosegljivih telesnih značilnosti. Seganje po idealni zunanji podobi pa, čeprav ne smemo zanemariti vedno večjega pritiska na moško populacijo, zadeva predvsem ženske. V tem članku se osredotočam predvsem nanje, saj so bile tudi zgodovinsko gledano vedno bolj izpostavljene lepotnim idealom kot moški.

Koga kriviti?
Vzroke lahko iščemo že v spolni socializaciji deklic, s katero se ženske učijo identificirati kot seksualna bitja oziroma graditi identiteto skozi telo. Že v rosnih letih so deklice pri igri z nekaterimi igračami (na primer barbika) izpostavljene idealnemu ženskemu telesu. Če na kratko opišem podobo barbike: ima velike, navadno modre oči, prelesten majhen nosek, polne ustnice, veliko oprsje, preozek pas in dolge noge. Skratka, predstavlja podobo ženske, ki ne obstaja, in taka izkrivljena podoba ženskega telesa naj bi se usidrala v otrokovo podzavest ter vplivala na njegove predstave o sebi.
Statusa spolnih objektov se ženske naučijo skozi nenehno opazovanje, ki so ga deležne na vsakem koraku, in prek medijev, ki potrjujejo status ženske kot objekta pogleda (pornografija, moda, lepotna tekmovanja in oglaševanje). To ne določa samo odnosa med moškim in žensko, ampak tudi, kako se ženske vidijo.

Zakaj nisem kot dekle iz revije?
Podobe iz medijev nam vsiljujejo jasen ideal, ki je vseprisoten. Ženske posledično nenehno opazujejo razlike med svojim realnim in idealnim telesom. Po idealu hrepenijo in so zaradi njega nesrečne, saj je nedosegljiv. Mediji omogočajo dosego tega ideala z nakupom določenih izdelkov, ki obljubljajo zadovoljstvo in lepoto. Toda občutek zadovoljstva je kratkotrajen, saj na tržišče prihajajo nova merila lepote in z njim novi izdelki. Tako se ujamemo v zanko današnje potrošniške družbe, z nenadzorovanim zapravljanjem denarja in poseganjem v svoje telo. Izdelki in postopki nam obljubljajo večno zadovoljstvo. Vse, kar v resnici prinašajo, pa je nezadovoljstvo s svojo podobo, zapravljanje denarja in nenehni gon za tem, da ustrezamo ter da smo privlačni in popolni kot podobe iz medijev, ki nas budno opazujejo in nagovarjajo.
Primer vpliva medijev na samopodobo nazorno prikazujejo izsledki Fieldingove raziskave na otoku Fidži. Prebivalke Fidžija so v primerjavi z dekleti iz zahoda močnejše postave, kar je tam veljalo za lepo. S prihodom zahodnih televizijskih vsebin , kot so ER, Melrose Place in Xena, leta 1995 so se socialne vrednote na otoku močno spremenile. Po 38 mesecih predvajanja televizijskih programov so socialne vrednote in telesne podobe deklet, ki so bile povprečno stare 17 let, odsevale zahodno kulturo. Motnje hranjenja med dekleti so se iz treh odstotkov povečale na 15. V raziskavi, ki je sledila, se je presenetljivih 74 odstotkov deklet počutilo predebelih, 62 odstotkov pa je bilo v zadnjem mesecu na dieti.

Izgubljeni jaz v vrtincu popolnih podob
Ob tem ljudje pozabljamo na pravo bistvo, bistvo sebe in svoje sreče. Nič ne bi bilo narobe, če bi v medijih srečevali podobe, ki bi veljale za sprejemljive, sporno je to, da mediji postavljajo samo eno podobo kot pravilno, kot idealno. Treba se je zavedati te zanke, in vedeti, da ni treba doseči ideala, da smo lahko srečni. Ostati moramo zvesti sebi in predvsem zdravemu razumu, kajti pretiravanja lahko vodijo v številne bolezni ali nepotrebne lepotne popravke, pretiravanja in predvsem v osebno nezadovoljstvo. Dovoliti sebi biti jaz je največje zadovoljstvo, ki nam ga ne bo pričarala nobena idealna podoba iz medijev. 

Zanimivosti:

  • Ameriška dietna industrija na leto zasluži 40 milijard dolarjev.
  • 86 odstotkov najstnikov je na dieti ali pa menijo, da bi morali biti.
  • Modeli v reviji so bolj suhi kot 98 odstotkov deklet in žensk v Ameriki.
  • Idealna ženska z leti postaja bolj suha, medtem ko povprečna ameriška ženska z leti pridobiva na teži.
  • Naravne danosti za postavo, ki jo predstavljajo mediji, ima le en odstotek žensk na svetu.

KO ZDRAVA PREHRANA POSTANE OBSESIJA: ORTOREKSIJA

Naš odnos do hrane
Hrana je pomembni element v človekovem življenju. Ne pomeni samo energije za preživetje, ampak je nepogrešljiva pri družabnih dogodkih in je ena izmed prvih stvari, ki smo jih okusili kot novorojenček. Hrana nas spremlja vse življenje in prav v teh zgodnjih fazah se začne oblikovati naš odnos do hrane.

Za tančico motenj hranjenja
Ko govorimo o motnjah hranjenja, mislimo na anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Pomembno se je zavedati, da so razlogi zanje zelo kompleksni, zato ni nujno, da spodaj opisane okoliščine vodijo prav v razvoj motnje hranjenja, vendar pomembno doprispevajo k našemu odnosu do hrane.
Raziskave so pokazale, da so v povprečju ljudje z motnjo hranjenja zelo uspešni v svojem življenju in nagnjeni k perfekcionizmu. Pomembno jim je, da ustrežejo drugim, hkrati pa s tem zanemarjajo sebe in svoje potrebe. Za popolno masko, se navadno skrivajo občutki nevrednosti in kritičnosti do sebe. Pogosto se perfekcionizem razvije v kritičnem okolju, kjer se je otrok trudil biti popoln in ustreči svojim staršem, zato da bi ga sprejeli.
Vedenje staršev, ki želijo pretirano nadzorovati življenje svojega otroka, vpliva na razvoj motnje hranjenja. Starši od njega pričakujejo, da bo delal po njihovih željah, zahtevajo da bo z njimi deli vse ter mu s tem odvzamejo zasebnost. Tako se otrok obrne na kontrolo svojega prehranjevanja, saj mu to da občutek, da je vsaj na enem področju on tisti, ki odloča zase.
Ne smemo pa zanemariti vloge ob šolskih aktivnosti kot so balet, modna šola ipd., skratka hobiji, ki v današnjem svetu pričakujejo suho postavo. K temu olje na ogenj zagotovo prilivajo mediji, ki nam narekujejo suhljato podobo. Sporočila, da je suho edino kar je sprejemljivo, negativno vplivajo na naš odnos do telesa. Pritisk nas lahko vrže v svet diet, lepotnih operacij ter zavračanja svojega telesa. Odraščanje v okolju, kjer nas stalo nekdo opominja na telesno težo, ali se naš starš sam bori s hrano prav tako pomembno vpliva na naše dojemanje hrane. 

Hrana me osrečuje
V hrani lahko iščemo našo čustveno uteho. Ko nas nekaj vznemiri ali smo pod stresom, se lahko po tolažbo zatekamo k hrani. Ta nam da občutek polnosti, zadovoljstva in občutek, da zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Spomnimo se, kdaj smo nazadnje dobro jedli. Hrana je bila odlična, najedli smo se do polnega, po kosilu smo zadovoljni obsedeli »mmmm, ravno prav sem se najedel«. Hrana nam ne da samo občutek telesne sitosti, ampak tudi zadovoljstva. Žal pa postane za nas problematično, ko se ne ukvarjamo z bolečino, ki jo čutimo, ampak le-to dušimo s hrano. V tem primeru se izogibamo svojim čustvom, podobno kot nekdo išče uteho v alhoholu, drogah ali odvisniških odnosih.

Saj samo zdravo jem
Dan danes se veliko piše o zdravem načinu življenja, kako skrbeti za svoje telo in kako bolj uravnotežiti svoje prehrano. Izgleda da je svet vse bolj osveščen in začenja slediti nasvetom, ki so v današnjem času obravnavajo kot zdravi. Zdrav način pa nekatere ljudi obsede in zdravo preraste v nezdravo. Danes se vse več ljudi spopada z ortoreksijo, ki v dobesednem prevodu pomeni »fiksacijo na pravilno prehranjevanje«. Gre za obsedenost z zdravim načinom prehranjevanja za katerim se skriva težnja obvarovanja pred slabim zdravjem, iskanja duhovnosti preko hrane, želja po popolni kontroli, izogibanje neprijetnim čustvom, uporaba hrane za ustvarjanje določene identitete, višanje samozavesti, fantazija o nesmrtnosti in želja po superiornosti nad drugimi. Gre za samovrednotenje preko hrane, torej če se držim tega načina prehranjevanja sem vreden človek. Podobna dinamika se dogaja pri osebah z anoreksijo in bulimijo. Žal pa je ortoreksiji težje oporekati, saj ljudje skrivajo svoje strahove za stavkom »Saj samo zdravo jem«.

Le kam je šlo intuitivno prehranjevanje?
Ob rojstvu je naš način prehranjevanja intuitiven. Telo točno ve kaj in koliko hrane potrebujemo. Žal pa se prepogosto dogaja, da nam intuicija zbledi, ko nas v vrtcu silijo s prehrano, ko nam starši ali okolica narekujejo njihove prehranjevalne navade ali ko naše okoliščine privedejo do tega, da razvijemo kakšno od motenj prehranjevanja. Prav tako prekomerne količine kave, sladkarij, alkohola, ogljikovih hidratov, skratka prekomerne količine katere koli hrane, izbrišejo našo zdravo intuicijo zanjo.
Pomembno se je vprašati kaj nam hrana pomeni. Ali se za našimi navadami, skrivajo drugi strahovi, bolečine in neprijetni občutki, ki se odražajo v naših prehranjevalnih navadah? Za nas je pomembno, da telo očistimo »navlak« in ponovno ojačamo našo zdravo intuicijo za prehrano. Pomembno je, da se naučimo poslušati naše telo, saj nam ta jasno govori kaj in koliko česa potrebuje, pa naj bo to meso ali zelenjava.