Tag Archive | težave z zaupanjem

DRUGI DEL: ODRASLI OTROCI BORDERLINE STARŠEV-KRIVDA, SAMOPODOBA IN ODNOSI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost.

Branje misli
Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo.
V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu.

So moja čustva resnična?
Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost.
Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam?
Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.”
V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično.

  • “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.”

Težave z zaključevanjem
Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku.

Prekomerna kritičnost
Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih.

  • “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.”

Iluzija ljubezni
Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok.

  • “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.”
  • “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“

Sanjarjenje
Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju.

  • “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.”
  • “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.”

Jeza
Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, ki jih imajo sedaj. Jezni so, da se ukvarjajo s svojimi problemi na terapiji, medtem ko njihov starš ne prevzema nobene odgovornosti.

  • „Jezna sem, da nisem imela otroštva, da sem bila priča groznim stvarem, da sem bila zlorabljena na mnogo načinov in da imam posledično zelo slabe odnose s svojimi brati in sestrami. Besna sem. Ampak bolj kot karkoli, sem besna na to, da moja mama ne bo tega nikoli dojela. Nikoli ne bo videla in razumela moje bolečine, ki jo je povzročila ona. Vse kar si želim je, da bi dojela kaj mi je naredila in videla koliko energije sem morala vložiti v to, da sem prišla ven iz tega šita v katerega me je potunkala. Želim opravičilo. In potem želim, da me pusti pri miru. Skušam se sprijazniti s tem, da tega verjetno ne bom nikoli dobila, kar še bolj podžge mojo jezo. Ugggggh.”

Strah, da boš postal kot starš
Strah, da boš postal tak kot svoj starš narašča z leti. Nekateri otroci Borderline staršev zanikajo svojo željo po otroku, ker jih je tako strah, da bi ponovili vzorce. S tem skušajo prekiniti bolečino, ki jim jo je povzročilo odraščanje v Borderline družini. Mogoče tvoje primerjanje s staršem ni očitno na prvi pogled, vendar se lahko kaže v zelo majhnih stvareh, kot so na primer “Jaz ne pijem kave, tako kot jo je moja mama.” Premagati to primerjavo in se zavedati, da te podobne ali iste lastnosti, še ne delajo tvojega starša, je zelo težko.

  • “Svoje življenje sem posvetila temu, da sem si dokazovala, da nisem ista kot ona. V glavi sem ob vsakem večjem dogodku naredila check listo-„Nisi ista kot mama.“ Imaš diplomo. Kljukica. Še vedno govoriš z očetom po 21. letu. Kljukica. Nisi odvisna od alkohola ali tablet. Kljukica. Če pogledam za nazaj, je bilo moje neprestano primerjanje z mamo, zaskrbljujoče.”

Odnos
Otroci Borderline staršev imajo pogoste težave v partnerskih odnosih. Zelo pogosto razvijejo soodvisniški odnos. Prav tako se poslužujejo manipulacij ali pretirane ustrežljivosti (podrejanja), samo da bi obdržali obstoječi odnos. Zelo pogosto se znajdejo v bolečem, disfunkcionalnem odnosu. Niso sposobni resnične bližine. Pred bližino zbežijo z neprestanimi konflikti v odnosu, distanciranjem (čustvenim ali fizičnim), manipulacijo in soodvisnostjo.
Zato, ker jim je bilo pogosto rečeno, da je zunanji svet slab, imajo pri formiranju odnosov težave z zaupanjem. Prav tako težko verjamejo, da so vredni ljubezni.

  • “Pred kratkim sem se zavedala zakaj so vsi moji odnosi (ljubezenski ali prijateljski) površinski in ne trajajo dolgo. Okoli sebe sem zgradila nevidni oklep, ki me ščiti. Če mi ljudje ne pridejo preblizu, me ne morejo prizadeti.”
  • “Težavo imam pri izražanju svojega mnenja in se postaviti zase, ko imam prav. V odnosu sem štiri leta in preko terapije sem se zelo spremenila . Na začetku tega odnosa sem bila podredljiva in nisem želela povzročiti nobenega konflikta. Zdaj postajam bolj samozavestna in sem bolj mirna z konfrontacijo in konfliktom.“

Realistična pričakovanja
Verjetno je najtežje sprejeti, da Borderline starš nikoli ne bo sposoben uvideti svojih napak in razumeti, zakaj se ga njegov otrok izogiba ali mu postavlja meje. Borderline starš ne prevzeme odgovornosti za svoja dejanja in v tebi zbudi občutek, da pretiravaš. “Saj sem ti samo delala uslugo. To je za tvoje dobro.” Zelo težko je sprejeti, da te tvoj starš nikoli ne bo zares slišal, razumel tvoje bolečine in se opravičil.

  • “Zakaj se me izogibaš?
    Zato, ker si me prizadela v preteklosti in se ne želim več izpostaviti tej možnosti.
    Jaz sem te prizadela? Kdaj?
    Kot otroka si me pretepala s pasom.
    Ne spomnim se tega. To si izmišljuješ, ti usrane.”
  • “Moja mama se ni sposobna opravičiti. Ne prenese kritike. Ko gre za primerjanje moči, mora ona vedno zmagati.”

Kaj prinaša prihodnjost?
Na žalost si zaradi odraščanja v Borderline družini nagnjen k razvoju psiholoških motenj in težav, kot so depresija, anksioznost, Postravmatski stres, narcisizem in BDP. Predelava ran, ki so ti bile zadane v otroštvu, je navadno življenjski proces. Čeprav s časom postane veliko lažje, če delaš na sebi. Izobrazba na tem področju (prebiraš literaturo o Borderline družinah, motnji itd.) je pomemben prvi korak k razumevanju kaj se je dogajalo v tvoji preteklosti. Kajti, spremeniš lahko samo tisto, česar se zavedaš. Osebno bi otrokom Borderline staršev priporočila psihoterapijo, kjer lahko delajo in predelajo svoja čustva, bolečino in preko terapije dobijo zdravo izkušnjo intimnega odnosa. S časom se boš premaknil k bolj zdravim odnosom. Prav tako želim poudariti, da Borderline starš prav tako trpi za svojo bolečino. Vendar je naša odgovornost, ko se odločimo za starševstvo, da predelamo svoje rane iz otroštva in jih ne prenašamo naprej v tako brutalni obliki. Zato je zelo pomembno, da poskrbiš za svoje rane iz otroštva in s tem prekineš disfunkcionalni krog tvoje družine.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

STILI NAVEZANOSTI V ODRASLOSTI: KAKO OTROŠTVO VPLIVA NA NAŠE LJUBEZENSKE ODNOSE

Navezanost ni proces, značilen samo za otroštvo, vendar poteka vse življenje, ne glede na starost. Nekateri raziskovalci so kategorije navezanosti v otroštvu prevedli v identične kategorije navezanosti v odraslosti na temelju romantič ne ljubezni med partnerjema. Značilnosti stila navezanosti se lahko spremenijo ob večjih življenjskih dogodkih družine, partnerskih ali terapevtskih odnosih. Drugače pa se z razvojem sicer spreminjajo, toda temelji ostajajo enaki (Žvelc in Žvelc 2006). ”Kot najboljša napovedovalca stila navezanosti v odraslosti sta se pokazala posameznikova zaznava kvalitete odnosa med njim in staršem ter odnos staršev med seboj.” (Žvelc in Žvelc 2006, 54)
Bowlby meni, da je narava zgodnjega odnosa velik napovedovalec prihodnjih odnosov z drugimi. Hazan in Shaver sta uporabila teorijo navezanosti za razumevanje odraslih ljubezenskih odnosov. Ne samo, da predlagata vpliv zgodnjih odnosov s starši na nadaljnje odnose, ampak tudi to, da je romantično razmerje samo po sebi navezanost (Collins in Read 1990).

Continue reading →

SHIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA: STRAH PRED BLIŽINO IN ČUSTVENI UMIK

Izraz »shizoidni« izhaja iz grščine in pomeni razcepljen. Za shizoidnega posameznika intimnost in osebni stik predstavljata grožnjo njegovemu občutku jaza. Pristen odnos lahko tak posameznik doživlja kot nevarnost. (Erskine, 1999)

Pri tej osebnostni motnji je manj verjetno, da bo posameznik poiskal psihoterapevtsko pomoč, saj se težko sooča s težavami v odnosih, še posebej v intimnih in čustvenih odnosih. Boji se, da bi postal pretirano navezan in odvisen od druge osebe ter s tem tvegal, da bi bil zlorabljen. Na podlagi svojih izkušenj meni, da si v takšni situaciji ne bi znal pomagati. Zato se lahko že vnaprej odreče odnosom in živi izolirano. (Praper, 1996: 185–186)

Shizoidni posameznik se boji, da bi druga oseba s poseganjem skozi njegove porozne ali rigidne meje popolnoma preplavila njegov notranji psihični prostor. Kadar mu druga oseba dopušča, da sam uravnava bližino in distanco, lahko v odnosu ostaja dolgo časa stabilen, lojalen in iskren. (Praper, 1996: 186)

Shizoidni posameznik živi v strahu med dvema zastrašujočima možnostma. Če se preveč distancira, lahko doživlja občutke izničenja in dezintegracije. Če pa se drugi osebi preveč približa, tvega občutek, da ga bo ta »požrla«, oziroma da se bo v odnosu izgubil in izgubil svoje meje. (Praper, 1996)

Zaradi strahu se posameznik umika in skriva pred drugimi, kar lahko vodi v globoko osamljenost. Ta ga ponovno spodbudi k iskanju stika s svetom. Tako je nenehno ujet med željo po umiku in potrebo po povezovanju z drugimi. (Guntrip v Erskine, 1999)

Posledično lahko izbere tako imenovani shizoidni kompromis-imeti stik z ljudmi, vendar z njimi ne biti zares čustveno povezan. (Praper, 1996)

Shizoidni posameznik je pogosto introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko se počuti osamljenega, kar v njem prebudi željo po stiku in ljubezni. Hkrati pa ga spremlja strah, da bi druge uničil ali da bi bil sam uničen zaradi bližine z njimi.

Pogosto takšni posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socialnih stikov, vendar so lahko v resnici čustveno odmaknjeni. Lahko doživljajo občutke praznine in pomanjkanja notranje povezanosti. (Klein v Little)

Prikrita shizoidna motnja

Klein opisuje posameznike s shizoidno osebnostno motnjo, ki vzpostavljajo socialne stike, kar je v nasprotju s splošno predstavo o shizoidni osebi.

Imenuje jih »prikriti shizoidni posamezniki«. Opazovalcu se lahko zdijo socialno dostopni, zainteresirani in vključeni v odnose, vendar se čustveno umikajo v svoj notranji svet.

Opis posameznika s shizoidno osebnostno motnjo, ki je navidezno čustveno angažiran, je poznan že dolgo. Fairbairn (1940) je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidni ekshibicionizem«.

Po njegovem opisu je tak posameznik sposoben izražati precej čustev, zaradi česar se zdi pripravljen na socialne stike. V resnici pa se lahko počuti, kot da v odnosu ničesar ne pridobi in ničesar ne izgubi, saj igra vlogo, v katero njegova osebnost ni zares vključena.

Razlogi za nastanek motnje

Guntrip je izvor shizoidne osebnostne motnje povezoval s prikrajšanostjo dojenčka v prvem letu življenja, predvsem v odnosu s skrbnikom, ki ni bil ustrezno uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe.

Po tej teoriji so bile nezadovoljene predvsem otrokove potrebe po telesnem stiku in bližini.

Opisane so tri vrste prikrajšanosti:

  1. Odklanjanje in zavračanje otroka.
  2. Agresivni, sovražni in konfliktni odnosi.
  3. Brezbrižnost in zanemarjanje.

Po tej razlagi so imeli shizoidni posamezniki težave že pri vzpostavljanju zgodnjega odnosa s skrbnikom.

Otrok se je moral prilagajati nepredvidljivemu vedenju skrbnika, ki ga je lahko enkrat preplavljal s pretirano naklonjenostjo, drugič grobo zavračal, spet tretjič pa ostajal brezbrižen, odvisno od svojega razpoloženja in potreb.

Otrok je lahko takšno vstopanje skrbnika v odnos začel doživljati kot vsiljivo poseganje v svoj notranji prostor.

Meja med zunanjim in notranjim svetom se po tej teoriji ni ustrezno izoblikovala. Posameznik si zato želi ohraniti stik z drugimi, hkrati pa se boji poseganja v svoj osebni prostor. (Praper, 1996: 187)

Značilnosti shizoidne osebnostne motnje

F60.1 – Shizoidna osebnostna motnja (po starejši klasifikaciji ICD-10)

Za shizoidno osebnostno motnjo je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugih stikov, nagnjenost k fantaziranju, samotarskim dejavnostim in introspekciji.

Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je lahko omejena.

Starejša klasifikacija ICD-10 je med značilnosti shizoidne osebnostne motnje uvrščala naslednje:

  1. Čustvena hladnost, odmaknjenost in zmanjšana naklonjenost.
  2. Omejena sposobnost izražanja pozitivnih ali negativnih čustev do drugih.
  3. Izrazita naklonjenost samotarskim dejavnostim.
  4. Zelo malo intimnih prijateljev ali bližnjih odnosov oziroma pomanjkanje želje po njih.
  5. Navidezna ravnodušnost do pohval ali kritik.
  6. Doživljanje ugodja pri zelo malo dejavnostih oziroma skoraj nobeni.
  7. Navidezna brezbrižnost do socialnih norm in običajev.
  8. Pretirana zaposlenost s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po spolnih izkušnjah z drugo osebo.

V starejši klasifikaciji so bile za diagnozo potrebne najmanj tri navedene značilnosti ob izpolnjevanju splošnih diagnostičnih pogojev za osebnostno motnjo. Samo prisotnost treh značilnosti ne zadostuje za postavitev diagnoze.

Obrambni mehanizmi

Eden najpogosteje opisanih obrambnih mehanizmov v psihodinamskem razumevanju shizoidne osebnosti je razcep.

Razcep lahko opazimo na ravni objektnih odnosov, kjer so značilni parcialni objektni odnosi.

Alternativa takšnemu načinu delovanja je lahko popolna samozadostnost in izolacija, ki posamezniku služita kot obramba pred čustveno bližino.

Hrepenenje po intimnih odnosih se lahko premakne na raven fantazij, ki jih posameznik skrbno skriva pred drugimi. (Praper, 1996: 188–189)

Svoja čustva lahko zadržuje zase. V mislih in fantazijah je lahko zelo aktiven, medtem ko svoje zunanje življenje doživlja kot prazno.

Včasih najde način izražanja svojega notranjega sveta skozi umetnost ali znanost, kjer je osebni stik z drugimi manj neposreden. (Praper, 1996: 223)

Umik pred nevarnostjo v varnost je naraven človeški odziv. Ralph Klein poudarja, da je shizoidni posameznik pogosto osredotočen predvsem na izogibanje nevarnosti in zagotavljanje občutka varnosti.

Terapevt lahko ob shizoidnem pacientu včasih doživlja občutek, da je odveč. Kljub temu posameznik prihaja na terapijo, saj mu lahko terapevtski odnos predstavlja enega redkih intenzivnih odnosov, ki je zaradi svojih profesionalnih meja hkrati dovolj varen.

Shizoidni posameznik se lahko dobro počuti ob dejstvu, da za terapevtsko srečanje plača, saj mu to pomaga ohranjati jasne meje odnosa. Terapevtski odnos mu lahko pomeni veliko več, kot je pripravljen pokazati.

Prav tako lahko v svojem notranjem svetu pripisuje drugim odnosom velik pomen, saj se precejšen del njegovega doživljanja odvija v fantazijah. (Praper, 1996: 223–225)

Občutek prikrajšanosti lahko prekriva z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambnimi mehanizmi, ki omogočajo čustveno distanco.

Takšne obrambe lahko v nekaterih pogledih spominjajo na narcistične osebnostne značilnosti. Shizoidni posamezniki lahko kažejo tudi določene grandiozne poteze, na primer skozi pretirano intelektualizacijo.

Po Praperjevem opisu zato pogosto ne doživljajo toliko bolečine osamljenosti kot predvsem strah pred bližino. (Praper, 1996: 185–186)

Intimni odnosi

V nekaterih psihodinamskih opisih se shizoidni posamezniki najbolje počutijo v odnosih, kjer partner od njih ne pričakuje veliko čustvene bližine ali intimnosti.

Ne izogibajo se nujno ljudem kot takim, temveč predvsem intenzivnim čustvom, čustveni intimnosti in razkrivanju svojega notranjega sveta.

Lahko vzpostavljajo odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler ti odnosi od njih ne zahtevajo prevelike čustvene bližine.

Donald Winnicott opisuje posameznike, ki imajo raje odnose, v katerih lahko sami določajo pogoje in meje bližine. Če tega ne morejo, se lahko raje odločijo za izolacijo.

Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo lahko navzven delujejo ravnodušno, hladno ali brezbrižno, kar jim lahko povzroča težave v socialnih stikih.

Lahko imajo težave pri vzpostavljanju osebnih odnosov in izražanju čustev ter ostajajo pasivni tudi v neprijetnih situacijah.

V pogovorih z drugimi lahko govorijo zadržano, ravnodušno in jedrnato.

Zaradi omejenih socialnih stikov lahko dobijo manj povratnih informacij o tem, kako jih drugi doživljajo. Takšne povratne informacije pa so pomembne za razvoj samozavedanja in razumevanje lastne vloge v družbenem okolju.

Guntrip opisuje primere skrivnih spolnih razmerij, s katerimi naj bi nekateri poročeni posamezniki s shizoidnimi značilnostmi zmanjševali intimnost v zakonu.

V takšnih primerih lahko posameznik spolnost v trajnem odnosu doživlja kot preveč intimno, zato se raje odloča za spolne odnose z neznanci.

Nasprotno pa lahko nekateri posamezniki odnos omejijo predvsem na spolne stike, ne da bi s partnerjem delili druge intimne podrobnosti svojega življenja.

Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld z Univerze v New Yorku je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidna lakota«.

Ta se lahko po njegovem opisu pri nekaterih posameznikih izraža tudi skozi številne spolne odnose.

V enem izmed svojih kliničnih primerov opisuje žensko, ki je načrtno obiskovala bare, kjer je spoznavala moške zaradi spolne zadovoljitve. Takšno vedenje ji je začasno lajšalo občutke notranje praznine in hrepenenja.

Gre za posamezne psihodinamske opise in klinične primere, ne pa za splošne ali diagnostične značilnosti shizoidne osebnostne motnje.

Primer iz prakse

Little v svoji klinični praksi opisuje Sebastjana, ki terapevtsko srečanje pogosto začne s temo, o kateri se lahko s terapevtom pogovarjata in jo podrobno obravnavata, ne da bi pri tem razkrival svojo ranljivost.

Na ta način preverja, ali lahko terapevtu zaupa tudi med tem srečanjem.

Terapevtska ura se lahko zdi kot pogovor o posameznih izkušnjah brez jasne kontinuitete. Včasih je videti, kot da je Sebastjan pozabil na prejšnja srečanja in izbrisal izkušnje stika s terapevtom.

Med terapevtskimi srečanji se Sebastjan pogosto umakne vase. Videti je, kot da terapevta opazuje in spremlja vsak njegov gib.

Sam je opisal, da se v takšnih trenutkih v mislih umakne v grad oziroma ječo, kjer se počuti varno, vendar ima ves čas na straži svojega stražarja.

Dvižni most je spuščen, vendar ga lahko v vsakem trenutku dvigne.

Če terapevt opazi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je Sebastjan ganjen, ker je bil opažen. Kljub temu težko vzpostavi čustveno povezavo, saj jo doživlja kot nevarno in zastrašujočo.

Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in v medosebnih odnosih je deloval otopelo.

Na začetku terapije sta s terapevtom raziskovala njegove občutke ob terapevtovih odsotnostih. Sprva je Sebastjan zatrjeval, da mu ti odhodi ničesar ne pomenijo.

Sčasoma pa je začel kazati več čustev ob zaključkih njunih srečanj.

Ko sta se pred kratkim pogovarjala o terapevtovem odhodu, je Sebastjan prvič nakazal, da ga bo pogrešal.

To lahko razumemo kot premik od prikritega, notranjega doživljanja odnosa k bolj neposrednemu čustvenemu stiku s terapevtom. (Little)

Literatura

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP Naprijed.

Erskine, R. (1999): navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Little: navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Dodatni viri iz izvirnega članka: