Tag Archive | soodvisniški odnosi

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA: ČUSTVENE RANE IN ODNOSI V ODRASLOSTI

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem.

Bolečina otroštva
Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno.
Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“

Nizka samopodoba
Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.”
Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.”

Šibka identiteta
Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.”

Krivda in sram
Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase.

Izogibanje napakam
Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi.

Meje
Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema.

Pozornost na spremembe
Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.”

Ko narcis postane narcis
Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi poveš stvari, in verjetno te bom celo vprašal, kam si šel na počitnice, kako dolgo si bil tam, s kom si bil tam, in čez dve minuti bom vse pozabil. Naučil sem se odmisliti krike in glas svoje mame, ki mi neprestano govori, kaj naj naredim, in sedaj sem sam isti. “
Poleg narcisizma lahko razviješ druge psihološke motnje, kot so Borderline osebnostna motnja, anksioznost, depresija, odvisnost, shizoidna osebnostna motnja. “Se samopoškodijem, poslužujem se britvic, pretiranega samozadovoljevanja, grizljanja ustnic in dlesni.”
Poleg psiholoških problemov lahko razviješ mnogo telesnih simptomov (psihosomatika), kot so migrene, kronične bolezni, težave z nadledvično žlezo in srcem. “Jaz jem. Čeprav sem debela, ne znam nehati. Z veseljem bi zamenjala svojo motnjo, z motnjo, ki ni tako opazna navzven kot na primer deloholizem ali prekomerna telovadba. Ampak to je motnja, ki jo imam. Želim si, da bi jo bila sposobna opustiti. “

(Romantični) odnosi
Odraščanje v narcistični družini za sabo potegne veliko nezdravih vzorcev, ki jih otrok prenaša naprej v (romantične) odnose. Poglejmo nekatere najpogostejše aspekte takih odnosov:

  • Vsi otroci so ranljivi pred svojimi starši, vendar se otrok narcističnega starša hitro nauči, da je svoj notranji, ranljivi svet najbolje zadržati zase. Gre za globoko rano, ki jo povzroča narcistični starš, ko izkoristi otrokovo ranljivost v svoj prid. Posledično ne zaupaš ljudem. “Ne morem zaupati nikomur. Prav tako 100% ne zaupam svoji punci in svojim prijateljem, čeprav niso nikoli izdali mojega zaupanja. Vedno je prisoten dvom: “Mi boš zabodel nož v hrbet?”, „Zakaj se moja punca pretvarja, da me ima rada?“. »Na delu naredim vse sam, ker ne zaupam drugemu, kar vodi v to, da sem včasih preobremenjen.“ Prav tako se pogosto zgodi, da ne zmoreš tolerirati svojih čustev. Po drugi strani pa nekateri radi prehitro zlijejo svoja čustva neznancem, v upanju, da bo nekdo videl njihovo bolečino in jih rešil. Kar navadno pripelje do toksičnega odnosa.
  • Navajen si slabega ravnanja in ne prepoznaš, da partner v odnosu s tabo slabo ravna. Če se tega ravnanja zaveš, ne veš kako ga prekiniti.
  • Mnogi otroci narcističnega starša obupano iščejo ljubezen. Navadno idealizirajo romantično ljubezen. Ideje pobirajo iz novodobnih ljubezenskih filmov. Kar pa je lahko tudi ena izmed strategij, kako se izogneš pristni navezanosti na drugega, saj iščeš nekaj, kar ne obstaja. V svoji praksi vidim, da se jih večina zaveda, da imajo napačno predstavo o romantični ljubezni, vendar jo še vedno iščejo. Vedno znova, ko vstopaš v disfunkcionalni odnos, odpiraš staro travmo, ki ti jo je povzročil narcistični starš, znajdeš se v peklenskem krogu iz katerega ne znaš izstopiti. “Poročila sem se s čustveno nedosegljivim moškim. Bila sva poročena 23 let. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila. V novem odnosu sem mislila, da sem končno našla ljubezen. Mislila sem, da sem našla svojo dušo dvojčico, svojo polovico. Po enem letu najinega razmerja, sem ugotovila, da sem se zapletla s prikritim narcisom.”
  • V odnosih tvoriš nevarno navezanost, najpogosteje izogibajočo navezanost, kjer pred svojim strahom pred pristno bližino ubežiš tako, da ljudi ne pustiš blizu. “Nikoli si ne bom več dopustil, da bom odvisen od drugih.” Naslednja pogosta forma nevarne navezanosti je anksiozna. Kjer loviš in dušiš svojega partnerja, „Zakaj me ne ljubiš? Zakaj nisi pozoren name?”.
  • Nekateri ostanejo v disfunkcionalnem odnoso, samo za to da imajo nekoga. Dolgoletni odnos lahko prinese neke vrste tolažbo in občutek bližine nekomu, ki se počuti izolirano. Vendar ima večina otrok narcističnega starša velik strah pred bližino. Še posebej jih je strah oseb, s katerimi bi lahko tvorili zdrav partnerski odnos. Bližina zate pomeni, da ima ena oseba popolno oblast nad tabo-kar je bilo v otroštvu resnično, vendar sedaj nehote ta strah prenašaš na partnerja. To privede do tega, da na vse pretege braniš svojo svobodo in se umakneš (lahko samo emocionalno) iz odnosa, ko stvari postanejo preveč intenzivne. Vztrajanje v dolgotrajnem odnosu, ki ne deluje, lahko kaže na strah pred bližino. “Raje sem v tem odnosu, kjer točno vem kaj me čaka, kot pa v odnosu, kjer bi se mogla soočit s svojim strahom pred bližino.”
  • V zgodnji odraslosti se bolj intenzivno navežeš na toksičnega partnerja in te bolj privlači kaotični, razburkan in dramatični odnos. Na žalost ti je verbalna in fizična zloraba tako poznana, da jo na nekem nivoju sprejemaš kot normalno. Tako da ni čudno, da vedno opravičuješ slab partnerski odnos in v njem vztrajaš.
  • Pogosto se znajdeš v odnosu, kjer samo daješ, nič pa ne dobivaš nazaj. Temu rečemo tudi soodvisnost. To nenehno dajanje ima korenine v občutku, da nikoli nisi dovolj dober in da moreš močno delati, če želiš prejeti ljubezen (narcističnega starša).

Pomembno je, da se naučiš preusmeriti pozornost od drugih, k sebi. Naučit se moraš biti dober starš samemu sebi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, do neke mere (zdrav) romantični odnos, prijatelji ali ljubeč sosed. Težava je, da imaš sam pokvarjen radar za zdrave odnose. Zato je zelo pomembno, da se naučiš prepoznati slab odnos in od njega oditi-torej mu postaviti meje. Premik od disfunkcionalnega k zdravemu odnosu do sebe in drugih zahteva veliko dela na sebi. Disfunkcionalni vzorci so se gradili vsaj dve desetletji, težko je pričakovati, da jih boš premagal v nekaj mesecih. Otrok kot spužva pije vse, kar se dogaja okoli njega. To spužvo je potrebno zelo dobro ožeti in jo napolniti z novo, čisto vodo, ki je samo po tvojem okusu.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

1.DEL: VZGOJA V NARCISTIČNI DRUŽINI

Narcisizem lahko postavimo v spekter, ki prehaja od zdravega do patološkega narcizma. Oseba z Narcistično osebnostno motnjo (NPD) s seboj nosi veliko bolečino iz otroštva, s katero se ne more soočiti. Pretvarjajo se, da ta bolečina ne obstaja ali pa si jo lajšajo tako, da se znašajo nad drugimi. Narcisizem ne potrebuje biti skrajen, pogosto se skriva za masko “delam kar je najboljše za mojega otroka”. Narcisizem se nadaljuje preko generacij. Kar pomeni, da otroci narcisa sami postanejo narcistični ali pa postanejo soodvisni v odnosih. Nacistični starši imajo veliko skupnega z Borderline starši. Ena izmed razlik med njimi je namen pri uporabi  manipulacije. Medtem ko borderline osebnostna motnja manipulira ker želi preprečiti zapustitev, narcisi manipulirajo, ker želijo obdržati navidezno popolnost.

Karakteristike narcisističnega starševstva

Posesivnost
Narcisistični starš živi skozi svojega otroka in ga želi posedovat. Kakršni koli otrokov korak v samostojnost, predstavlja takemu staršu grožnjo. Če ne ogrožaš narcisistične maske svojega starša, se bo do tebe vedel v redu ali pa te še naprej ignoriral. Vendar, v trenutku, ko postaneš “težaven” ali ne slediš njihovim pričakovanjem, postaneš tarča narcisističnega vedenja (izbruhi jeze, manipulacija). Zelo težko te pustijo odrasti, to se pogosto pokaže, ko začneš formirati romantične odnose. “Moja mama mi je vedno govorila slabo o moji punci, ko je ni bilo zraven. Neodobravanje je kazala na vsakem koraku, recimo božično čestitko ni nikoli naslovila tudi nanjo.” Po mnenju narcističnega starša, noben partner ni nikoli dovolj dober za njihovega otroka.

  • “Če sem jo podpirala ali pa ji nisem nasprotovala, je bila moja mama zelo očarljiva. Vendar, v trenutku, ko se z nečim nisem strinjala, je poskrbela za to, da je naredila moje življenje neznosno.”

Meje
Osebne meje otroka niso nikoli upoštevane. Narcistični starš jih prekorači z namenom, da oblikuje otroka po svoji predstavi. Vstopal bo v tvoj osebni prostor in brskal po tvojih osebnih stvareh. Včasih bo informacije, ki jih je pridobil, uporabil proti tebi, samo zato, da boš naredil tako, kot on od tebe pričakuje. Narcistični starš zelo rad postavlja tudi zelo vsiljiva vprašanja in “spregleda” tvoje nelagodje ob njih. Meje v narcističnem domu so prekoračene pogosto in na mnoge načine. Verbalno in fizično nasilje je zelo pogosto.

  • „Moja mama je razdajala mojo lastnino drugim, včasih celo v pričo mene. Da ne omenim, da je zelo rada izražala (svoja) mnenja v mojem imenu in se dogovarjala z drugimi ljudmi kdaj se bom jaz srečala z njimi, brez da bi me sploh vprašala.”
  • “Mami sem povedala, da na mojo zabavo ne sme pripeljati svojih prijateljev. Kljub temu je prišla z njimi, še več, zlagala se jim je, da sem jih jaz povabila. Ko so bili na mojih vratih, jih nisem mogla napoditi, saj niso vedeli kaj se v resnici dogaja.“
  • „Ko sem pri 15. letih prišla domov iz šole, je bila moja soba popolnoma obrnjena na glavo. Vse je bilo prečesano. Mama je bila besna. Baje nisem pravilno zložila oblek, zato se je odločila, da bo prebrskala vse moje predale. Ker obleke niso bila zložene po njenem standardu, je vse vrgla na tla. V procesu je našla in prebrala moj dnevnik. To je bil zelo slab dan zame. Še tedne po tem sem morala hoditi naokoli z dolgimi rokavi, da sem prekrila udarce, ki mi jih je povzročila ta dan.”

Pomanjkanje empatije
Narcistični starš se je nezmožen uglasiti s potrebami in čustvi svojega otroka. Tako jih tudi ne zmore ovrednotiti in potrditi resničnost otrokovega čustvenega doživljanja. Samo čustva narcističnega starša so pomembna. Eden izmed največjih težav narcističnega starševstva je prav nesposobnost prepoznavanja otrokovih čustev, kar ustvari nesamozavestnega otroka z nefunkcionalnimi vzorci do sebe in drugih. Posledično tudi otrok ne čuti globoke povezave s svojim narcističnim staršem.

  • “Moja mama ne upošteva mojega mnenja in ignorira moje izkušnje. Tudi, če se pogovarjamo o področju, kjer sem strokovnjakinja, mi ne verjame. Nikoli ne posluša, kar ji pravim.”
  • “Moja mama vidi sebe kot ljubečo osebo. To je daleč od resnice. Zelo hladna oseba je, nesramna, ignorantska in preračunljiva. Popolnoma je nesposobna sočutja.“

Manipulacija
Narcistični starš se posluži veliko načinov manipulacije za dosego svojega cilja. Najbolj pogoste taktike čustvenega izsiljevanja so:

  1. Ignoriranje: Narcistični starš te lahko ignorira dneve ali tedne, če ne delaš tako, kot želi on od tebe. “Če nisem bil uspešen v šoli, moja mama ni govorila z mano, dokler nisem popravil ocene.” Prav tako obstaja podtip narcističnega starša, tako imenovani “Narcis, ki ignorira”. Ta starš se ne zanima za svojega otroka. Z njim se ukvarjajo samo, ko je to potrebno. Navadno takrat, ko se je treba pokazati pred drugimi kot popolna družina ali pa ko je potrebno otroka usmerjati, v skladu z predstavami narcističnega starša. “Moja mama je kazala zanimanje samo, ko je bilo nekaj povezano s šolo. Ko sem poskušal z njo govoriti o čem drugem, me ni zares poslušala.”
  2. Odvzem ljubezni: Narcistični starš izkazuje svojo ljubezen takrat, ko želi otroka nagraditi in do njega ne kaže brezpogojne ljubezni. Prav tako vedno grozi z odvzemom ljubezni in tako s tem kaznuje otroka. Ljubezen izrablja v svoj prid kot nagrado in kaznovanje.
  3. Grožnje: Narcistični starš uporabi tvoje osebne informacije, ki si jih delil z njimi, v trenutku, ko želi nekaj doseči pri tebi. Pri takem starševstvu se hitro naučiš zadržati stvari zase in jih skriti pred svojim staršem.
  4. Krivda in sram: Narcistični starš bo v tebi zbudil krivdo in sram, če želiš narediti nekaj po svoje. “Aha, šel boš na potovanje in jaz morem ostati doma s tvojo mamo? Kako lepo od tebe. Kar pojdi in uživaj” ali pa “Zato ker ne igraš klavirja dovolj dobro, jaz izpadem kot idiot.”
  5. Med dvema ognjema: Narcistični starš uporabi svoje otroke za manipulacijo drugih-najpogosteje svojega romantičnega partnerja. Otrok je postavljen na sredino med dvema staršema in se je primoran ukvarjati z odraslimi problemi. Ko je otrok prisiljen izbrati enega izmed staršev, to za seboj pusti globoko travmo. „Kako naj se postavim na očetovo stran, če pa me mama potrebuje.“

Vsi ti načini manipulacije otroku preprečujejo, da se razvije v zdravega posameznika z močno identiteto.

Narcistični bes
Bes bazira na strahu. Vse kar ogroža njihov obrambni sistem, ki jih ščiti pred globokimi notranjimi občutki manjvrednosti, je potrebno uničiti. “Moja mama je znorela, ko sem ji povedal, da se ne želim več pretvarjati pred sorodniki, da še vedno študiram medicino. Začela me je tepsti in kričati nerazumljive besede. Nisem si drznil niti pomisliti, da bi svojim sorodnikom povedal resnico.”

Oni so najpomembnejši
Narcisistični starš vzame ves prostor. Imajo globoko potrebo po pohvali in odobravanju. Iz drugih naredijo svoje poslušalce. Seveda pri tem ne opazijo njihovega dolgočasja, utrujenosti ali želje, da tudi oni želijo kaj povedati. Zelo radi se postavijo pred drugimi in pokažejo svojo “posebnost”. Obožujejo izpostavljati svoje atribute, pa naj bo to materialna dobrina, izgled, dosežek, projekt, veze ali svoja družina. Pretirano iščejo pozornost, s katero polnijo svoj umetno napihnjeni ego.

  • “Moja mama prireja zabave za nenavadne stvari. Na primer, smrt daljnega sorodnika, ki je umrl zelo dolgo nazaj ali pa za manjši osebni dosežek. Zelo rada prireja zabave, zato da je lahko v središču pozornosti.”
  • “S sestrami sem sedela za jedilno mizo in se pogovarjala z očetom. Nenadoma je mama zdrsnila iz stola in omedlela. V trenutku, ko smo želeli poklicati rešilca, je prišla k zavesti. Isto se je ponovilo še nekajkrat. Če se je pogovor za mizo obrnil stran od nje, je omedlela. Začeli smo jo ignorirati in jo pustili ležati na tleh. Obležala je tam nekaj trenutkov nato pa se pretvarjala, da je ponovno pridobila zavest.”

Pomemben je videz
Za narcističnega starša je zelo pomembno, da njegova družina navzven izgleda popolno. Veliko vložijo v to, da drugi zaznavajo vašo družino kot ljubečo, uspešno in zavidanja vredno. Otrok se navadno zaveda, da se celotna družina pretvarja, vendar raje sodeluje zaradi strahu pred narcističnim staršem.

  • “Sem v terapiji, kjer se soočam z dejstvom, da sem bila vzgojena v narcistični družini. Tega se niti nisem zavedala, dokler nisem bila že odrasla. Vedno sem mislila, da je nekaj narobe z mano. Vsi so imeli radi mojega očeta. Vedno so govorili, kako čudovit je, očarljiv in koliko je žrtvoval za svojo družino. O njem so vsi mislili tako pozitivno, zato ker je skrbno načrtoval, kako se obnašati pred drugimi ter lagal in manipuliral, da je vzdrževal to sliko. Izrabil in prizadel je druge ljudi, da je on izpadel boljše.“
  • „Najhuje pri vzgoji v taki družini je to, da nihče ne ve kaj se dogaja v resnici. Tako dobro zna moja mama zmanipulirat ostale. Vsi mislijo, da je moja mama predana ženska, ki je vzgojila dva težavna otroka. Čeprav ne prenesem svojega brata, oba trpiva na zelo podobni način. Na mojo srečo je meni uspelo zbežati pred mamo, ki naju je zlorabljala. Preselila sem se 3000 kilometrov stran, medtem ko moj brat ni imel te možnosti. On se še vedno zanaša nanjo za svoje lastno preživetje.“
  • „Zelo ji je pomembno mnenje drugih. Stokrat sem že slišal „Kaj si bodo pa sosedje mislili?“ Če sem imel problem, je nikoli ni skrbelo, kako naj mi pomaga, ampak kako bo to izgledalo pred drugimi. Pomembno je bilo vzdrževati popolni videz, ne glede na to, ali si trpel ali ne.“

Vse jemljejo osebno
Narcistični starš vzame občutke in dejanja otroka osebno. Hitro se ujezijo, če se otrok z njimi ne strinja in jih ne oponaša. Od otroka pričakuje, da je srečen, ko je srečen on in žalosten, ko je žalosten on. Drugače to razumejo kot izdajo. Tako hrepenijo po pohvali in potrditvi, da so posledično zelo občutljivi na kritiko. Otrok se hitro nauči biti previden okoli svojega narcističnega starša, da se ta ne bi ujezil ali pa zagrozil z odvzemom ljubezni. Otrok nikoli ne more biti pristen. Seveda se staršu tudi upre, vendar se kljub temu, da se je postavil zase, počuti slabo in krivo.

  • „Moja mama se laže za banalne stvari. Na primer: popravila mi je majico in gumb zašila na napačno stran. Ko sem ji to povedala, menila sem namreč, da je smešno, si je zmislila, da je gumb sam prodrl skozi, na napačno stran. Nikoli ne more sprejeti, da je naredila nekaj narobe in se nikoli ne bo opravičila. Nikoli je nisem slišala reči „oprosti“.“

Ogroženost
Narcistični starš se lahko počuti ogroženega s strani otroka. Ogroža ga njegov potencial, uspeh ali lepota, saj ti atributi ogrožajo starševo samozavest. Posledično lahko ponižujejo otroka z namenom, da pri sebi vzdržujejo občutek večvrednosti. Spotikajo se ob malenkosti, obsojajo in kritizirajo svojega otroka, ga primerjajo z drugimi in ne priznavajo njegovega znanja in uspeha. Kadarkoli kdo pohvali tvoj uspeh, bo narcistični starš le tega pripisal sebi: “Ja, to ima po meni. Vedno sem bil dober v atletiki.”

  • “Ko sem se poročala, mi je povedala, da poroka ni namenjena nevesti, ampak njeni mami. Želela sem, da je moja priča in ji rekla, naj si izbere obleko v svoji najljubši barvi. Izbrala si je belo barvo.“

Večvrednost in grandioznost
Narcistični starš ima napihnjen ego. Napihuje ga s pretirano predstavo o tem, kaj počne in kdo je. Nekateri otroci narcističnega starša postanejo enaki. “Mi smo boljši kot vsi ostali.” Občutek večvrednosti največkrat bazira na površinskih, egoističnih in materialnih stvareh. Počutijo se pomembnejše od drugih zaradi materialnih dobrin in statusa, ki ga imajo v družbi.

Soodvisnost
Narcistični starš je zelo odvisen od zunanje potrditve in drugih. Soodvisnost je lahko čustvena, fizična ali finančna. Poskušajo te narediti čim bolj odvisnega od njih-s tem te lahko kontrolirajo. Najpogosteje to naredijo tako, da te infantilizirajo, tako da ti dajo občutek nesposobnosti glede vsega, kar počneš ali pa delajo stvari namesto tebe. Primer infantilizacije je mama, ki spremlja svojega otroka na razgovor za delo. Na žalost se to vedenje ne preneha tudi, ko odrasteš. Včasih postane še hujše, saj se narcistični starš boji, da bo izgubil kontrolo nad svojim otrokom. Po drugi strani se soodvisnost kaže tudi preko tega, da starš zahteva od svojega otroka, da skrbi zanj do konca življenja.

  • “Moja mama pričakuje, da jo bom vedno finančno podpirala. Pravi, da ne more živeti brez mene.”
  • „Moja mama vkoraka v mojo pisarno (sem uspešen podjetnik), ponižuje moje zaposlene in mi pove, da bom v življenju propadel, če ne dokončam srednje šole. Moja mama me je šolala doma, samo zato, da me je lahko kontrolirala in mi preprečila, da dejansko dokončam šolanje. Iz šole me je izpisala pri 11. letih, zato ker je imela še enega otroka in se ji je zdelo šolanje doma bolj primerno. Pri 16. sem moral delati polni delavni čas, pri 17. sem končno uspel pobegniti stran od doma.“
  • “Odraščala sem v tipičnem soodvisniškem odnosu, kjer sem vedno iskala zunanjo potrditev. Glede na to, da sem se vedno osredotočala na počutje svoje mame, nisem razvila svoje identitete. Imam nizko samozavest in se preveč osredotočam na potrebe drugih ljudi.“

Poniževanje
Narcistični starš pogosto ponižuje, zbada in nadleguje svojega otroka. Pogosto se spotika ob stvari, zaradi katerih si že tako ali tako nesiguren. “Moja mama se je norčevala iz moje lepotne pike na obrazu.” Pogosto uberejo taktiko primerjanja. Govorijo o tem, kako čudovita je druga oseba ali pa kako dobro delo je opravila, čeprav si sam opravil delo na istem področju.
Narcističnis starš ti bo pokvaril veselje že samo z načinom in tonom, kako ti čestita za tvoj uspeh. Če boš pojamral, kako se ti je zgodila krivica, bo stopil na stran druge osebe, čeprav je ne pozna. Nemogoče je soočiti nekoga glede njihovega tona glasu, kretenj ali pogleda. Še posebej narcistični starš nikoli ne bo prevzel odgovornosti in bo vse zanikal. „To je vse v tvoji glavi.“ Normalno, da konstantno poniževanje prinese nizko samozavest pri otroku narcističnega starša.

  • “Ko sem postala bolj samostojna, je moja mama začela kritizirati vse. Moji prijatelji niso bili dovolj dobri, moj fant je bil zanič, moja oblačila so bila staromodna itd. Ko sem začela delati, je želela, da ji priskrbim telefon z naročnino. Naslednji mesec je nabila naročnino na 400 eurov, komaj sem jo uspela pokriti s svojo prvo plačo“

Favoriziranje otrok
Narcistični starš si pogosto izbere najljubšega otroka oz. tako imenovanega “zlatega otroka”. Ta otrok ne more narediti ničesar narobe, je najpametnejši in najboljši v vsem, česar se loti. To je nekaj, kar narcistični starš verjame in bo vsilil to mnenje tudi zlatemu otroku. Drugi otrok je “črna ovca”. Po mnenju narcističnega starša je vir vseh problemov, vse kar počne ni dovolj dobro in so krivi za vse. Črna ovca predstavlja vse kar ni popolno v družini. Vlogi zlatega otroka in črne ovce se lahko tudi menjavata. Posledično to prinese zelo slabe odnose med brati in sestrami. Narcistični starš preko opravljanja (opravlja enega otroka drugemu) preprečuje kvalitetni odnos med brati in sestrami. Posledično vsa komunikacija poteka preko narcističnega starša, kar ta tudi želi. Zlati otrok lahko postane narcis ali pa se počuti izredno krivo, da ga narcistični starš favorizira in mu prihranja zlorabo.

  • “Ni mi bilo jasno, kako lahko moj oče tako zaničuje moje brate. Vedno so bili bolj talentirani kot jaz. Imam močen občutek krivde, gledala sem brate, ki jih imam rada, kako so pokasirali očetov bes. Počutila sem se, kot da bi mogla popraviti te stvari. Moj oče je rekel naj grem v sobo in naj bom zelo, zelo tiho, medtem ko je on svojo jezo znesel nad mojimi brati. „
  • „Moj brat je zlati otrok. Ničesar ni naredil narobe, bil je popolni dojenček, popolni malček, in ko je v srednji šoli razbil tri avte, ni bil on za nič kriv. Jaz sem neprestano jokala, ko sem bila otrok, moja mama je zaradi tega morala prekiniti s svojo univerzitetno izobrazbo, vedno sem izgubljala stvari in moja mama ni mogla imeti mačke, zato ker me je mačka enkrat opraskala, ko sem bila majhna. „
  • „Moj oče je bil diagnosticiran za rakom, dali so mu 2 leti. Postal je zelo depresiven, vendar ne zaradi umiranja, ampak zaradi moje sestre. Meni je jokal, kako žalosten je, da ne bo mogel biti tam za mojo sestro. Ona nima še fanta in potrebno jo je izobraziti, kako naj privlači moškega. Nato me je obsodil, da je problem v meni, ker je nisem naučila, kako naj dobi fanta, sej sem vendar starejša sestra. Prav tako mi je očital, da je nisem prepričala, da naj gre na plastično operacijo, zaradi neke nepravilnosti na njenem obrazu.“

 

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

DRUGI DEL: ODRASLI OTROCI BORDERLINE STARŠEV-KRIVDA, SAMOPODOBA IN ODNOSI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost.

Branje misli
Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo.
V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu.

So moja čustva resnična?
Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost.
Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam?
Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.”
V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično.

  • “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.”

Težave z zaključevanjem
Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku.

Prekomerna kritičnost
Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih.

  • “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.”

Iluzija ljubezni
Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok.

  • “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.”
  • “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“

Sanjarjenje
Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju.

  • “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.”
  • “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.”

Jeza
Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, ki jih imajo sedaj. Jezni so, da se ukvarjajo s svojimi problemi na terapiji, medtem ko njihov starš ne prevzema nobene odgovornosti.

  • „Jezna sem, da nisem imela otroštva, da sem bila priča groznim stvarem, da sem bila zlorabljena na mnogo načinov in da imam posledično zelo slabe odnose s svojimi brati in sestrami. Besna sem. Ampak bolj kot karkoli, sem besna na to, da moja mama ne bo tega nikoli dojela. Nikoli ne bo videla in razumela moje bolečine, ki jo je povzročila ona. Vse kar si želim je, da bi dojela kaj mi je naredila in videla koliko energije sem morala vložiti v to, da sem prišla ven iz tega šita v katerega me je potunkala. Želim opravičilo. In potem želim, da me pusti pri miru. Skušam se sprijazniti s tem, da tega verjetno ne bom nikoli dobila, kar še bolj podžge mojo jezo. Ugggggh.”

Strah, da boš postal kot starš
Strah, da boš postal tak kot svoj starš narašča z leti. Nekateri otroci Borderline staršev zanikajo svojo željo po otroku, ker jih je tako strah, da bi ponovili vzorce. S tem skušajo prekiniti bolečino, ki jim jo je povzročilo odraščanje v Borderline družini. Mogoče tvoje primerjanje s staršem ni očitno na prvi pogled, vendar se lahko kaže v zelo majhnih stvareh, kot so na primer “Jaz ne pijem kave, tako kot jo je moja mama.” Premagati to primerjavo in se zavedati, da te podobne ali iste lastnosti, še ne delajo tvojega starša, je zelo težko.

  • “Svoje življenje sem posvetila temu, da sem si dokazovala, da nisem ista kot ona. V glavi sem ob vsakem večjem dogodku naredila check listo-„Nisi ista kot mama.“ Imaš diplomo. Kljukica. Še vedno govoriš z očetom po 21. letu. Kljukica. Nisi odvisna od alkohola ali tablet. Kljukica. Če pogledam za nazaj, je bilo moje neprestano primerjanje z mamo, zaskrbljujoče.”

Odnos
Otroci Borderline staršev imajo pogoste težave v partnerskih odnosih. Zelo pogosto razvijejo soodvisniški odnos. Prav tako se poslužujejo manipulacij ali pretirane ustrežljivosti (podrejanja), samo da bi obdržali obstoječi odnos. Zelo pogosto se znajdejo v bolečem, disfunkcionalnem odnosu. Niso sposobni resnične bližine. Pred bližino zbežijo z neprestanimi konflikti v odnosu, distanciranjem (čustvenim ali fizičnim), manipulacijo in soodvisnostjo.
Zato, ker jim je bilo pogosto rečeno, da je zunanji svet slab, imajo pri formiranju odnosov težave z zaupanjem. Prav tako težko verjamejo, da so vredni ljubezni.

  • “Pred kratkim sem se zavedala zakaj so vsi moji odnosi (ljubezenski ali prijateljski) površinski in ne trajajo dolgo. Okoli sebe sem zgradila nevidni oklep, ki me ščiti. Če mi ljudje ne pridejo preblizu, me ne morejo prizadeti.”
  • “Težavo imam pri izražanju svojega mnenja in se postaviti zase, ko imam prav. V odnosu sem štiri leta in preko terapije sem se zelo spremenila . Na začetku tega odnosa sem bila podredljiva in nisem želela povzročiti nobenega konflikta. Zdaj postajam bolj samozavestna in sem bolj mirna z konfrontacijo in konfliktom.“

Realistična pričakovanja
Verjetno je najtežje sprejeti, da Borderline starš nikoli ne bo sposoben uvideti svojih napak in razumeti, zakaj se ga njegov otrok izogiba ali mu postavlja meje. Borderline starš ne prevzeme odgovornosti za svoja dejanja in v tebi zbudi občutek, da pretiravaš. “Saj sem ti samo delala uslugo. To je za tvoje dobro.” Zelo težko je sprejeti, da te tvoj starš nikoli ne bo zares slišal, razumel tvoje bolečine in se opravičil.

  • “Zakaj se me izogibaš?
    Zato, ker si me prizadela v preteklosti in se ne želim več izpostaviti tej možnosti.
    Jaz sem te prizadela? Kdaj?
    Kot otroka si me pretepala s pasom.
    Ne spomnim se tega. To si izmišljuješ, ti usrane.”
  • “Moja mama se ni sposobna opravičiti. Ne prenese kritike. Ko gre za primerjanje moči, mora ona vedno zmagati.”

Kaj prinaša prihodnjost?
Na žalost si zaradi odraščanja v Borderline družini nagnjen k razvoju psiholoških motenj in težav, kot so depresija, anksioznost, Postravmatski stres, narcisizem in BDP. Predelava ran, ki so ti bile zadane v otroštvu, je navadno življenjski proces. Čeprav s časom postane veliko lažje, če delaš na sebi. Izobrazba na tem področju (prebiraš literaturo o Borderline družinah, motnji itd.) je pomemben prvi korak k razumevanju kaj se je dogajalo v tvoji preteklosti. Kajti, spremeniš lahko samo tisto, česar se zavedaš. Osebno bi otrokom Borderline staršev priporočila psihoterapijo, kjer lahko delajo in predelajo svoja čustva, bolečino in preko terapije dobijo zdravo izkušnjo intimnega odnosa. S časom se boš premaknil k bolj zdravim odnosom. Prav tako želim poudariti, da Borderline starš prav tako trpi za svojo bolečino. Vendar je naša odgovornost, ko se odločimo za starševstvo, da predelamo svoje rane iz otroštva in jih ne prenašamo naprej v tako brutalni obliki. Zato je zelo pomembno, da poskrbiš za svoje rane iz otroštva in s tem prekineš disfunkcionalni krog tvoje družine.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.